Kako smo protestirali
| Kako smo protestirali. Jože Zupančič |
| |||||||||||||
Moskva, 20. junija 1922.
Kratka slika političnega življenja v današnji Rusiji brez pretiranja brez olepšave, gola resnica.
»Zemljanoj val«, umazana ulica mimo Kazanskega in Aleksandrovskega kolodvora. Rusko, židovsko, tatarsko, kirgisko, poljsko, latiško, madžarsko tržišče, Babilon različnih ver in jezikov. Številka 36 — stara na pol podrta hiša, pribežališče nesrečnih žrtev svetovne vojne. Nemci, Čehi, Poljaki, Romuni, Bolgari, Madžari, Jugosloveni tavajo lačni, raztrgani in umazani po hodnikih, sede trumoma po narodnosti v tesnih, smrdečih sobah, kade zoprno rusko »mahorko«, vzbujajo spomine sedemletnega težkega prognanstva, poslavljajo se od onih deset in stotisoč žrtev, ki spe večno spanje ob šumečem Donu, v podnožju kavkaških gora, v zemlji orenburških kozakov v ledenih sibirskih ravninah. Težki spomini duše utrujene misli, gnusni so onih prvih sužnjih let, gnusni bližnje preteklosti laži, hinavščine in koristolovstva sedanjosti. Dvojne žrtve fatalne dobe medsebojnega sovraštva in pobijanja pravice do obstanka človeka na zemlji.
Sede Čehi. Na glavah stare avstrijske čepine, v ustih pipe, na kolenih mesne konzerve in kosi belega kruha — darilo trgovske delegacije, pomoč omagujočemu na štirinajsti postaja križeve poti. Sanjajo o zlati Pragi, o svobodni domovini, o knedlikih in svežih rdečeličnih dekletih, živahne oči begajo semintja. »Sakra panove, mame se dobre, a když prijedeme domu, to bude ješte lepši.«
V drugem kotu sede Jugosloveni — Srbi iz Bosne in Hrvati iz Slavonije. Lica so Izsušena, oči udrte. »Slušaj Jovo, ma kako to, Bogami, da imadu svi zarobljenici oygje u Moskvi svoje zastupnike kod kojih dobivaju hranu, a mi Jugosloveni dolazimo i odlazimo gladni i poderani?«
»Ma znaš. Stevo, zato smo Jugosloveni. Kada te trebaju, onda si dobar, kada ih trebaš ti, onda ih nema«.
Na postelji leži Bosanac. Smrt mu je dahnila v lice, bori se ž njo, omaguje. Obraz je koščen, temnobled, oči steklene, mrtvaške. Ustne gibljejo, iz prs prihajajo poslednji akordi življenja.
»Osamljen sem pozabljen, nikomur ni zame. Umiram kot pes brez gospodarja. Zbral sem vse svoje moči na pot v domovino, hotel sem objeti še enkrat ženo in otroke, rad bi legel v sveto domačo zemljo, da vrže lastni otrok prvo pest prsti, name, pa ni več moči, omagal sem, v tujo zemljo moram. Pozdravite mi Bosno, ženi in otrokom povejte, da sem vzel spomin in hrepenenje po njih v grob«.
Po sobah begajo našopirjeni komunisti, Madžari in Nemci. V njih rokah je usoda obupanih, lačnih ujetnikov. Pode jih na delo, kriče, kolnejo, zmerjajo. Gorje onemu, ki bi se uprl. Zavist jih duši. Ujetniki se vračajo v domovino, njim pa je pot k svojim dragim zaprta.
V mestu kipi. Vrhovno revolucijonarno sodišče sodi petindvajset mož, ki so zaslužili smrtno obsodbo s tem, da so priznali vsem ljudem pravico do življenja na zemlji. Časopisi kriče o strašnih zločinih obtoženih, delavci se zbirajo na shodih, komunisti begajo semintja. Znani proces socijalrevolucijonarjev so izkoristili boljševiki za politično agitacijo nad lačnim ruskim narodom. Tudi mi vojni ujetniki smo protestirali.
V sobo je stopil mladenič — Nemec. Komunist. Mleko se mu drži na ustih. »Vsi na protestni shod proti socijalrevolucijonarjem. Takoj, sicer vas vržem še danes v ječo!«
Jezno so ga pogledali ujetniki iz vseh kotov, slišali so se glasovi »kruha nam daj! domov nas pošlji, sam protestiraj, saj si plačan za to!« Pa nič ni pomagalo. Odšli smo na dvorišče. Tam so nas zbrali — bilo je pred odhodom transporta v Evropo — na tribuno je stopil komunist Madžar. Besede Mongola so padale med izmučene, lačne ujetnike, šle so mimo njih, navdušen je bil le govornik, ki je bil sit, lepo oblečen in prepričan, da bodo besede drago plačane. Govoril je o političnem alfabetu, učil nas je stvari, o katerih pojo že vrabci na sovjetskih strehah. Za njim je govoril drugi komunist — Nemec. Tudi navdušen za »smrt izdajalcem proletarijata«. Ni čudno, sam revež. V lakastih čevljih, na rokah briljanti. Govornik je končal. Vse tiho, ujetniki gledajo v tla, molče. Tampatu pritajena nemška, češka, srbska kletev. Nastopa tretji komunist, menda Latiš. Jeclja, ruski jezik mu je tuj. Čita resolucijo.
»Vojni ujetniki iz Avstrije, Češkoslovaške, Jugoslavije, Romunije in Madžarske, zbrani 20. junija na protestnem shodu v Moskvi, pred odhodom v domovino, ki so slušali govor tovarišev N. in N. o procesu socijalrevolucijonarjev in njihovih krvavih zločinih nad ruskim proletarijatom, enoglasno zahtevajo, da vrhovno revolucijonarno sodišče neusmiljeno kaznuje izdajalce delavske svobode in dokaže proletarijatu zapadne Evrope, da ruski in ž njim vsi svobodomiselni delavci zvesto stoje na straži revolucije. Živio proletarska revolucija, živio njeni voditelji! Doli z izdajalci in rablji mednarodnega proletarijata!
Vse tiho. Ujetniki ne odgovarjajo. Eno šestinko črnega kruha in smrdeča juha kot dnevna hrana je premalo, da bi človek kričal živio.
Predsednik: »Kdo je proti tej resoluciji, naj dvigne roko!« Roke se ne dvigajo. Življenje je le življenje in predraga je svoboda, da bi človek z eno kretnjo podpisal smrtno obsodbo ali pa gnil leta in leta v ječi.