Kako se praznuje vernih duš dan

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako se praznuje vernih duš dan
AD. IV.
Objavljeno v Slovenec 1910, št. 248 (31. oktober) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Martina Hvalc
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kako se praznuje vernih duš dan[uredi]

Gozd je šumel svojo večerno pesem. Šumel jo je v tisočerih listih, ki so trepetali v zadnjih solnčnih žarkih, se objemali in padali na tla. A še na tleh je zvenelo, se družilo s šepetom večernega piha, hitelo po gozdu in se zgubljalo kdovekam. In solnčni žarki so se igrali razposajeno s poletavajočimi cekini, jih preštevali, hiteli preko njih.

Sedel sem na štoru in gledal. V duši se je vzdignilo kakor veselje nad sorodnim bitjem in nekaj lahkega, življenja polnega je leglo name. Pa le za trenutek. Zopet so je pojavila misel, ki me je spremljala cel dan, že dolgo dni.

»A kje je smrt? Zakaj ne plače gozd in ne padajo listi z vzdihom na tla? S čudo tajnimi koraki se približuje spomin zmagoslavne smrti. Duši je težko, človek zaplače v tihem strahu, komaj si upa odpreti oči, — a glej, vse naokrog se smehlja, pojem pesem življenja … Kje je smrt?«

Zamislil sem se in postal žalosten, ker nisem naše odgovora na vprašanje. A zopet je zazvenelo v gozdu, še čisteje, glasneje, življenja poln dih je navdal vse krog in krog in v meni je zarajalo veselje nad življenjem.

«Ne, ni je smrti, ni je . . . Gozd zveni, žarki pojejo večerno pesem in duša je vesela.«

Vstal sem in šel po gozdu. Občutil sem veliko resnico in vesel sem bil nad tem spoznanjem.

»Le v strašljivčevi duši je smrt. A strašljivec je hudoben človek.«

Veliko moč sem začutil v sebi in koraki so postali lahki, prožni. Hitel sem po gozdu in se opajal nad njegovo lepoto.

- - -

Že je legal mrak na zemljo in je zavelo hladno od gor, ko sem stopil iz gozda na grič in se jel spuščati v dolino. Tiho je ležala pod mano, zavita v tanko meglo in me pozdravljala z bleščečimi okenci vaških hiš. Še vedno sem živel v lepem spominu na gozd.

»Glej, tudi dolina ni umrla; sanja v krotkem spanju in zvezde ji pojejo vspavalno pesem.« —

V vasi je zazvonilo. Dolgo, zategnjeno. Ustavil sem se, kakor bi se vzdramil iz sanj in znova me je navdala tiha žalost.

»Smeješ se in vriskaš, a doli praznujejo praznik smrti.«

Zvonilo je žalostno, zategnjeno in čudno je odmevalo po dolinici. In kakor bi izvabil ta zvok stotero senc, se je prevlekla dolina z nočjo. Večerna zarja je ugasnila in vse je ležalo tiho. Velika žalost je plavala nad zemljo. Vsaj zdelo se mi je, da bi morali vsi zaplakati.

Obrnil sem korake z griča na pokopališče. Že od daleč se mi je zableščalo v tisočerih lučkah, prižganih po grobeh in čudno plapolajočih v temni noči. Šel sem preko grobov in sedel na polpodrt zid.

Po pokopališču so se plazili glasovi zvonov, hiteli preko plamenčkov, da so polegali in se zopet vzpenjali. Tiho se je nagnila tu pa tam komaj vidna trepetajoča roka in popravila lučko.

Po grobeh je bilo polno ljudi. Videl sem starčke in starke, kako so klečale na mrzli zemlji in jim jo uhajal vzdih za vzdihom v temno noč. In stotero src je molilo pobožne molitve in prosilo. Velika žalost je ležala na pokopališču. Gledal sem te ljudi in zopet se je pojavljala pred mano ena velika misel.

»Smrt . . . !«

Buljil sem v noč, srce stisnjeno, kajti v mojih mislih se je valila kakor težka ploča.

»Tako lep je svet, a nad njim plava smrt.«

Zasmilili so se mi stoteri pokopani, katerih duh me je obdaval in bilo mi je, da bi jokal z onimi starkami za nečem lepim, izgubljenim.

- - -

Dolgo sem strmel v tišino, ko so me zbudili čisto blizu otroški glasovi. Par korakov oddaljen je bil svež grob in ob njem je stal deček kakih osem let. Vidno mu je bilo mraz; šibko telesce se je treslo, ko si je dal opraviti ob lučki. Gorela je mirno, kajti nad njo je razpel malo mahovito strehico in jo zaščitil krog in krog pred vetrom.

Iz teme se mu je približala postava, za njo druga, tretja. Bili so dečki, ki sem jih že prej poznal. Počenili so ob grobu in se zagledali v lučko.

»Lepo si napravil, Lojze«, je pohvalil z mirnim glasom Andrejček. Bil je večji od ostalih in v njegovem obrazu se je izražalo nekaj moškega, čeravno mu ni bilo nad deset let. Približno tako stara sta bila njegova tovariša Viktor in Tonči, ki sta nemo gledala na grob. Lojze se je ozrl v Andrejčka, se nasmehnil in se zagledal v svoje delo. V velikih, zamišljenih očeh se je pojavila tiha radost.

