Kako sem se jaz likal (Slovenec 1879/1880)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako sem se jaz likal
Jakob Alešovec
Tekst je škrbina, za celotno verzijo glej redigirano varianto Kako sem se jaz likal.
Izdano: Slovenski narod 1879, št. 7/96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143 Slovenski narod 1880, št. 8/1, 2, 3, 4, 5, 7, 8, 9, 13, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 25
Viri: dLib 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116,117, 118, 119, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 139, 140, 141, 142, 143, 1, 2, 3, 4, 5, 7, 8, 9, 13, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 25.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. dno


I., II.[uredi]

Kako sem se jaz likal. Črtice za poduk in kratek čas.

Najpopolnejša stvar na svetu je gospoda,najmanj popolna pa kmet — to je stavek, kterega si menda nihče ne bo upal odstaviti od njegove veljave. „Učen gospod — zarobljen kmet" sta si dva nasprotja kakor hrib in dolina, gospod ne more biti zarobljen, kmet ne učen. Med gospodo je pa se ve da popolnejši oni, ki je na viši stopinji, najpopolnejši je toraj princ, za njim knez, za tem grof itd., za temi pridejo navadneji neplemeniti ljudje, kakor ministri, generali, škofje, deželni predsedniki, sodnijski načelniki, okrajni glavarji in drugi viši vradniki itd. na stopinji popolnosti čedalje niže do kratkih hlač in rok brez rokovic, negibčnih hrbtancev in štorkljastih nog, pri kterih popolnost čisto neha.

Zakaj li je gospoda najpopolnejša stvar?

Zato, ker je omikana in olikana, kdor pa ni olikan, ne more biti popolen, zatorej tudi v kmetiških čevljih in pod kmetiškim klobukom ne moreš iskati olikanega človeka, kakor v mišji luknji raka ne. Ako hoče kmet speti se do više ali niže popolnosti, spremeniti se mora v gospoda. To pa ne gre kakor bi trenil, ni dosti samo sleči kmeta in obleči gospoda, nego človek se mora ves prekuhati, pregnjetiti, prestrojiti;, pooblati, obrezati, opiliti itd., kar se ve da dolgo trpi in se vtegne posrečiti ali pa tudi ne. Saj se tudi iz neokornega hloda ne naredi brž lično hišno orodje, ampak k temu je treba več časa, mnogo dela mnogih rok ter še kake druge pritikline. Prestrojenje ni lahko delo, tudi strojencu nikakor prijetno, ker mora trpeti, da drugi popravijo to, kar je na njem narava nepopolnega pustila ali celo skazila. In tako popravljanje ob živem telesu je res prijetno, to ve vsak, kdor je vse to prestal.

Da otroci vseh prej naštetih gosposkih stanov pridejo omikani in izobraženi, t. j. popolni že na svet, to je bila moja vera brž, ko sem znal šest resnic, zato smo se včasih mi otroci čudili grajskim otrokom, ki so, čeravno so že v tretjem letu hlače, suknje in kape nosili, jokali vendar-le kakor mi, ki smo letali bosi in v samih srajcah po stegnah; kar strmeli pa smo, ko se je enemu mladih barončkov pripetilo nekaj, kar se nam ni moglo, ker nismo imeli hlač, in je potlej neskončno cvilil, da smo si kar ušesa mašili in tekli brž po vsi vasi pravit, kako nečeden je grajski. Nekoliko spoštovanja je s tem pri nas že zgubil, a osramotil nas je s tem, da je brž potem prišel z grada v drugih hlačicah. Na ta način je moral imeti dvoje, mi pa vsi skup še enih ne. To je bilo očitno znamenje više popolnosti.

