Kako sem rekviriral
| Kako sem rekviriral ... (Iz knjige spominov.) Dr. Ivan Lah |
| |||||||||||
To je bilo marca meseca leta 1917. Zima je bila huda in mi, ki smo na Dunaju služili cesarja in se pripravljali za pohod na fronto, smo jo čutili še bolj nego oni, ki so sedeli v svojih mirnih kočah pri toplih pečeh, kajti sestradani smo bili tako, da nam je mraz segal prav do premrzlih kosti in podobni smo bili samo še človeškim sencam, kolikor je bilo v tedanjem avstrijskem rajhu sploh še človeškega. Stanovali smo v lesenih barakah v Kundrat-Strasse, kjer se je videlo na progo južne železnice: tam so vozili vlaki v naše kraje. Kako daleč je bila takrat domovina.
Ob petih zjutraj je zagrmel z vso surovostjo grozen glas: »Tagwache – auf!« Planili smo s svojih umazanih blazin, poiskali v temi okoli sebe svoje stvari, – spali smo itak napol oblečeni – in začelo se je preklinjanje rekrutov in zmerjanje šaržev, dokler nismo stali zunaj v vrsti, kjer smo dobili vsak svojo šalo tople čobodre, ki se je imenovala kava. Komaj smo izpili, že je kričal drug glas: »Vergatterung!« To je menda najbolj zoprna beseda na svetu in že takrat sem sklenil, da bom sovražil vsakega človeka, ki mi jo bo po vojni še kdaj izpregovoril. Pomeni pa toliko kot nastop. In če nisi nastopil takoj, je rjovel nad teboj korporal, četovodja in še narednik, če je imel čas. Nastopili smo torej, kompanije so stale pripravljene na odhod. Kratek raport in začela se je pot na Laaberg. Prokleti Laaberg! Vsako jutro smo marširali nanj po umazanih sneženih potih in ko smo dospeli na vrh, se je začel vsakdanji pouk. In padali smo po mrzlem snegu, se dvigali, skakali, letali, v praznem želodcu pa je pljuskala čobodra.
Takrat je neki novopečeni general pogruntal, kako se da zavzeti najbolj utrjena trdnjava, ako se žrtvuje dovolj ljudi. Postavili so nas torej v dvanajst vrst. Neka zgradba na vrhu je predstavljala trdnjavo. Tam so postavili strojne puške. Trdnjavo je bilo treba zavzeti na ta način, da gredo vrste v raztegnjenih »švarmlinijah« naprej. In dvigale so se in padale vrsta za vrsto.
»Vidite,« je rekel general, recimo prva vrsta bi padla vsa, druga tudi, od tretje bi jih prišlo nekaj do trdnjave in tako naprej. Padlo bi sicer devet desetin ljudi, ampak trdnjava bi bila zavzeta. To je natančno preračunjeno in izkušnje zadnjih časov so to potrdile; če pa bi sovražnik streljal malo previsoko ali prenizko, bi jih ne padlo niti toliko.
»Lepi časi se nam obetajo,« smo mislili, ko smo poslušali to generalovo modrost. Bilo nam je vsem takrat že zdavnaj vseeno, ali vzamemo kje kako trdnjavo ali ne, glavna naša misel je bila, kje bi dobili kaj jesti. To pa je bil na Dunaju takrat težji problem nego vsa vojna.
Ko smo potem opoldne primarširali zopet na dvorišče svojih barak, smo dobili menažo, ki smo jo jedli sede ali leže, ker smo se bali, da nam ne bi stekla v noge. Takrat je nastala med nami čudna pesem, ki so jo zložili Nemci, pa smo jo skušali prevajati tudi na druge jezike, dasi je šlo to precej težko, ker se v nobenem jeziku ni dala tako dobro povedati. Nemško se je glasila tako:
»Er liat Brotsack und keln Brot,
er ist krank und nicht marod,
er fällt um und ist nicht tot.«
Po naše jo je nekdo prevedel tako:
»Ima protzak, pa nič not,
je bolan, pa ni marod,
mrtev pade, pa še hod.«
To je bil takrat avstrijski vojak. Zvečer smo se razpršili po Dunaju in iskali po zakotnih kavarnah in gostilnah kruha in hrane.
Nekoč pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Vrnili smo se opoldne z Laaberga in namesto navadnega »abtreten« smo ostali v vrstah in med šarži je šlo neko skrivnostno šepetanje. »Marškompanija«, je zašepetal za mojim hrbtom Sobotka, ki je že dvakrat predelal vse te priprave za fronto. Kmalu pa se je raznesla drugačna vest. »Rekvirirat gremo.«
Bleda prezebla lica so se zjasnila in razveselila.
»Nič ne verjemite,« je rekel naš »frajtar«, ki je bil kljub šarži nezadovoljen kakor mi. »Pravijo, da je upor v Brnu in v Moravski Ostravi. Streljat gremo.«
Vraga! To niso mačkine solze. Da bi šli streljat delavce, če se upirajo. Naj se! Bo vsaj prej vojne konec. Tako delo ni posebno prijetno. Če se je delavstvo uprlo, se bo tudi branilo.
»Jaz že ne bom na nikogar streljal,« je rekel Sobotka in drugi so molče pritrjevali.
Med tem pa je prihitel mlad poročnik, ki je naznanil, da je takoj po obedu »Vergatterung« v barakah. To ni kazalo ničesar dobrega.
Hlastno smo posrebali juho s koščkom mesa in tisto na videz tako leno polento, ki je izgledala kakor močnata jed iz jajc in raznih sladkosti, pa je bila sama skuhana koruzna moka. Nato smo se zbrali v barakah in ugibali, kaj bo.
Kmalu je prišel poročnik in nam je začel čitati in razlagati tiste točke vojaških pravil, ki se tičejo postopanja s civilnim prebivalstvom. »Vojak se nima spuščati s civilnim prebivalstvom v nikake razgovore. Prepovedano je jemati darove v kakršnikoli obliki; istotako je prepovedano krasti in tako naprej.«
»To bo Brno ali Moravska Ostrava,« smo si mislili na tihem.
Razlaga je trajala skoro celo uro. Takoj na to je bil zopet nastop (Vergatterung) na dvorišču. Razglasili so nam, da vzamemo s seboj samo puške in krušne torbe, poleg tega smo dobili vsak 40 patron in hlebec kruha. Hlebec kruha! Boga ti! Odkdaj ga že nismo videli. Patrone so sicer slabo znamenje, ampak kruh, kruh – to je vesel dogodek. Res je bilo izdano povelje, da ga ne smemo jesti, ker je samo za rezervo, toda kdo bi mislil na to: glavna stvar je, da imaš hlebec – čeprav za rezervo. Med tem so se čim dalje bolj množili glasovi, da gremo rekvirirat, kar je znatno pomnožilo našo dobro voljo.
»Ubogi ljudje,« je zagodrnjal Sobotka, ki je bil sam posestnik in je vedel, kaj je vojaška rekvizicija. »Cele okraje na Moravi so že uničili,« je pripovedoval.
