Kako so Šokci razširili cerkev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako so Šokci razširili cerkev
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




KAKO SO ŠOKCI RAZŠIRILI CERKEV


V Beli Krajini je gora Semenič. Pod to goro žive Šokci in Šokice. Dobri in pametni so ti ljudje! Postrežljivi so s pijačo, drugače pa sam bognasvaruj, da bi se kdaj koli sprli med seboj.

Pa je postala Šokcem in Šokicam pretesna župna cerkev.

Pobožni so bili že od nekdaj ti ljudje. Radi so se ob nedeljah zbirali v pretesni cerkvi, kjer so molili, še rajši pa postavali pred njo in zdehali ...

To slednje pa tistim, ki so bili le čez mero pobožni, kajpak ni bilo prav, zatorej so se dogovorili, da bodo razširili župno cerkev, da bo hram božji za vse dovolj prostoren in ne samo za najbolj vnete pobožnjakarje. In dolgih sedem let so v ta namen zbirali denar v cerkveno pušico.

Pa so Šokci in Šokice ljudje, ki se kmalu naveličajo še tako lepe besede, pa četudi je s pridižne vržena — šent, pa da bi se zbiranja v pušico ne bili! In neko nedeljo so, kakor da bi se bili domenili, vsi samo pobožno vtikali svoje nosove v molitvenike — in cerkovnik jim je med božjim opravilom zaman zvonil s pušičnim zvončkom okoli ušes. Končno je moral s prazno pušico oditi v žagrad.

Župnik pa hud, da nikoli tako! Po končani maši je vse Šokce in Šokice povabil v župnišče. Klical jih je k sebi po dva in dva, pa še na to je pazil, da sta bila soseda, če že ne v botrinji. In ko sta se prišleka ustopila predenj, je župnik pokazal na prazno pušico in zagrmel:

»Sram vaju bodi! Eden od vaju je danes med božjim opravilom vrgel v pušico star gumb. Ali naj z gumbi kupim opeko, da razširim hram besede božje?«

»Da ne boste mislili, da sem bil jaz tisti,« je pričel prvi v zadregi jecljati, »nate, tukajle imate!« In je spustil v pušico — srebrnik. — — —

»Naka, tudi moj ni bil tisti gumb!« je takoj za njim spregovoril drugi prišlek. In je takisto spustil v pušico — srebrnik.

Tako je župnik opravil z vsemi. Nihče ni hotel biti na sumu, da je spustil gumb v pušico, pa je zato rajši daroval kar srebrnik, samo da bi župniku dokazal svojo nedolžnost. In tisto nedeljo se je nabralo v župnišču toliko denarja, da je bila cerkev kmalu dozidana in razširjena.

Šokci in Šokice so danes kajpak ponosni, da imajo najlepšo in največjo cerkev v Beli Krajini. Kaj bi tudi ne bili! Pobožni ljudje so to. Odkar imajo največjo cerkev, se radi zbirajo v njej, a se rajši — pred njo!