Moj oče so bili priprost sin kmetiških rokodelcev, rokodelstva so se bili pač v Ljubljani naučili, pa do popolnosti niso prišli, čeravno so znali brati — edini v vsi vasi in menda med možkimi celó v vsi fari. Z Ljubljane so bili prinesli tudi nekoliko nemških besedi, spačenih, se ve da, ktere so se jih hote nehote prijele; ali koliko jim je še manjkalo do popolnosti, se sklepa lahko že samo iz tega, da se še pravilno odkriti niso znali, ampak so kakor vsak drug kmet klobuk pred gospodom le nekoliko odveznili, potem pa za ušesom praskaje se postrani tik glave ga držali, kakor da bi komaj čakali, kdaj ga bodo zopet nazaj poveznili. Zdaj so že na onem svetu, a menda ne med gospodo, ker niso bili omikani zá-njo.

Iz tega sledi, da tudi jaz nisem olikan in omikan na svet prišel, oče so še celó trdili, da sem silno poreden in popolnoma neomikan. In ko sem nekega dne to pokazal celó s tem, da sem jim zagnal prahu s ceste v obraz, se je pričelo likanje moje srboritosti s „kneftro"; to je moj prvi pomin, ker so me rudeče klobase dolgo dolgo sklele.

Moj oče so bili dober mož, čeravno je več krat pela „kneftra", sem jih imel strašno rad, kedar je „likanje" bilo prestano. Če so potem mati moje bolečine mazali s kakim boljšim grižljejem, so tudi oče zatisnili oči ali pa obrnili se v stran.

Ko sem toliko odrastel, da sem mogel hoditi v cerkev, so me oče naučili, da se moram odkrivati: 1. pred vsakim znamenjem, 2. v cerkvi, 3. vsakemu duhovnemu gospodu, temu še roko poljubiti, in 4. vsakemu drugemu, kteremu se bodo sami odkrili in tudi meni to veleli. Prvo dvoje se je moji otročji pameti popolnoma naravno zdelo, zato sem svojo kapico kar od zadej za dolgi „cof" prijel in jo potegnil z glave, potem jo pa zopet na njo nategnil; pri tretjem je šla pač kapica se rada in urno z glave, ali dolgo je trpelo, da sem se privadil roko poljubovati, ker sem se bal, da bi me gospod ne vgriznili, kakor sosedov pes, ko sem enkrat segel po njegovo taco. S četrtim pa že ni hotelo iti, jaz nisem mogel razumeti, zakaj bi se odkrival pred kakim človekom, ki nima „žegnane" roke, in večkrat so oče o taki priliki segli po moji kapi, ž njo vred pa včasih zgrabili tudi nekaj las, da sem kar zazijal in po eni nogi plesati začel. Mati so bili v tem že bolji, kajti če sem v pozabljivosti stopil v cerkev neodkrivši se, so pri kamenu z blagoslovljeno vodo prijeli kapo za „cof", da ni bilo nič las vmes.

Tako je prišel čas, da sem bil dosti star za birmo. Takrat so hodili po naši fari judje z različnim blagom in oče so kupili od enega za-me in za brata rudečega blaga za životnik za 15 (starih) krajcarjev. Prišel je krojač Miha in vrezal životnik, pa še tudi hlače iz prtenine, oče pa so mi pomerili prve čevlje. Ko je bilo vse to izgotovljeno, sem se oblekel in oče so rekli:

„No zdaj pa malo stopi, da bom videl, kako hodiš."

Parkrat po izbi gor in dol in njih sodba je bila: „Bo že! Kako boš pa stal pred gospodom fajmoštrom?"

Jaz, ponosen na rudeč „lajbeč" in svitle prtene hlače pa novo pisano kapo, se postavim kakor palica v zelniku. Oče me pogledajo pa zarenče:

„Tako že ne. Čemu imaš pa kapo?'

„Da se odkrijem" — odgovorim jaz ponižno.

„No, stori to!" — veló oče dalje.

Jaz potegnem kapo znak z glave in jo držim v rokah. Oče me še od vseh strani ogledajo, potem pa vprašajo mater:

„Kdo bo šel ž njim k fajmoštru, ti ali jaz ?"

