Pojdi na vsebino

Kako sem prišla iz Celovca v Mekine

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Kako sem prišla iz Celovca v Mekine
M. P. R.
Izdano: Slovenka 1919 1/7-12 1919, 154-156
Viri: št. 7-12
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Da bom šla iz Celovca v Jugoslavijo, predvsem v Ljubljano, sem vedela že mesec dni, da bodo pa moj cilj Mekine, se mi je včasih le kakor v sanjah dozdevalo.

Dohitela me je, dasi sem redovnica, in to še v strogi rimski klavzuri, usoda celovških Slovencev, ki niso »Tudi — Slovenci«, ampak kar na kratko »Slovenci«, ki jim ne da vest, da bi vpili proti Jugoslovanom — »razbojnikom«, ki molče stoje ob strani, kadar se vrši slavlje na čast Nemške Avstrije.

Veliki so moji narodni grehi.

Ko so bile začetkom tega leta »tajne« volitve v državni zbor za Nemško Avstrijo sem položila v zavitek bel listek, v zavitek, na katerem je stala sumljiva številka, ki je bila napisana tudi v zapisniku, kjer je stalo moje ime med imeni volilk. Belega listka pa nisem oddala samo jaz, ampak še enajst drugih iz našega samostana. (Vedeli so za natančno število.) Od tedaj so nas Slovenke imeli na sumu, mene kot njih »svetovalko« pa še posebej.

Tudi druge »grehe« imam še na sebi.

Govorila sem s svojimi učenkami slovenski! In to javno po šolskih hodnikih! Celo pri porti s slovenskimi strankami! Pripovedovala sem učenkam pri slovstveni zgodovini, da je bila nekdaj vsa Koroška naša in da so umeščali vojvode na Gosposvetskem polju v slovenskem jeziku. O nezaslišana krivica, o izdajalstvo! In — o zaslepljenost! Niti malo se nisem zavedala svoje hudobije, niti trohice kesanja nisem imela zaradi tega!

Prišel e žalostni čas, zadnji dnevi meseca aprila, ko so Jugoslovane prepodili iz Koroške, Nemci so divjali proti vsemu, kar se ni zgražalo z njimi proti Jugoslovanom. Onečaščali so hiše božje, gonili v zapore naše ljudstvo in izobražence, posebno so besneli proti »povzročiteljem« nesrečne vojske, našim duhovnikom. Vse preplašene so prinesle naše gojenke v samostan vest, da so nekega slovenskega duhovnika na kolodvoru tako udarili po glavi, da se je s krvjo oblit zgrudil, a so ga sirovo tirali dalje v ujetništvo. Prinesle so pa tudi vest, da je neki nemški častnik (osebno ne poznam nobenega) pred našimi šolskimi vrati glasno izgovoril besede: »Kakor delamo z vindišarskimi pfafi bomo naredili tudi s S. P. ...« 

Čez nekaj dni nam je prišla vest, da bodo v samostanu izvršili politično preiskavo, menda radi veleizdaje. Ni bilo torej čuda, da smo bile me Slovenke, zlasti jaz, postavljene na sramotni oder kot one, ki so vzrok, da preti pogin celemu samostanu. To pa nam je šlo do srca, do dna duše ...

Preiskovalne komisije ni bilo, a naše čelo je bilo zaznamovano. Čutili smo, da leži na nas nemško sovraštvo. Na meni posebno. Hlapec Jakob, ki se je bil pred nekaj meseci vrnil z bojišča, je dejal, da me bo ustrelil, pravili so, da zato, »da bi se Nemcem prikupil.« Prišla je tudi vest iz merodajnih nemških krogov, dasi smešna, pa vendarle resnična: Prvo, kar bodo Nemci ukrenili, če dobe vlado za stalno v svoje roke, bo to, da izženo mene iz Celovca. Jaz da sem vzrok, da se »širi« pp samostanu slovenski duh in da je samostan, kjer govore slovensko, v sramoto vsenemškemu Celovcu. Drugim Slovenkam da bodo prizanesli, ker so — preneumne!

Prišli so drugi časi. Prvi petek meseca juniia so došli prvi Jugoslovani v Celovec. Čudom se niso mogli prečuditi, da smo Slovenke ostale mirne. Kaj ne bi — saj smo redovnice! Politika ne gre v naše področje, naš poklic je izven nje. Smo Slovenke in imamo narodno delo: moliti in trpeti za domovino. Tudi delati zanjo — na vzgojnem polju. Te naloge smo se zavedale, delovale smo v tem smislu ...

Jugoslovani so bili odšli iz Celovca, iz našega samostana je plapolala frankfurtarica. Saj je bil samostan — nemški samostan! Sedaj tem se jaz čudom čudila.

»Kaj niste vedeli, da ste prišli v nemški samostan?«

»Nisem vedela. Mislila sem in še danes mislim, da je samostan katoliški.«

»Katoliški! Seveda ni protestantski, niti judovski!«

»?!«

Začeli smo misliti na to, da ima domovina še prostora za nas. Prišlo je dovoljenje iz Rima, da smem za pol leta v ljubljansko škofijo. Bilo je sredi meseca septembra. Takoj začnem skrbeti za potna lista: enega je bilo treba od Nemške Avstrije, drugega pa z Jugoslavije. Uradnik, ki je izdajal potne liste za Avstrijo, nikakor ni hotel pritrditi, da sem pristojna v Celovec, češ, pristojna sem po sili kot pokorna redovnica. Tudi meni ni hotelo prav zlepa v glavo, da bi bila Celovčanka, dasiravno sem bivala tam stalno že enajst let. Morala sem oditi iz pisarne s čudnim čustvom, da ne vem, kaj sem, ali sem Celovčanka ali Ljubljančanka; skoro se mi je zdelo, da sem »vogelfrei«. Poizvedovali smo potem pri različnih veščakih, kaj da sem, a šele čez dolgo smo prišli do cilja in dognali, da sem po postavi meseca decembra leta 1918. — Celovčanka, katere pravice, oziroma dostojanstva mi nihče odrekati ne more in ne sme. Zategadelj stoji v potnem listu Avstrije, da sem Celovčanka.