Tovariš Ursek se je kljub temu veselo smehljal, ko je slišal od nekod, da se na rekvizicijah vojakom prav dobro godi. Toda nesreča nikoli ne miruje. Ursek je bil pol Ceh pol Poljak; bil je študent in so ga v začetku vojne zaprli, ker ni hotel nositi črno-rumene avstrijske kokarde. O rumeni barvi je celo nespoštljivo govoril in našteval razne nevredne stvari, ki imajo navadno rumeno barvo. Tako sva se našla v Mittergrabernu in sva šla skupaj v senci bajonetov v dunajske kasarne, kjer so naju učili primernega spoštovanja do takih barv.
In v tem trenutku se je spomnil narednik, da je Ursek nezanesljiv, pošepetal je nekaj poročniku na uho in takoj je sledilo povelje:
»Ursek, izstopiti!«
O, kako se je takrat mahoma izpremenil sladko smehljajoči se Urskov obraz. Solze so mu stopile v oči.
»Za-za-kaj, prosim!« je začel.
»Izstopite!« je zagrmel narednik in je meril tudi mene s svojimi divjimi očmi.
»Škoda,« je rekel Sobotka za menoj, »vas bo tudi.« Toda narednika je nekaj zmotilo in je pozabil name.
Kompanije so stale pripravljene. Ursek je moral oddati kruh in patrone ter nas je prosil, naj se ga spominjamo, če bomo na Moravi kaj dobrega jedli.
Odšli smo na kolodvor, kjer so nas spravili v živinske vagone. Polegli smo po tleh in smo skrivaj ščipali ter pokušali vsak svoj hlebec. Delal se je že mrak, ko se je vlak zganil in začel počasi lesti skozi dunajske kolodvore med dolgimi vrstami stoječih vagonov in lokomotiv. Končno so začele izginjati hiše in luči in vozili smo se zunaj mesta po široki pusti pokrajini.
»To bo Morava,« je rekel Sobotka in je zamašil velik kos kruha v usta. »Zdaj lahko vse snemo.«
Jedli smo vsi, tudi četovodja, ki je trdil, da se nam bo slabo godilo, če pride revizija. A kdo bi mislil na revizijo, če je lačen in ima hlebec v torbi.
Zakurili smo si železno peč in v vagonu je postalo prijetno toplo. Kmalu smo drug za drugim zadremali in zaspali. Saj se nam je celo zdelo, da smo siti. Po tolikem času stradanja je bil to nenavaden dogodek. Nekdo je celo hotel peti tisto pesem, ki je bila zložena v našem polku in je pripovedovala, kako je stal hrabri »firundcvancger« na straži »in Sarajevo an der Drin ...« Počasi so tudi ti glasovi utihnili.
Ko smo se zbudili, smo stali na nekem velikem kolodvoru. Bilo je že jutro. Morda smo že dolgo stali na tem kraju. »Alles hinaus,« so vpili šarži. Kmalu so stale kompanije na kolodvoru.
»Kje smo?« so izpraševali vsi.
»Holešov.«
»Kje je to?«
»To je nekje na Moravskem.«
Odkorakali smo v malo mestece poleg postaje in smo se postavili na trgu. Trg je bil precej širok in nas je spominjal na naše trge in mala mesta.
Nasproti nam je bila velika gostilna in v pritličju smo videli nekaj oficirjev pri zajtrku. Tudi mi bi bili po slabo prespani noči radi dobili kaj toplega. Toda nihče ni smel v hotel, razen šaržev. Zato pa smo kmalu iznašli malo prodajalno, kjer je neka prijazna gospodična prodajala bonbone. V Holešovu je namreč tovarna za sladkor, kaj čuda, da so bili bonboni precej poceni.
Jedli smo jih kakor za stavo, žal, da jih je kmalu zmanjkalo. Od ljudi, ki so stali okolu nas na trgu, smo izvedeli naslednje: rekvizicija se že vrši ves teden. Pred nami so bili tu Madžari, ki so prejšnji dan odšli na fronto in jih bomo mi nadomestili. Iz tega je kmalu nastala govorica, da je rekvizicija še zadnje slovo pred fronto. Ker so vojaki že tako sestradani, da ne vzdrže dolgih maršev, jih pred odhodom na fronto pošiljajo na rekvizicijo, da se nekoliko okrepčajo.
»Dobro se boste imeli,« so pravili ljudje, »oni pred vami so nesli cele pakete s seboj.«
»Seveda, ker so vse pokradli,« se je oglasil Sobotka.
»O, ne, ljudje sami dajo, če so vojaki dobri,« je rekla neka ženska, »saj veste, pa dekleta. Ali ste vi Čehi?«
»Ne, to je nemški polk, samo nekaj nas je ...«
»Vam, ki znate češki, se bo dobro godilo,« je pravila ženica in tu se je zgodil čudež: naenkrat so naši Dunajčani znali češki. Kdor pa ni znal, se je hitro učil najpotrebnejših besedi: hleba, mesa, laska, holka itd.
»Vergatterung!«
Gospodje oficirji so prišli iz gostilne in stopili pred nas. Šarži so začeli deliti čete v skupine po šest mož in vsaka skupina je dobila svojega šarža-komandanta. Toda šaržev je bilo premalo.
»En, dva, tri, štiri – prevzemite vi te štiri!« mi pravi korporal. Tu imate list. Peljite se v Osičko, šest postaj od tukaj, tam se javite pri županu.«
Stopim iz vrste in pogledam svojo patruljo. Bili so štirje dolnjeavstrijski kmetje, ki so služili pri naši kompaniji in tvorili zase posebno družbo.
»Vlak pride takoj.«
Patrulje so se vsipale na vse strani. Nekateri so šli na kolodvor, ker so se morali voziti z vlakom, drugi pa so odšli po cesti in raznih potih v določene kraje. Bilo je, kakor da je kdo vrgel kobilice v mesto in zdaj so se razlezle na vse strani.
Sedel sem s svojimi možaki v vlak. Bili so trdi Nemci. Skrbelo jih je, kako se bodo razumeli z ljudmi, zato so bili zadovoljni, da znam vsaj jaz češki. Spustili so se v svoje domače pogovore, jaz pa sem gledal skozi okno zimsko moravsko pokrajino in premišljal, kako bo izpadla ta rekvizicija.
Izstopili smo na postaji. Prikaz. Na kolodvoru je stalo nekaj žensk. Videlo se je, da so nas pričakovale. Tiščale so se skupaj v gruči in gledale na nas z nezaupljivimi pogledi. Gotovo so slišale o rekviziciji in so se nas bale.
»Dobro jutro, mamce,« sem jih pozdravil, ko smo se jim približali.
»Bog daj,« so odgovorile prijazno, nekoliko presenečene, in so se stisnile še bolj skupaj. »Naši so,« so šepetale.
»Kod pa se gre v Osičko?«
»Tu doli po cesti, saj se vidi. Tista vas v dolini.«
»Aha, hvala lepa.«
»Saj vam lahko pokažemo,« se je oglasila ena, »me smo od tam.«
»No, le pokažite!«
Nekoliko boječe in neodločno so se nam pridružile.
»Vi ste naši?« so vpraševale.
»Ne, mi smo Dunajčani. Jaz sem Slovenec in znam češko, ti štirje so Nemci.«
Moji štirje junaki so z nerodnimi težkimi koraki hodili za menoj.