„Bom šla pa jaz" — odgovord mati — „tebe se fant preveč boji, ne bo nič znal. Pa saj gré tako z vsakim le mati."

„Ej se ve da! Saj znâ fant vse moliti veliko bolj ko drugi. Misliš, da ga bom po poti snedel? Pa znam jaz tudi bolj govoriti z gospodi ko babe; boš že videla, précej bo listek za birmo dobil."

„No, pa ti pojdi, če misliš, da bo fant bolje opravil" — reko mati in gredo v omaro po kos kruha, kterega mi dajo „za po poti, pol tje, pol nazaj", oče pa se napravijo pol praznično in potem odrineva.

Pot za odraščenega ni bila ravno dolga, tri četrt ure hoda; tudi zâ-me bi ne bila, če bi bil bos ; ali ti čevlji, ti! Oče so koračili pred mano in vsakih pet minut postali, da sem jih došel. Takih postaj je bilo silno veliko, a očetova potrpežljivost se ni vtrudila, in ko sem pol vestno na dva kosa prelomljenega kruha snedel, sva bila pred farovžem, oče mi obrišejo usta in me ženo po stopnicah gori tako, da sem bil zdaj spredaj jaz. Kapo sem bil že na pragu vzel z glave, oče pa svoj klobuk še le na stopnicah. Ko stopiva v Bobo (oče so bili prej potrkali, ker so že z Ljubljane vedeli, da se mora), sem jaz ves omamljen in ne vem nič več; oče me potiskajo pred sabo do gospoda


župnika in šepetajo: „roko kušni, le brž". To me pa še bolj zmeša in jaz poljubim roko — sebi.

Še le ko gospod župnik s prijaznim glasom pravijo: „no kaj pa bo, oče! za birmo, kaj ne?" — in me primejo za glavo, se nekoliko ojačim — — in opravila sva tako dobro, da sem dobil listek za birmo, zraven pa še lepo podobico svojega patrona in kos kruha — belega! — kterega sem zavoljo premajhnih žepov spravil v kapo. Zunaj so oče rekli : „daj sem kruh, saj ga ne moreš spraviti. Pol ga imaš dosti, druzega bom pa jaz nesel domu, da ga bodo tudi mati pokusili in brata." Malo nerad sem dal lepi kos, a dal sem ga vendar. Domu sva šla ravno tako, kakor tje, samo da sem jaz še težje hodil, če bi ne bilo župnikovega kruha in lepe podobice, bi bil težko prišel.

Ko prideva domu, reko oče ponosno: „Vidiš, ali nisem rekel? Opravila sva prvi pot, babe pa letajo ves teden, pa nazadnje še ne dobe cegelca."

Mati so nekaj zagodrnjali, pa so bili brž potolaženi, ko so oče izlekli z žepa drugo polovico belega kruha, kterega so razdelili na tri kose, da je vsak nekaj dobil; jaz pa sem bil ponosen na to, da sem sam snedel ga toliko, kar oni vsi trije, in takrat že sem jel premišljevati, kako dobro je, če človek kaj zna, ker potem lahko toliko je, kakor trije drugi.

Samo ena neprijetnost je bila pri tem. Ko mi namreč oče čevlje sezujejo, ste obe nogi ožuljeni in polni mehurjev. Prej sem zavidal grajske iu druge gosposke otroke, kar sem jih v naši vasi videl, zavoljo tega, ker so hodili v čevljih in jih ni mogla nobena čebela pičiti. Zdaj so se mi pa začeli smiliti, ker so morali imeti zmiraj ožuljene noge in polno mehurjev, ki stokrat bolj skle, kakor pik po čebeli. Jaz sem imel na nogah čevlje komaj štiri ure, pa so me tako ožulili, kako morajo ožuliti še le one gosposke otroke, ki jih ves dan nosijo! Ne, čevljev že ne bom več obul, naj gredo pod klop za zmiraj! Ali ta trdna moja volja ni veljala nič obuti sem jih moral zopet na komaj zaceljene noge, ko smo se peljali k birmi. Ta pot me niso hudo ožulili, ker sem štorkljal ž njimi le po ljubljanskem tlaku. Kaka se mi je Ljubljana zdela, ne maram pripovedovati; to je zvedel le brat, ki je strašno usta odpiral, ko sem mu pravil, da so tam hiše še veliko daljše, kakor če bi kozolce vse vasi „seštukal", in tako visoke, kakor naša farna cerkev.


