Kako so v Metliki obesili cigana
| Kako so v Metliki obesili cigana Belokrajinske pripovedke Lojze Zupanc |
| |||||||||||||||
KAKO SO V METLIKI OBESILI CIGANA
V starih časih so živeli v metliškem gradu sami grofje in baroni in podoben nebodigatreba. Bili so gospodje, da jih večjih in bogatejših ni bilo v vsej Beli Krajini. Ker so imeli nad podložniki prav vso oblast, so bili tudi njih sodniki.
Toda bili so kaj čudni sodniki. Zgodilo se je, da je lačen cigan ukradel na grajski pristavi tolsto gos. Gos je zagagala in zbudila hlapce s pristave, ki so jo ucvrli v dir za bežečim ciganom. Uhiteli so ga, ga zvezali in odgnali pred metliško gospodo. Gospoda je cigana sodila in ga na smrt obsodila.
Hlapci so pred gradom postavili visoke vislice. Potlej so se ob vislicah zbrali prav vsi grajski — gospoda, dekle, hlapci, pa še meščani so pritekli zijala prodajat. Vsi so hoteli videta, kako bo rabelj obesil tatinskega cigana.
»Povej nam zadnjo željo, izpolnjena bo!« je rekla gosposka.
Cigan je cigan! Zasmejal se je, da je pokazal bele zobe in dejal:
»Moja zadnja želja je, da bi me zdajle izpustili: in mi vislice podarili. Les ponesem v svoj ostrog, kjer me čaka žena in kup otrok. Iz vislic bom nacepil kalance in skuhal svoji deci žgance. Saj kjer je družina, mora biti i južina!«
Vsi Metličani v smeh, grajska gospoda pa se je resno držala in dejala:
»Ne, cigan, to ni mogoče! Kaj drugega povej za zadnjo željo.«
Cigan se je spet zasmejal, da je pokazal bele zobe. Potlej si je zaradi lepšega zaželel, da bi pipico tobaka pokaditi smel ... Prinesli so mu pipo. Ko pa mu je rabelj hotel nažgati tobak v pipi s svečo, se je razhudil:
»Kaj s sveco mi prižigaš pipo? Kaj bi rad, da bi za jetiko poginil?«
Hočeš — nočeš je moral rabelj oditi po kresilno gobo in z njo nažgati ciganovo pipo.
Ko je cigan pokadil pipo, je grajska gospoda v en glas zamrmrala:
»Birič, pokaži, da si tič! V roko vzemi vrv in vrzi jo cigančetu za vrat, da bo odšel v krtovo deželo spat, ker je bil tat!«
Komaj pa je rabelj vrgel ciganu vrv za vrat, se je le-ta pričel na vsa usta krohotati in smejati.
»Aj, nikarte me obesiti za vrat,« je kričal. »Žgačka me, žgačka! Obesite me rajši okoli pasu. Okoli pasu me vsaj ne bo žgačkalo ...«
Tako kričeč je poskakoval pod vislicami kakor mlado žrebe.
Gospoda je gospoda! Tudi gospoda iz metliškega gradu se je naveličala postavati ob vislicah, pa je rablju ukazala:
»Nu, prav, pa zadrgni ciganu zanko okoli pasu, če ga vrv res žgačka okoli vratu!«
Rečeno — storjeno! Rabelj je opletel ciganu vrv okoli pasu in ga potegnil na vislice. Tam je cigan tri dni visel, toda še ni slovo od tega sveta vzel ...
Ponovno ga niso smeli obesiti. Postave so bile takšne. Postave pa so včasih veljale za vse, tudi za cigane. Zato ga je na ukaz gospode birič tretji dan snel z vislic ter ga živega in zdravega nagnal izpred gradu.
Cigan se je zahahljal in jo urnih nog domov ubral.
Ker pa so Metličani takrat cigana obesni za trebuh, namesto za vrat, zato še dandanes nima noben cigan debelega trebuha, ampak je čez pas pretegnjen kakor — suha muha.