»Me smo mislile, da pridejo Madžari.«
»Zakaj?«
»Po teh vaseh okoli so bili povsod Madžari.«
»Bolje je, da smo mi.«
»Seveda, se vsaj razumemo.«
»Ali že dolgo rekvirirajo?«
»Že ves teden. Vse so pobrali.«
»Mi ne bomo.«
Spogledale so se začudeno. Tako govori z njimi komandant patrulje, ki je prišla rekvirirat. Možaki za mano so začeli godrnjati. Spomnili so se na lajtnantovo pridigo, da se ne smemo spuščati z ljudmi v pogovor. Nisem se zmenil zanje. Vrgel sem puško preko hrbta tako, da je izgledalo kar najbolj po domače in nadaljeval pogovor z ženskami. Postale so zelo zgovorne in prijazne. Vedel sem, da se skriva za tem ženska politika. »Ali ste kaj lačni?« vpraša neka mlada žena nekako v zadregi.
»Seveda smo.«
»Pojdite k nam na mleko, če smete.«
»Seveda smemo.«
»Prosim, tam je naša hiša.« Druge so obstale.
»Dobro. Danes nismo še nič toplega jedil.«
»Pridite potem k nam,« je rekla druga, »naša hiša je koj na drugi strani.«
»Pa drugič, bomo videli, kako bo.«
Primarširali smo pred hišo, sosede so se lepo poslovile in nas vabile, naj jih obiščemo.
Moji junaki so obstali.
»Ali je tukaj župan?«
»Ne, na zajtrk gremo.«
»Mi se moramo najprej javiti pri županu.«
»To je moja stvar. Jaz sem komandant. Alo, v hišo.«
Vstopili smo v čedno kmečko sobo. Za mizo sta stala dva otroka, poleg njiju je sedela stara mati.
»Dobro jutro! Na mleko smo prišli.«
»Bog vas pozdravi. Saj ga imamo dovolj.«
Res, na mizi je stal velik lonec kuhanega mleka in zraven je ležal velik visok hlebec lepega belega kruha, čudo božje! Ali je res še kaj takega na svetu? Koliko časa je, da nisem videl mleka. In ta kruh.
Odložil sem puško In sedel k mizi. Gospodinja nam je natočila polne skledice.
»Pijte, kolikor hočete.«
Moji Nemci so gledali neverjetno.
»Ne bodite neumni,« sem jim rekel, »jejte in pijte, če Vam dado ljudje.«
Počasi so se spametovali in hlastno srkali toplo mleko.
Odrezal sem si kos kruha in užival po dolgem času pošteno hrano preproste kmečke hiše. Med tem se je razvil pogovor o vojni – tudi gospodar je bil na vojni – in o rekvizicijah. Stara mati je pripovedovala o Madžarih:
»Vse so pretaknili in preiskali. Vse so odnesli.«
»E, mi ne bomo ničesar iskali. Nismo zato prišli.«
Ženske so se spogledovale in niso vedele, ali bi verjele, ali ne. Kaj pa, če jih samo izkušamo. Zato je razgovor nekoliko obtičal. Med tem smo se najedli mleka in kruha in moji štirje junaki so si z rokavi brisali mokre brke.
»Je bilo dobro?«
»Dobro,« so odgovorili z nekoliko prijaznejšimi obrazi.
»Če le nas ne bo kdo naznanil,» Je opomnil eden iz njih. »Lajtnant je rekel, da ne smemo ničesar vzeti.«
»A, kaj lajtnant,« so začeli drugi trije, »je že prav tako.«
Zdaj je tudi četrti mahnil z roko.
»Pa naj bo, kaj mene briga,« je rekel in si natočil še eno skledico mleka.
»Tam v sosedni vasi,« je pravila starka, »je neki posestnik peljal ponoči žito na njivo, da bi ga zakopal, pa so ga dobili.«
»Da,« je rekla gospodinja, »zaprli so ga pri županu, vojaki so se pa slivovke napili. Korporal je ležal vso noč kakor ubit. To je vojska. Drugi dan so morali takoj oditi in so prišli drugi.«
»Ja, vsak odnese s seboj polno torbo,« je dodala starka. «Ljudje jim samo dajejo, ker se jim smilijo.«
Tako je torej na rekviziciji. Poslušal sem pazno vsako besedo, da bi se vedel potem ravnati.
»Torej pojdimo.«
Zahvalili smo se za pogostitev in se poslovili.
Zunaj sem dajal svojim možem instrukcije:
»Ženske pravijo, da so vojaki povsod dobro sprejeti in ljudje jim radi postrežejo. Zato pa seveda ni treba uničevati ljudi. Vi ste sami gospodarji, doma imate družine in veste, kako je.«
»No, da,« so pritrdili.
Šli smo po cesti proti vasi. Glej tam gre naš bivši narednik, ki je bil degradiran radi defravdacije v pisarni. Maje se nekoliko. Najbrže se je že na tešče napil slivovke. Res, že od daleč nas pozdravlja. Ostal je tu od onih, ki so bili pred nami. Z zmešanimi besedami nam pripoveduje o kmetu, ki je hotel skriti žito na njivi.
»Tako je, da boste vedeli,« je rekel, salutiral in odšel.
Po vasi nam je nasproti prihajal župan z nekaj možmi in izza zimskih oken po hišah so se kazale boječe ženske in otroške glave. Vse je kazalo, da smo prišli v bogato vas.
Župan se je približeval počasi in se opravičeval, da ni vedel natančno, kdaj pridemo. Povedal je, da so prenočišča pripravljena pri najboljših gospodarjih. Iskal je med tem zvezde na mojem ovratniku, da bi vedel, kako naj me titulira. Ker ni videl nobene, me je kratkomalo nazval »gospod komandant«.
»Kdaj začnemo, gospod komandant?«
»Danes še ne. Danes bomo počivali. Moštvo je utrujeno.«
»Meni je tudi prav.«
»Torej jutri zjutraj.«
Odšli smo po vasi in spravili naše Nemce v gostoljubne moravske hiše. Z županom sva odšla na drugi konec vasi, kjer sem si izbral kvartir pri bogatem kmetu.
»Torej, da se razumemo, gospod župan,« sem začel, ko sva bila sama. «Jaz sem Slovan in bom storil vse, da ljudje ne bodo trpeli škode. Naj skrijejo, kar morejo in kamor morejo. Mi ne bomo ničesar iskali.«
Pogledal me je nezaupno.
To je nemogoče. Imamo zapisnike o posetvi in pridelku. Gospod okrajni glavar je strog. Poleg tega je učitelj, komisija.«
»Naj bodo. Jaz sem Vam povedal svoje mnenje. Opozorite na to gospodarje!«
»Oni itak preveč skrivajo in tajijo.«
»Imajo prav. Dobiček od rekvizicij imajo samo židje. Mi varujemo naše ljudi!«
Zmajeval je z glavo.
»Mi imamo predpisano, koliko moramo dati.«
»Če pa ne najdemo.«
»Zato ste Vi tu.«
»Dobro, in mi ne bomo ničesar našli.«
Tako sva prišla do hiše. Gospodar naju je sprejel na pragu in povabil v hišo.
