Kako sem se jaz likal (Slovenec)
| Kako sem se jaz likal. Povest slovenskega trpina v podúk in zabavo. Jakob Alešovec |
Od 551 strani izvirnika urejenih le 98.
| |||||||||||||
Začetek.
[uredi]Najpopolnejša stvar na svetu je gospóda, najmanj popolna pa kmet — to je stavek, kterega si menda nihče ne bo upal odstaviti od njegove veljave. „Učen gospod — zarobljen kmet“ — ste si dve nasprotji kakor hrib in dolina, gospod ne more biti zarobljen, kmet ne učen. Med gospódo je pa se ve da popolnejši óni, ki je na viši stopinji, najpopolnejši je toraj princ, za njim knez, za tem grof itd., za temi pridejo navadneji neplemeniti ljudje, kakor ministri, generali, škofje, deželni predsedniki, sodnijski načelniki, okrajni glavarji in drugi viši uradniki itd. na stopinji popolnosti čedalje niže do kratkih hlač in rok brez rokavic, negibčnih hrbtancev in štorkljastih nog, pri kterih popolnost čisto neha.
Zakaj li je gospoda najpopolnejša stvar? Zato, ker je omikana in olikana, kdor pa ni olikan, ne more biti popolen, zatorej tudi v kmetiških čevljih in pod kmetiškim klobukom ne moreš iskati olikanega človeka, kakor v mišji luknji raka ne. Ako hoče kmet speti se do više ali niže popolnosti, spremeniti se mora v gospoda. To pa ne gre kakor bi trenil, ni dosti samo sleči kmeta in obleči gospoda, nego človek se mora ves prekuhati, pregnjetiti, prestrojiti, pooblati, obrezati, opiliti itd., kar se ve da dolgo trpi in se utegne posrečiti ali pa tudi ne. Saj se tudi iz neokornega hloda ne naredi brž lično hišno orodje, ampak k temu je treba več časa, mnogo dela, mnogih rok ter še kake druge pritekline, prestrojenje ni lahko delo, tudi strojencu nikakor prijetno, ker mora trpeti, da drugi popravijo to, kar je na njem narava nepopolnega pustila ali celó skazila. In tako popravljanje ob živem telesu je res prijetno, to ve vsak, kdor je vse to prestal.
Da otroci vseh prej naštetih gosposkih stanov pridejo omikani in izobraženi, t. j. popolni že na svet, to je bila moja vera brž, ko sem znal šest resnic, zato smo se včasih mi otroci čudili grajskim otrokom, ki so, čeravno so že v tretjem letu hlače, suknje in kape nosili, jokali vendar-le, kakor mi, ki smo letali bosi in v samih srajcah po stegnah; kar strmeli pa smo, ko se je enemu mladih barončkov pripetilo nekaj, kar se nam ni moglo, ker nismo imeli hlač, in je potlej neskončno cvilil, da smo si kar ušesa mašili in tekli brž po vsi vasi pravit, kako nečeden je grajski. Nekoliko spoštovanja je s tem pri nas že zgubil, a osramotil nas je s tem, da je brž potem prišel z grada v drugih hlačicah. Na ta način je moral imeti dvoje hlač, mi pa vsi skup še enih ne. To je bilo očitno znamenje više popolnosti.
Moj oče so bili priprost sin kmetiškega rokodelca, rokodelstva so se bili pač v Ljubljani naučili, pa do popolnosti niso prišli, čeravno so znali brati — edini v vasi in menda med možkimi celó v vsi fari. Z Ljubljane so bili prinesli tudi nekoliko nemških besedi, spačenih, se ve da, ktere so se jih hoté nehoté prijele; ali koliko jim je še manjkalo do popolnosti, se sklepa lahko že samo iz tega, da se še pravilno odkriti niso znali, ampak so kakor vsak drug kmet klobuk pred gospodom le nekoliko odveznili, potem pa za ušesom praskaje se postrani tik glave ga držali, kakor da bi komaj čakali, kdaj ga bodo zopet nazaj poveznili.
Iz tega sledi, da tudi jaz nisem olikan in omikan na svet prišel, oče so še celó trdili, da sem bil silno poreden in popolnoma neomikan. In ko sem nekega dné to pokazal celó s tem, da sem jim zagnal prahú s ceste v obraz, se je pričelo likanje moje srboritosti s „kneftro“; to je moj prvi spomin, ker so me rudeče klobase po plečih dolgo dolgo sklele.
Moj oče so bili dober mož, čeravno je večkrat pela „kneftra“, sem jih imel strašno rad, kedar je „likanje“ bilo prestano. Če so potem mati moje bolečine mazali s kakim boljšim grižljejem, so tudi oče zatisnili oči ali pa obrnili se v stran.
Ko sem toliko odrastel, da sem mogel hoditi v cerkev, so me oče naučili, da se moram odkrivati: 1. pred vsakim znamenjem, 2. v cerkvi, 3. vsakemu duhovnemu gospodu, temu še roko poljubiti, in 4. vsakemu drugemu, kteremu se bodo sami odkrili in tudi meni to veleli. Prvo dvoje se je moji otročji pameti popolnoma naravno zdelo, zato sem svojo kapico kar od zadej za dolgi „cof“ prijel in jo potegnil z glave, potem jo pa zopet ná-njo nategnil; pri tretjem je šla pač kapica še rada in urno z glave, a dolgo je trpelo, da sem se privadil roko poljubovati, ker sem se bal, da bi me gospod ne vgriznili, kakor sosedov pes, ko sem enkrat segel po njegovi taci. S četrtim pa že ni hotelo iti, jaz nisem mogel razumeti, zakaj bi se odkrival pred kakim človekom, ki nima „žegnane“ roke, in večkrat so oče o taki priliki segli po moji kapi, ž njo vred pa včasih zgrabili tudi nekaj las, da sem kar zazijal in po eni nogi plesati začel. Mati so bili v tem že bolji, kajti če sem v pozabljivosti stopil v cerkev neodkrivši se, so pri kamenu z blagoslovljeno vodo prijeli kapo za „cof“, da ni bilo nič las vmes.
Tako je prišel čas, da sem bil dosti star za birmo. Takrat so hodili po naši fari judje z različnim blagom in oče so kupili od enega zá-me in za brata rudečega blaga za životnik za 15 (starih) krajcarjev. Prišel je krojač Miha in vrezal životnik, pa še tudi hlače iz prtenine, oče pa so mi pomerili prve čevlje. Ko je bilo vse to izgotovljeno. sem se oblekel in oče so rekli:
„No, zdaj pa malo stopi, da bom videl, kako hodiš.“
Parkrat po izbi gor in dol in njihova sodba je bila: „Bo že! — Kako boš pa stal pred gospodom fajmoštrom?“
Jaz, ponosen na rudeči „lajbeč“ in svitle prtene hlače pa novo pisano kapo, se postavim kakor palica v zelniku. Oče me pogledajo pa zarenčé:
„Tako že ne. Čemu imaš pa kapo?“ „Da se odkrijem“ — odgovorim jaz ponižno.
„No, stori to!“ — velé oče dalje.
Jaz potegnem kapo znak z glave in jo držim roki. Oče me še od vseh strani ogledajo, potem pa vprašajo mater:
„Kdo bo šel ž njim k fajmoštru, ti ali jaz?“
„Bom šla pa jaz“ — odgovorè mati — tebe se fant preveč boji, ne bo nič znal. Pa saj gré tako z vsakim le mati.“
„Ej se ve da! Saj znà fant vse moliti veliko bolj ko drugi. Misliš, da ga bom po poti snedel? Pa znam jaz tudi bolj govoriti z gospodi ko babe; boš že videla, précej bo listek za birmo dobil.“
„No, pa ti pojdi, če misliš, da bo fant bolje opravil“ — reko mati in gredó v omaro po kos kruha, kterega mi dajo „za po poti, pol tje, pol nazaj“, oče pa se napravijo pol praznično in potem odrineva.
Pot za odraščenega ni bila ravno dolga, tri četrt ure hoda; tudi zá-me bi ne bila, če bi bil bos; ali ti čevlji, ti! Oče so koračili pred mano in vsakih pet minut postali, da sem jih došel. Takih postaj je bilo silno veliko, a očetova potrpežljivost se ni vtrudila, in ko sem pol vestno na dva kosa prelomljenega kruha snedel, bila sva pred farovžem, oče mi obrišejo usta in me ženó po stopnicah gor tako, da sem bil zdaj spredaj jaz. Kapo sem bil že na pragu vzel z glave, oče pa svoj klobuk še le na stopnicah. Ko stopiva v sobo (oče so bili prej potrkali, ker so že iz Ljubljane vedeli, da se to mora), sem jaz ves omamljen in ne vem nič več; oče me potiskajo pred sabo do gospoda župnika in šepetajo: „roko kušni, le brž!“ To me pa še bolj zmeša in jaz poljubim roko — sebi.
Še le ko gospod župnik s prijaznim glasom pravijo: „no kaj pa bo, oče! za birmo, kaj ne?“ — in me primejo za glavo, se nekoliko ojačim — — in opravila sva tako dobro, da sem dobil listek za birmo, zraven pa še lepo podobico svojega patrona in kos kruha — belega! — kterega sem zavoljo premajhnih žepov spravil v kapo. Zunaj so oče rekli: „Daj sem kruh, saj ga ne moreš spraviti. Pol ga imaš dosti druzega bom pa jaz nesel domu, da ga bodo tudi mati pokusili in brata.“ Malo nerad sem dal lepi kos, a dal sem ga vendar. Domu sva šla tako, kakor tje, samo da sem jaz še težje hodil. Če bi ne bilo župnikovega kruha in lepe podobice, bi bil težko prišel.
Ko prideva domu, rekó oče ponosno:
„Vidiš, ali nisem rekel? Opravila sva prvi pot, babe pa letajo ves teden, pa nazadnje še ne dobé cegelca.“
Mati so nekaj zagodrnjali, pa so bili brž potolaženi, ko so oče izlekli iz žepa drugo polovico belega kruha, kterega so razdelili na tri kose, da je vsak nekaj dobil; jaz pa sem bil ponosen na to, da sem sam snedel ga toliko, kar oni vsi trije, in takrat že sem jel premišljevati, kako dobro je, če človek kaj zna, ker potem lahko toliko jé, kakor trije drugi.
Samo ena neprijetnost je bila pri tem. Ko mi namreč oče čevlje sezujejo, ste obe nogi ožuljeni in polni mehurjev. Prej sem zavidal grajske in druge gosposke otroke, kar sem jih v naši vasi videl, zavoljo tega, ker so hodili v čevljih in jih ni mogla nobena čebela pičiti. Zdaj so se mi pa začeli smiliti, ker so morali imeti zmiraj ožuljene noge in polno mehurjev, ki stokrat bolj skle, kakor pik po čebeli. Jaz sem imel na nogah čevlje komaj štiri ure, pa so me tako ožulili, kako morajo ožuliti še le one gospóske otroke, ki jih ves dan nosijo! Ne, čevljev že ne bom več obul, naj gredo pod klop za zmiraj!
Ali ta trdna moja volja ni veljala nič, obuti sem jih moral zopet na komaj zaceljene noge, ko smo se peljali k birmi. Ta pot me niso hudó ožulili, ker sem štorkljal ž njimi le po ljubljanskem tlaku. Kaka se mi je Ljubljana zdela, ne maram pripovedovati; to je zvedel le brat, ki je strašno usta odpiral, ko sem mu pravil, da so tam hiše še veliko dališe, kakor če bi kozolce vse vasi „seštukal“, in tako visoke, kakor naša farna cerkev.
Odkrivati sem se toraj že znal, če sem imel na glavi kapo ali slamnik ali pa očetov veliki klobuk iz klobučine in širokimi kraji, ki mi je glavo tako zakrival, da sem le po tleh videl. Pozimi so mi dali oče še svoj delavniški „pruštof“, ki mi je do petá segal, rokala pa so bili čez pol nazaj zavihali. Ali s tem moj oče niso bili še zadovoljni, marveč neko nedeljo, ko so prišli od krščanskega nauka, vzamejo s police pod stropom debele bukve „Dušno pašo“, ktere so mati tudi doma večkrat prebirali, primejo mene za roko in me vlečejo pod hruško ob končišči, tam sedejo na svoj trojenogati stol, potisnejo mene med svoja kolena, odpró debelo knjigo in pokažejo prvo stran, na kteri je z debelimi črkami stalo „Jutrajna molitev“.
„Ali veš, kaj je to?“ — vprašajo me potem.
Jaz sem pač poznal že v „Pratiki“ nekaj svetnikov, pusta in tiste možé s koso, cepcem in grabljami, tudi še velikonoč, ker sem dobil pirhov in mesá, tistih črnih kavk pa nobene ne, toraj sem odgovoril odkritosrčno: „Ne!“
„Vidiš, to so puštobi, teh se boš zdaj učil“ — so rekli oče.
In začela se je prva ura poduka, h kteremu sta prišla radovedno gledat oba mlajša brata. Ali oče so ju zapodili in rekli, naj gresta k materi, potem pa so pričeli:
„No, le poslušaj! Vidiš, ta krivi puštob, ki je kakor palica za svinjko biti, je „Jé“ — veliki „Jé.“ Reci: „jé!“
„Kdo jé?“ vprašam in se ozrem nazaj za bratoma, če so res mati jima dali kaj, da bi jedla, pa meni ne.
Toda očetova roka zavije mojo glavo naglo zopet v pravo stran — na knjigo in podučevanje gre naprej. Po nekoliko dobrovoljnih dregljejih, potipanji za ušesa in lase sva v dveh urah prišla res tako daleč, da sem poznal vsaj za tisti dan tri črke: „J-u-t,“ in morda bi mi bilo tudi četrte „r“ vsaj polovico v glavo zlezlo, kar pridejo mati in storé konec šoli z opombo:
„Ej, pusti ga no, saj se ne bo nikoli naučil.“
„Če sva se ti in jaz, zakaj bi se pa fant ne“ — rekó oče, vstanejo, zapró knjigo in jo dajo meni, sami pa vzamejo stol in ga nesó v hišo; z materjo so bili ta večer silno kratkih besedi.
Tako se je začela moja šola, vsak dan sem moral nekoliko časa sedeti pri očetu, ki so pridno vlekli dreto, včasih pa tudi mene za ušesa, če sem bil pretrd za uk ali pozabljiv. Pa so me znali spodbadati tudi še na drug način. Mlajši brat, kterega so silno radi imeli, je bil takrat nekaj čez tri leta star, a je imel silno „dobro“ glavo; tega so na skrivnem naučili kake črke ali ga navadili vsaj toliko, da je na vse kimal, ako so ga prašali, je li res ali ne. Kedar sem se toraj jaz pri kaki črki vstavil, so brž poklicali malega in rekli: „Matevž, pa ti povej!“ In če je „mali krempelj“ res poznal črko, kterih se je bil nekoliko navadil, so se mi posmehovali vsi trije: oče in oba brata, kar me je tako jezilo, da sem se nad „krempljem“ maščeval, če sem le mogel, s suvanjem in ščipanjem, kar je pa zopet očetova roka vse meni stotero povračala, ker me je mali zmeraj tožil. (Nedolžno revše je umrlo, predno sem se jaz brati naučil, in oče so dolgo dolgo za njim žalovali in večkrat rekli: „Raje bi bil dal oba vaju, ko tega.“)
Mati so imeli pri tem veliko bridkih ur, ker se jim je izmed nas treh zmiraj kteri smilil, največkrat pa jaz, ki sem največ trpel: zato so mi skušali trpljenje zlajšati s tem, da so mi skrivaj kaj boljega stisnili v roko, kar sem jaz na kakem skrivnem kraji snedel. Razen tega so mi dajali pogum za vztrajnost še s tolažbo: „Nič ne maraj, zdaj je že težko, ko še ne znaš, ko boš znal, bo pa lahko.“
Taka tolažba pa je pri meni malo izdala, pogledal sem debelo „Dušno pašo“ in zdihnil: „Kdaj še bo, predno bom vso znal brati!“
Lahko razumljivo je, da nisem imel nič pravega veselja do učenja in sem se včasih sam sebi še bolj smilil, kakor materi. Pa res! V dveh mesecih sem se bil komaj toliko naučil, da sem znal brati prvi odstavek kakih šest vrst „Dušna paša“ pa je imela toliko sto strani! Kdaj bom znal vso brati! Morda res nikoli.
