Kako svet navadno človeka sodi po obleki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako svet navadno človeka sodi po obleki
Josip Godina
Podpisan kot J. G. Verdelski.
Viri: Slovenske večernice, "Izdala družba Sv. Mohora", Celovec (3. zvezek), 1861: SV 3 dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Prišel je bil, ni temu davno, v neko imenitno teržaško kavano Anton Š...., mož že prileten, prosto in starošegno oblečen, akoravno premožen. Suknja mu je bila očevidno že znošena in zlizana, — reklo bi se skoraj, da je bila njegovih let. Klobuk mu ni bil nič bolji kakor drugo njegovo oblačilo. Precej, ko se je bil vsedel, si ukaže kave prinesti. Ker je pa takrat tam bilo veliko gospodov, — lepo, čedno in po novem kroju oblečenih, ki so potrebovali zase ene ali druge reči, kakor po navadi, ni bilo strežnikom prav nič mar za tega starčka, akoravno jih je večkrat opominjal, da bi mu postregli. Ko pa nazadnje vidi, da clo nič ne porajtajo nanj, postane nekaj nevoljen. Po dolgem čakanju vendar prinese strežnik škerbasto majoljčico in nekaj rujavega sladkorja na malem pladniku. Za to se pa starček še več razserdi in strežnika s terdo besedo upraša, zakaj da ga ravná takó zaveržno, in scer z manjim spoštovanjem, ko nekega gizdavo nališpanega gospodiča, ki mu je sedel nedaleč na nasprotni strani, in ki ga jo on tačas strežniku s perstom pokazal. Na to postane nekaj zapleten, mu pa odgovorí: da njegov gospodar ima po navadi v svoji kavani ljudi raznih baž, in da tisti mladeneč mu tudi večkrat kaj da za posebne postrežbe i. t. d.“ — Zato pa nemaste pravice mene tukaj tako pogerdno ravnati, kakor me dans ravnate,“ mu reče ostro na to starček, in se pripravlja na izhod iz kavane. V tem hipu mu se pa ponižno približuje gori omenjeni mladeneč, mu hitro in skrivši izroči napisan košček popirja, in ga berž spet zapustí. Starček prebere berž napisan popirček, in vidi, da obsega neki dolg, ki ga ima uni plačati gospodarju kavane. Majaje z glavo in ves razkačen zavpije starček pred vsimi ljudmi v kavani (ki niso ga še do tedaj poznali): „Še zdaj ti plačam ta dolg, pa v prihodnost nikoli nobenega več ne, moj zapravljivi sin!“ — Po tem plača in se pobere.

Kako da so potem gospodje v kavani ostermeli, in v kakšni sramoti da je takrat sin ostal, je lahko si misliti! —

Iz obnašanja strežnikovega proti starčku vtegnemo pa skleniti, kako da svet navadno človeka sodi po njegovi obleki, in po čem da imamo tudi ravnati v ti zadevi. Terditi pa vendar moramo kot živo resnico, da lepa, snažna in čedna obleka je sploh vsakemu človeku prikupna, in tedaj tudi zlo priporočljiva, zlasti za nektere priložnosti, če je le pristojna in skrojena po stanu tega, ki jo nosi.