Sedli smo k mizi in se pogovarjali o vojni. Bili so veseli, da je prišel komandant, s katerim se morejo razumeti. Z Madžari je bila težava. Bili so predrzni in oblastni. Gospodinja je čez čas prinesla bele kave in začela praviti, da imajo dva sina v vojni. Eden jo bil pri nas na Krasu.
Župan se je počasi poslovil.
»Jutri ob devetih torej začnemo.«
»Jutri ob devetih.«
Z gospodarjem sva ostala sama. Tožil ja o slabih časih. Legel sem k peči. O peč! Ti prijateljica mojih mladih dni! Koliko časa že nisem spal v tvojem toplem objemu! Tri leta že skoro nisem videl drugega kakor ječe in kasarne. Sedaj sem končno zopet v kmečki hiši med dobrimi ljudmi. Res me pokriva avstrijska uniforma in ljudje mi ne zaupajo. Nič ne dé. Jaz vem, da je moja dolžnost, uničevati Avstrijo in ne njih.
Gospodar je odšel in me je pustil samega. Od peči je dehtela blagodejna gorkota. Ležal sem na mehkih blazinah in premišljeval o čudni usodi, ki me vodi po teh moravskih krajih. Počasi so se vrata odprla in v sobo je stopila mala deklica z dečkom. Kot nalašč. Pogovarjal se bom z otroci. Obstala sta plaho ob vratih, kakor da si ne upata naprej.
»No, čigava pa sta?«
»Jaz sem naša,« se je opogumila punčka in je prijela za roko dečka, ker je tiščal palec v ustih.
»Čigav pa je ta?«
»To je pa sosedov Toniček.«
»Ali hodita že v šolo?«
»Že: jaz hodim v tretji razred, Toniček pa v prvega.«
»Pojdita sem bliže, da bosta povedala, kaj znata.«
Boječe sta se približala.
»Mi imamo zdaj nove knjige,« je rekla deklica.
»Res? Pokaži!«
Prinesla je iz miznice knjigo.
»To je vojna knjiga. One stare niso dobre.«
»Kdo je rekel?«
»Gospod učitelj.«
»Saj ni res. Katere so lepše?«
»One so bile lepše.«
»No, vidiš. Kaži!«
Res, češkim otrokom so vzeli njih vzorne narodne čitanke in so jim dali nove. Na vsaki strani je bilo kaj patriotičnega.
»Kako ti je ime?«
»Fanička.«
»Vidiš, Fanička, to ni nič res, kar je v teh vojnih knjigah. To je sama laž. Ali znaš kaj pesmic iz onih starih?«
»Znam.«
»No, povej!«
In Fanička je z otroškim glasom deklamirala pesmi o domovini.
»Kje si se jih naučila?«
Tu se je zbala in si ni upala povedati.
»No, pa ne. Samo, da znaš. Pa vsem povej, da so te nove knjige zanič.«
Tako smo se pogovarjali pri topli peči, da smo sploh pozabili, da je vojna in da smo prišli na Osičko rekvirirat.
Do kosila sem se že popolnoma udomačil in opoldne smo jedli z družino pri skupni mizi v živahnem pogovoru: niso niti verjeli, da na Dunaju takega kosila ne bi dobil za noben denar. Gospodinja je z nekakim zadovoljstvom opazovala, kako mi gredo v slast njene kuharske zmožnosti – saj ni mogla misliti, da država tako slabo skrbi za svoje brambovce.
Po kosilu sem šel po vasi pogledat svoje Nemce. Bili so vsi zadovoljni, ker so se dobro najedli, le to jim je bilo žal, da se ne morejo z ljudmi pogovoriti. Bili so torej v dobrem potrjeni in se mi jih ni bilo treba bati.
Stopil sem na višavo nad vasjo, da se razgledam po okolici. To je znana moravska Valahija. Bogata pokrajina ob robu rodovitne Hane, kjer žive trdni moravski kmetje in govore celo svoje moravsko narečje. Daleč naokoli so se vrstili s snegom pokrite njive in gozdi, med njimi pa so se skrivale v belih dolinah prikrite vasi.
Mimogrede sem krenil v vaško gostilno. Je precej drugačna nego pri nas. Z gostilničarjem sva se dobro razumela, kljub temu da ni imel skoro nobene pijače. Med tem je prilezel v sobo italijanski ujetnik, ki je bil tukaj v službi. Držal se je kislo in tudi gostilničar ga ni gledal prijazno. Naučil se je doslej eno edino češko besedo »pan tata«, vse drugo so mu morali govoriti z rokami. Bil je res kakor mutec. Skušal sem od gostilničarja poizvedeti, kakega mišljenja so ljudje glede države, pa ni hotel govoriti o tem.
»E,« je rekel, »zdaj je najboljše, da človek molči. Zato vsi molče.«
Vendar, ko sem se vračal po vasi, se mi je zdelo, da me gledajo ljudje s precej drugačnimi očmi nego zjutraj. Gotovo so ženske raznesle, da je komandant naš človek. Pri večerji me je prišel eden mojih Nemcev vprašat, ali bomo postavili kako stražo. Čudil se je, da ni zvečer nič raporta.
»Kakšna straža. Najejte se in pojdite spat vsi štirje,« sem ga odslovil.
»Jutri ob devetih zjutraj me čakajte pri županu.«
Po večerji so mi napravili v sobi posteljo. Spali smo vsi v eni sobi: gospodar in gospodinja v eni postelji, dekla na peči, Fanička pri peči od ene strani, jaz pa od druge. Spal sem prav dobro v topli, čisti postelji po tistih strašnih nočeh v dunajskih barakah. Kako in kam pa so to noč skrivali osiški prebivalci svoje pridelke, za to se »gospod komandant« ni prav nič zanimal. Še sanjal ni o tem. Upam, da so dobro izrabili njegovo brezbrižnost in se pripravili na drugi dan, saj časa je bilo dovolj, da so se prepričali o njegovi naklonjenosti. Seveda, če se niso bali drugih višjih oblastev.
Drug dan smo se zbirali pri županu. Moji štirje možje so že stali pred vrati, seveda s puškami in patronami. Po vasi je bilo prazno, vse je pričakovalo doma nenavadnih dogodkov.
»Torej,« sem rekel, »da boste vedeli, kaj je vaša dolžnost. Kamor pridemo v hišo, gre eden z menoj, drugi pa ostanete zunaj pri vratih in stražite. Ako bo treba kaj iskati in pregledovati, bom opravil jaz sam, ker se lažje z ljudmi razumem.«
Nekaj so godrnjali, potem pa so mignili z rameni, češ: nam je vseeno. Med tem je prišel iz hiše župan, za njim pa učitelj z velikimi zapisniki in par mož.
»Kje naj začnemo?«
»Kjer hočete.«
»Kar po vrsti, po številkah!«
»Dobro.«
Šli smo v prvo hišo. Straža je ostala pri vratih, mi smo vstopili v sobo. Slavna komisija je sedla k mizi in razgrnila zapisnike. Gospodar se je čehljal za ušesi in gledal nekako boječe. Pet vojakov s puškami! To ni šala! Stal sem sredi sobe in gledal obraze, ki so kazali vidno zadrego. Vstopila je gospodinja s par otroki in je vzdihovaje sklenila roke: »Kako bomo živeli?« Otroka sta se je oklepala, kakor da se bojita čudnih gostov, posebno vojakov s puškami.
