Kako sem postal oče

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako sem postal oče
Vladimir Levstik
Izdano: Jutro let. 10, št. 35, 1929
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V življenju vsakega človeka so trenutja, ko bi najrajši povzdignil oči v nebo in na ves glas zatulil luni o svoji mizeriji.

Kaj delate drugi ob takih prilikah, ne vem. Le zase vem, da se navadno spomnim sina, ki mu živi v Parizu.

Svojega nezakonskega sina ... Ena in dvajset let mu je zdaj, zal dečko mora biti. A jaz ga še nisem videl in bojim se, da ga nikoli ne bom!

Toda vas, malo prida ljudje, ne zanimajo čuvstva zanikrnega očeta, niti ne potomec sam po sebi, ampak podrobnosti, kdaj sem ga dobil in s kom in na kake pohujšljive načine. Zadevica je pariška — in v Parizu, nu, saj vemo ...

Tak еvo vam istorije.

Bilo je sedem let pred veliko vojno. Krasno julijevo jutro se je smejalo metropoli Slovenije, ko je planil iz glavnega kolodvora nadebuden mladenič in zaljubljeno razprostrl roke.

Ta mladi človek se je bil pred letom dni odpeljal v Pariz. Stanoval je v Rue Monsieur le Prince, v istem starem hotelu kakor nekdaj Emile Zola, skital se med Boul' Michem in Rochechouartom, hodil v Louvre in Luxembourg, videl Napoleonov grob in uplenjene avstrijske zastave pri Invalidih ter občudoval stare špehe v Narodni knjižnici, katedralo Naše Gospe, posteljo Marije Antoinette. »pas zvestobe« v Clunyjskem muzeju in — last but not least — gracilne dražesti Parižank.

»Aha!« si se namuznila, ljuba čitateljjca. Toda motiš se. Zakaj nadebudnemu mladeniču je bila dala usoda toliko več smole ko pameti in toliko manj cvenka ko neumnih željá, da je ostal sredi »pariških skrivnosti« razmeroma nepokvarjen. Edina perverzna strast, ki se je tam strašno razbohotila v njem, je bilo koprnjenje po Ljubljani. In tako se je zgodilo, da je tisto jutro nenadoma stopil na njen ljubljeni tlak in lakomno potegnil vase čisti, krepostni, kaj pravim, angelsko nedolžni vzduh domovine ...

Ta prostodušni pobič sem bil jaz.

Ko sem si najel vigvam za novo življenje, je bila moja prva pot okoli uglednih znancev, da se pokažem in priporočim. Zlasti da se priporočim. Pariz je bil starim Slovencem še Indija Komandija in dečko, ki si ga je ogledal z dvajsetimi leti, je smel biti nekolikanj ponosen nase. Kru mi je tiščala v glavo, srce mi je utripalo, roka mi je neučakano trepetala, ko sam jo položil na sveto zlikano kljuko gospoda Martina Golide.

Martin Golida me je navdušeno sprejel.

»A, vražji psiček! Tak iz Pariza? Tak tam smo bili … Ali smo se nagledali in naužili? Pijte, pušite, pripovedujte, spustite nekaj solnca v naše življenje?«

Nisem se dal prositi. Zalil sem si dušo in pričel:

»Ko sem se pripeljal, je bilo baš dan po sprejemu londonskega lorda-župana …«

Nikar ab ovo, duša! Bistveno povejte, tisti, kar je glavnega … to za kar gre …«

»Umetnostni spomeniki Pariza in bistri tempo njegovega življenja …«

»To lahko čitam v Baedeckerju!«

Martin Golida je postajal nervozen.

»Pripovedujte kaj osebnega, nu, saj razumete.«

»Na primer?«

»Nu, tako kaj … Onegá«

Razumel sem. Moja samouverjenost je utonila v valu zadrege.

»Malo časa mi je ostajalo za te stvari,« sem zamrmral, »ne glede na to, da niso nič kaj po ceni«

»Dajte, dajte! Ali me imate za anstejca? Na dan z besedo.«

»Tako je kakor v Ljubljani. Postelje in grehi so po vsem svetu na štiri noge.«

Martin Golida je zaničljivo vstal in se jel poslavljati, kakor da že silim od njega.

»Nu, do svidenja. Razočarali ste me, mladi mož. V Babilonu je bil, v Sodomi in Gomori, pa ni ničesar doživel!«

Z rdečico sramu na licih sem se odpravil k gospodu Miroslavu Brglezu. V Parizu sem bil, pa sem zanemaril tisto za kar je šlo! V nevrednega otroka si upirala oči, domovina ...

Miroslav Brglez me je naskočil brez mnogih ovinkov.

»Servus, grešnik, odvežite malho! Kakšne so Parižanke?«

»Prijazne so,« sem boječe odvrnil.

»He, he ... in kakšne še?«

»Drobcene. Njihove ročice so podobne mišjim šapicam, nožice pa zobotrebcem.«

»Sijajno, ha, ha. ha!« Vrli mož se je že valjal od smeha. »Kakšne še? Najujte, sinko.«

»Kakšne še?«

»Nu, kaj ste doživeli z njimi? Nič se ne ceremonite. Pod kožo smo vsi rdeči.«

Spet me je jelo dušiti.