II.[uredi]

Odkrivati sem se toraj že znal, če sem imel na glavi kapo ali slamnik ali pa očetov veliki klobuk a klobučine in širokimi kraji, ki mi je glavo tako zakrival, da sem le po tleh videl. Pozimi so mi dali oče še svoj delavniški „pruštof", ki mi je do peta segal, rokala pa so bili čez pol nazaj zavihali. Ali s tem moj oče niso bili še zadovoljni, marveč neko nedeljo, ko so prišli od krščanskega nauka, vzamejo s police pod stropom debele bukve „dušno pašo", ktere so mati tudi doma večkrat prebirali, primejo mene za roko in me vlečejo pot hruško ob končišči, tam sedejo na svoj trojenogati stol, potisnejo mene med svoja kolena, odpro debelo knjigo in pokažejo prvo stran, na kteri je z debelimi črkami stalo „Jutrajna molitev".

„Ali veš, kaj je to?" — vprašajo me potem.

Jaz sem pač poznal že v pratiki nekaj svetnikov, pusta in tiste može s koso, cepcem in grabljami, tudi še velikonoč, ker sem dobil pirhov in mesa, tistih črnih kavk pa nobene ne, toraj sem odgovoril odkritosrčno : „Ne!"

„Vidiš, to so puštobi, teh se boš zdaj učil."

In začela se je prva ura poduka, h kteremu sta prišla rad vedno gledat oba mlajša brata. Ali oče so ju zapodili in rekli, naj gresta k materi, potem pa so pričeli:

„No, le poslušaj! Vidiš ta krivi puštob, ki je kakor palica za svinjko biti, je „Je" — veliki „Je." Reci: je!"

„Kdo je?" vprašam in se ozrem nazaj za bratoma, če so res mati jima dali kaj, da bi jedla.

Toda očetova roka zavije mojo glavo naglo zopet v pravo stran — na knjigo in podučevanje gre naprej. Po nekoliko dobrovoljnih dregljejih, potipanji za ušesa in lase sva v dveh urah prišla res tako daleč, da sem poznal vsaj za tisti dan tri črke: „J-u-t", in morda bi mi bilo tudi četrte, „r", vsaj polovico v glavo zlezlo, kar pridejo mati in store konec šoli z opombo:

„Ej, pusti ga no, saj se ne bo nikoli naučil." „Če sva se ti in jaz, zakaj bi se pa fant ne" — reko oče, vstanejo, zapro knjigo in jo dajo meni, sami pa vzamejo stol in ga neso v hišo; z materjo so bili ta večer silno kratkih besedi. Tako se je začela moja šola, vsak dan sem moral nekoliko časa sedeti pri očetu, ki so pridno dreto vlekli, včasih pa tudi mene za ušesa, če sem bil pretrd za uk ali pozabljiv. Pa so me znali spodbadati tudi še na drug način. Mlajši brat, kterega so silno radi imeli, je bil takrat nekaj čez tri leta star, a je imel silno „dobro" glavo; tega so na skrivnem naučli kake črke ali ga navadili vsaj toliko, da je na vse kimal, ako so ga prašali, je li res ali ne. Kedar sem se toraj jaz pri kaki črki ustavil, so brž poklicali malega in rekli: „Matevž, pa ti povej." In če je „mali krempelj" res poznal črko, kterih se je bil nekoliko navadil, so se mi posmehovali vsi trije: oče in oba brata, kar me je tako jezilo, da sem se nad „krempljem" maščeval, če sem le mogel, s suvanjem in ščipanjem, kar je pa zopet očetova roka vse meni stotero povračala, ker me je mali zmeraj tožil. (Nedolžno revše je umrlo, predno sem se jaz brati naučil, in oče so dolgo dolgo za njim žalovali in večkrat rekli: „Raje bi bil dal oba vaju, ko tega.")

