Kako sem iskal nove stranke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako sem iskal nove stranke
Leopold Lénard
Objavljeno v Slovenec 1910, št. 247 (29. oktober) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Martina Hvalc
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kako sem iskal nove stranke[uredi]

Prišel sem domov na Slovensko in se sklenil posvetiti politiki. Ker se pa v vseh rečeh, ne samo kar zadeva obliko klobuka in širokost hlač, ravnam vedno po modi, sem se hotel takoj pridružiti najbolj moderni stranki na Slovenskem. Zvedel sem, da se je ustanovila nova stranka in hotel sem jo poiskati.

»Kako pa se imenuje ta stranka?« vprašal sem svojega starega znanca Porungeljčka, na katerega sem zadel takoj pred kolodvorom.

»Stranka je, stranka,« odvrnil je Porungeljček, »saj je še Boltatov Pepe o tem pisal, kako se imenuje, pa res ne vem povedati, in kje stanuje, tudi ne. Najbolje je, da se obrnete na policaja, ki stoji tam-le za vogalom. On vam bo gotovo vedel povedati, kje stanuje nova politična stranka in kako ji jo ime.«

Urnih korakov grem torej naprej do prvega uličnega vogala in vprašam tam stoječega policaja z vso spoštljivostjo solidnega in poštenega državljana:

»Zvedel sem, da je nastala v Ljubljani neka nova politična stranka. Ali bi mi zamogli povedati, kje prebiva in kako ji je ime?«

Gospod policaj me je poslušal z mogočnim obrazom in le na pol k meni obrnjen, kakor se spodobi za predstavitelja državne oblasti nasproti solidnim državljanom. Vjel je iz mojega vprašanja menda samo eno besedo in še to je napačno razumel. Ko sem končal, mi je odvrnil s slovesnim glasom in pri tem primerno zamahnil z roko:

»Najbližje stranišče na Marijinem trgu, ne daleč od Prešerna. Kar naravnost naprej naj greja.«

»Toda jaz ne vprašam za stranišče, ampak za novo politično stranko.«

»Za stranko zveste pa na magistratu, pritličje na levo.«

»Toda jaz ne vprašam po nobeni hišni stranki, ampak po novi politični stranki.«

»Na magistratu morajo biti zglašene vse stranke brez izjeme. Kar tam vprašajte.«

Videl sem, da ne opravim pri njem ničesar več, ter sem šel dalje po Kolodvorski ulici. Mimogrede sem vprašal še dva človeka, če kaj vesta za novo stranko. Vsakdo mi je potrdil, da se je v Ljubljani res ustanovila nova stranka, a nikdo ni mogel povedati, kje se nahaja. Slednjič sem srečal nekega moža z napetim rdečim obrazom in višnjevkastim nosom.

»Morda bom tukaj kaj zvedel?« mislil sem si in sem pristopil k njemu:

»Ali veste morda povedati, kje je v Ljubljani nova politična stranka?«

»Čakajte no, čakajte,« začel je mencati možic in se praskati za ušesi, »saj poznam celo Ljubljano kakor je dolga in široka in vse njene gostilne in kavarne, na novo politično stranko se pa ne spominjam, da bi jo že kje videl. Pri 'Pohanem koštrunčku' je ni, pri 'Nebeških angeljčkih' tudi ne, v kavarni pri 'Slanem kifeljčku' je tudi še nisem zapazil. Bo že kje, toda kje? Čakajte no, čakajte!«

Jaz sem pustil možaka, da se je praskal dalje za ušesi in premišljeval, v kateri gostilni bi zamogla biti nova stranka, ter šel dalje. Na Marijinem trgu sem zadel na drugega policaja in vprašal še njega, če kaj ve za novo politično stranko. Zvedel sem pa ravno toliko, kot od prvega, in tudi on me je poslal na magistrat.