»Torej,« je začel učitelj, »vi ste posejali toliko in toliko, pridelali toliko in toliko, dali boste toliko in toliko pšenice, rži, krompirja.«
»Krompirja ni bilo toliko,« je rekla gospodinja, »mnogo ga je segnilo ...«
Komisija je zmajevala z glavami.
»Mi moramo delati po predpisih ...«
»Saj se lahko prepričamo,« sem rekel, »pokažite, kje je krompir ...«
Gospodar se je malo ustrašil, gospodinja pa je bila bolj pogumna. »Naj pogledajo,« je rekla, »kar z menoj pojdite!«
Odšla sva v vežo in od tam po stopnicah v klet. Podzemski duh po plesnobi je prhtel iz shrambe. Pomolil sem glavo skozi vrata in pri slabi svetlobi videl v kotu kup krompirja.
Gospodinja je pripovedovala o deževju, miših, črvih itd.
»Je že dobro,« sem rekel in sem se vrnil v sobo.
»Krompirja ni toliko ...«
»To bo komaj za seme,« je poprijel besedo gospodar.
»A vi ga imate še drugod,« je rekel učitelj.
»Prav nič,« je posegla vmes gospodinja, ki se je tudi vrnila, da brani svoj hišni pridelek. »Tudi žita ni bilo toliko.«
»Pšenice ste imeli precej ...« je začel župan.
»Torej bomo pogledali,« sem rekel gospodarju, »kje jo imate?«
»Gori pod streho.«
»Pojdite z menoj!«
Stopala sva po nerodnih stopnicah navzgor in ko sva stopila na vrh, se je videlo, da hrani to podstrešje precej zemeljskih zakladov.
»Torej, kje je?«
»Tu je vse,« je rekel in odprl veliko skrinjo, kjer se je zasvetila lepa pšenica, rumena ko zlato.
»Koliko je te pšenice?«
»Jaz bi rekel pet mernikov: bila je slaba letina – delavcev ni – polegla je – nismo pridelali kakor druga leta!«
»Dobro.«
Odšla sva v sobo.
»Pšenice ni. Črtajte! Popišite, da je bila slaba letina.«
Učitelj je zmajeval z glavo in črtal. Opravili smo in smo se napotili naprej. Kdor je imel dobre oči, je lahko videl, kako je šlo gospodinji na smeh. Da sem varoval rešpekt pred avstrijsko armado, sem ostal s svojimi možmi, nekoliko za komisijo, ki si je nekaj šepetala. Končno je stopil župan k meni in je rekel:
»Tako ne pojde, gospod komandant, ljudem ne smemo vsega verjeti, mnogo so poskrili, saj veste ...«
»To ni naša stvar, naša stvar je najti, zato iščemo; česar ne najdemo, tega ni. Kakor vidite, patrulja vestno vrši svojo dolžnost ...«
»Imeli bomo še eno rekvizicijo. Gospod glavar pozna naš kraj.«
»Vi poročajte, da se je vse strogo preiskalo.«
»To je še vse premalo.«
»Torej bom preiskal druge hiše še bolj natančno.«
Zavili smo v drugo hišo. Doma so bile same ženske. Gospodar je na vojni. Gospodinja joka. Stopim sredi sobe, naslonjen na puško, in delam kolikor mogoče resen obraz. Zopet ista ceremonija.
»Maka ste pridelali deset litrov.«
»Ni res,« trdi gospodinja, »niti pet ga ni bilo.«
»Kaj bomo tudi mak rekvirirali?« sem se začudil.
»Da,« je odgovoril župan, »rabijo ga za olje.«
Onemu, ki je kdaj jedel češke buhte, ni treba pripovedovati, kaj pomeni mak za češko gospodinjo. S kolači, buhtami in drugim takim pecivom se izkažejo Moravanke prav tako rade kakor naše matere s štruklji in s poticami. Posebno ob tem času, ko je pošlo kolonijalno blago, je bil mak za močnate jedi (na Češkem pravijo »močnik«) velikega pomena. Zato je poslej v vsaki hiši ravno radi maka nastal hud boj. Uboge gospodinje so ga seveda poskrile na najbolj varen kraj in so ga branile s plohami solz in besedi, s katerimi so dokazovale, da so ga pridelale komaj za seme.
»Dobro,« sem rekel, »bomo pogledali, kje je mak.«
Gospodinja me je preplašeno pogledala in začela dokazovati, da ga ni skrila niti za eno zrno.
»Dobro, dobro,« sem rekel, »saj vam verjamemo, ampak mi se moramo prepričati, da ga imate res samo toliko, kolikor pravite.«
Nekoliko potolažena je odšla z menoj v vežo in od tam pod streho. Vojaku sem strogo zabičal, naj stoji pri vratih. Obstal je kakor pribit in gledal, zakaj.
Gospodinja si je spotoma posušila solze in ko je stopila na vrh, je vprašala:
»Vi ste Čeh?«
»Ne, a razumem vas.«
»Moj mož je v Rusiji ...«
»Kje je mak? ...«
»Verjemite, da ga je bilo samo pet litrov.«
»Saj verjamem.«
»Zdaj ga je še dva litra ...«
»Dobro.«
Gledal sem po podstrešju in sem nalašč dvignil par pokrovov.
»Tu je,« je rekla in pokazala belo vrečico.
»Dobro. Pojdiva v hišo!«
Vrnila sva se in ženske, ki so sedele pri peči, so me pogledale z vprašujočimi očmi.
»Maka je dva litra,« sem dejal komisiji.
»Torej ga vzamemo en liter ...«
»Če mora biti,« je rekla gospodinja nekako mirno-vdano.
In smo šli naprej.
Tretja hiša. Isto. Zopet boj za mak.
»Vi premalo iščete,« je rekel župan.
»To je moja stvar,« sem odgovoril, «sicer na bom odslej vzel še enega moža s seboj.«
In zopet smo šli na podstrešje. Gospodar, star mož z dolgimi belimi lasmi in s kučmo na glavi, je mirno stopal pred nama.
»Pa ne preveč iskati,« sem rekel vojaku, ki je lezel za menoj.
Ogledali smo si podstrešje, gospodar je odpiral shrambe, vojak ga je spremljal in našla nista ničesar.
Vrnili smo se v hišo in javili, da se je izvršila stroga preiskava.
Napisali so zapisnik in smo odšli.
»Tako ne bomo ničesar dobili,« je rekel župan.
»Kjer nič ni, tudi cesar pravico izgubi,« sem mu rekel s primernim nasmehom.
Tako je šlo vse dopoldne. Vas je imela nad 60 hiš. Deset hiš na en dan je dovolj. Za popoldne smo odredili počitek. Vrnili smo se vsak na svoj dom in sedli h kosilu.
Popoldne mi je postalo dolgčas. Mahnil sem jo skozi vas po cesti navzgor na kolodvor, da najdem kako primerno družbo. Pred kolodvorom me ustavi mlad dijak.
»Ali ste vi komandant z Osička?«
»Seveda sem. Kaj pa je?«
»Naša mama je rekla, da bi prišli k nam.«
»Kam?«
»Tja v ono hišo.«
»Zakaj?«
»Kar tako. Imamo koline.«
»I no, pa pojdiva.«
Šla sva po ozki sneženi gazi proti bližnji hiši.