Ko sva bila z očetom tako pri „kneftri“ in čevljarskem stolu prebrala Juterno molitev, pri kteri sta mi brata nagajala, mati pa pomagali z glave, če se mi je kaka beseda spodtikala, odpasejo nekega dne oče svoj usnjati predpasnik, sežejo po slamnik in rekó:
„Umit se pojdi!“
Jaz hitim v vežo, mati za mano mrmraje: „kam ga boš pa zdaj vlekel?“ — in s pomočjo matere sem kmalu tak, kakor da bi imel iti v cerkev, še lase so mi bili pogladili na čelo, da sem bil, kakor dandanašnja gospodična. Potem mi poveznejo na glavo bratov slamnik, ker je bil boljši od mojega, čeravno toliko premajhen, da sem ga moral vedno držati, da mi ga veter ni vzel.
V tem so prišli oče ven in jaz sem videl, da so ravno zadrgnili svoj pičli rodeče in belo pisani mošnjiček ter ga vteknili v žep.
„Pojdi za mano!“ — velé potém in jaz grem za njimi, kakor po navadi, osem do deset korakov zadej.
„Kam pa greva?“ — prašam, ko sem v sredi vasi stekel za njimi in jih došel, da sem jim bil vštric.
„Bos že videl,“ — je kratek odgovor — „hudega nič ne bo.“
To me toliko potolaži, da sem se pomaknil en korak nazaj za očeta, čeravno sem moral vedno „drobiti“ z nogami. Tako prideva do konca vasi, kjer je tista hiša, v kteri so se zmiraj shajali le pijanci. Jaz nisem hodil rad memo, ker so imeli hudega psa in sem se tudi ta pot brž tako postavil, da so bili oče med mano in krčmo; če pes priteče, bo očeta prej popadel, ko mene.
Ali kaj? So li oče ob pamet? Nikdar jih nisem videl iti v krčmo ali priti iz nje, zdaj pa vkrenejo naravnost noter in brcnejo psa, ki je na pragu ležal, da odskoči in godrnjaje leže na sredo ceste. Mene je bolj mikal te manêver mojega starega sovražnika psa, kakor vse drugo zato sem prišel še le za očetom v vežo. Tam je stala precéj obširna miza na štiri vogle s trdimi nogami podprta in krog nje dve klopi pa dva podolgasta stola.
„Lej ga no Jurija,“ — zabrenči nekaj klopi — „kaj, da ti prideš v oštarijo? V cerkvi sem te že videl, v krčmi, pa ne. Na, potegni ga!“
S tem pomakne stari Španec, ki je bil tudi ob delavnikih raje v krčmi, ko pri delu, svoj „frakelj“ žganja proti mojemu očetu, a oče le pokusijo, potem pa rekó: „le sam ga pij, ti ga bo še premalo“ — in gredó z mano v sobo, kjer krčmar ravno na rošu dneve šteje.
Za mizo sedita dva gospodarja pri poliču in se pogovarjata zarad kupčije. Krčmar pogleda, spravi roš za tablo ob stropu in ves začuden praša: „Ej, kaj pa je to, Jurij? Pa ne, da bi bil prišel pit? Ali si terno zadel?“
„Najprej prinesi vina — boljega, pa klobaso, če jo imaš, potem bova že še kaj govorila“ — se odrežejo moj oče, jaz pa si brišem usta in ližem prste, ker se mi je zdelo, da ne bom samo gledal, ko bodo oče pili in jedli.
Krčmar vzame iz omare steklenico in zgine, oče posadé mene na klop ter sédejo zraven in ko je bilo to zvršeno, pride že krčmar z vinom, postavi kozarec pred očeta, natoči, pogleda mene in praša:
„Ali je ta tvoj najstarejši?“
„I, kaj ga več ne poznaš? Saj si mu krstni boter.“
Meni je bila ta beseda čisto nova. Da bi bil krčmar, ki ima tako hudega psa, moj boter?
Morda bi bil to še dalje premišljeval, ali krčmar, ki je bil sedel na stol, me moti z odgovorom:
„Lej ga vraga, kako je zrastel! Na, kaj pa je, da si prišel enkrat k meni? Saj ne pomnim, da bi te bil kdaj tukaj videl.“
V tem je bil zrezal na lesenem krožniku tudi meseno klobaso, ktere duh sem bil jaz brž v nos vjel, in nataknivši največi kos na vilice, jel je žvečiti čakajoč odgovora.
„To je zavoljo fanta“ — reko oče in pomolé meni kos klobase in kruha; — „ali ga vidiš, kak je že?“
„Si ga mar prišel za pastirja ponujat? Malo premajhen bo še.“
„Ej ne, Matevž, če Bog dá, ta ne bo krav pasel.“
„Oho, glej ga no bahača! Ali bo šel kar za hlapca? Koliko boš pa hotel imeti zá-nj?“ — se posmehuje krčmar, moj boter.
„Le nič se ne norčuj, ta zna že zdaj več ko ti, Matevž. Ali znaš ti brati?“
„Kaj? Brati? Pa ne, da bi znal fant?“
„Hehe! Zna, zna, bolj ko ti, ki poznaš samo cifre.“
Na to splošno čudenje, še ona dva, ki razgovarjaje se med seboj se nista brigala za nas, se obrneta k nam in eden praša:
„Kaj? da bi ta-le mali znal brati? Kje se je pa naučil?“
„Pri meni, jaz sem ga zmeštral!“ — rekó oče ponosno in pomaknejo kozarec k meni, da naj pijem, kar jaz tudi storim, Čeravno se mi je vino nekako kislo zdelo.
„A, tisto pa že, tisto“ — poprime krčmar — „Jurij je bil v Ljubljani, on že zna brati. No, če je taka, ga bom pa še polič prinesel, je-li Jurij?“
Oče prikimajo, zopet pride vino na mizo, potem vnovič, ker tudi boter dá za polič itd. Jaz sem ga moral srkati, pa tudi skušnjo prestati na „Pratiki“, ker druge knjige v hiši ni bilo. Kaj se je dalje godilo, ne vem, le toliko se še spominjam, da ko so me oče zvečer domu prinesli, so mati godrnjali:
„No, saj sem vedela. To je zmiraj tako. Ti ne greš rad v oštarijo, ali kedar greš, pa tudi kaj izdá.“
„Le tiho bodi, stara,“ — pa so tolažili oče — „ti bom nekaj povedal, kar mi je danes dozorelo v glavi.“
Tako sem znal brati eno stran „Dušne paše“, ktero sem se bil tudi z glave naučil. Lagal bi, če bi rekel, da sem bil tega kaj vesel, kajti neslo mi ni do tje nič druzega, ko tistih par požirkov vina, kos belega kruha in nekaj grižljejev klobase, kar sem v krčmi na očetov račun povžil. Drugi dan pa sva začela z drugo stranjo, jaz sem si bil že pripravil ušesa in podložil hlače, a glej! vse je šlo bolje, ko sem mislil. Samo parkrat mi je očetova roka segla v lase, a imel sem zadostenje, da sta morala oba brata, ko sta se smijala mojemu kislemu obrazu, za to iti ven k materi pred ognjišče. Tako je bila druga stran čuda naglo prebrana, in oče so me celó pohvalili — prvikrat, kar sem do tje pomnil. Odslej se me je prijelo veselje do branja, oče so mi prinesli drugo knjigo in ko mi tudi ta ni delala posebnih težav, sem mislil, da sem že tako učen, kakor gospod fajmošter ali kaplan.
Pri tem pa nisem ostal. Jel sem ponarejati tiskane črke, v čemer mi pa oče niso mogli več biti učenik, ker so sami s svojo okorno roko znali risati le gole številke, druzega nič. Materi se je ta moja „šikavnost“ že velikanska zdela, in ko sem enkrat vrezal v posteljno desko letno številko 1849, so rekli očetu: „Vidiš, fant že več zna, kakor ti. Bo kmalo tako kunšten, kakor tisti dohtar v Kranji, ki je ravno umrl.“
Kdo pa je bil tisti doktor v Kranji? Nihče drugi, ko Preširen. Materi moji je bil znan le zato, ker so dekleta po fari znale nekaj njegovih pesmi, ktere so poskušali tudi mati, dobra pevka; očetu, ki so tudi na klarinet piskali, pa te pesmi niso bile nič kaj všeč, so rekli, da nimajo „kranjskih viž“ in da se ne dajo lepo piskati. „Se ve“ — so rekli mati o taki priliki — „ti jih že ne znaš. Če bi fant znal na „klarinet“, bi jih že piskal.“
To je očeta spravilo na misel, da bi me naučili klarinet, kolikor so sami znali. Ta umetnost je takrat dajala dober kruh, od ženitovanj so prinašali oče polne žepe drobiža zase, pa še polno besago mesa, kruha, „flancatov“ in drugih jedil za nas — tako, da smo potem imeli mi vsaj dva dni „ofcet“. Včasih so vzeli tudi mene sabo in takrat sem bil sit, da bi bil počil, in nabasal si še polno mavho ostankov. Zato sem dobil tudi veselje postati godec, oče so res poskusili parkrat z mano na svoj klarinet, pa so mi kmalu rekli:
„Veš, zá-te klarinet že ni, zá-te bo kvečemu kravji rog.“
S tem je bil odrezan poduk v godbi, jaz sem bil prav žalosten zavoljo tega, a mati so prišli in me tolažili:
„Pojdi k Janezevemu Janezu in reci, naj ti naredi piščalko z vrbe. Mu bom pa jaz enkrat kruha dala“.
Janezev Janez mi je res naredil piščalko, še več: omajil mi je polno šib, da sem jih potem sam delal, a mati so mi dali svoj „pipec“. Toda te piščalke niso me dolgo veselile, ker so bile le za en dan; tudi očetu to ni bilo prav. „Fant je že velik“ — so dejali — „zdaj že utegne biti za kako delo.“
In odslej so me res vedeli zmiraj za kaj porabiti, kar me je tem huje jezilo, ker moja brata nista nič delala, pa ravno tako jedla kakor jaz.
Ena reč je bila posebno, ki me je zeló veselila, pri kteri bi bil celó jed pozabil, in to so bili zvonovi; zato sem se sprijaznil z mežnarjem, kteremu sem vse, kar sem mogel, storil, da me je pustil večernico zvoniti — z malim zvonom, se ve da, ker veliki se je mojim močem še trdovratno posmehoval in ni hotel zapeti, če sem ga še tako vlekel in obešal se na vrv.
Pri takem poslu me enkrat dobi gospod kaplan, ko sem bil že popolnoma spehan, a odnehati vendar nisem hotel.
„Čigav je ta fant?“ — popraša gospod mežnarja.
„Ej, tistega Jurija tam v vasi“ — odgovori mežnar — „ima tako veselje do zvonenja, ga pa pustim goniti malega.“
Jaz sem bil to poslušaje tako pozabil na svoj zvon, da sem zvonenje zmedel ž njim, in mežnar bi me bil gotovo za lase prijel, da ni gospoda bilo zraven; tako pa se je obesil na vse zvonove in jih je vstavil, jaz pa sem jo popihal, kar najhitreje je bilo mogoče, in tako naglo, da sem pozabil celó svojo kapo, ktero sem bil pod zvonikom na tla vrgel. Še le ko sem bil tako daleč, da me po mojih mislih ni mogla več doseči mežnarjeva roka, to je pri znamenji na kraji vasi, pred kterim se hočem po očetovem produ odkriti, zapazim, da nimam kaj z glave iti. Kaj bo pa zdaj! Brez kape domu ne smem, ker bo očetova „kneftra“ pela, k mežnarju si pa ne upam, ker me bo gotovo zlasal, da sem mu zvonenje zmede, česar ni nikoli odpustil. To je bilo premišljevanje, kaj storiti. Moja pamet mi vendar dá misel, da mežnar morebiti ne bo ves popoldan prežal ná-me pod zvonikom, toraj velja le, zapaziti trenutek, ko bo v cerkvi ali doma, da šinem in poberem svojo kapo, če je še tam; se ve — če je ni, potlej pa ne vem, kaj bo.
Tako se previdno bližam zopet cerkvi — ne po ravni poti, ampak po stranski — in zrem okoli sebe, če nikjer mežnarja ni. Srečno sem bil prišel do obzidja, kar nenadoma stoji pred mano — kdo? Gospod kaplan v roki držeč knjigo. Jaz se mislim odkriti, pa kape ni na glavi, zato bi bil najrajše stekel, pa nog nisem skoro nič čutil, sploh sem bil ves zmešan. Tako stojim tam, kakor bi čakal palice.
„No, no, dečko“ — spregovori gospod kaplan, že bolj póstaren mož z dobrovoljnim glasom — „kam greš?“
Kaj bi jaz odgovoril! Vendar mi prijazni ogovor in glas dá pogum, da odgovorim:
„Po kapo — tje pod zvonik.“
„A, si jo pozabil. Ali rad zvoniš?“
Ta odgovor mi dá toliko poguma, da rečem odkritosrčno:
„Se ve dá. Pa bi z vélikim še rajše zvonil, če bi mogel.“
„Tako, tako!“ — poprime gospod kaplan — „ali znaš še kaj druzega ko zvoniti?“
„Kaj pa da“ — odgovorim zdaj že popolnoma moško in ponosno — „jaz znam tudi brati.“
„Kaj? brati znaš! Ej, pojdi z mano, bova poskusila.“
V tem hipu pride mežnar memo, jaz se zopet spomnim svojega greha in jo hočem popihati, pa gospod kaplan rekó:
„Mežnar, poglejte, kje je fantova kapa, in prinesite jo k meni.“
In mežnar — namestu, da bi bil meni segel v lase, skoči naglo pod zvonik in prinese za mano kapo. To je bilo samo zato, ker sem znal brati!
V sobi pri gospodu kaplanu je bilo sila lepo, jaz bi ne bil sedel drugam ko na tla, pa gospod mi veli sesti na stol in prinese knjižico, jo odpre in reče, naj berem. Jaz pobiram črke z očmi in jih izgovarjam z jezikom kolikor naglo morem; ko preberem nekoliko vrst, me praša gospod, naj povem, kar sem bral. Tu pa je bil glavni zadržek, še razumeti nisem mogel, kaj gospod hoče, in skoro sem mislil, da sam ne zna brati, ker mene praša po tem, kar je v knjigi.
„No, je že dobro, že“ — reče slednjič, ko vidi mojo zadrego — „nekaj že znaš in če boš priden, boš kmalu več znal. Pa hodi k meni, če bo lepo vreme, vsak drugi dan dopoldne, kedar bo.“
„Če bodo le oče pustili“ — si upam jaz opomniti.