Vložila sem prošnjo za potni list v Jugoslavijo. Čakam, čakam, gledam, gledam — ni ga lista od nikoder! Skoro me je že pri čakanju postalo malo strah, zakaj jelo se mi je muditi v domovino, Mesec dni čakati brez vsakega dela — to niso mačkine solze! Dvakrat sem brzojavila v Belgrad, a ne duha ne sluha ni bilo od tam. Seveda, kdo se bo zmenil za potni list redovnice Celovčanke! Brzojavili so iz Ljubljane jn od tam je prišla 14, oktobra vest, da moj potni list že čaka na Dunaju pod to in to številko.

Toda prišlo je drugače. Že pred štirimi dnevi me je obiskala Katica R., ki je bila preje pet let v našem samostanu, a sedaj biva v svoji ožji domovini blizu Velikovca. Zaročenka je, njen ženin jugoslovanski legijonar. Dobro pozna pota in straže tu in tam. Ker je slišala, da težko čakam na pot v Jugoslavijo, se mi prostovoljno ponudi, da me spremi brez vsake nevarnosti prav v Ljubljano, čeprav brez vsakršnega potnega lista. Moja prednica je bila s tem zadovoljna, zato odide Katica nazaj v Velikovec, da oskrbi vse potrebno za na pot. V ponedeljek zvečer bi imela priti pome, a ni je bilo, zato sem mislila, da je nevarnost taka, da je splavala stvar po vodi, V torek zvečer pa — 14 .oktobra — bilo je ravno ob devetih, pride pome gospa prokuratorica in mi pomigne, naj ji sledim. Mislila sem, da sta došli prejšnji dan napovedani in danes pričakovani prednici iz Jugoslavije, da me kličejo, naj jih pozdravim. A kako se začudim, ko zagledam pri porti Katico! Prisrčno se pozdraviva, Katica mi naznani, da se je na potu zamudila, pa da je vse pripravljeno. Jutri zjutraj se odpeljeva s poldevetim vlakom. Gospa prednica je naročila, da ji je tako prav, zato odidem, da pripravim še zadnje za na pot ...

Zadnja noč v celovškem samostanu! Nisem vedela, da je zadnja, a slutila sem. A v naročju božje previdnosti je bilo moje spanje pokojno tisto noč kakor vsako drugo.

Bilo je še temno, ko me zbudi jutranji pozdrav: »Hvaljen Jezus!« Hvaljen! Iz srca zahvaljen za vse, kar si mi dobrot izkazal do sedaj — v tej hiši, v tej celici, zahvaljen tudi za današnji dan, za vse, kar mi prinese dobrega in hudega!

Zadnje sveto obhajilo v celovškem samostanu! V lepem redu pristopajo sestre k obhajilni mizi, polne svetih občutkov, a kdo z občutki mojimi? Pa le samo to more čutiti moja duša: »Jezus, ti si moj in jaz sem tvoja!« Tako kratke besede, pa je vendar v njih spev največje vdanosti, največega zaupanja, visoki spev ljubezni, ki se ne dotika tal! In še ena je beseda, ki sem jo govorila takrat Gospodu v občutku spoznane resnice: »Hvala!« ...

Pa je bila moja duša polna sreče in vzpela se je visoko, visoko. Pod seboj je videla Celovec in celovški samostan, majhen kakor pičico, a temna pičica je bila ožarjena od luči iz večnosti, od luči, ki je pretvarjala bodičevje v skrivnosten vzmet, noseča mojo dušo navzgor, v sinje višave, kjer se čuti osvobojeno kakor ptič orel, ki se kot kralj dviga solncu naproti.

Zato je bila smehljaj vsaka beseda slovesa. Ali se čudite?

Pa vendar se mi je zarosilo oko, ko sem naročala sestram zadnje pozdrave. Saj je moje srce polno hvaležnosti do njih! Na deklice nisem hotela misliti, češ, saj se vrnem; in potem se zopet vidimo, potem vam bom mati bolj kot sem vam bila kdaj preje, ker bom več videla, več vedela, več izkusila, več prestala, za vas, otroci dragi! ...

Zadnji pozdrav — in zunaj sva, na trgu sv. Duha. Pred osmo je še, otroci ravno prihajajo v šolo ...

Stopiva v električno železnico. Voz je poln ljudi, dijaštva. Pričnem pogovor s spremljevalko, da ne bi obračala pozornosti še bolj nase. Ustnice se mi krožijo v nasmeh — iz zadrege. »V solzah se smejati, oj to je hudo!« —

Točno ob osmih sva prispeli na kolodvor. Vse je bilo že pripravljeno, kovčka oddana, vozna lista kupljena. Pol ure je še časa, kam naj se deneva?! Spomnim se prijazne gospe Marije Z., kolodvorske restavraterke, naše bivše učenke. Pošljem ji pozdrave. Takoj prihiti — ravno od jutranje toalete — in naju popelje v prvo nadstropje, v svoje lično stanovanje. Gospa naju je potem spremila prav do voza.

Tretji razred! Obljuba uboštva me veže nanj! Hvala Bogu, Katica je iztaknila osamljen oddelek! Ročni kovček in plunko odloživa na vrh, potem stopiva k oknu, da ob odhajajočem vlaku še enkrat pozdraviva gospo Marijo in njeno hčerko, ki nama mahata z belim robcem zadnje pozdrave iz Celovca.