»Doživel? Nu, na primer … Nekega večera sedim v kavarni z večjo družbo. Nasproti mene dama — krasota! Dvorim ji na vse pretege. Govorim, govorim … od same vneme vtaknem cigareto narobe v usta …«

»Ho. ho, ho!« Miroslav Brglez je od radosti posinjel. »Pa ona?«

»Niti opazila ni. Premagal sem se. Pred lepo damo —«

»Kakopak, kakopak. In ste ji dvorili do zmagovitega konca. Kakšen je bil?«

»Jezik me je pekel. Pet konjakov sem izpil, pa ni nič pomagalo.«

»Toda ona, ona? Parižanka!«

»Spat je šla.«

»S kom?« Polne ustnice Miroslava Brgleza so se podaljšale v rilček, ki je ves trepetal od napetosti.

»S svojim možem.«

»Z možem!« je vzkliknil zaščitnik.

»Parižanka — z možem! In vi?« 

»Tudi spat. Z mehurjem na jeziku.«

»Veste kaj …« Toliko da ga ni kap zadela. »In to Je višek? Vaše prigode so vse po tem kopitu? Res pretresljivo ... In smo še upali, da nas naučite ka novega!«

Ali sem se vdrl v zemljo ali sem odšel po običajni poti, sam ne vem. Bilo mi je, kakor da sem izmed vseh milijonov človeških bitj edini srednjega spola. Moj triumfalni povratek v Ljubljano se je izpreminjal v očitno osmešenje …

Pa bi se vsaj zlagal mi je šepnil angel varuh ko sem prijel za tretjo kljuko. »Izmislil bi si novelo in bi jo povedal … Ali naj zapraviš ves svoj pariški kredit?«

In res: ko sem stopil v sobo gospoda Ciprijana Jereba, sem sam pričel, skoro še preden me je vprašal. Lagal sem z iznajdljivostjo obupa, z ognjem svete jeze, s samozatajevanjem spokornikov in mučenikov. Iz Parižanke z nožem sem napravil mlado vdovo in sem ji dal tri ljubimce: markiza, bankirja in prelata. vse tri je bila odslovila zaradi mojih lepih oči. O, Charlotte je bila vražja ženska! Tako kakor ona me ni ljubila še nobena in težko da bi me katera kdaj. Stvar seveda ni ostala brez posledic; maloljudua Francija je bila tako reko moja dolžnica za bodočega državljana … Kajti madame de Thebes mi je osebno iz kart napovedala. da bo sin …

Uspeh novele le bil veličasten. Gospod Ciprijan Jereb se je ves raztajal od spoštovanja in ko sem odšel, me je z globokimi pokloni spremil prav do hišnih vrat!

Od tistega trenutka sem povedal istorijo o Charlotti neštetokrat. Izmislil sem si še tri ali štiri druge, toda s prvo se ni mogla nobena primerjati. V teku tednov in mesecev sem jo obogatil z mnogimi podrobnostmi; tudi napovedani sin je med tem zagledal beli dan, mil deček s plavimi lasmi, sivook po meni, krivonos po mamici …

In tako je Charles Vladimir, moj pariški potomec, že v tem znamenito bitje, da sem mu dal življenje šele v Ljubljani, po svoji vrnitvi iz Pariza …

Vrli malček je opravičil vse moje očetovske upe. Njegova slava je šla od ust do ust in je postala temelj mojega uspeha. Utrdila je moj ugled, razglasila moje ime ter dvignila moje honorarje. Nikoli, nikoli mi ne bo žal, da sem izpodrinil markiza, bankirja in prelata iz Charlottinega srca!

Toda vsaka medalja ima dve plati. Greh, iz katerega se je rodil moj pariški sin, me tepe s tem, da začenjam verovati v njegovo resničnost. Charles Vladimir, ki sem tolikrat pripovedoval o njem, stopa polagoma iz predelov domišljije in hodi okoli mene kakor živ. Tako na primer pomnim da me je med vojno časih zaskrbelo:

»Kaj če bo trajalo še nekaj let? Charles Vladimir bo moral nositi puško!«

Čim težje se mi živi na svetu, tem bolj pogosto mislim nanj. So minute, ko skoro verjeti ne morem da ga ne bi bilo. Saj ga vidim, brhteč enaindvajsetleten dečko je, plavolas in sivook, z drznim, malce zakrivljenim nosom, ves moj. Samo nekaj njenega je v njem, nekaj hladne galske jasnosti, ki mu je oče ni mogel dati iz svojega …

Bogme, rad ga imam. Če bi vedel, kam, bi mu napisal pismo: pridi! Kratkočasil bi me, sanjaril bi z menoj in kadar umrem, bi me pokopal: sur les bords de la Ljubljanica, au milieu de ce peuple boboyede, que j'ai tant aimé …