„Bom že sam govoril ž njimi. Naj pridejo v nedeljo k meni. Na, ki si tako priden, podobico, in da ne boš po poti lačen, še to-le.“
In zopet sem dobil lepo podobico in velik kos belega kruha — tako velik, da ga nisem mogel nikamor spraviti in sem ga v rokah nesel domú, ker sem se hotel bahati s tem, kar sem pridobil s svojo učenostjo.
V nedeljo so šli oče k gospodu kaplanu, in ko so prišli domu, so poklicali mene in rekli:
„Zdaj boš hodil vsak drugi dan k gospodu kaplanu, od njih se lahko veliko naučiš. Če boš priden, te bodo tudi naučili, da boš lahko k maši stregel. Saj boš, kaj ne?“
K maši stregel! Kdo rajši ko jaz! Saj sem že tako zavidljivo gledal tistega Lončarjevega in tistega Smoletovega, ki sta ob nedeljah bila tako oblečena, kakor angelji, in stregla pri maši, in veči, Smoletov, je še celó zvončkal! „Ministrant“ je bil odslej ves moj ideal, nič druzega si nisem želel, kakor postati „za večega“, da bi ne le v cerkvi, ampak tudi o Véliki noči in o sv. Telesu šel pri procesiji spredej in zvončkal.
No, ta želja se mi je spolnila, po navodu gospoda kaplana sem se naučil kmalu latinskih odgovorov za mašo, mežnar je storil svoje, da sem se zvončkati in spodobno priklanjati naučil in da tudi pred altarjem nisem klečal kakor zijalo. Skonca sem bil le za „ta malega“ in nisem zvončkal, a ko je Smoletov nekaj naredil, da ni smel več streči, sem prišel jaz na njegovo mesto in sem zvončkal tako lepo, da noben mežnar v fari tako ne. Kako ponosna so bila moja mati, ko sem prvikrat o sv. Rešnjem telesu resnobno kakor general v paradi spredaj korakal in zvončkal z vélikim, a moj tovariš Lončarjev z malim, to se ne da popisati. Vsa vas je bila polna moje slave in marsiktera mati je dregnila svojega pod rebra in rekla: „Vidiš butec, tako velik si že, pa nisi nič. Ali te ni sram?“
Popolna glorija pa je bila v naši revni hiši, ko jaz prinesem domu 5 dvajsetic, ktere sem dobil od gospoda župnika za dosedanje streženje pri maši ob nedeljah. Noben general ne more biti bolj ponosen na svojo zmago, kakor sem bil jaz. In še več! Prinesel sem domú vélik kos potice in pečenke tudi. Mati so kar zijali, o pečenki so bili do tje le slišali, da je nekaj posebno dobrega, kar pa le gospóda jé, potica pa jim je bila že vsaka pekarija, da je bilo le par „vamprlov“ vmes. Tu pa je bilo jih vse polno in ko so jo pokusili, je niso mogli prehvaliti. Kos je bil velik, a vendar premajhen še za njihove oči.
Pri vsem tem je podučevanje moje napredovalo, hodil sem k gospodu kaplanu, branje moje je bilo čedalje gladkeje in kmalu sem prekosil v naglosti že očeta; ravno tako sem se učil krščanskega nauka, ker so mi gospod fajmošter darovali „katekizem“. Še celó s pisanjem sva poskusila in morda bi bil nekoliko navadil se, kar nekega dné gospod kaplan reče:
„Danes si bil zadnjikrat pri meni.“
„Zakaj?“ — vprašam jaz ves prestrašen.
„Jaz bom šel stran, daleč od tod, tje za Loko v Selce, saj ne veš, kje je to. Pa le pridno se uči, te bom že novemu gospodu priporočil.“
Potem mi dá še več pôl papirja, svinčnik, vrezanih peres in steklenico črnila, pa sva bila narazen, jaz sem ga videl le še, ko se je odpeljal s svojo robo, potem pa nič več, ker ni več dolgo živel. Videl pa sem več let pozneje nagrobni kamen v Selcih, kjer počiva blagi gospod.
Po tej preselitvi smo se selili tudi mi kake tri četrt ure dalje od farne cerkve v drugo vas, ker nismo imeli lastnega posestva, in mojega ministrovanja je bilo konec. Takrat so bili slabi časi za nas, oče niso mogli dosti zaslužiti, čeravno so delali vse, kar so znali, tudi železnico; razen tega so hodili v Ljubljano s cepcem in koso zaslužka iskat. Moje „študiranje“ se je tako nagloma vstavilo, začel sem se učiti očetovega rokodelstva. Le ob nedeljah in praznikih, ko smo vsi prišli od krščanskega nauka in sva oba, brat in jaz, povedala pridigo (kajti če je nisva nič zapomnila si, ni bilo južne), sem vzel zopet svoje orodje in začel pisati. Še rajše, ko to, sem pa risal svetnike, po podobah in znamenjih posnete, in jih tudi barval; barve mi je dajal za liste papirja, ktere sem še od gospoda kaplana imel, vaščanski mizar, moj stric, kteremu sem hodil napotje delat tako dolgo, da sem mu enkrat uro tako „popravil“, da ni več šla, in se mu potem nisem upal pred oči. Izgledov mojih „študij“ je bilo pa povsod videti; lesena bajta, v kteri smo bivali, je bila po vseh stenah opisana s kredo, kakor kitajska plahta, sosednje zidane hiše z ogljem, in rudečo glino, ktero sem v hribu dobival, v vsako drevo pa sem vrezal svojega imena začetnici. Kar podnevi nisem mogel, storil sem ponoči, ko je mesec svetil. Zato sem bil večkrat lasan in tepen domá in drugje in ko sem neko noč sosedu krojaču, kteri je imel nad svojimi vrati za znamenje narisane črne škarje, vse končišče z ogljem pomazal s takimi škarjami, je bil sodni dan, očetova „kneftra“ je pela, da se je vse kadilo, in v jezi so mi vse moje pisarsko orodje v peč vrgli.
Odslej je šlo trdo z mano. Smilil sem se najbolj materi, ki so večkrat očetu rekli: „Če boš tako ravnal ž njim, ga boš še „fental“, potlej boš pa imel!“ — Vesel sem bil, kedar so šli oče z doma. Takrat so mati kaj boljega skuhali, jaz in brat sva pa imela praznik in sva jo brž vdarila v gozd tičev iskat ali pa na njive preprelicam nastavljat. Pri tem sva se izurila posebo v plezanji tako, da nama ni bilo nikjer para; če naju je kdo podil, sva mu kar na drevje ušla, potem pa kakor veverce po vejah od drevesa do drevesa spuščala se.
Pri tem se je meni enkrat pripetilo nekaj, kar ni bilo brez nasledkov. Splezal sem bil namreč na visoko smreko, na kteri sem vedel za veverce. V gnjezdu dobim štiri mlade prav lične živalice, ktere poberem in pomašim v mavho, potem pa drkam po deblu na tla, kjer me čaka brat. Ali mladim vevercam moja mavha menda ni bila tako ljuba, kakor gnjezdo, ali pa se spro med sabo, — kratko, tako praskanje nastane, da jaz spustim z eno roko deblo ter sežem v mavho, druga roka spodrsne in jaz padem kake tri ali štiri sežnje visoko na tla pred zavzetega brata. Prvi trenutek se nič ne zavem, ko pa zopet k sebi pridem, vidim, da je mladi veverčni zarod porabil ugodno priliko ter pobegnil iz moje mavhe in brat je majhne živalice po tleh lovil. Jaz mu hočem brž pomagati pri lovu beguncev in skusim na noge spraviti se, ali o joj! ko se vprem z nogo ob tla, mi je, kakor da bi sedem solncev videl, kar iskre se kažejo mi pred očmi. „Kaj pa ti je?“ — praša brat, ko sliši stokati me.
„Noga je proč“ — ječim jaz in jo primem z obema rokama.
„Ej, saj se te še drži. Le vstani, greva domú, predno pridejo oče, da ne bova tepena. Veverce že imam, samo ena je ušla, jo je stara vzela.“
„Da bi le mogel“ — pa ječim jaz, ker me noga čedalje huje boli. Vendar se z bratovo pomočjo spravim toliko kvišku, da se naslonim ob nesrečno smreko, ali stopiti na spahnjeno nogo — Bog ne daj!
„Na, kaj bo pa zdaj?“ — praša brat — „pa še hlače imaš strgane. Oh, to bova tepena! Po eni nogi ne boš mogel priti domu, nesti te pa jaz ne morem.“
To se tudi meni zdi, toraj premišljujeva in ugibava, kako bi mene spravila domu, ker brat je bil premajhen in preslab, da bi mi bil mogel izdatno pomagati. Tudi vse popravljanje noge nič ne pomaga, ker je spahnjena ravno nad stopalom; slednjič pravi brat:
„Veš kaj, splezaj nazaj na drevo in s prve veje skoči dol tako, da boš z nogo priletel na tla na drugo stran, pa bo nazaj skočila.“
Pametna je ta! Brat mi pomaga in kmalu sem na prvi veji kak seženj od tal. S te se spustim na tla na spahnjeno nogo, pred mano se kar zabliska in podnevi vidim vse zvezde, ali — — brat jo je bil zadel, noga je vravnana, čeravno me še hudo boli; počasi sva prišla domu še pred očetom in materi povedala nesrečo mojo. Brž so zašili moje hlače, nogo pa namazali z arniko, da bi ne otekla. Tako popravljenega me dobé oče, ko so prišli domú, pri mojem delu, pletenji copát, in morda bi bilo vse dobro, če bi me noga ne bila čedalje huje bolela.
„I, kaj se pa tako kislo držiš?“ — vprašajo oče.
„Nič ni, nič!“ — odgovarjam jaz in vlečem bolno nogo pod stol, da bi se ne videla. „Nič ni? Pokaži nogo!“
Pri teh besedah me potegnejo kvišku in postavijo na noge tako trdo, da zavoljo bolečin kar z zobmi zaškripljem ter bolno nogo kvišku potegnem.
„Aha, si že zopet kaj steknil! Z drevesa si padel in si nogo spahnil, je-li? Ali ti nisem tega prepovedal že tolikrat? No, le čakaj, te bom naučil ubogati ali ne!“
In zopet je pela „kneftra“, da smo vsi jokali: jaz, brat in mati. V tem pa pride v hišo moja teta, žena vaškega klavca, ta in mati me rešita očetovih rok, teta me nese ven in domú k sebi, kjer me položi v posteljo ter mi dá z modelnice na peči veliko od opoldne shranjeno klobaso. Domá je bil potem nekoliko dni razpor, oče niso z materjo nič govorili več dni in se zaprli v gorenjo izbo ter si sami kuhali, jaz pa sem bil pri teti, ter se zdravil s klobasami, ki so mi res tako pomagale, da sem bil v treh dneh popolnem zdrav.
Ko sem bil zopet domá, pridejo oče iz svoje izbe po lestvi izpod strehe in ogovore mater, ki so ravno z burkljami v peč dregali, ne osorno, pa tudi ne preprijazno:
„To ni nič, stara, tako s fantom ne bo nič. Ali naj gre služit za pastirja, ali pa ga bom dal v Ljubljano čevljarju, pri kterem sem se jaz izučil. Kaj meniš?“
„Stori, kar hočeš“ — odgovoré mati nekako postransko — „saj je tvoj. Bolje, ko doma pri tebi, mu bo povsod.“
„Hm, hm, ti govoriš, kakor veš. Bom šel prašat gospoda fajmoštra, mi bodo že dali dober svèt.“
In napravijo se ter gredo k gospodu župniku, „Bo že zopet naredil kaj po svoji glavi“ — godrnjajo mati — „saj fanta ne more videti, kar mu je najmlajši umrl.“
Jaz sem pa bil vse drugih misli. Ko so oče omenili Ljubljane, sem se zamislil nazaj v tisti dan, ko smo bili pri birmi; dalje so oče, kedar so prišli iz Ljubljane, prinesli vselej „štruce“ t. j. belega kruha, zato se mi je zdelo, da tam ne more slabo biti, kjer se beli kruh peče in so tako lepe, dolge in visoke hiše pa ljudje vsi gosposki. Samo to me je skrbelo, da bi ne prišel med čisto tuje ljudi.
Oče pridejo domú in sedejo na klop.
„No, kako bo zavoljo fanta? Kaj so rekli fajmošter?“ — prašajo mati.
„Vse drugače, ko sem mislil,“ — je očetov odgovor. — „Fant zna brati — so rekli gospod — in je brihtne glave, škoda zá-nj, da bi šel za pastirja, kjer bi vse pozabil, kar se je naučil. Za Ljubljano bo treba denarja, ker ga nobeden mojster ne bo vzel kar tako. Potlej je pa še tudi premajhen, da bi ga čisto samega z dóma dala.“
„No, ali nisem rekla?“ — se postavajo mati.
„Ne, tega nisi rekla ti, to so rekli gospod fajmošter.“
„Kaj bo zdaj? Bo li doma ostal?“ — prašajo mati, kakor da bi jim bilo lajše pri srcu.
„Za zdaj še, pa bo hodil v šolo.“
Pri teh besedah odprem jaz ušesa in oči.
„V šolo bo hodil? Kam li?“
„K fari. Zdaj bomo dobili šomaštra, sem že videl, kako so šolo pripravili. Trikrat tako velika je, kakor ta naša hiša.“
„Od kod bo pa prišel šomašter?“
„Iz Ljubljane. Gospod fajmošter so rekli, da je Kočevar in nič kaj dobro kranjski ne zna.“
„Kako bo pa naš fant učil se pri njem, če ga ne bo nič zastopil?“
„I, se bo pa učil nemški. Saj znam tudi jaz še nekaj.“
Tako je bilo sklenjeno, da grem jaz v šolo, ki se je tisto leto pri nas ustanovila. Do tje je ni bilo, orgljanje je opravljal stari Jaka, pravi prototip nekdanjih organistov, majhne otroke pa so podučevale v krščanskem nauku in nekoliko tudi v branji šivilje po vaséh, jaz sem poznal še „Pipanovo Jero“ in „Sukovčevo Barbo“. Nekteri otroci boljših staršev so hodili tudi k gospodu kaplanu, bogatejših pa je nekoliko bilo v šoli v Ljubljani in Kamniku.
V šolo toraj! Kaj sem jaz vedel, kaj je šola! Le toliko se mi je zdelo, da se v njo hodi s knjigami, to sem videl v bližnji fari, kjer so imeli tako napravo in tudi „šomaštra“. Janezov Janez je o tem nekaj več vedel, ker je bil štirinajst dni tam pri stricu; on mi je pravil, da je „šomašter“ sila hud mož in ima zmiraj šibo pri sebi, kakor Štrefeljnov Martin, da otroke tepe. To ni bilo zá-me nič tolažljivo, domá sem bil večkrat tepen, od zdaj bi pa še v šoli šiba pela; ali nisem za nič druzega na svetu, ko za to, da bi me tepli? Zato rečem enkrat očetu, ko so bili boljše volje:
„Jaz bi rajši ne šel v šolo!“
„Zakaj ne?“ — prašajo oče in obraz se jim zatemni.
„I, no, zato, ker že dosti znam. Kaj se bom pa še učil?“
„Dosti znaš, he, he? Pa pojdi kar mašo brat ali pa v kakšno kanclijo.“
Na ti poti ni bilo nič začeti z očetom, toraj se lotim jih od druge strani in pričnem:
„Šomašter me bo zmiraj tepel.“
„Kdo ti je to rekel?“
„Janezov Janez.“
„Janezov Janez je poreden fant, saj sem ti že rekel, da ne smeš ž njim pečati se.“
„Tak je, kakor Štrefeljnov Martin, je rekel Janez“ — nadaljujem plašno.