»Ali spadate vi pod Osičko?«
»Ne, mi spadamo pod Prikaz.«
»A vi ste dijak?«
»Da, v sedmi gimnaziji.«
Prišla sva počasi do hiše, otrkala čevlje in vstopila.
Pozdravila me je ljubezniva, zgovorna ženica, ki me je povabila v sobo.
»Pojdite no malo k nam na klobase. Saj jeste? Posebno tlačenka je dobra.«
Začeli smo pogovor kakor stari znanci. O vojni, o lakoti na Dunaju, o rekvizicijah. Njen mož je bil pri vojakih v Lincu. Sin je bil potrjen: rada bi bila vedela, kaj bi se dalo storiti, da bi rešila moža ali pa sina. Bilo je težko svetovati. Medtem pa je že prinesla na mizo lepo jetrno klobaso z gorčico in tlačenko. Ubogi moj želodec. Odkar je prišel s sestradanega Dunaja, je užil toliko dobrot, da se je skoraj upiral, ker že dolgo ni bil vajen takih dobrih časov. Vendar klobasa je bila tako dobra, da se je ni bilo mogoče odreči, in tlačenka, bogme, tlačenka je bila še boljša. Zraven pa ta preprostost in gostoljubnost brez vseh sebičnih namenov.
»Mislim si,« je rekla gospodinja, »kako bo našemu, če bo našel kje svoje ljudi.«
Bilo mi je prijetno, da sem se mogel razgovoriti z dobrimi ljudmi.
Vrnil sem se domov šele proti večeru.
Po večerji sem našel pred hišo nekaj fantov, ki so se spustili z menoj v pogovor.
»Koliko časa bo še trajala vojna?«
»Kakor vidite, ne dolgo. Sestradali nas bodo.«
»In kdo bo zmagal?«
»Mi gotovo ne.«
Šli smo parkrat gor in dol po vasi in naš pogovor je postajal čim dalje zaupnejši. Eden njih je že videl fronto. Čez mesec bo treba zopet oditi.
»Ko bi človek vedel, da bo kmalu konec, bi se skril ...«
»To je težko reči. Na vsak način se mažite, kakor se morete. Odločitev lahko pade že to pomlad.«
Stali so zamišljeni.
»Ko bi človek vedel ...«
»Seveda, glavna stvar je, da vsak po svoje pomagamo, da bo prej konec in ugoden za nas.«
Drugi dan se je rekvizicija nadaljevala. Zopet zapisniki, solze, prepir, preiskava in zopet uspeh, da je opoldne župan izjavil:
»Kar bo, pa bo. Vi glejte!«
»Ali nismo vsega dobro pregledali?«
»Ko gledate tam, kjer ni. Kaj bomo pa na glavarstvo poslali?«
»Kolikor bo, bo preveč.«
Pri slovesu je pristopil k meni eden mojih štirih junakov in mi izjavil, da me vabi za popoldne njegova hišna gospodinja »Frau Mihalek«. Tam je baje zelo prijetno, ker je ves dan družba.
Odšel sem tja takoj po kosilu in res: tu je bilo zelo prijetno. Pri Mihalkovih je bila kovačnica in tam so sedeli pri pogovoru domači možje. Mati Mihalkova me je pozdravila z vso prijaznostjo in je rekla, da me je pričakovala že prejšnji dan. Celo belo kavo je zame pripravila, pa ni vojak prav razumel njenih besedi, da bi mi bil sporočil. Gospodar Mihalek je bil krepek mož, že precej prileten, ona pa precej mlajša od njega. Trije sinovi so bili na vojni in dva brata. Imela je sestro na Dunaju in njeno hčerko Aničko je vzela k sebi, da ji pomaga. Po stenah so visele fotografije sinov in bratov v vojaški uniformi in ko smo vse po vrsti pregledovali, je vstopila Anička, lepo sedemnajstletno dekle, in se veselo posmejala.
»Torej ste vendar prišli! Smo mislili, da nečete k nam.«
»Saj nisem vedel, da ste na svetu.«
»Boste jedli kruh z maslom?«
»Bom.«
»In potem belo kavo?«
»Tudi.«
Sedli smo k peči, Anička pa je hitela po kruh in maslo.
Boga mi, razvila se je cela pojedina zraven pa smo se pogovorili o vsem. Kdo bi si mislil, da bom doživel take lepe čase na Osičku.
»Samo to je škoda,» je rekla mama Mihalkova, »da si niste izbrali kvartirja pri nas, da ste prišli k tistemu skopuhu. Anička bi vam lepo z vsem postregla ...«
»Kaj se hoče. Kar je, je,« sem rekel, »saj bom še prišel«.
»Seveda, kar pridite. Ta vaš vojak je dolgočasen, ničesar ne razume. Saj vam je dolgčas ves dan.«
»Seveda je.«
Pa ni bilo. Drugi dan me je srečala stara ženica in na ves glas že od daleč vpila:
»Pojdite no k nam, imamo tako dobro slivovko.«
»Kam pa?«
»Tja gori, v ono hišo.
»No, pa pojdimo.«
V hiši je bilo več sosedov in sosed; stari gospodar, z izrazitim obritim obrazom, z dolgimi sivimi lasmi in s kučmo na glavi je sedel na koncu mize in se je vzpel v vsej svoji visoki postavi, ko sva z ženico vstopila. Valaška slivovka je nevarna stvar. Kmalu je prišlo še par mojih vojakov, ki so jih bili pobrali nekje na vasi, in par očancev je dajalo nam poguma, da smo bolj pridno praznili kozarčke. Mati gospodinja je prinesla slanine in kruha, da bi malo založili. Zalagali smo marljivo in razvil se je vesel pogovor. Končno se mi je zdelo, da avstrijska armada ni tako vajena slivovke kakor valaški očanci. Kučme so jim zlezle na stran in njih krepki obrazi so pridno mleli črni kruh in slanino, ženske so se smejale, armada pa je pobegnila, da ne bi doživela težkega poraza v valaški vasi.
Spomnil sem se na našega ubogega Krska, ki je ostal na lačnem Dunaju. Zavil sem nekaj hlebcev kruha, ki so ga dale dobre gospodinje, in sem odšel z njim na pošto. Bilo je do tja dobro uro hoda in pot po zasneženih valaških poljanah mi je nudila lep razgled na vse strani. Tam na zapadu se je bliščal v slabem zimskem soncu slavni Hostin.
Hostin je zgodovinska gora v teh krajih. V vseh hišah smo videli na stenah slike, ki so predstavljale čudež, kakršen se je baje zgodil tu pred davnimi časi. Nekoč so pridrli na Moravo Tatari. Prišli so do gore Hostin, kjer je bila cerkev Matere božje. Ko so neverniki hoteli zavzeti goro, jih je Marija s strelami nagnala in neverniki so pobegnili, odkoder so prišli. Ta dogodek je bil naslikan na slikah v raznih oblikah – strele so švigale kakor svetle palice in tisti bežeči Tatari so bili precej podobni našim Turkom na raznih slikah iz starih časov. Spomnil sem se, da je v tem nekaj zgodovine. Pod vodstvom Čingiskana so se razlili okoli leta 1200. Tatari iz Azije proti Evropi. Preplavili so ruske zemlje, zasedli Poljsko in vdrli na Moravo. Strah pred njimi je šel po vsej Evropi. Papež je pozival vladarje na križarsko vojno. Toda Tatari so zmagali in vladali na Moravi. Samo mesta Olomuc, Brno in Aničov ter nekaj gradov se jim je ubranilo. Tako sta junaka Vneslav in Vratislav branila Hostin. Vojvoda Jaroslav, ki se je pozneje zval Šternberk, je potem premagal Tatare pri Olomucu In osvobodil deželo. Spomin na te dogodke se je ohranil v obliki čudeža na Hostinu.