»Toda jaz ne vprašam po hišni stranki, ampak po politični stranki.«

»Na magistratu vam bodo najbolje pojasnili tudi o političnih strankah. Za to je magistrat, da se peča s političnimi strankami. Saj to spada tudi v njegov delokrog.«

»A tako!« vzkliknil sem in jo mahnil čez most naravnost proti magistratu.

Na magistratu so pričeli uradniki iskati po velikih bukvah in premetavati stare papirje, toda nove politične stranke ni bilo zapisane nikjer. Gospodje so postali nervozni, klicali so drug drugega, vlekli na dan vedno nove papirje in bukve, toda nove stranke niso našli zapisane nikjer. Njihov poglavar se je prijel za glavo, kako je to mogoče, da bi nova stranka ne bila zapisana na magistratu.

»Gotovo se ni zglasila,« odgovoril je nižji uradnik pohlevno.

»Naložiti ji moramo pošteno globo, ali pa jej damo nekaj dni zapora, ker se drzne prebivati v našem mestu, ne da bi se prijavila na magistratu.«

Slednjič me je načelnik uljudno odslovil in izrekel obžalovanje, da mi ne more postreči z naslovom. Obenem me je zagotovil, da bo nova stranka dobila vsaj 48 ur zapora, ker se ni prijavila na policiji.

Zapustil sem magistrat in šel dalje iskat nove stranke.

»Na davkariji vedo za vsakega, morajo torej tudi vedeti za novo stranko,« mislil sem si ter se napotil na davkarijo.

Gospodje na davkariji so bili pa še bolj prestrašeni, kakor oni na magistratu, ko so zvedeli, da je v Ljubljani nova stranka, kateri niso naložili še nobenega davka. Začeli so računati s svinčniki, katere so imeli za ušesi, koliko bi ta stranka morala plačevati davkov in doklad. Seštevali so skupaj razne vrste davkov in jih množili med sabo, da se mi je kar tema delala pred očmi. Slednjič so pa prišli do zaključka, da so morala stranka plačevati jako veliko užitninskega davka, pridobininski davek se ji pa odpusti popolnoma. Med tem ko so gospodje računali in se posvetovali sem stal jaz ob strani in se čudil njihovi modrosti. Slednjič je pa stopil nek gospod k meni in se mi zahvalil, da sem jim naznanil novo stranko, ki še ne plačuje nobenega davka.

Šel sem zopet na ulico in izpraševal dalje, na kogar sem zadel. Nek znan zdravnik za otroške bolezni, katerega sem nagovoril na ulici, mi je rekel, da bo s stranko najbrže tako, kakor z azijsko kolero. Veliko se o nji govori, a nikjer se ne prikaže. Neka gospodična pa, katero sem tudi vprašal po novi politični stranki, mi je odgovorila, da bo najbolje, ako se v tej zadevi obrnem na coprnico v Kosezah.

»Meni je tudi ona pokazala mojega bodočega ženina,« dodala je gospodična.

Jaz imam trdo glavo in ako kaj sklenem, moram dognati do konca. Grem torej naravnost gori v Koseze k dotični ženski.

»Ali hočete, da vam prerokujem na desni ali na levi roki?« vpraša me čarovnica.

»Kakšen je pa razloček?«

»Leva roka je od ljubezni, desna pa od gšefta,« odvrne čarovnica.

»Torej dajte na desno roko,« odvrnem ter ji pomolim desnico.

Ženska vzame mojo desno roko v svojo, stisne mi molek v pest, prične nekaj mrmrati, odpre pest in potem prerokuje iz potez, ki so se mi na dlani naredile od molka:

»Vi iščete neke družbe, katere ni najti niti na policiji, niti na davkariji.«

»To ste uganili,« rečem, »a sedaj še povejte, kje in kako naj jo najdem?«

»Obujte se v sedemmiljske čevlje in na glavo si poveznite čudovito kapo, kateri se pravi po nemško 'Tarnkappe', ki človeka nevidnega stori. V žepe si nasujte praprotnega semenja, ki ima to čudovito moč, da človek razume, kar živali govore. Potem pa pojdite v šentjanževi noči ...«

Meni se jo pričelo vrteti v glavi in obhajati nevolja . . .