„Saj ga še ni tukaj, kaj se bo Janez lagal!“
S tem je bil pogovor končan, jaz pa sem premišljeval, kaj bo, če je šomašter res tak, kakor Štrefeljnov Martin. Ta Martin je bil strah otrok in psov vse fare, naj dobi toraj tudi tu par vrstic.
Misli si, dragi bralec, osebo srednje velikosti, kolikor mogoče tanjko in suho, na glavi pomečkan visok klobuk (cilinder), na životu oguljeno suknjo z dolgimi škrici, dolge, a vendar prekratke hlače, v roki pa debelo štekljačarco, ktera mu je bila pri hoji tretja noga, in če temu pridal le precéj veliko torbo pod suknjo opasano, imaš pred sabo Štrefeljnovega Martina, kakor je bil. Čeravno je bil že star, da se nihče ni spominjal, da bi ga bil mlajšega videl, je vendar hodil kakor hudournik, da so dolgi škrici redno opletali okoli njega kakor bandero ob vetru. Tako se je drvil po cestah in vaseh, ustavil se nikdar, kakor lastavka, z nikomur govoril, le včasih se nad kom zadrl, odgovora pa ni dal na nobeno vprašanje. Prikazal se je zdaj tu, zdaj tam, prihod njegov so naznanjali otroci in psi; prvi so pred njim bežali, kakor pred strgarjem, ker so jih matere z obema strašile, in le z varne daljave so mu osle kazali in z besedo ga zasmehovali, zadnji pa so lajali nad njim in se zaganjali vá-nj, ker je povsod metal kamenje za njimi in kazal jim štekljačarco. Gorje otroku, kteri mu je prišel v pest! Če ga je prav mirnega našel na cesti, ga je oplazil s svojo palico, da je imel za več dni dosti.
Taka je bila enkrat zadela mojega brata, jaz sem bil vtekel mu, a oče, ki se videli, da je brat mirno šel čez cesto in nesel vodo z vodnjaka, skočijo ven, zgrabijo Martina za škrice in mu založe od vsake strani gorko preko ušes, da je kar opotekel se in sta odletela klobuk in palica. „Mojega že ne boš tepel, če ti nič ne stori,“ — mu rekó, a on, jeze ves bled, pobere palico in hoče oplesti še očeta. To pa se mu je slabo obneslo, kajti oče mu iztrgajo palico, ga obrišejo parkrat z njo, potem jo čez koleno prelomijo in jo vržejo čez plot, njega pa še obrcajo. Ta prizor je bil spravil skoro vse pse in otroke vasi skup in Martin je zasmehovan in ves potlačen s strašnim preklinjevanjem potegnil jo, kolikor so ga nesle peté. Moj brat, ki se je bil prej spustil v strašen jok, je bil zdaj koj dober in pobiral po cesti čepinje razbitega lonca. Od tistega časa je Martin vselej klel in s palico žugal naši hiši, kedar je šel memo, še celó potem, ko smo se bili mi že v drugo vas preselili. Nama pa so oče strogo zapovedali, pri miru gà pustiti in mu iti s poti, kjer bi ga zagledala, in te zapovedi sva se držala še bolj kakor božjih.
Štrefeljnov Martin je bil sploh čudna prikazen. Doma ni bil nikjer, noben človek ni vedel, kje jé ali spi. Kaj pa je bil in o čem je živel? Jaz sem to veliko pozneje zvedel, ko sem bil že „škric“. Kakor surov je bil vsakemu kmetu, tako priliznjen in ponižen je bil vsakemu gospodu ali „škricu“. Bil je namreč nekaka pošta med grajščinami in farovži, zanesljiv kakor tisti ljubljanski Kajfež, a nagel kakor lastavka. Pot 12 ali celó 16 ur na dan, če se je mudilo, ni bilo nič nenavadnega pri njem in kar je najhitrejši človek prehodil v dveh urah, je prehodil on ob lepem vremenu in če ni bilo otrok ali psov na poti, v poldrugi uri ali še prej. Gospodje — kajti le od teh in do teh je nosil pisma in druge reči — so mu smeli vse zaupati, opravil je naglo, zanesljivo in natančno vse, le v mesto ga nisi spravil za noben denar. Jedel je le po farovžih in grajščinah, tam se je z živežem preskrboval tudi za pot, a v gostilnici ga nisi nikdar videl. Plačo je jemal večidel le v živežu in obleki, denarja ni obrajtal, ker ni imel pravega pota zá-nj.
Takrat tam še ni bilo nikjer nobene pošte, zato je svojim „kuntom“ dobro služil.
Pa naj pustim zdaj tega nam otrokom takrat strašnega čudnega človeka, in naj se vrnem k učitelju ali „šomaštru“, kteri mu je po Janezevih mislih imel tako podoben biti.
Le par tednov je še preteklo, kar se zasliši po fari glas: „Novi šomašter je že tu.“ V nedeljo je vse drlo v cerkev poslušat, kako bo orglal. Mene ni ravno gnala ta radovednost, pač pa druga, namreč, kakšen je, če je res Štrefeljnovemu Martinu podoben. Da bi ga gotovo videl, sem obljubil mežnarju, da bom prišel dvakrat pomagat večernico zvoniti, če me pusti ob devetih mehove goniti. Mežnar se me usmili in mi odpre k orglam že o poli desetih, pa pridá še enega, ker moji moči ni popolnoma zaupal. Strašno težko sem pričakoval desete ure, kar se par minut prej odpro vrata — prikažejo se pevke in za njimi — — novi šomašter. — —
O ti janezasti Janez ti! Na, le stoj, ti bom že enkrat podrl tiste mline, ki jih zmiraj nastavljaš ob potoku. Ta ni Štrefeljnovemu Martinu prav nič podoben, še kosmate brade nima, ravno tak je, kakor Ocepkov, ki je v Ljubljani v sedmi šoli ali v kteri.
„O, ta naju že ne bo snedel“ — pravi Lončarjev, ki mi je prej, čeravno se v cerkvi ne sme šepetati, vendar-le povedal, da bo tudi on v šolo hodil. Jaz prikimam in oba začneva mehove goniti, da je bilo veselje. Samo zdelo se nama je, da so orgle staremu Jaku bolj močno pele, posebno kedar je nazadnje naredil „eno na skok“, so še mehovi poskakovali in je bilo zmiraj treba goniti jih, da je kar vroče bilo. Ta pa ni naredil nič „marša“, ampak je nehal brž, ko so gospod kaplan šli od altarja, zato so ljudje spodej rekli: „Tako mu ne pojo orgije, kakor Jaku, pa se bo že še naučil jih, saj je še mlad.“
Pred cerkvijo čakam očeta in ko greva domii, me prašajo: „No, si videl šomaštra? Ali je res tak, kakor Štrefeljnov Martin?“
„O ne, gospóski je, pa ni hud videti“ — je moj odgovor.
Mati pa, ki so — posnemaje izraelsko šego, da gredo v cerkev in iz cerkve moški posebej, a ženske posebej — došli naju še le domá, so rekli:
„Jaz ne vem, če se bo fant od tega kaj prida naučil. Orglja Jaka že bolje ko ta.“
Že drugi dan me peljejo oče praznično oblečenega — tudi v čevljih, kterih sem se bil bolje navadil, kar sem pri maši stregel — v „šomaštrijo“. Po poti mi dajo še nauke, kako se moram zadržati.
„Odkriti se moraš, kakor pred gospodom, samo roke ne smeš kušniti, ker nima žegnane. Če te bo kaj prašal, moraš odgovoriti z „Oni“ drugače se pa le po meni ravnaj, jaz sem bil že v Ljubljani pri takih gospodih in vem, kako se mora obnašati, da se ne zameri.“
To je bil sok vsega, kar so mi oče pravili po poti, in jaz sem si vse dobro zapomnil. Sabo sva vzela vse knjige, ktere sem že bral, in tudi nekoliko pisanega, kar namreč oče o zadnji priliki niso bili v peč vrgli.
Pred šolo je čakalo več mater z otroci, dečki in deklicami, očetov je bilo le malo. Prišli so vsi svoje otroke vpisat, ker je bilo prejšnji dan to v cerkvi s prižnice naznanjeno, pa še posebej po briču pred cerkvijo „ven klicano“. Ko zagledajo mene in očeta, se začne šepetanje med njimi, otroci me plašno gledajo, Smolé pa, bogat kmet, ki je bil pripeljal svojo Franco, stopi k očetu in praša:
„Ali ga boš tudi ti v šolo dal? Saj gre že lahko za pastirja.“
„Zakaj pa tvoja ne pase?“ — vprašajo oče nekako razdraženi. „Saj imaš dosti živine, jaz pa nič.“
In zopet drug pristopi in dregne očeta s posmehovanjem:
„Za kaj bo pa tvoj študiral? Za škofa, kaj ne?“
„Za tacega tepca že ne, kakor si ti“ — se odrežejo oče in nekaj smeha nastane; eden pa pristopi, potrka očetu na rame in reče:
„Nič ne maraj, Jurij, tvoj fant že zdaj več zna, kakor vsi ti skup. Mojega bo kar lahko učil, jaz mu bom dal vsak dan velik kos kruha in če bo dobro delal, pa pred Božičem še koline.“
S tem so bili vsem jeziki zamašeni, vse je vtihnilo, ko se prikažejo gospod fajmošter in rekó, da naj gremo v šolo, ker se bo zapisovanje začelo. Meni je srce zeló tolklo, a oče so me tolažili, naj se nič ne bojim, in tako smo vstopili.
Vpisavanje se prične, najprvi se rinejo naprej gruntarji in gruntarce s svojimi, jaz pridem z očetom že bolj proti sredi. Vsacega prašajo gospod župnik, kaj že zna, in večidel je odgovor, da toliko in toliko moliti; nektera mati seje pobahala, da pozna njen ali njena „cifre“ ali nekaj „puštobov“. Ko oče imenujejo moje ime, rekó gospod župnik učitelju nekaj na uho, ta se obrne prijaznega obraza do mene in praša:
„Ali je res? Ti znaš že brati in nekaj pisati?“
„O, zna, zna“ — odgovore oče namestu mene — „vse to zna brati, tako-le pa piše,“
S temi besedami razlože knjige po mizi in razprostro počečkani papir. Učitelj pogleda naglo to, potem pa reče:
„Je že dobro, jutri naj pride, bomo pa malo poskusili.“
To je zbudilo zavidljivo šepetanje med drugimi, posebno pa še, ko so gospod župnik potrkali mi na ramo in rekli:
„O, je priden fant, ima dobro glavo.“
Jaz sem potem z očetom modro šel iz šole in se ves zamislil v to, kar bo lahko še iz mene.
Drugi dan se je pričela šola. Jaz sem pobral skup vse knjige, kar jih je bilo v hiši, počečkani papir in še celó steklenico za črnilo, čeravno je bila že davno suha, ter z vsem tem, po materi pa še s kosom kruha obložen nastopil dobre pol ure dolgo pot do fare, kjer je bila šola. Pred to je stalo že več dečkov in deklic, vsaki posebej, a vsak je druzega plašno gledal, v šolo pa si nobeden ni upal. Ura bije devet, kar stopi učitelj na prag, mi plašno potegnemo z glave pokrivala, a gospod učitelj reče s prijaznim glasom: „Le noter, otroci, le noter!“
Mi se drenjamo kakor po navadno v cerkev, t. j. počasi v šolo in se postavimo ob zidu.
„Le počasi, počasi“ — opominja učitelj slovenski, pa nam se je to izgovarjanje besede nekaj čudno zdelo, nič domače. Vendar se nismo smejali, kar bi se bili gotovo, ako bi se ne bili preveč bali. Učitelj nas uvrsti po klopéh, na desno stran dečke, na levo dekleta po telesni velikosti. Jaz, ki sem se mu moral menda najmanjši zdeti, sem prišel v prvo klop na prvo mesto, meni nasproti pa županova Francka, ktera mi je bila prav všeč zato, ker je bila pegasta po obrazu; to se je meni neznano lepo zdelo.
Ko smo vsi sedeli vsak na svojem mestu, se je brž začelo „meštranje“. Najprej morali smo vsi na povelje vstajati in sedati itd. in predno je bilo vse to v redu, je pretekla ura. Jaz sem le zmiraj gledal, kdaj bo gospod učitelj pokazal šibo, in res — ko smo bili vsi tako pripravljeni za prejemanje poduka, odpre učitelj miznico in izleče z nje šibko, rumeno palčico, s to se vstopi na sredo odra, jo parkrat upogne v znamenje, da je šibka, in reče:
„Vidite, otroci, česar jaz ne bom mogel ubiti vam v glavo, bo pa morala ta-le.“
Pri tem mahne po zraku na levo in desno in od zgorej na vzdol, da je bilo dobro slišati žvižganje njeno. Jaz se spomnim Janezevega Janeza izreka o Štrefeljnovem Martinu in brž skrčim hrbet, ker sem bil učitelju najbližnji, toraj tudi za šibo prvi. Toda učitelj nas potolaži: „ta šiba bo le za lene in neubogljive, za pridne pa ne,“ — ter jo zaklene v miznico nazaj. Na to smo jeli vsi lajše dihati in pričelo se je izpraševanje po vednostih.
„Ti znaš brati, ne?“ — se obrne učitelj do mene, ko je moje ime bral iz svojega zapisnika.
Jaz prikimam in pri vlečem izpod klopi z doma prinesene knjige, počečkani papir in prazno steklenico za črnilo.
„Kedar te bom kaj prašal, moraš vstati“ — opomni učitelj in pove to tudi vsem drugim, potem me poskusi na knjigi in ko sem skušnjo vsaj na videz dovoljno prestal, me praša: „Ali znaš tudi kaj nemški že?“
„Brati ne, pa nekaj besed že vem“ — je moj odgovor.
„No, ktere? povej jih!“ Jaz pogledam v strop in iščem takih besed, ktere sem od očeta zvedel, kakor „foter“, „muter“, „pruder“, „tiš“ itd., gospod učitelj mi zadovoljen potrka na ramo in reče:
„No, ti si že priden, več se boš že še naučil. Veš, nemški mora dandanes vsak znati, da more kam priti. Kdor ne zna, mora pa krave pasti.“
Z drugimi je bila preskušnja kmalu končana, ker namreč nobeden ni znal nič, de županova Francka je poznala nekoliko črk. Druzega ta dan ni bilo nič, učitelj nas je spustil domu, ko smo očenaš in češčeno Marijo stojé glasno odmolili. Iz šole smo morali iti paroma, ravno tako v cerkev, kedar smo imeli mašo. „Jutri pa zopet pridite vsi in vsak naj prinese sedem krajcarjev za bukve, iz kterih se bomo učili. Kogar ne bo, bo kaznovan.“ — To je zadnji njegov opominj z odra, od koder nas je opazoval pri odhajanji.
V šoli smo bili tihi, tem glasneji smo pa postali, ko smo prišli tako daleč, da nismo več videli šole. Največ gradiva nam je dal učitelj, ki je tako „špasno“ govoril; skoro vse besede njegove smo prežvekali, dobro, da nas ni slišal, ker bi bil gotovo poskusil nad nami svoj „štaberl“.
Domá sem moral očetu brž sporočiti vse dogodbe tega dneva; posebno pa sem jim povedal, da sem bil tudi nemški prašan.