Hotel sem si ogledati to goro. Hostin me je spominjal na našo Šmarno goro. Ljudje so pravili, da je z nje lep razgled po Hani. »Ako hočete iti na Hostin, vam dam klobase in kruha na pot,« je rekla gospodinja. »Jutri je nedelja.«
Zakaj pa ne! Kaj bi se dolgočasil po Osičku, hajdimo po svetu.
Zjutraj sem se odpeljal z vlakom na Bistrico in se mi je zdelo, da sem v Vlžmarjih pod Šmarno goro. V gostilnah je bilo mnogo vojakov. Ustavil sem se pri Kozaku, kjer me je spoznal gospodar, češ, da je tudi njegov sin študiral v Pragi in da je zvedel, kako imeniten komandant rekvirira na Osičku. Boga mi, že daleč je segla moja slava. Okrepčal sem se z dobrim zajtrkom in krenil na goro. Sneg je ležal visoko in le ozka gaz je vodila navzgor. Pot se je vila po gozdu. Nikjer ni bilo žive duše. Končno zagledam pred seboj dva vojaka. Bila sta ruska ujetnika. Pozdravili smo se. Delala sta tu v kamenolomu in sta šla v Bistrico. Razvil se je pogovor: »Kdaj bo konec? Kaj pravite?« vpraša prvi.
»Bog ve. Morda kmalu.«
»E, ne bo, Nemci bodo zmagali,« je rekel drugi, ki je bil Ukrajinec.
Nismo se razumeli. Bila sta tako polna strahu pred »Germanci«, da sta zmajevala z glavami, ko sem jima razlagal, kako sodimo o tem mi.
Odšel sem naprej in kmalu dospel na vrh. Pred mojimi očmi je ležala široka, lepa, zasnežena Hana in daleč naokoli je bila sama ravnina z redkimi vasmi in bogatimi hišami. Na vrhu stoji lepa cerkev, ki so jo sezidali jezuiti. Pozna se, da je tu božja pot, kamor prihajajo romarji iz bližnjih in daljnih krajev. Za vratmi je bila slika, ki je kazala, da je sam cesar obiskal to svetišče ... Pred cerkvijo je velika gostilna s saloni, z mizami in klopmi – vse kakor pri nas. Gostilničar je tožil o slabih časih. Poleti je bilo v mirnih časih tu mnogo izletnikov. Mnogokrat je zmanjkalo prostora.
»Le poglejte, kako lepe salone imamo. A zdaj po zimi ni zakurjeno.« Odprl je salon, ki je bil poslikan z raznimi pokrajinskimi slikami, in sredi njih je bila slika – našega Bleda.
In spet se je začel razgovor o domovini, o gorah, o Bledu, o vojni ...
Bilo je že skoro poldne, ko sem se vračal. Dan je bil lep, zimskosolnčen. Zato se mi je zljubilo iti peš. Bil sem kmalu pod goro in potem sem hodil po cestah in potih naravnost proti Osičku. Premišljal sem o Hostinu in njegovi zgodovini. In o vseh teh čudnih starih in novih časih. In o bodočnosti. Saj je rekel gostilničar na Hostinu, da bi rad enkrat videl Bled in prav resno je verjel, da se bomo videli tam po vojni. Tako sem prišel po lepi cesti na Prikaz, kjer se je že od daleč videla železniška postaja. Prikaz je mala vas. Ko grem tako zadovoljno po vasi, zaslišim vesel smeh in krik. Iz neke hiše prihiti troje deklet:
»Pojdite k nam na buhte! Čakali smo vas.«
»Kaj? Kdo?«
»Saj ste z Osička.«
»Seveda sem.«
»Poslali smo po vas, pa so rekli, da ste na Hostinu.«
Kdo bi se branil! Hajdi v hišo. Okoli mize sedi gruča lepih brhkih deklet, na mizi pa ogromna skleda z buhtami. Gospodinja se klanja z vso zgovornostjo, dekleta se smejejo in domača hčerka se ne more načuditi tej sreči, da nisem šel za vasjo, ampak naravnost skozi vas in tako srečno prišel njim v roke. Preden sem odložil bajonet in suknjo, je stal na mizi že bokal vina in vrle Moravanke so vse obenem rinile skledo pred mene: »Vzemite buhte, so prav dobre.«
Dobre! Kdo bi dvomil! Moravanke so znane dobre gospodinje. Po triurni hoji se bo pač prileglo. Res, buhte so bile božanske. Seveda, navadno se sne par kosov in je dovolj. A zdaj ... eno, dve, tri, štiri ... Boga mi, ne mislite, dekleta, da je avstrijski vojak res tako lačen! Prvi dan, ko je prišel z Dunaja, pač, ampak zdaj že štiri dni jemo in pijemo na Osičku. Kdo bi se ubranil tem prijaznim obrazom!
»Še, še, še ...«
»O, nikar, ne morem več.«
»Pa pijte.«
Med tem je prilezel od nekod v sobo deček s harmoniko.
Za njim je prišlo še par fantov, ki so prej boječe gledali od zunaj in začel se je ples. Gospodinja je skrbela za vino in čaj, buht je bilo na mizi vedno več, pred hišo pa se je zbrala vsa vas ...
Bila je že noč, ko sem se vračal domov. Drugi dan smo nadaljevali svoje delo. Ko sem popoldne prišel v gostilno, sem videl v kotu nekaj vreč žita: to je bilo vse, kar smo do sedaj nabrali. Res je bilo malo videti. Gostilničar je bil mnenja, da bo kmalu še ena, pa strožja rekvizicija. Naše delo je bilo končano. Še jutri in potem moramo oditi. Kam? Na Dunaj? Na fronto? Kdo vé. Odšel sem k Mihalkovim, kjer sem našel par svojih vojakov pred hišo.
»Veste kaj,« je rekla mati Mihalkova, «drv nimamo pri nas. Vsi gozdovi tod okoli so last olomuškega nadškofa. Kaj ko bi šli zvečer z vozom po drva? ...«
»Kam?«
»V škofovske gozdove.«
»Kdo bo sekal?«
»So že nasekana. Ako greste vi kot vojaki, ne bo nihče ničesar rekel.«
Torej še to. Zdaj naj gremo v škofovske gozdove rekvirirat drva. Dobro. Pojdimo!
