Kako se rodijo socialisti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako se rodijo socialisti.
Ivan Molek
Izdano: Proletarec Chicago, 1908.
Viri: Proletarec 25
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Po ledenem tlaku dolge in temne ulice, ob kterej so se na obeh straneh vrstila nebosežna poslopja velikega ameriškega mesta, je naglo drdral policijski voz.

Poleg debelega policaja v vozu je sedel mladenič, kteremu je bilo jedva kakih štiriindvajset let. Lahka in obnošena obleka na njegovem šibkem životu, zmečkan klobuk in strgani čevlji, vse to je pričalo, da le reveži se tako nosijo v hudem zimskem času. Njegovo bledo in upadlo lice, zasinjele ustnice in globokovrdrte osteklenele oči so pa govorile o človeku, ki strada.

Nemo, skoro na pol mrtvo je slonel mladenič v vozu, še zavedal se ni, da sedi poleg njega debeli policaj.

Njegovo srce je bilo mirno.

Kaj je pa zakrivil? …. Tako naglo se je zgodilo nekaj, da se še ne spominja vsega. Zdi se mu da so bile sanje Tedaj ga nekaj zaskeli v goltancu; silno praznoto začuti po vsem telesu. — Oh, res je, res! Kako silno to boli če je človek lačen …. In kako lepo je dišal tisti — kruh.... svež je bil in še gorak! Samo eno štruco je — stisnil Zakaj je ne bi saj je bil pekarski voz odprt in on je tako lačen lačen In potem! Ali ni nekdo skočil k njemu in ga udaril po obrazu! — Oh, to lice, kako ga skeli! — In tisto vpitje, psovanje in kletve! Ali niso kričali: Ti prokleti tat! — prokleti tat! Ljudje so leteli vkup, kakor da gori Nekdo je žvižgal na prste Kmalo je bila velika množica okrog njega. Vse je zijalo vanj; in samo zato ker je bil — lačen Ti neumni — siti ljudje! Tedaj ga prime trda roka plava suknja, svitli gumbi, srebrna zvezda na prsih! Da, to je bil policaj. Vrgli so ga na voz in pognali Štruco so mu pa le vzeli. Oh, ta glad, glad! Ko bi le bilo že konec te vožnje; naj ga peljejo kamor hočejo — samo jesti naj dajo Kako lepe so te hiše! In koliko okusnih jedil in toplih oblek je tam.

— — — — — — — —

Voz se ustavi. Policaj odpre vrata in mladenič mora z njim. Kimalo izgineta oba v visokem poslopju, kterega pritličje je imelo z železjem omrežena okna.

»Prosim, dajte mi malo kruha.« dejal je s slabim glasom mladi jetnik, ko ga je jetničar potisnil v celico.

Jetničar se je zdrznil. Smilil se mu je mladi človek, kteri je komaj stal na nogah, in prinesel mu je odrezek kruha ter posodico toplega čaja.

⦁⦁⦁

»Na vrsti je Tom Krus,« klical je sodnijski tajnik, ko je sodnik pravkar poslal že treljega zločinca v prisilno delavnico, zlovoljen, da se zločinci množe od dne do dne.

Tom Krus je vstal iz sedeža in šel k sodnikovi mizi. Spremljal ga je policaj. Na njem ni bilo videti niti najmanjšega strahu. Odkritosrčno, dasi bolestno, je zrl sodniku v oči.

»Kaj je obtožba?« vpraša sodnik.

»Tatvina« — odvrne policaj. »Izmaknil je štruco kruha vpričo več oseb iz voza na ulici. Toženec je navaden potepuh.«

»Vaše ime?« 

»Tom Krus.«

»Starost?«

»Štiriindvajset let.«

»Poklic?« 

»Strojni pomočnik.«

»Oženjen ali samec?« 

»Samec.«

»Kje stanujete?«

»Nikjer —«.

»Kako to: nikjer?« 

»Jaz nimam svojega doma, gospod sodnik, zato ne stanujem nikjer.« 

»Potepuh, kajne; ali ste bili že kdaj aretirani?« 

»Nikdar poprej, gospod sodnik.« 

»Ali priznate svojo krivdo?« 

»Priznam.« —

»Ali imate kaj navesti v svoj zagovor?«

»Gospod sodnik, jaz sem bil lačen« , prične mladenič, kolikor mu je dopuščal otrpnjen jezik. Že dva dni nisem imel nič v ustih. Štiri mesece sem že brez dela. Zaslužek mi je ves pošel. Dela ne morem dobiti, dasi ga iščem vsak dan. Doma nimam niti nikogar svojih. Moj hišni gospodar mi je dejal pred osmimi dnevi: »Jaz sem sam brez posla in reven, zato te ne morem več imeti pri sebi. Pojdi in se vrni, ko boš imel delo.« — Tako sem bil na cesti brez vsega. Kjer sem potrkal, tam so me spodili. Zeblo me je in lačen sem bil. Semtertje sem izprosil kak odpadek jedil in usmiljeni gostilničar mi je dovolil spati na golem podu. Ampak tudi ta se me je nasitil. Zadnja dva dneva nisem dobil niti grlžljeja v usta in predzadnjo noč sem se vtihotapil na notranje stopnice ene hiše, kjer sem prespal. Včeraj se pa nisem mogel več vzdržati; dva dneva sem ob silnem gladu rešpektiral tujo lastnino — toda slednjič sem omagal. Jaz nisem tat, gospod sodnik! Nikoli še nisem premaknil tujega blaga, a moral sem vzeti kruh če nočem umreti lakote! Kako naj — prosim Vas! — umira človek prostovoljno na cesti vsled gladu, ko so pa pekarije polne kruha. Taka smrt bi bila največji samoumor! Vsako živo bitje se že po naravnem zakonu bori za živež predno pogine; in zakaj se ne bi človek? To je moja ideja in zato sem vzel kruh

V sodni dvorani je vladala grobna tišina. Navzoči poslušalci, kterih je bilo precej, so z odprtimi ustmi požirali besedo za besedo, ktere je pogumno govoril sodniku mladi proletarec. Še celo policaji so pobesili oči.