„No vidiš, dobro, da sem te nekaj besedi naučil“ — rekó oče ponosno — „le čakaj, saj jih še več znam. Jutri te bo učitelj gotovo prašal, kaj da sem jaz, kako mu boš odgovoril?“
„Si ne upam povedati.“
„O, le povej! No, če bo prašal, kaj je tvoj oče kaj boš rekel?“
„Prinčkov Juri, ali pa — gostač.“
„Tepec! Kaj pa delam?“
„Čevlje.“
„No, kaj sem potem?“
„Šoštar.“
„To je po kranjski, po nemški se pa pravi: šušter. Kako boš rekel po nemški: moj oče so šoštar?“
„Foter šušter.“
„To ni zadosti. Moraš reči: Majn foter zint šušter.“
Ta stavek sva godla tako dolgo, da so prišli mati z veliko skledo v izbo in jo postavili na mizo s klicem: „Saj sem vedela, da zdaj šole ne bo konca ne kraja, še doma ne. Jest pojte!“
Pri jedi so pa vendar prašali tudi mati:
„Koliko si se že naučil v šoli? Nič, kaj ne? Saj sem vedela.“
Namestu mene pa odgovore oče:
„Misliš, da bo kar prvi dan žegnan domu prišel in jutri novo mašo pel? To gre počasi, le potrpi, bo že še kaj.
Drugo jutro, ko sem bil napravljen za šolo in hotel vzeti zopet vse knjige sabo, rekó oče: „To domá pusti, se boš kaj druzega učil. Tukaj imaš sedem krajcarjev za bukve. Pa ne pozabi, kar si se od mene naučil.“
V šolo!
[uredi]V šolo toraj! Zdaj je že odločeno. Snidemo se, in ko bije ura devet, se odpre vrata, pokaže se učitelj in postoji med vratmi. Ko vidi nas vse sedeče, zaupije na ves glas: „še enkrat“, gre ven in zapre vrata za sabo. Ali zopet jih brž odpri, zopet čisto enak prizor, samo da smo vsi še bolj debelo gledali. „Še enkrat“ — zakriči učitelj, zgine enako in se brž zopet prikaže, pa situacija ni prav nič premenjena, le da mi radovedni gledamo, kaj bo s tem odpiranjem vrat. Ko učitelj vidi, da s svojim manevriranjem nič ne doseže, zareži nad nami:
„Vstanite vsi, kakor sem vam včeraj rekel!“
Zdaj šinemo vsi kvišku in stojimo, učitelj gre na oder in moli, a mi za njim. Po molitvi je komando „sédite“, vsi se spustimo na klopi nazaj kakor možički na nitkah.
Ta ura je bila spolnena s tem, da smo zamenjali svojih sedem krajcarjev za knjigo ali „brateltof“, le nekteri niso prinesli denarja, pa so bukvice vendar dobili z opombo, naj jutri prineso „eno šestico in en krajcar“.
Drugo jutro so prišli gospod kaplan in ko so odprli vrata, je že vstala nas vsaj polovica. Pri gospodu kaplanu je bilo že vse bolj domače, krščanskega nauka smo že vsak kolikor toliko znali in gospod so govorili tako, da smo jih vsi lahko razumeli.
Se vé, da sem tudi o tem dnevu moral očetu domá poročati in pokazati jim kupljeno knjigo. To so oče najprej potehtali in sodba je bik:
„No malo predrage so te bukvice, po groši bile prav lahko; pa se bo videlo, kaj se bo it iz njih naučil.“
Na to jih odpró, nataknejo svoje očali in začnó brati. „Za otroke je to že“ — rekó potem, mati pa, ki so jih tudi pogledali in nekoliko brali, so rekli; „To že ne bo nič, so samo take besede v njih, ki jih vsak vé, pa nič ne povedó.“
Oče so bili pa vendar potolaženi, ko so zagledali v drugem delu tudi nemške črke. Te zveri smo vsi radovedno gledali, še brat, ki je rekel, da so take, kakor da bi kure po blatu hodile. Kaj je vedel brat!
Kmalu potem me učitelj res praša:
„Kaj so tvoj oče?“
In jaz z zavestjo učenjaka napihnjenih prs počasi, a krepko izustim:
„Manj foter zint šušter.“
Učitelju je videti na obrazu dobrovoljno smehljanje, stopi bliže k meni in me podučuje:
„To ni prav; kedar boš naučil se nemškega več, boš to sam spoznal. Kdo te je pa to naučil?“
„Moj oče“ — rečem jaz zdaj že veliko manj korajžno.
„No, povej očetu, da se pravi: Majn fater ist ajn šuster. Zapomni si to!“
Ta stavek sem po poti domu ves čas ponavljal, da bi ga ne pozabil, in ko stopim v hišo, se postavim pred očeta in rečem ponosno:
„Oče, vi ne veste nič.“
„No?!“ — se obrnejo oče k meni in vtaknejo dreto med zobe, — „kaj je to!“
„Majn fater ist ajn šuster“ - se odrežem jaz ponosno, — „vi ste pa rekli, da se pravi: Majn foter zint šušter.“
„No, vidiš, stari“ — se oglasijo mati — „fant že več zna, kakor ti, saj sem vedela, da bo tako.“
„Ti vselej vse veš“ — godrnjajo oče in vlečejo dreto naprej, ktera se jim pa ta dan nenavadno velikokrat utrga.
Tako sem bil že na nemški poti. Odslej že nisem bil več samo očetov in materin, ampak učitelj je imel ravno toliko pravice do mene, kakor ta dva. To sem skusil kmalu, menda že četrti dan. Ker je namreč učitelj vsem nam dal slovesno besedo, da je tisti „štaberl“ le za poredne, neubogljive, se ga jaz, ki sem se štel med pridne, nisem bal; zato sem, ko ga je vzel v roko in šel med nami po šoli ž njim, brž radovedno pogledal za njim, da bi videl, kdo je tisti, ki ga bo prvi okusil. Komaj sem se na pol zavrtil nazaj, se obrne tudi učitelj, kakor da bi ga bil kdo v hrbet zbodel, in reče ostro: „ Ali nisem rekel, da mora vsak le naprej, tje v tablo, zreti, ne pa nazaj?“
In „švrk“ — imam eno po plečih, da me je kar zasklelo. Jaz nisem prav vedel, bi se li spustil v jok ali potegnil iz šole, drugi pa so se spustili v smeh, dekleta v hihitanje, a to se jim je slabo poneslo, ker „švrk“ in „švrk“ je pelo potem na levo in desno, dekleta pa so morala iti stat iz klopi. Zadnje je zadelo tudi Franco, ki je glavo na klop položila in se smijala v svoj robec. Kakor da bi vedel latinski izrek: „solamen miseris socios habuisse malorum“, sem se potolažil in nepremakljivo zreč v prazno črno tablo mirno pričakoval, kaj bo zdaj. Blagor onim v najzadnji klopi, ker jim ni treba nazaj gledati, da kaj vidijo!
V dnevnem poročilu sem to dogodbo očetu se ve da zamolčal, ali tu sem skusil pregovor, „da nič ni skritega pod solncem“. Tisti Kadivčev Matevž, kteremu po poti nisem hotel kruha dati, gre in me zatoži očetu. Zdaj pa ni samo „kneftra“ pela, ampak ostal sem brez južine in bi bil ostal gotovo tudi brez večerje, če bi mi brat ne bil skrivaj prinesel v mrvo pod streho od matere krompirja v oblicah in kosa kruha. Revež! Zdaj je dobil tudi brat s palico, mati pa so slišali take, da so se celó meni smilili. Oče so bili mogočen vladar, niso trpeli nobenega upora in strogo zahtevali, da se njih naredbe natančno izpolnijo. Za nas vse tri pa sem se jaz maščeval nad Kadivčevim s tem, da sem ga iz šole grede vrgel v koprive in je imel potem obraz, roke in bose noge vse rudeče. Ko bi bil ta vedel, da me sme učitelju zatožiti, bi bil jaz v šoli gotovo kaznovan, še bolj gotovo pa domá in ravno tako gotovo bi ga bil jaz potem v Smoletovo trajevo mejo vrgel in tako bi teh „replik in duplik“ ne bilo konca vsaj tako dolgo ne, da bi bil sneg padel. Zato je bilo dobro za nas vse, da se Kadivčev Matevž ni zavedal svojih pravic. —
Idimo nazaj v šolo. Reči moram, da taka šolska disciplina, po kteri smo imeli roké in nogé le za to, da smo mirni bili, mnogim ni bila, po volji. Zato si je marsikteri pomagal s tem, da je pač v šolo šel, a vá-njo ni prišel, ampak šel med pastirje ali v gozd ležat. Čez teden dni nas že ni bilo veš toliko ko prvi dan, in ko je učitelj to zapazil, je rekel:
„Danes vas veliko manjka. Povejte onim, kterih ni, naj pridejo jutri, ker bom vse „naprej bral“, in kterega ali ktere ne bo tu, kaznovan in kaznovana.“
Nam se je zeló čudno zdelo, kako bo učit tiste kaznoval, kterih ne bo v šoli, a mislili smo, da je to samo zato rekel, ker je tako težke slovenski govoril in je bila vsaka druga beseda nemška — prav kakor tistih, ki so od vojakov prišli. Mi smo skoro vsako njegovo besedo prežvekali ter pačili jo in domá pravili kako „špasno“ govori učitelj.
Drugi dan, ko smo odmolili, res odpre učitelj svoj „katalog“ in reče, da vsak, kterega bo klical, mora odgovoriti „hier“. To nas je spominjalo na vojake, ktere smo parkrat imeli po vaseh, ki so tudi zmiraj upili „gir“, kedar jih je oficir „naprej bral“. Zato smo tisti, ki smo tega spominjali se, upili „gir“. marsikteri je celó roko k ušesu pritaknil, kakor je pri vojakih videl. Le dekleta so se ustavljala in hihitala v roke in robce, poštenega močnega „gir“ ni bilo iz nobene spraviti. Tako prebiranje vselej po pol ure trajalo in „štaberl“ je večkrat pel, tudi jih je moralo iti po več na oder stat — tu dečkov, tam deklet, ki so si potem za hrbtom učitelja jezike kazali, kar je imelo včasih nasledke, da so morali zločinci potem še klečati ali jim je učiteljeva roka segla za ušesa ali v lase ali pa so jih dobili preko glave.
Ko so bile take obličnosti končane in v šoli toliko reda, da je bilo vse pripravljeno za poduk, se je ta tudi začel. Najprej smo se učili črk, ktere sem jaz že vse poznal, zato sem se pripravil na zdatno zdehanje in zasmehovanje dragih, ki so bili tako „neumni“. Za tako preganjanje dolzega časa sva se zmenila z vštric mi sedečo Franco, ki je tudi že črke poznala in je bila meni strašno všeč zavoljo pegastega obraza; členila sva migati si z očmi in dajati si znamenja pod klopjo z rokami. Ali iz vsega tega ni o nič, zakaj ne, bodi tu pojasneno.
Do tega časa jaz nisem imel prav nič veselja do šole, učil sem se le po sili, ker sem bal očeta. Zavoljo tega tudi nisem bil prav časti željen, manjkalo mi je vsake ponosnosti, hvala me ni spodbujala, grajanja me ni bilo sram, bit sem čutil le to, kar me je bolelo, žejo, lakoto in palico ali „kneftro“. Tudi v šolo sem bil le za to, da mi ni bilo treba ves dan pri očetu na trojenogatem stolu sedeti in delati. Ponosen sem bil le na to, če sem kterega svoje enakosti vrgel, o ukaželjnosti pa še misliti ni bilo. In če bi ne bil takrat nič več znal ko drugi in se moral ravno tako težko učiti, bi bil nemara rajši domá ostal vkljub „kneftri“ in pomanjkanju, ki je bilo v naši borni hiši.
Prvi čut ponosnosti je v meni zbudil gospod kaplan, ki nas je učil krščanski nauk in o kterem bo še večkrat govorjenje. Kakor v branji sem bil namreč tudi v krščanskem nauku — in za to gre hvala materi — drugim precéj spredej, zato sem bil tudi o taki uri le nepazljiv poslušalec. Ko me enkrat gospod kaplan pri tem zasači, stopi préd-me in me praša nekaj, kar je ravno razlagal; jaz, ki nisem bil pazljiv, nisem vedel odgovora, gospod kaplan se zadere nad mano, zavihti „štaberl“ — — mislite? Na to sem bil jaz že pripravljen in sem skrčil hrbet. Ali glejte ga hudobneža, hinavca in vse, kar hočete! Namesto zadreti se nad mano in prijeti za „štaberl“ — se mi začne posmehovati in pravi:
„Ti Tone tam v zadnji klopi, povej, kar sem zdaj pravil!“
In tisti Tone, smrkovec, ki še nobene črke ni poznal in je še le lani pri birmi bil, povedal je, kar je bil prašan.
„No, slišiš ti?“ — se obrne potem trinog k meni — „slišiš, ta vé, ti pa, ki imaš pred sabo katekizem, tega nisi vedel povedati.“ In po šoli obrnivši se zakliče: „Kdo še ve?“
„Jaz — jaz — jaz tudi“ — je odgovor več dečkov in deklet, tudi France.
„Saj tudi jaz vem“ — zakričim jaz jeze ves raz sebe in povem dotični stavek.
„Zdaj, ko si od drugih slišal,“ — je odgovor neusmiljenega mučevalca mojega, in temu odgovoru pripne še besede zasmehovanja:
„Sram te bodi! Dozdaj sem mislil, da kaj znaš, ker so mi prejšnji gospod kaplan hvalili te, zdaj pa vidim, da še manj veš ko drugi. Kaj ti koristi katekizem! Če ne boš pazljiv, te ne bom nikoli več prašal.“
Po teh besedah nečloveški trinog pokliče ega smrkovega Toneta ven in mu dá podobico njegovega patrona!
Joj, joj, joj, kako to boli!
Da bi mogel popisati, kako je pri vsem tem v meni vrelo, cvrlo, vzdigalo se, žgalo, trlo, sploh vse, kar se more najbritkejšega, najhujšega misliti! Vsemu temu neprenosljivemu čutju odpró pot solzé, začnem se jokati na ves glas, da vsi po meni gledajo, in z mano vred se začne kremžiti tudi Franca in še par deklet, ki so bile mehkejšega srca.
„Zdaj je pa gospod kaplan vzel vendar v roke „štaberl“ in me naklestil, da sem nehal tuliti“ — bo morda kdo mislil.
Kaj še! Trinog me je še dalje pekel na ražnji moje slabe vesti nad tako-le žrjavico:
„Vidiš, to je slaba vest. Naj te le peče! Bom videl, koliko se boš do prihodnje ure poboljšal.“
Ko je bila ura šoli konec, sem pred vsemi tekel ven, da sem bil kmalu v gozdu. Tu še le sem začel jeziti se nad sabo, butati se po glavi in prva misel mi je bila, vleči se v grmovje in čakati, da bi prišel volk ali vsaj lesica pó-me. Res ležem v mah in premišljujem, kaka zver sem, sram me je pred samim sabo. Pa kaj bodo še le oče rekli! Če bi vso „kneftro“ na meni razbili, ali mi ves teden nič jesti ne dali, bi ne bilo nič, to bi rad prestal, ali če bodo tako strašni, kakor so bili gospod kaplan — — na, pa grem kar med rokovnjače ali cigane ali pa na pokopališče, da me bo strah vzel. Naj me, bo vsaj konec tega!