»Saj nisem prišel vprašat,« pretrgal sem jo, »kako bi zvedel, kaj živina govori, ampak kje je nova in najmodernejša stranka slovenska.«

Starka se pa ni zmenila in je nadaljevala:

»V šentjanževi noči morate prehoditi v sedemmiljskih čevljih sedem gora in sodem dolin in slednjič boste zadeli tam za turškim gričem na dva srbska vola, ki se bosta pogovarjala med sabo . . .«

Meni je postalo pa že proneumno. Vrgel sem ženski nekaj desetic, potem jo pa ubral iz Kosez doli po Šiški nazaj proti Ljubljani.

»Tako po ceni pa le ne odneham,« mislil sem si med potom. »Poskusiti moram prav vse do zadnjega. Vse novice našega mesta se stekajo skupaj v kavarni in vse, kar človek potrebuje, izve pri marmornatih mizicah. Morda se mi tudi posreči zvedeti tukaj kaj o novi stranki.«

Vstopim torej v kavarno »Union«. Kjer sem zagledal pri mizici sedeti troje oseb, sem takoj prisedel še jaz in začel povpraševati po novi stranki. Od vseh strani sem lovil na uho besede, proti vsem kotom sem obračal oči, a nove stranke nisem našel nikjer. Gostje so mnogo o nji govorili, kajti bila je moderna in na dnevnem redu, toda bližnjih podatkov mi ni zamogel podati nihče. Niti njenega pravega imena nisem mogel zvedeti. Nekateri so mi rekli, da se imenuje narodno-radikalna, drugi da narodno-socialna stranka; tretji so jo imenovali stranka mladih, zopet nekdo drug jo je imenoval stranka resnega dela in je zatrjeval, da je to videl v njenih poselskih bukvicah.

Slednjič mi je svetoval nekdo, naj se obrnem naravnost na gospoda Križkraža, ki mi bo vedel pojasniti najbolje.

»Kje pa dobim gospoda Križ-kraža?« vprašam.

»Njega pa ni težko dobiti,« mi odgovori, »ker on je povsodi.«

Grem torej iskat gospoda Križkraža. Toda on je bil pijan, da ni ničesar vedel. Vprašal sem njegovo gospodinjo, kedaj se bo iztreznil, in odgovorila mi je, da čez tri dni, a samo toliko, da napiše polo papirja, potem se pa vpijani na novo.

Slednjič sem stopil k gospodični blagajničarki ter jo nagovoril:

»Cenjena gospodična! Pri vas se stekajo novice cele prestolnice slovenskega naroda in v vaši kavarni se zbira javno mnenje vesoljnega našega meščanstva. Ali ste morda kaj slišali, kje se nahaja stranka resnega dela?«

»Jaz sicer ne vem, ker s tem nisem imela stike še nikdar, toda tu imamo telefon in lahko povprašate,« odvrne mi gospodična prijazno.

»Toda kam naj telefoniram?« vprašam nesmelo.

»Vas bom pa jaz zvezala,« odvrne gospodična še uljudneje in stopi k telefonu.

Kmalu je pozvonilo in nek močan glas me vpraša:

»Kdo tam?«

»Hotel 'Union'«, odvrnem.

»Ali potrebujete lokaja?«

»Ne!«

»Natakarja?«

»Tudi ne!«

»Deklo za vse?«

»Tudi ne! Prosim, s kom govorim?«

»S posredovalnico za delo.«

»Oprostite! To je pomota. Jaz iščem stranko resnega dela.«

»Take stranke pa pri nas ne poznamo. Z Bogom!«

Tako sem ostal zopet na suhem.