Mati so imeli pri tem veliko britkih ur, ker se jim je izmed nas treh zmiraj kteri smilil, največkrat pa jaz, ki sem največ trpel; zato so mi skušali trpljenje zlajšati s tem, da so mi skrivaj kaj boljega stisnili v roko, kar sem jaz na kakem skrivnem kraji snedel. Razen tega so mi dajali pogum za vstrajnost še s tolažbo: „Nič ne maraj, zdaj je že težko, ko še ne znaš, ko boš znal, bo pa lahko."

Taka tolažba pa je pri meni malo izdala, pogledal sem debelo „dušno pašo" in zdihnil: „Kdaj še bo, ko bom vso znal brati!"

Lahko razumljivo je, da nisem imel nič pravega veselja do učeuja in sem se včasih sam sebi še bolj smilil, kakor materi. Pa res! V dveh mesecih sem se bil komaj toliko naučil,da sem znal brati prvi odstavek kakih šest vrst. „Dušna paša" pa je imela tolikosto strani! Kdaj bom znal vso brati! Morda res nikoli.

Ko sva bila z očetom tako pri „kneftri" in čevljarskem stolu prebrala juterno molitev, pri kteri sta brata nagajala, mati pa pomagali z glave, če se mi je kaka beseda spodtikala, odpašejo nekega dne oče svoj usnjati predpasnik, sežejo po slamnik in rekó:

„Umit se pojdi!"

Jaz hitim v vežo, mati za mano mrmraje: „kam ga boš pa zdaj vlekel", in s pomočjo matere sem kmalu tak, kakor da bi imel iti v cerkev, še lase so mi bili pogladili na čelo, da sem bil, kakor dandanašnja gospodična. Potem mi poveznejo na glavo bratov slamnik, ker je bil boljši od mojega, čeravno toliko premajhen, da sem ga moral vedno držati, da mi ga veter ni vzel.

V tem so prišli očeven in jaz sem videl, da so ravno zadrgnili svoj pičli rudeče in belo pisani mošnj ček ter ga vteknili v žep.

„Pojdi za mano!" velé potém in jaz grem za njimi kakor po navadi, osem do deset korakov.

„Kam pa greva?" — prašam, ko sem v sredi vasi stekel za njimi in jih došel, da sem jim bil vštric.

„Boš že videl," — je kratek odgovor — „hudega nič ne bo."

To me toliko potolaži, da sem se pomaknil le en korak nazaj za nje, čeravno sem moral vedno „drobiti" z nogami. Tako prideva do konca vasi, kjer je tista hiša, v kteri so se zmiraj shajali le pijanci. Jaz nisem hodil rad memo, ker so imeli hudega psa, in sem se tudi ta pot brž tako postavil, da so bili oče med mano in krčmo; če pes priteče, bo prej očeta popadel ko mene.

Ali kaj? So li oče ob pamet? Nikdar še jih nisem videl iti v krčmo ali priti ž nje, zdaj pa vkrenejo naravnost noter in brcnejo psa, ki je na pragu ležal, da je odskočil in godrnjaje leže na sredo ceste. Mene je bolj mikal ta manever mojega starega sovražnika psa, kakor vse drugo, zato sem prišel z očetom v vežo. Tam je stala precej obširna miza na štiri vogle s trdnimi nogami podprta in krog nje dve klopi pa dva podolgasta stola.

„Lej ga no Jurija" — zabrenči s klopi — „kaj, da ti prideš v oštarijo? V cerkvi sem te že videl, v krčmi pa ne. Na, potegni enkrat!"