V tem premišljevanji me moti nekaj, ki se mi počasnih korakov bliža. Brž pogledam kvišku in kaj je? Zajec. Se vé, da jo po spoznanji drug druzega oba popihava vsak na svojo stran, jaz proti domu. A ko zagledam hišo, so moji koraki zopet počasneje vest čedalje težja, priplazim se do hiše, ko je že mračilo se, a ne upam si skozi vrata, marveč zlezem pod strešnikom na „ješterleh“; tam poslušam, kaj se bo morebiti o meni govorilo.
Mati so bili pred pečjo in kuhali večerjo, brat je lušil fižol, iz odprte izbe pa je donelo očetovo kladivo. Oh, kako je donelo! Nič drugače, kakor da bi bilo meni tolklo po vesti. Kaj neki bo! Usmili se me Bog!
„Kje je neki fant?“ — zamrmrajo slednjič mati. — „Teci, teci, Lorenc, poglej, če ga še ni, in reci mu, da bo večerja kuhana.“
Brat brž skoči iz lušin in stopi pred vežo, jaz pa se ne morem zdržati, da bi mu čez špranjo izpod strehe ne zašepetal:
„Nič ne hodi, saj sem domá!“
„Saj je domá“ — zakriči neprevidni brat, očetovo kladivo utihne in slišati je korake v veži.
„Kje je?“ — zadoni očetov glas, da se jaz ves stresem.
„Pod streho“ — pojasnuje brat.
„Dol pridi, le brž!“ — veli zopet očetov glas, materin pa bolj tiho vmes: „Ej pusti ga no, bo že prišel.“ Ali kdor je poznal mojega očeta glas tako, kakor jaz, bi bil šel celó v ogenj, če bi mu bili veleli to. Temu glasu se tudi jaz nisem mogel ustavljati, marveč na vseh udih trepetaj e sem zlezel po lestvi izpod strehe in še le spodaj zapazil, da sem ves črn od okajene strešne slame.
„A, ták si prišel iz šole?“ — zarohne oče pa nekako posmehljivo, — „si bil že zopet tepen, je-li! Zakaj si bil, povej!“
„Tepen nisem bil, znal nisem“ — odgovorim jaz ves tresoč se.
„Tako? Znal nisi?“
Jaz pripravim ves život za tisto strašno „kneftro“, mati pa se vstopijo med mene in očeta, brat začne tuliti na ves glas.
„Nič se ne bojta, tepel ga ne bom“ — pa rekó oče mirno, a posmehljivo — „sram naj ga bo!“
To je bila vsa toča, ki se je ta pot ná-me vsula, mati so bili tega zeló veseli in brat je tudi brž utihnil s plakanjem. Jaz se tiho splazim na klop k peči, ko so me mati prej osnažili, oče pa naprej zabijajo žebice v podplat. Brž na to prinesó mati večerjo na mizo, vsi sedejo okoli je, le jaz si ne upam.
„No, pojdi no!“ — silijo mati, ko so odmolili.
Jaz se ne ganem, a oče že zajemajoč rekó: „Kdor ima slabo vest, mu nič ne diši, tudi jed ne.“
Mati so me še naprej silili, oče grdo gledali, slednjič pa prinesli mi celo v mali skledici jedi k peči, pa jaz je nisem pokusil. Kako li bi jedel, ko sem bil tako poln vsega, kar sem danes skusil, da mi je bilo grlo oteklo in sem komaj dihal! Spat sem šel, pa kako sem spal!
„Tepel ga ne bom; sram naj ga bo!“ Te očetove besede so me zadele huje, kakor sto „knefter“, in to še vrh kaplanovih besedi! Kdo bo spal tako tepén! To že ni človeško, to je zverinsko!
Konec mojega premišljevanja vse noči je bil ta, da sem zjutraj storil prisego strašnega maščevanja:
„Zdaj bodo iskali si oče kterega, nad kterim bi poskušali moč svoje „kneftre“, gospod kaplan pa v šoli drugih, ki ne bodo znali; jaz hočem vsak teden vsaj eno podobo dobiti, še premalo jih bodo imeli.“
S to prisego sem šel zjutraj v šolo tešč, mati so mi ponujali kruha in ko ga nisem maral, so očitali očetu:
„Zdaj bo pa lakote umrl! To si ti! Saj sem vedela, da bo tako!“
Zavoljo velike daljave nekterih izmed nas do šole je bilo narejeno tako, da nas je nekaj daljnih čez poldne kar tam ostajalo. Kosilo je bilo navadno kos kruha, vsaj pri meni, in tega, če ga nisem domá dobil, kar se je večkrat zgodilo, dobil sem za krajcar pri Lužarji črnega lep kos in dobrega; včasih mi je tudi Zavrlova mati mignila in tam sem še kaj gorkega zajél ali pa tudi kruha dobil. Zavrlova mati je bila dobra žena, Bog jej daj dobro!
Ta zá-me osodepolni dan me je tako vsega prerodil, da sem vse ure sedel v šoli kakor naslikan; nič se nisem ganil, čeravno je želodec hudo krulil. Učitelj se je le toliko z mano pečal, da je parkrat druge opomnil ná me, ki sem tako pri miru sedel, in me priporočal jim v posnemalen izgled. To je že bilo hladno mazilo za rane včeraj prejete, da bi bilo le tudi za zobé kaj!
Dopoldanska šola mine, kar nas je čez poldne tam ostajalo, posedemo krog šole in vsak vzame iz žepa svoj kos kruha, le jaz nisem imel nič, čeravno sem bil bolj lačen, ko vsi drugi skup. To vidi Franca in reče:
„Nič ne maraj, le malo počakaj, jaz grem zdaj domu južnat, pa ti bom prinesla kruha tak-le kos.“
S tem raztegne ročici, kar more, in teče proti domu, jaz pa grem za cerkev v kot in ležem v senco ter gledam pustovke, ki so svojim mladim v zvoniku jesti nosile. „Vse jé“ — mi očita želodec — „samo jaz nimam nič, ker si ti bil tako poreden.“
„No, kje pa si?“ — se oglasi znan mi glas — nenadoma — „sem že mislila, da si lakote poginil.“
Naglo sedem na pol in zagledam pred sabo — — svojo mater s čajno, ktero postavijo na tla, odgrnejo, in pokaže se lonec z reno pokrit, iz žepa pa privlečejo kos kruha.
„Na, zdaj jej! Malo mrzlo bo že, pa je tako daleč.“
S temi besedami odkrijejo lonec in zabliska se mi v oči rumenkasto-zelenkasto kašnato zelje, že nekoliko s skorjo pokrito.
Kašnato zelje! Kaj so vse najslastnejše jedi tega sveta proti kašnatemu zelju! Toda nekoliko trdo skuhano mora biti, še bolj trdo kakor laška polenta, sploh tako, kakor so ga znali kuhati mati. Se ve, da je bil svet zá-me zdaj hipoma ves drugačen, krehal sem to svojo najljubšo jed, da bi se bil skoro zadavil nad njo, in izpraznil lonec, še predno so mi mati vse povedali, kar se je domá zgodilo. To ni bilo veliko, le toliko sem zvedel iz matemih ust, da so očeta dobro ošteli in za kazen skuhali jim sok, meni pa kašnato zelje. Prvega materi nisem prav verjel, drugo pač; morda so jim komaj povedali, da je zelje zá-me ali pa so ga skrivaj skuhali in ravno tako skrivaj meni prinesli; morda še oče za moje kosilo nič vedeli niso.
Po takem kosilu pospravijo mati „mizo“ in gredó naročivši mi, da očetu ni treba „ nalašč“ praviti, da so mi kosila prinesli; le če bi me prašali, se ne smem lagati.
Zdaj sem bil dober mož, še kruha nisem vsega pojedel, in ko pol ure pred začetkom popoldanske šole priteče Franca vsa brez sape, me dobi še v tistem kotu na tleh in v naročji „brateltof“, v kterem sem pridno nemške „kavke“ študiral in od vseh strani ogledoval.
„Na, jej!“ — reče Franca in sede k meni v travo moléč mi res poštén kos kruha.
„Sem že sit, Franca, vidiš!“ Pokažem jej kos kruha, ki mi je še ostal, ona ga pogleda, pa pravi spodbudno:
„Naš je bolji, le pokusi ga, so ga mi mati za malico odrezali.“
„Káj boš pa ti jedla?“
„Jaz? Hi hi! Druzega bom dobila. Saj je v kleti še dosti hlebov, pa še belih. Le čakaj, kedar boš zopet tepen ali kregan v šoli, ti bom pa belega prinesla.“
„Tak ga pa že ne bom nikoli dobil, Franca!“
„Zakaj ne? Saj te učitelj lahko vsak dan tepe in gospod kaplan vsak dan kregajo!“
„Pa me ne bo nobeden.“
„Ej, kako to veš?“
„Zato, ker bom pri miru sedel in učil se, da bom kmalu vse znal, kar je v teh-le bukvah.“
„Hihi, hihi — vse? Tudi tiste čudne kavke?“
„Tudi!“
Na to se Franca na vso moč zasmeje in teče svojim tovaršicam, kterih se je bito v tem že nekoliko nabralo pred šolo, pravit, kar sem jej jaz rekel, namreč, da bom naučil se brati v „brateltofu“ po tistih kavkah, ki ni nobena drugi podobna. In živahno posmehljivo hihitanje iz trume mi je dosti jasno znamenje, da nobena tega ne verjame. Tega zasmehovanja se nalezejo tudi dečki in morda bi bilo dolgo trpelo, kar se pokaže učitelj in nas spodi vse skup v šolo. Tu nam najprej zapové, da mora vsak, ko pride, iti naravnost v šolo ter tam mirno sedeč pripravljati se na nauk, potem pa praša:
„Zakaj in komu ste se prej tako nespodobno smijali?“
Nobeden si ne upa odgovoriti, še le na drugo ostrejše vprašanje pokaže Franca mene od strani, a vendar tako, da je učitelj videl, pa tudi jaz.
„Tako? Kaj je pa naredil?“ — vpraša učitelj in gre po „štaberl“.
„Nič, nič,“ — reče naglo Franca, ki se je menda zopet bala zá-me, — „le nekaj je rekel.“
„No kaj? Povej.“
„Da se bo teh-le kavk naučil.“ Franca je že smela to reči, ker je bila županova. Učitelj jo res le strogo pogleda, ne spusti „štaberla“ ná-njo, ampak stopi dol k nji ter jo praša:
„Kterih kavk?“
„I, no, teh-le!“ — odgovori Franca in poze, v „brateltofu“ nemške črke.
„Ti si kavka,“ — zarenči učitelj, ko je v knjigo pogledal — „to pa so nemške črke ali „puštobi“. — In obrnivši se proti meni reče prav prijazno: „Tako? Ti se boš učil? No se pa boš, — in vi drugi tepci se kmalu ne bote več smijali. Kdor bo še kaj zinil, bo dobil s tem-le. Ti pa mi le povej, če ti bo kdo kaj zalega storil ali rekel. Očetu pa tudi reci, naj pride enkrat k meni.“
Ko pridem popoldne domú, so oče stali ravno pred hišo in gledali po solncu, koliko bo ura. Jaz sem prihajal nekako plašno, a ker niso imeli nič v rokah, sem dobil veči pogum. Pa če bi bili tudi kaj imeli, jaz bi bil šel jim naprot, ker sem si bil svest, da danes nisem zaslužil „kneftre“ in da, če bom tepén, bo to moj patron v nebesih v moje zasluge zapisal, če prav so oče.
Pa ta dan ni bilo nič hrupa in ko sem jim sporočil, da naj gredó enkrat k učitelju, so začeli ugibati, zakaj neki?
„Ej, kake čevlje mu boš naredil“ — se oglasijo mati — „kaj bo druzega! Pa le dobre mu naredi, da ne bodo potlej tiščali fanta .“
„Jej, jej, poglej no staro! Kje si pa to vjela? To je pa nekaj! Na, ker sem danes opoldne tako slab sok dobil, — tu imaš, pa pojdi v oštarijo in prinesi ga polič pa še klobaso in hlebec belega kruha, saj fant tudi ni nič jedel.“
Mati ne vedó, kaj to pomeni, a vendar gredó. V tem pa prileti brat in zagleda tisti kos kruha, ki mi ga je bila Franca dala in sem ga jaz sabo domu prinesel; gledal mi je namreč iz žepa. Brž ga potegne ven, pokaže očetu in zakriči: „Saj brat ni lačen. Vidite!“
Ubogi brat! Ta pot je pa on naletel, da je bilo kaj. Oče so ga prijeli, da se je meni smilil, in bi se bil tudi materi, če bi bili že nazaj prišli.
„Ali je to bratovska ljubezen! Ti bom že pokazal nevoščljivemu biti! Da mi greš tje v kot!“
In odletel je v kot ravno, ko so se odprla vrata in mati prišli s poličem, klobasami in hlebcem belega kruha.
„No, da le mene ni doma“ — spregovore mati — „je že kaj. Saj sem vedela!“
Vendar se je ta reč poravnala tako, da smo nazadnje vsi štirje sedeli za mizo, pili vino in jedli klobaso in beli kruh. Brat je moral pa vendar prej obljubiti, da me ne bo več tožil.
Rekel sem že, da sem zdaj bil na nemškem potu. Pač me je še učenje branja slovenskega toliko trpinčilo, kakor novinca pri vojakih vaje v hoji, ker sem znal pač že brati, a ne še „puštabirati“ in tudi vejice, pike, vprašaja in klicaja nisem posebno rešpektiral; vendar sem se tudi tega tako naglo naučil, da sem imel časa, učiti se tudi nemški, k čemer mi je dajal učitelj radovoljno navod. Razen mene se je poprijela nemščine tudi Franca na veliko veselje svojega očeta, župana, pa je zaostala in vse se je tako zahantalo, da se je komaj črk naučila, druzega nič, in čeravno bi bil oče rad plačeval za posebni poduk, je slednjič sam učitelj sprevidel, da nič ne bo, in jo popustil.
V drugih predmetih: računstvu, pisanji in krščanskem nauku sem tako napredoval, da sem imel domá „Dušno pašo“ kmalu vso nataknjeno s podobicami, ktere sem dobival od gospoda kaplana za „znamke pridnosti“ in tudi od gospoda župnika, kedar so prišli v šolo kaj poslušat. Od učitelja sem dobival le pohvalo in sem postal naglo „obermusteršilar“, da sem zapisaval imena pred šolo nemirnih na tablo, kar je tako zaznamovanim vselej neslo „štaberl“ ali pa klečanje. Skoro noben dan ni bila tabla prazna, največkrat pa je bil na nji Kadivčev Matevž, ker sem ná-nj zmiraj najostreje pazil. Pri druzih sem bil zeló nepristranski in tudi ne preoster, rešpekt sem pa imel pri vseh, tudi pri dekletih, ker je moja beseda pri učitelji več veljala, ko vseh drugih skup. Le Franca se je obračala nazaj ter drugim jezik kazala, česar pa jaz nisem vedel, ker sem takrat vselej v drugo stran gledal, drugače bi bil tudi njo zapisal. To se je bilo pa enkrat preveč očitno zgodilo in ko je vendar nisem zapisal, ampak samo zažugal jej, da jo bom, če to še enkrat stori, se vzdigne Kadivčev Matevž in zavpije:
„Že vem, zakaj France ne zapišeš. Bom že učitelju povedal.“
„Zakaj? — zarežim mogočno. „Povej, če ne, boš précej na tabli!“
„Zato, ker ti kruha nosi. Misliš, da ne vem?“ To sumničenje moje nepristranosti mi zapodi kri v glavo, roko prime krč in predno se zavem, je že zopet Matevž na tabli zapisan.
