Kako so nastale gosli

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
PASTIRICA DROBTINICA
Kristina Brenk
Spisano: Damjana Nišandžić in Nina Popović
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Bila sta nekoč reven mož in revna žena, ki dolgo nista imela otrok. Zgodilo pa se je nekoč, da je žena šla v gozd. Tam je srečala starko, ki ji je takole povedala: »Pojdi domov in razbij bučo, nalij mleka vanjo in ga popij, pa boš rodila sina, ki bo srečen in bogat!« Starka je izginila, žena pa je šla domov in je storila, kakor ji je bilo rečeno. Po devetih mesecih je rodila lepega fantička. Toda ni ji bila usojena dolgotrajna sreča. Kmalu je zbolela in umrla. Tudi mož je umrl, ko je bilo sinu dvajset let. Pa si je mislil fant: Kaj naj počnem doma ? Po svetu grem in si poiščem srečo. Fant je torej hodil od vasi do vasi, od mesta so mesta, sreče pa nikjer ni našel. Tako je prišel nekoč v veliko mesto, kjer je živel bogat kralj, ki je imel prelepo hčer. Za ženo jo je hotel dati samo tistemu, ki bi znal narediti nekaj takega česar še nihče na svetu ni videl. Dosti mož je že poskusilo srečo, toda vse je kralj pobesil. Niso namreč znali nič takega narediti, česar bi kdo že poprej ne bil videl. Ko je fant to slišal, je šel h kralju in rekel: »Tvojo hčer bi rad za ženo. Povej, kaj naj naredim?« Kralj se je razsrdil in rekel: »Vprašuješ, kaj bi? Saj veš, da dobi samo tisti mojo hčer za ženo, ki zna narediti nekaj takega, česar še nihče na svetu ni videl. Ker si tako neumno vprašal, boš v ječi poginil!« Nato so zaprli kraljevi služabniki mladeniča v temno ječo. Komaj so zaprli vrata, se je ječa razsvetlila in prika¬zala se je Matulja, kraljica vil. Rekla je fantu: »Ne žaluj, vzela se bosta s kraljično. Tu imaš ška¬tlico in paličico. Izpuli mi nekaj las in napni jih preko skrinjice in paličice!« Fant je storil, kakor mu je velela Matulja. Ko je dodelal, je dejala: »Potegni s paličico po laseh na škatlici!« Mladenič je ubogal. Nato je dejala Matulja: »Ta škatlica naj se spremeni v gosli, naj ljudi razve¬seli ali užalosti, kakor boš hotel.« In je vzela škatlico in se zasmejala vanjo, potem pa je zajokala in njene solze so padale v škatlico. Rekla je tedaj fantu: »Zdaj pa potegni po laseh na škatlici!« Fant je ubogal. In privrele so pesmi iz škatlice, da je bilo srce ob njih zdaj žalostno, zdaj veselo. Ko je Matulja izginila, je poklical fant hlapce, jim velel, naj ga popeljejo pred kralja, in je dejal kralju: »Zdaj pa poslušaj in glej, kaj sem naredil!« Nato je začel igrati in kralj ni vedel, kaj bi od ve¬selja. Dal je fantu svojo lepo hčer za ženo in poslej so živeli vsi v sreči in miru. Tako so nastale gosli.


Ciganska pravljica