S tem pomakne stari Španec, ki je bil tudi ob delavnikih raje v krčmi, ko pri delu, svoj „frakelj" žganja proti mojemu očetu, a oče ga le pokusijo, potem pa reko:

„Le sam ga pij, saj ti ga bo še premalo" — in gredo z mano vred v sobo, kjer krčmar ravno na rošu dneve šteje. Za mizo sedita dva gospodarja pri poliču in se menda pogovarjata zarad kupčije. Krčmar pogleda, spravi roš za tablo ob stropu in ves začuden praša:

„Ej, kaj pa je to, Jurij? Pa ne, da bi bil prišel pit? Ali si terno zadel?"

„Najprej prinesi vina — boljega, pa klobaso, če jo imaš, potem bova že še kaj govorila" — se odrežejo moj oče, jaz pa si brišem usta in ližem prste, ker se mi je zdele, da ne bom samo gledal, ko bodo oče pili in jedli.

Krčmar vzame z omare steklenico in zgine, oče posade mene na klop ter sedejo zraven in ko je bilo to zvršeno, pride že krčmar z vinom, postavi kozarec pred očeta, natoči, pogleda mene in praša:

„Ali je ta tvoj najstarejši?"

„I, kaj ga ne poznaš? Saj si mu krstni boter!"

Meni je bila ta novica čisto nova. Da bi bil krčmar, ki ima tako hudega psa, moj boter? Morda bi bil to še dalje premišljeval, ali krčmar, ki je bil sedel na stol, me moti z odgovorom:

„Lej ga vraga, kako je zrastel! No, kaj pa je, da si prišel enkrat k meni? Saj ne pomnim, da bi te bil kdaj tukaj videl."

V tem je bil zrezal na lesenem krožniku tudi meseno klobaso, ktere duh sem bil jaz brž v nos vjel, in nataknivši največi kos na vilice je jel žvečiti čakajoč odgovora.

„To je zavoljo fanta" — reko oče in podajo meni kos klobase in kruha. „Ali ga vidiš?"

„Si ga mar prišel za pastirja ponujat? Malo premajhen bo še?"

„Ej ne, Matevž, če Bog da, ta ne bo krav pasel."

„Oho, glej ga no bahača! Ali bo šel kar za hlapca? Koliko boš pa hotel imeti za-nj?" — se posmehuje krčmar, moj boter.

„Le nič se ne norčuj, ta zna že zdaj več ko ti, Matevž. Ali znaš ti brati?"

„Kaj? Brati? Pa ne, da bi znal fant?"

„Hehe! Zna, zna, bolj ko ti, ki poznaš samo cifre."

Na to splošno čudenje, še ona dva, ki razgovarjaje se med seboj, se nista brigala za nas, se obrneta k nam in eden praša:

„Kaj? da bi ta-le mali znal brati ? Kje se je pa naučil?"

„Pri meni, jaz sem ga zmeštral" — reko oče ponosno in pomaknejo kozarec k meni, da naj pijem, kar jaz tudi storim, čeravno se mi je vino nekako kislo zdelo.

„A, tisto pa že, tisto" — poprime krčmar — „Jurij je bil v Ljubljani, on že zna brati. No, če je taka, ga bom pa še en polič prinesel, je-li Jurij?"

Oče prikimajo, zopet pride vino na mizo, potem vnovič, ker tudi boter da za polič itd. Jaz sem ga moral srkati, pa tudi skušnjo prestati na pratiki, ker druge knjige v hiši ni bilo. Kaj se je dalje godilo, ne vem, le toliko se še spominjam, da ko so me oče zvečer domu prinesli, so mati godrnjali:

„No, saj sem vedela. To je zmiraj tako. Ti ne greš rad v oštarijo, ali kedar greš, pa tudi kaj izda." „Le tiho bodi, stara," — pa so tolažili oče — „ti bom nekaj povedal, kar mi je danes dozorelo v glavi."