„O, naj bom, naj, bom že povedal, zakaj sem“ — renči Matevž in sede v klop, kjer nasloni glavo na obe roki.
„Hihi“ — se posmehuje Franca — „vidiš, Matevž, zdaj boš pa ti dobil. Mene ne bo zapisal, ne, ne!“
„Zakaj ne?“ — zarežim jaz zdaj takó razjarjen, da bi bil zapisal celo učitelja samega na tablo; — „le tiho, Franca, še eno reci, pa boš tudi ti tukaj, sem že tak!“
„Kaj? Ti boš mene zapisal, mene?“ — se togoti Franca — „ti berač ti, tvoj oče še svoje hiše nima.“
To mi je bilo zadosti in brž stoji Francno imé s kolikor mogoče debelimi črkami na tabli. Ko Franca to zagleda, se vsa divja zakadi proti meni, a ta hip se odpró vrata in učitelj stopi v sobo. Se vé, da je brž vse tiho, le Matevževo posmehovanje je slišati iz zadnje klopi.
Po molitvi pogleda učitelj na tablo in bere najprvega Matevža.
„Ti kerlc ti, že zopet! Sèm pojdi, le urno!“ — veli učitelj.
Matevž pride in prejme svoj del s „štaberlom“, a ta pot s čudno vdanostjo, še črhnil ni, čeravno je navadno strašno rujovel.
„Tu boš stal vso uro“ — gromi učitelj dalje in ga postavi za tablo; — „kdo je pa še zapisan, da ti bo druščino delal?“ In vstopi se zopet pred tablo in pogleda ná-njo.
„Kaj? Je li res? Franca? — O — o!“ — se čudi in gleda njo in mene, — „kaj si pa naredila, Franca?“
„Nič“ — odgovori ta kljubavo.
„Nič? Zakaj si jo pa zapisal?“ — se obrne učitelj proti meni.
„Nagajala mi je in rekla, da sem berač, ker moj oče nimajo svoje hiše“ — odgovorim jaz z glasom čutilo notranjega nezasluženega razžaljenja kazajočim.
„Franca, Franca“ — reče na to učitelj s svarečim glasom — „tega ne smeš več storiti. Kakor ni tvoja zasluga, da imajo tvoj oče svojo hišo, tako tudi njegova krivda ni, da je njegov oče nimajo. Za danes ti bodi prizanešeno, a drugič ne več, le varuj se!“
S tem je bila moja veljava v šoli priznana, ker celó županova Franca proti meni ni bila nič. Nasledki niso bili zá-me posebno hudi, Franca se je nekaj časa kremžila, pa se je vendar zopet sprijaznila z mano.
Tako je šlo vse leto, jaz nisem vkljub snegu, mrazu in dežju zamudil nobene ure, oče me domá niso posebno k delu priganjali, ker jim je rajše bilo, da sem se učil — posebno nemški, ker to jim je veljalo za jedro vse učenosti, materi pa za pripomoček do belega kruha in morda celó do pečenke, ktere še nobeden izmed nas nikdar pokusil ni in smo o nji le slutili, da mora nekaj posebno dobrega biti. „Kneftra“ pri meni ni več pela, pač pa je brat prišel na vrsto zá-njo.
Šolsko leto se je tako bližalo koncu. Jaz se tega nisem nič kaj veselil, ker sem vedel, da za-me bodo počitnice na čevljarskem stolu, naj že dovršim šolo kakor koli. Zato in ker sem se bil učenja poprijel z velikim veseljem, sem prav tužno gledal, ko pride učitelj in naznani, da bomo čez mesec dni imeli javno skušnjo, h kteri bo prišlo toliko in toliko posvetnih in duhovnih gospodov, pa tudi starši, da bodo videli in slišali, kaj smo se naučili. Pri tem naznanilu pa je učitelj razvil iz papirja dve tanjki, a veliki knjigi: eno z rudečimi in pozlačenimi, drugo pa s črnimi platnicami. Mi vsi radovedni gledamo, kaj bo s tega, a on nam prične razlagati:
„Vidite otroci, to so dvoje bukve: ene zlate, druge črne. V prve bom zapisal pridne, v druge pa poredne in lene, da jih bodo pri skušnji vsi lahko brali v njih. Oboje bukve se bodo potem hranile in kedar bote veliki, bote še lahko brali sebe zapisane v njih.“
Začne se nemščina.
[uredi]Da-si mene ni prav nič skrbelo, da bi ne prišel v zlate bukve na prvo mesto, bil sem vendar nekako nemiren. Začele so se priprave za skušnjo in učitelj me enkrat pridrži v šoli in reče:
„Morebiti, da boš ti prvi. Za skušnjo se pa moraš vendar kaj posebnega naučiti, kar boš dobro z glave znal, — kaj nemškega.“
Čeravno sem nemških besedi pri branji in pisanji le malo naučil se, me vendar to ni ostrašiio, saj sem še par let prej naučil se latinskih mohtev, da sem pri maši stregel, od kterih nisem nobene besede razumel. Zato rečem učitelju, naj mi le pové, kaj se imam naučiti, pa se bom naučil.
V „brateltofu“ je bila nemška povest z začetkom „Jakob und Anna waren einmal allein zuhause“. Ta povestica se je učitelju primerna zdela zá-me in z njegovo pomočjo sem jo kmalu znal tako blebetati, kakor drdra ura, malo da ne gladkeje, kakor moliti očenaš; že več dni pred skušnjo se mi ni nikjer več ustavljala, naj sem jo začel od konca, v sredi ali proti koncu. Materi je to moje blebetanje doma slednjič že tako presedalo, da so godrnjali:
„Oh, da bi bila kmalu tista „prifenga“, da bo konec tega klepetanja, ki ni ničemur podobno!“
„Ti, ki nič ne zastopiš“ — se oglasijo oče — Jaz pa zastopim, zato me nič ušesa ne bolé. Boš že videla, kako bodo gospodje gledali fanta, ki jim bo po nemški pravil, kar drugi otroci komaj po kranjski znajo.“
Željno pričakovani dan skušnje, do kterega sem jaz po „Pratiki“ štel dneve, pride, jaz sem prvi na nogah in se začnem napravljati že na vse zgodaj v praznično obleko; tudi čevlje so mi bili oče lepo priredili in nov slamnik kupili. Mati so morali skuhati gobnato kašo, „postengano“ in z ocvirki posuto, „da bo fant bolj znal“ — so opomnili oče. Sami so se tudi oblekli v praznično obleko in naročili materi opoldne napraviti dobro južno, ješprenj pa še kaj v njem, potem pa sva šla proti šoli, kamor sva prišla dobre pol ure pred začetkom.
Tam je stalo veliko mater, ki so prišle nekaj zavoljo svojih, več pa iz radovednosti. Mene in očeta so pa postrani pogledovale in med sabo šepetale, rekla pa ni nobena nič. Le župan, ki je bil ta pot prišel kot dostojanstvena oseba, pristopi in ogovori očeta:
„No, Jurij, najina bota prva v zlatih bukvah.“
„Hehe“ — se nasmejejo oče — „prvi bo menda moj, tvoja bo še le druga.“
Županu odgovor ni nič kaj všeč, zato gre med gospodo, ki se je okoli šole zbirala. Pripeljalo se je bilo veliko župnikov in drugih duhovnov, celo gospod dekan. Meni je začelo tesneje prihajati, ko sem premislil, da bom moral pred vsemi temi gospodi kazati svojo učenost, a oče so me tolažili češ: „le korajžen bodi, saj si jedel kašo in če ti bo kdo kaj hotel, saj bom jaz zraven.“
Učitelj pride tudi praznično oblečen, nam veli iti v šolo, kjer zasedemo mi svoje prostore po klopeh, stariši pa se nastavijo ob steni, moj oče vštric mene, in to mi je dalo velik pogum. Na mizi je bilo nekaj s prtom pokritega, pa se ni videlo, kaj; matere so bile še bolj radovedne ko mi, in marsiktera bi bila rada prizdignila prt, pa si nobena ni upala, ker učitelj se ni ganil iz tistega kota.
Kar se odpro vrata in prvi vstopi gospod dekan, za njim dva posvetna gospoda, potem več duhovnov, župan in še drugih gosposko oblečenih nekaj, zadnji pa naš gospod kaplan; ker je ta zadnji prišel, sem mislil, da so vsi viši od njega, le župan ne. Vsi so sedli po prinesenih stolih in meni je bilo, kakor da bi imel biti sodni dan.
Izpraševanje se prične, pri druzih šlo je dobro in slabo, a jaz sem odgovarjal, pisal in računil na tabli, da je bilo veselje, moj oče so kazali obraz, kakor najjasneje solnce, to sem videl postrani; pa tudi gospodje so kazali zadovoljnost — sploh: jaz sem bil v sedmih nebesih. Če je gospoda z dozdanjimi odgovori mojimi zadovoljna, kaj bo še le z „ Jakob und Anna!“ Ves tresem se nepotrpežljivosti in ponavljam tiho to „ekstrarihto“ za gospode.
Ko je vse končano, reče učitelj ponižno nekaj gospodu dekanu, ta prikima in učitelj me pokliče ter reče, naj sprožim svojo nemško ragljo. Jaz stopim s klopi, se priklonim, kakor me je učitelj že prej naučil, ne s kolenom, ampak z glavo, in moja nemška raglja drdra, da mi je večkrat sape zmanjkalo. Ko sem izgovoril zadnjo besedo, stojim pričakovajoč vspeha. Očeta vidim stati kakor generala ponosno.
„Sehr gut, sehr gut“ — se oglasi dekan (ki je bil, kar sem pozneje zvedel, po rodu Kočevar, kakor moj učitelj) in me praša še nekaj po nemški, česar pa moja učenost ni bila kos razumeti. Namestu mene odgovori učitelj nekaj nemški, česar pa zopet nisem razumel, zato je moje oko švigalo od enega do druzega izmed gospode in ko sem po obrazih spoznal, da ne more biti zá-me nič slabega, sem na migljej učitelja stopil v svojo klop nazaj. Zdaj se vsi gospodje pogledajo, gospod dekan vzame zlato knjigo v roke in naznani, da bodo najpridnejši učenci in učenke dobili darila; ob enem razgrne učitelj mizo in pokažejo se kupi zlato vezanih knjig z rudečimi platnicami. Vsi drugi so stali kakor v cerkvi.
Gospod dekan odpró zlato knjigo in beró najprvo moje ime. Jaz, ves zamaknjen, stopim iz klopi, se po učiteljevem navodu priklonim in sprejmem iz rok gospoda dekana največi kup rudeče-zlatih knjig, ob enem pa pristopi v več gospodov in začno mi pripenjati v lepe pisane trakove zašitih srebrnih dvajsetie na prsi, da sem bil podoben generalu z redi preobloženemu. Za mano je prišla Franca, ta je tudi dobila velik zvezek knjig, a nobene dvajsetice. Jaz sem bil slave ves pijan, da nisem vedel, kaj se je pozneje godilo, be le ko smo odpeli cesarsko pesem, ktere nas je bil učitelj naučil, in ko je vsa gospoda odšla, stopim k očetu, kterim se je ves obraz lesketal, da je bilo brati z jasnimi črkami: „Vidite, ta, ki je prvi, je moj, vsa fara nima tacega.“
Po obrazih mater in nekterih sošolcev je bila pa brati zelena zavidnost, in ko smo prišli vsi iz šole, naju ni nihče ogovoril.
Pač! Franca je pritekla s svojim zvezkom knjig (ktere je bil pa oče njen kupil) ter tehtajoč jih v rokah se pobahala:
„Moje so lepše od tvojih in več jih je.“
„Pa ti nimaš teh dvajsetic,“ — jo zavrnem jaz ponosno.
„O, oče jih imajo še več in če jim rečem, jih bodo tudi dali in mati jih zašili v pisane trakove, pa bo.“
„Pa ti jih ne bodo taki gospodje na prsi pripeli“ — odgovore oče, me primejo za roko ter me peljejo v krčmo k Lužarju.
„Danes ga pa že smeva piti ti in jaz“ — reko, ko vstopiva — „Lužar, prinesi ga, pa boljšega.“
Se ve, da je bilo splošno občudovanje moje osebe, hodili so me gledat kakor medveda, oče pa so bili take volje, kakor še nikdar poprej. Jaz veselja nisem mogel ne jesti ne piti, zato sem silil očeta, da greva domú pokazat se materi in bratu. Šla sva, a jaz sem moral obdržati na prsih vse dvajsetice, in ker je vsak, kogar sva srečala, prašal očeta po vzrokih mojega okinčanja, je bila pot precéj dolga. Pred vasjo nama pride naproti brat, in ko me zagleda, teče brž nazaj v hišo in zakriči:
„Mati, pojte gledat, kakšen je Jaka. Kakor Marija na Šmarni gori, še več svetinj ima!“
„Ne govori tako nespodobno“ — se oglasijo mati ter se brž za tem pokažejo na pragu. Ko me zagledajo, skleni jo roki in se čudijo: „Jej, jej, kaj toliko svetinj si dobil! Kdo ti jih je pa dal?“
„To so drugačne svetinje, stara, kakor jih imaš ti, hehe“ — reko oče — „žegnane niso, pa so srebrne.“
Na to gremo vsi v hišo, tam se vsaka reč natanko pogleda in mati in brat ne moreta prehvaliti nobene. Med podarjenimi knjigami so bile tudi nemške molitvene bukvice, lepo v usnji in zlatu vezane, te smo najbolj občudovali.
„Teh ne boš imel za vsako nedeljo, ampak le za veče praznike“ — opomnijo mati, oče pa reko:
„Zdaj je že dosti, vse to bom jaz spravil! Ti, stara, ne pozabi, da je fant lačen, in prinesi južno. Ti Lorenc, pa teci po polič vina; mi-dva sva ga že pila, danes ga morata piti še vidva.“
Vesel je bil ta dan za nas vse, „ješprenj“ so mati dober skuhali, pa še vino po vrhu, kdo bi si še kaj boljšega želel! „Danes je praznik“ — so rekli oče in proti večeru smo legli vsi ob končišči v travo in nismo nič delali. Zvečer so prihajali sosedje in sosedinje gledat, kaj sem jaz dobil, in občudovanja, hvale, pa tudi grajanja ni bilo konca ne kraja.
Cela dva dni po skušnji sem se veselil svoje slave, še celó brat je imel zavoljo mene praznike. Tretji dan pa so že oče zopet posadili me na čevljarski stol in moral sem urbase šivati, peté štépati, strgane čevlje krpati in če tega ni bilo, vsaj copate plesti kakor brat; šivanje podplatov so pridržali oče še sebi, ker nisem bil tako močan, da bi bil mogel dreto zadosti trdo zategniti. Z dóma nisem smel, le če je bila pri naši podružnici maša, so me pustili, da sem šel zvonit in streč, pa sem moral kmalu domú priti. Razen tega sva smela z bratom iti zvečer „Marijo“ zvonit, jaz sem gonil vélikega, brat malega, in mežnar nama je to dovolil zato, ker sem bil jaz prvi „prémohar“ — je rekel.