Hlapec je zapregel dva močna žrebca in sedli smo na velik voz. Vozili smo se po široki cesti proti gozdovom. Med tem je že padal mrak. Zavili smo v gozd in smo videli na kupih mnogo posekanega lesa. Naložili smo poln voz in smo se ob devetih srečno vrnili domov. Pili smo topel čaj s slivovko in stari Mihalek je bil zelo zadovoljen. Skoro žal mu je bilo, da bomo tako kmalu odšli. Sedeli smo dolgo pri peči in Anička je pridno nalivala čaj. Kaj hočemo? To je vojaško življenje.
pravi naš Stritar, samo to je škoda, da se ne more ta pesem nadaljevati:
Kajti na Osičku nam je prav všeč in bi si nič ne želeli drugam. Celo oba Nemca bi najraje kar tu ostala, čeprav se ne razumeta z ljudmi, saj se tam na fronti tudi ne bosta razumela z Rusi, če tja prideta.
Prešeren pravi, da
Tudi tu je bil samo prvi verz resničen, kajti vedeli smo, da ne bo, ko odidemo od tod, ne pol hleba, ne, kar je treba.
Tako so nas obhajale žalostne misli in razveseliti nas ni mogla niti Anička, ko nam je očitala, da je v nedeljo nismo povabili na ples. Obljubiti smo ji morali, da pojdemo jutri zvečer za slovo k sosedu, kjer imajo harmoniko ...
In tako se je zgodilo. Ves dan smo se poslavljali in obiskovali naše znance, zvečer pa smo se sešli na večerji pri Mihalkovih.
»Kar vzemite Aničko s seboj,« je rekla mati Mihalkova, »jaz bom za vami prišla. Moram vam še narezati kaj za na pot ...«
Ob lepem zimskem zvezdnatem večeru smo šli za vrtovi v slabo razsvetljeno hišo, kajti dobrega petroleja v tistih časih ni bilo. Nekaj žensk je čepelo v kuhinji pri ognjišču.
Domači sin, kakih šestnajst let star, je sedel pri peči, v veži je stalo nekaj fantov in deklet.
In začela se je gostija.
»Kaj bo, kaj bo, Ježeš, Marija, post je,» je rekla domača gospodinja, »ni prav, da boste plesali.«
»To bo zdaj majhen greh proti temu, kar se godi po svetu,« smo rekli in fant je udaril tisto znano češko:
Hiša se je napolnila, prišla je menda vsa vas. Ženske so v kuhinji cvrle in pekle in jed za jedjo se je vrstila na mizi. Plesalo je vse. Kaj bi ne, saj je bila rekvizicija srečno končana. Še celo stare matere so se ob polnoči nekako razvile in so trdile, da so bile v mladih letih dobre plesalke. Seveda nismo imeli zanje dosti časa, edino moj nerodni Nemec, ki se ga je že nekoliko nalezel, je šel malo z njimi poskusit, pa je šlo slabo; seveda je bil kriv nerodni Nemec, ne one, ki so se sukale tako brhko in mladostno, da bi jim človek res privoščil en ples, ko bi ne bilo Aničke, ki je bila neugnana in je plesala lahkotno kot frtavka. Tako veselega večera menda že ni bilo na Osičku, odkar je bila vojna, in celo stari očanci so sedeli čez polnoč; ko so odhajali, so nam podajali svoje krepke roke in rekli:
»Le še ostanite in dobro se imejte! Ženske, le še kuhajte!«
Ženske so kuhale, miza je bila polna vina in jedi, a mi smo pili in plesali.
Ura je bila že tri, ko smo odhajali. Ker je mati Mihalkova odšla že prej in mi izročila Aničko v varstvo, sem jo moral spremiti domov. Noč je bila temna in hladna, Anička se je zavijala v ruto, da bi se ne prehladila, za nama pa se je opotekal nerodni Nemec in pel neko svojo pesem.
»Lahko noč, Anička!«
Drugi dan dopoldne smo se odpeljali v Holešov. S seboj smo nosili nabasano polne torbe slanine, klobas, masla, kruha in drugih zakladov, ki so jih nam prinesle gospodinje. Mati Mihalkova so mi pripravili še poseben paket. Zdaj smo šele razumeli, zakaj nismo smeli vzeti nahrbtnikov s seboj: zato, ker bi bili v njih več zase odnesli, nego smo narekvirirali za državo, še na postajo so prišle ženske za nami – samo župan se je pri slovesu nekam resno držal. Je že vedel, zakaj. Mi pa smo odhajali v veseli zavesti, da smo v polni meri izpolnili svojo dolžnost.
Holešov je bil poln vojaštva. Bilo je kot ob manevrih. Od vseh strani so se vračale patrulje, po Štiri, pet, deset mož. Vsi so nosili bogate darove s seboj. Zbirali smo se v nekem društvenem domu, kjer je stal oder, smo odlagali, kar smo prinesli s seboj, in skrbno pazili, da nam kdo ne ukrade. Vsak je pripovedoval svoje zgodbe: eden bi se bil skoro oženil. Izročili smo svoje zaklade v varstvo tovarišem in smo se razkropili po mestu. Saj smo dobili celo svoj dnevni zaslužek in še nekaj pridatka po vrhu. Kaj čuda, da so se vojaki v dveh gostilnah stepli. Mi pa smo našli narodno gostilno, kjer smo s Čehi krepko napivali na našo zmago.
Zato je ob petih zapela trobenta in množice vojakov so se vsipale na kolodvor, kjer je že stal naš dolgi vlak.
»Še ena taka rekvizicija, pa bo revolucija,« je rekel narednik, ki je sedel dobro obložen s paketi, proti meni. Bil je Čeh. Prej je bil oficir, a v Roverettu je bil degradiran in odposlan v naš polk.
Po vlaku se je razlegalo veselo petje. Tudi naš feldwebel je pel svojo pesem o elegantnem kavalirju. Vsak se je leno pomikal v noč. Kobilice so se vračale s svoje enotedenske paše. Vsak je premišljal o tem, za koliko časa mu bo zadoščala zaloga, ki jo je nosil s seboj. Koliko bodo na Dunaj pripeljali rekviriranega žita, kdo bi se menil za to!
»In sedaj pride fronta,« je rekel češki narednik, preden je zaspal. Bili smo tako zadovoljni in siti vsega dobrega, da njegova opazka niti ni motila našega mirnega spanja.
Ponosno smo marširali s kolodvora po dunajskih ulicah s svojimi zalogami. Dunajčani so obstajali in gledali. Ko bi vedeli, kaj vse nosimo s seboj! ...
Obstali smo pred barakami in komaj čakali, da pride povelje za razhod. Toda častniki so se sumljivo obotavljali. Končno smo dobili ukaz: pobrati svoje stvari in nastop ...
Poslali so nas torej, da se okrepčamo pred odhodom – na fronto. Pol ure nato smo že marširali na kraj, kjer so se formirale dunajske marškompanije. Kakor volkovi so planili na nas vojaki, ki so gladovali v tej starodavni kasarni. Tudi Krsek je bil tu. Kruha, ki sem mu ga poslal, seveda ni dobil. Po dolgem času se je prvič najedel do sitega. Izročil sem mu svoje stvari in sem se z velikim trudom splazil iz kasarne, da sem šel v kavarno jemat slovo od znancev in prijateljev. Lepe osiške spomine je zagrnil šum gladujočega velikega mesta in od vseh strani odmevajoči klic: Na fronto! Na fronto!
S trpkimi mislimi smo uživali narekvirirane osiške darove.