»Vaša ideja je anarhistična ideja«, rekel je sodnik po nekaj trenotkih.

»Anarhistična? Ne vem, kaj je anarhistično. Slišal sem že da anarhisti mečejo bombe in ubijajo vladarje, ampak če je to anarhizem kar sem jaz doživel, potem naj bom anarhist. In nisem sam! na milijone in milijone anarhistov je potemtakem na svetu Storite z mano kar hočete; zaprite me v ječo. Jaz nočem nič druzega kakor: dajte mi jesti!« 

»Pet dolarjev kazni in poravnava sodnijskih stroškov!« glasila se je obsodba.

Policaji stopijo h Krusu, da ga od peljejo v celico in od tam v prisilno delavnico, kjer ima odslužiti kazen. Kar se vzdigne med poslušalci mož srednje rasti, prijaznega lica in čedno oblečen ter stopi k sodnijskem tajniku.

»Koliko je plačati za tega obsojenca?« 

»Sedem dolarjev in pol, » se glasi odgovor.

»Tukaj so.« In mož vzame iz žepa listnico ter odšteje denar. Tajnik takoj naznani sodniku, da je kazen poravnana in policaji namah izpuste svojo žrtev.

»Krus, prosti ste«, pravi rešitelj mladeniču in mu migne, da naj gre z njim.

»Hvala, dragi dobrotnik!« de Krus — »toda, oh, kaj mi pomaga taka prostost. Zunanji svet je zame hujša ječa, kakor pa celica, ktere ste me rešili.« 

»Ne bojte se, prijatelj«, odvrne oni, »upam, da vam bo odslej dobro.«

Najprvo je peljal Krusa v restavracijo. Naročil je izvrstno kosilo za oba in solze so mu porošile oči veselja, ko je videl, s kakšno slastjo in hitrico požira ubogi mladi brezposlec. Ko se je Krus dodobra okrepčal, naročil je njegov neznani rešitelj dobre pijače m začel pogovor.

»Slišal sem vaš zagovor pred sodnikom«, pričel je ta, »in ganil me je v srce. Ganil me je tolikanj bolj, ker vem, da ste vi ena iz med tisočerih žrtev te vrste. Vi niste krivi svoje bede, kakor niso krivi ostali tisočeri siromaki; kri je tega sedanji krivični sistem, ki dovoli na eni strani armado brezposelnih in lačnih, a na drugi strani peščico milijonarjev z vsemi udobnostmi razkošnega življenja. Ali ste že slišali o socializmu in socialistih?«

Krus ga radovedno pogleda.

»Sem. Naš boss nas je enkrat pri dedu svaril pred socialisti, češ, da so humbugarji in da hočejo zvabiti delavca v nesrečo.« 

Oni se nasmeje. »Tako vedno trdijo naši nasprotniki, ker se nas boje. Jaz sum socialist. Prepričan sem, da v par tednih bodete drugače sodili o nas, socialistih. Proti sodniku ste rekli, da človek ima pravico poslužiti se tudi tuje lastnine če ima umreti lakote. Mi smo za to. Razloček je samo ta, da mi socialisti nismo za to, da bi poedino jemali svoje, kakor ste na primer vi vzeli štruco kruha. Mi hočemo, da vstane vsa proletarska masa in mirnim potem razlasti kapitaliste in milijonarje njih krivično pridobljenega imetja in ga vzame v svojo posest. Ali se vi ne strinjate s to idejo?« 

»Popolnoma!« vsklikne veselo Krus, »saj je to že velikanska krivica, da more za enega milijonarja stradati tisoč delavcev.«

»No vidite, vi ste že danes socialist. Pojdiva.« 

Neznanec je peljal mladeniča k enemu svojih prijateljev in na prvo besedo mu je ta obljubil, da podeli Krusu hrano in stanovanje brezplačno dokler ne dobi dela.

»Tukaj ste sedaj, kakor doma. Na razpolago imate naše časopisje in knjige. Vedrite se s čtivom in kadar vam bode dolg čas pa me obiščite. Moje ime je John Ladis in tukaj je moj naslov.«

S solzami v očeh se je poslovil mladenič od svojega dobrotnika.

Ko se je pa čez teden dni vrnil Ladis od svojega opravila domov, našel je že tam Krusa, ki ga je čakal.

»Halo, sodrug Ladis!« pozdravil ga je Krus z ljubeznjivim nasmehom in še predno mu je ta odgovoril, potegnil je že mladenič iz žepa drobno knjižico in kazal svojemu rešitelju, kterega je zdaj bolj ljubil in spoštoval, kakor lastnega očeta.

Bila je članska knjižica lokalne socialistične organizacije.

Krepko je objel Ladis svojega novega sodruga in ga poljubil.