Tako je bilo vse pri kraji, šolo sem bil izdelal, znal dobro brati, pisati še celó nemške črke, računati, razen tega pa povest „Jakob und Anna“ in s tem je bila moja „visoka šola“ dokončana, ker več se v naši šoli nisem mogel učiti. Oče so postali tudi čedalje bolj kratkih besedi in če bi mati ne bili prišli s kako svojo vmes, bilo je naše življenje podobno onemu po posilnih delavnicah; če nisem sedél na trojenogatem stolu, sem pa sedél za kolovratom — posebno, kedar so mati kuhali. Knjigo in pero sem smel v roke vzeti le ob nedeljah in praznikih, tačas sem iz svojih „prémohnih bukvic“ kaj bral; vsi družini, pa še drugim, ki so prišli poslušat. Tako bi bilo menda ostalo, jaz bi bil rastel pri rokodelstvu in dobro, če bi tega, česar sem se v šoli navadil, ne bil pozabil, — kar se je moja zadeva na enkrat vse drugače zasukala.
Nekega dne sedimo vsi pri svojem delu, kar se odpro vrata in v hišo stopi — kdo, kaj mislite? Nihče drugi ko gospod kaplan s „hvaljen bodi!“ Taka čast se naši borni hiši ni še nikdar prigodila, tudi je nismo pričakovali pri zdravem telesu. Oče skočijo brž pokonci, se odkrijejo in spuste zvihane rokave dol, mati otresejo pezdirje s prepasnika in vsi skup gremó roko poljubit prijaznemu gospodu; na to mati obrišejo brž dolgo klop, a gospod reče prijazno, potrkavši mene na glavo:
„Je že dobro, že! No kako je, Jakop? Ali še kaj veš iz šole? Še nisi vsega pozabil?“
„O, ni še, ne“ — odgovoré namestu mene oče — „vsako nedeljo bere in piše, tisto nemško storijo pa tako vsak dan vso z glave pravi, da jo bom kmalu že jaz znal.“
„Prav, prav“ — reče gospod kaplan, séde na klop in nasloni roké na palico — „kaj pa mislite zdaj začeti z njim?“
„I nič; izučil se bo rokodelstva, potem ga bom pa v Ljubljano spravil h kakemu mojstru, če Bog da.“
„Hm, hm! Fant ima dobro glavo, za rokodelstvo je pa premajhen in preslab. Kaj, ko bi ga dali naprej v šolo?“
Te besede gospoda kaplana mi zadoné na uho prijetnejše od vseh štirih zvonov, kedar so pritrkavali ná-nje, zato napnem ušesa, da bi slišal očetov odgovor.
„Dobro bi že bilo, ali kdo ga bo pa zaklada!?“ — opomnijo oče.
„Ej, nekaj mu hote že môgli dati vi, nekaj se bo pa od drugih dobilo“ — reče gospod kaplan.
„Bo treba obleke, hrane, stanovanja, bukev pa še marsikaj druzega“ — ugovarjajo oče.
„Nekaj tega je že gotovega“ — pravi gospod kaplan — „jaz sem govoril z očetom guardijanom kloštra in ta mi je obljubil hrano za fanta in če bo priden, bo dobil čez nekoliko časa tudi stanovanje v kloštru. Zarad obleke naj pride jutri fant k meni, jaz imam nekaj obnošene in krojač mu bo mero vzel, da jo prenaredi zá-nj. Vi mu napravite samo perilo in rjuhe za posteljo, za šolske bukve se bo že kaj nabralo, gospod fajmošter so obljubili tudi nekoliko pomagati. Kaj pravite na to?“
„I no, saj to je že vse, kar bo fantu treba“ — odgovore oče — „vse drugo bo veljalo le par grošev.“
„Kaj pa ti, Jakop?“ — se obrne do mene gospod kaplan — „ali bi šel rad v šolo?“
„Se ve, da bi šel rad“ — je odgovor moj, ker so se mi med pogovorom sline cedile nekaj zato, ker sem silno nerad sedél na trojenožcu in dreto vlekel, nekaj pa, ker sem rez že začel hrepeneti po učenji, do kterega so se mi vrata tako nenadoma odprla.
„Premislite si toraj to reč vsi, pa naj mi jutri fant pride povedat. Potem pa glejte, da ga nekoliko opravite, čez štirnajst dni mora že biti v mestu, ker se šole začno.“
Izgovorivši to odide gospod kaplan, pri nas pa se prične glavno posvetovanje zarad moje oprave, ki je trajalo še ponoči. Drugi dan mi rekó oče, naj le grem k gospodu kaplanu in povem, da bom šel v šolo. Grem, gospod kaplan mi dá pomerit hlače in suknjo, krojač vzame precéj dolgo zelenkasto suknjo gospodovo in gre ž njo. Potem me pelje gospod najprej k gospodu fajmoštru, ki je jako prijazen z mano in vesel, da grem v šolo, za tem pa k učitelju, kteri mi naredi šolsko spričevalo — nemško — se ve da. Takrat nisem druzega razumel v njem, ko celo rajdo „sehr gut“, učitelj mi potrka na rame in reče:
„Le pridno se uči, da boš naši šoli čast delal.“
Jaz obljubim to in grem domú s spričevalom, kterega moram očetu prebrati. Razumeli so ga toliko ko jaz, vendar so jim bili „sehrgut“ strašno všeč; ko so ga tudi mati ogledali, je šel za tablico v kotu, kjer je čakal do tje, da sva šla z očetom oba v Kamnik stanovanja iskat. Gospod kaplan nama je dal pismo do patra guardijana in s tem oborožena stopiva gologlava „na porto“, kjer naju ustavi „frater“ z vprašanjem:
„Nov študent, kaj ne? Bi rad dobil hrane pri nas? Nič, nič, jih imamo že preveč. Le idita!“
Jaz se obrnem žalosten, da bi šel, ali oče niso tak strahopetec, to pokažejo brž s sledečim odgovorom:
„Ni res, ne! Le pokažite nama sobo patra guardijana, je že pismo do njih tu.“
„Od koga? Dajte ga sem!“ — veli frater nekoliko razžaljen.
„Ej ne, vi nimate kapuce, niste pater“ — se branijo oče.
„Jaz vas pa not ne pustim“ — je precej osoren odgovor.
„No, kaj pa je, kaj?“ — zadoni za nami glas, mi dva se obrneva in zagledava pred sabo patra majhne, nekoliko okrogle postave in dobrovoljnega obraza. Frater se brž prikloni in reče nekaj po nemški, meni se je zdelo, da je rekel, da sva prišla zá-me hrane prosit, pa nama je rekel, da jih je že dosti. Moj oče pomole kaplanovo pismo in učiteljevo spričevalo, pater vzame oboje in odpre najprvo pismo. Komaj je pogledal vá-nj, se obrne k meni, me pogleda in reče vljudno:
„A, to je tisti fant? No, je že dobro.“ In pogledavši spričevalo mi položi roko na glavo in reče: „Dobro si se učil, prav dobro, če se boš tudi pri nas tako, boš prvi v šoli.“
Frater je bil med tem tiho odšel, naju pelje pa pater v „pekarijo“ pred kuhinjo, kjer dobiva kruha in vina. „Le počakajta tu nekoliko, da spišem pismo, ktero bota nesla gospodu“ — reče še in odide, midva pa si skoro ne upava ne jesti ne piti, še manj pa glasno govoriti, toraj le šepetava in ogledujeva veliko peč, oče brž računijo, koliko kruha se dá v nji naenkrat speči, jaz pa študiram širjavo polic.
V tem samotnem premišljevanji naju moti pater, ki pride nazaj in zapazivši najino plašnost reče spodbudljivo:
„No, mar nista žejna? Le pijta, le, in ti fant, jéj, da boš vedel, kakšen je klošterski kruh.“
Potem sede k nama in nataka, meni pa odreže velik kos kruha, kterega se jaz, tako spodbujen, res lotim. Bil je zelo vljuden, še celo jaz sem dobil korajžo odgovarjati mu, samo ko me nekaj praša nemški, ga debelo gledam, a ne odgovorim nič, čeravno me oče opominjajo, naj se nikdar ne bojim.
„No, pri nas se bo že naučil“ — opomni pater — „saj brati in pisati že zna, kakor kaže šolsko spričevalo. Ko bo v mestu, bo postal tudi bolj korajžen. Zdaj idita, hlapec bo šel z vama in pokazal, kje bo fant stanoval. Gospodu pa dajta to-le pismo.“
Z zahvalo se posloviva, na porti čaka hlapec, ki naju pelje k „Micki“ vstrojarjevi hiši, nakteri je bilo na zid namalano nekaj živinski koži podobnega. Hlapec pové, da sem jaz tisti, ki bo tukaj v šolo hodil, v kloštru imel hrano pri nji pa kvartir, kakor so že pater guardijan povedali. Micka, ženska srednjih let, me pogleda, potem „zglihata“ z očetom za rjuhe, srajce, gate itd. in ko sva vse to opravila, jo mahava zopet domú skoro tri ure hoda. Jaz sem bil brž zunaj mesta sezul nenavajene čevlje, pa sem vendar še zaostajal tako, da so me oče morali skoro vsak četrt ure čakati in naganjati k hitreji hoji. Govorila nisva veliko, kakor sploh ne, ker so oče imeli navado, da so zmiraj molče korakali; zdaj so se mi vso pot nekoliko zamišljeni zdeli.
Pri fari sva šla k gospodu kaplanu, jaz sem moral zopet čevlje obuti, in tam sva oddala patra guardijana pismo. Gospod ga prebere, potem naju praša, kako sva opravila; oče povedó vse natanko in slednjič reče gospod kaplan:
„Tako je vse v redu. Fant naj se zdaj domá se pridno uči, predno pa gresta v Kamnik, se oglasita še pri meni.“
Oče so se lepo zahvalili, kolikor so znali, potem sva šla domu, in oče so rekli ponosno materi:
Mati so se namuzali, rekli pa nič.
„Vidiš, stara, zdaj imaš študenta!“ Po vsi fari je šla kmalu govorica: „Jurjev gre v šolo“, in to je spodbudilo še tri kmete, da so šli svojim v Kamnik hrano in stanovanje pripravljat, a to iz svojega, ker so bili gruntarji: dva bogatejših starišev pa sta šla v Ljubljano, kajti kaj bo Kamnik v primeri z Ljubljano! S tem sta se tudi v nedeljo, ko smo se po maši obiti, očitno pobahala; Francin brat in Ocepkov bila že tako v Ljubljani, pa še nekaj drugih psih šolah, a ti so govorili le z gospodom kaplanom in med seboj, z nami še ne.
Na poti iz cerkve priteče za mano Franca s svojo v zlatu vezano molitveno knjižico, ki jo je bila za prémoha dobila, in me ogovori: „Ali boš šel res v Kamnik v šolo?“
„Misliš, da ne?“ — se postavim jaz ponosno.
„Jaz bom pa še tukaj hodila, so rekli oče, potlej me bodo pa dali k nunam, pa v Ljubljano.“
„No, tak le hodi! Zdaj boš ti prva, ko mene ne bo.“
„Malo dolg čas bo že, posebno od začetka,“ — opomni na to nekoliko zategnjeno.
„Ej meni bo tudi gotovo, ko bom prišel med gosposke.“
„Ali boš prišel kaj na vakance?“
„I, se ve da, že o Božiči.“
„Se bova pa pred cerkvijo kaj videla, jeli?“
„Kaj pa da, Franca!“
„Pa nikar nič ne zameri zavolj šole, saj veš!“
„Bog ne daj! Pa tudi ti pozabi, da sem te takrat na tablo zapisal!“
„Sem že davno pozabila. Daj mi roko!“
Jaz jej podam roko, potem se ločiva na razpotji, pa še gledava drug za drugim, da se za drevje skrijeva.
To je bila najina ločitev in naj sem koj pristavim, da najino otročje znanstvo se ni nadaljevalo. Ob počitnicah sem jo pač videl še, tudi sva še govorila, pa le par besedi in še te so bile nekoliko mrzle — moje in njene. Pozabila sva drug druzega, jaz sem študiral, ona pa doma rastla kakor vsako kmetiško dekle. Ko sem jo čez veliko let zopet videl, bila je že omožena in imela več otrok; nekdanji Franci ni bila več podobna, tudi nekdanjih dogodeb se več spominjala ni. Tako se ljudje spremene!
Od France sem se bil toraj poslovil, le teden dni še in treba bo iti z doma, čeravno se mi doma ni nič prida godilo, se mi je vendar težko zdelo, ko je napočil dan odhoda. Mati so bili prej že priskrbeli nekoliko srajc, gat in rjuhe, oče pa čevlje in kapo; vse to in še hlebec kruha so natlačili v besago, mati so napravili kosilo: kašnato zelje in gobno kašo, potem pa sva z očetom odrinila in brat in mati sta naju še do boršta spremila. Tam sem vzel od obeh slovo in obljubila sta mi, da bota prišla me večkrat obiskat, enkrat oče, enkrat pa ona oba in tako zaporedoma.
Pri fari se oglasiva še h gospodu kaplanu, kjer dobiva res nove dolge hlače in suknjo za-me. „Le pridno se uči“ — opominja gospod — „meni bodo že gospod pater pisali, pa bom tudi se sam prišel poprašat, kako je. Tukaj imaš pa še par krajcarjev za sadje.“
Jaz obljubim, da se bom najpridneje učil, potem greva še k gospodu fajmoštru, ki me enako opominja in obljubi podporo za bukve in stanovanje, od njega k gospodu učitelju, kteri mi naroči, naj se najprvo pridno nemški učim, da bom mogel, ko pridem na počitnice, mu nemški odgovarjati na njegova vprašanja. Tudi to obljubim in tako greva proti Kamniku, kamor prideva popoldne. Po poti so mi oče dajali razne nauke in mi kazali, kako lepa bo moja prihodnost, če se bom pridno učil, lepo zadržal in učenika ubogal.
„Vidiš, kako lepo bo, če boš enkrat postal kaplan ali pa celo fajmošter“ — so mi razkladali — „bel kruh in meso pa še kaj boljega boš jedel, vse te bo častilo in naju boš lahko k sebi vzel, ko bova stara in ne bova mogla več delati.“ Nadalje so mi razlagali vzvišenost duhovskega stanu, jaz sem jih pazljivo poslušal in ko sva prišla v Kamnik, sem bil ves zamišljen in omamljen. Najprvo sva šla k Micki, kjer je bilo že več „študentov“, tam sva pustila robo, potem pa se podala v samostan.
„Je že dobro, že“ — reče pater guardijan, ko se mu predstaviva — „jutri opoldne pa pridi h kosilu in zvečer na večerjo. Zjutraj pa pridi, da boš kazal, kako znaš k masi streči. Zdaj se pa oglasita še pri patru Generosu, da fanta za šolo zapiše.“
Pri patru Generosu sva kmalu opravila. Ker je bilo več ljudi, ki so pripeljali svoje zapisat, sva pustila tam moj rojstni list in šolsko spričalo, pa sva šla nazaj k Micki, ktera mi je odkazala moje prostore, posteljo in prostor pri mizi na sredi s posteljami obrobljene sobe, v kteri ste bili dve postelji ločeni od drugih in zakriti z zagrinjali. Po kratkem pogovoru in ko so bili oče zložili mojo obleko v kot za posteljo, hlebec kruha pa in nekaj denarja dali gospodinji, vržejo izpraznjeno besago čez ramo, ter primejo za kljuko, da bi šli domu. Do tje sem se držal jaz še trdno in moško, ko pa oče odpro vrata, se spustim v jok in za njimi.
„Ej, ne bodi no tako otročji“ — me tolažijo oče — „saj si že velik. Saj bo kmalu zopet kdo prišel, če ne jaz, pa mati, da ti kaj prineseva.“