»Veš, France bo vesel, da ima tak grob«, je izpregovoril tiho in se ozrl po pokopališču. France je bil njegov brat. »Najlepše so njegove lučke.«

Dečki so se ozrli po grobeh, kakor bi se hoteli prepričati o istinitosti njegovih besed. V zvoniku je za kratek čas nehalo zvoniti. Komej slišen veter je potegnil in v hruški, nedaleč od dečkov je zaškripalo. Vsi so se obrnili proti nji.

»Polh je«, je vskliknil Andrejček in vstal.

»Morda je bil le veter«, je pripomnil Lojze.

Viktor se je zdramil iz zamišljenosti.

»Koliko sva jih polovila takrat!« Tu se je Viktor nekoliko vstavil in pogledal tovariše. Vsi so razumeli, da misli dan Francetove smrti. »Takrat sva zvedela, da jih je vse polno v Tičjem lazu. Pride k meni, da bi šla lovit. Pa sem moral peljati v mlin. Rekel mi je, naj pridem potem sam v Tičji laz. Potem sem šel. Ko sem prišel tja, zakličem: »France, France!« Nikjer ga ni bilo. Pogledal sem, ležal je na tleh. Mrtev . . . Meni se smili . . . A tebi, Tonči?«

»Sevede se mi smili . . .«

Lojze se je zagledal v noč in molčal. V očeh je ležala globoka žalost. Bilo je videti, da je imel Franceta zelo rad.

»Smili se ti«, je odgovoril naenkrat nekoliko rogajoče Andrejček, »a takrat si se tako prestrašil.«

»Lej ga, lej ga!« ga je zavrnil Tonči. »In ti se nič ne bojiš?«

»Ne bojim se!« je pritrdil odločno Andrejček.

»A vsi se bojijo smrti,« je pripomnil Lojzek s tihim glasom.

»Vsi . . . Pa jaz sem smrt že videl. Zato se ne bojim. Čakajte, povem . . . Šla sva z očetom iz Lužida ravno tod mimo. In noč je bila. Pa sem pogledal skozi vrata . . . Vrata v kapelici so bila tudi odprta in na pragu je stala smrt. Bela je bila in kožo je imela.«

»In nisi bežal?« ga je vprašal boječe, a z vidnim občudovanjem Viktor.

»Nisem bežal. Prekrižal sem se, pa je izginila.«

»O, zakaj se ni tudi France pokrižal?« Tonči je pogledal vprašujoče na tovariše.

»Lej ga! ker so je ubil . . . A če ne, bi jo gotovo odpodil. Jaz se je že nič no bojim«, je trdil Andrejček odločno.

»Jaz se je tudi več ne bom bal«, je pritegnil Lojzek.

»Kar prekrižam se, če pride pome«, je trdil Viktor in Tonči mu je pritrjevalno pokimal.

Za nekaj časa je vladal molk. Lojze se je zazrl proti nebu, ki je bilo polno zvezd. Nato je vzdihnil:

»Ali nas vidi France?«

Dečki so se spogledali. Vidno je bilo, da se jim je ta misel prvič pojavila.

»Saj hodijo danes verne dušice po zemlji. Mama jim je postavila luč na mizo in pa kruha. Bog ve, kakšne so te dušice?« je vprašal Viktor.

»Tega se ne ve«, je odločil Andrejček.

»Jaz bi rad videl Francetovo!« je vzkliknil Tonči.

»Da, da«, je zaploskal z rokami Viktor. »Vprašal bi ga, če je lepo v nebesih.«

»Če pride, ga bom vprašal«, je začel Lojzek. »O, vem, da je lepo, mnogo lepši kakor v cerkvi. Rad bi prišel gor . . . Glej, ko bi imel lestvo in bi . . .«

Luč je začenjala ugašati in Lojzek jo je popravljal. Lojzek si je ožgal prst. Andrejček pa je utrgal dolgo, suho bilko, jo prižgal ob lučki in potegnil dim nase. Bilka je za trenutek zažarela, a je vgasnila. Poskušal je še enkrat.

»Ničesar se ne sme vzeti na pokopališču«, mu je rekel Lojzek. »Te pride strašit.«

Viktor in Tonči sta ga pogledala s strahom.

Tedaj so je začul od nasprotne strani rezek žvižg. Dečki so skočili po koncu in zastrmeli v noč.

»Andrejček, Viktor …! Cerkovnik je šel. Bomo zvonili. Pridite!«

Dečki so se spogledali in veselje je zaplalo v njih.

»Jaz bom zvonil«, je zaklical Viktor.

»Jaz tudi, jaz tudi!« so klicali ostali in se spustili za Andrejčkom. Preplezali so nizki zid in leteli po kamenitem kolovozu. Kmalu ni bilo čuti drugega kot kak vesel vzklik in glasen klic:

»Jaz bom prvi…!«

Zopet je zavladala na pokopališču tišina. Zvonilo je še naprej, vedno v istem žalostnem, zategnjenem glasu. Ljudje so prihajali in odhajali. Tupatam se je čul žalosten vzdih … Izza hriba je posvetila luna, lahek vetrček je zavel in v hruški je zašumelo. Zalesketali so se nje napol uveli listi in spomnil sem se gozda.

»Kakor narava je mladost. Spomin smrti plove nad zemljo, a gozd šumi pesem radosti, življenja. Mlada duša tudi misli o smrti, a ta nima zanjo one grozne vsebine. Misli: a že zavrišče in poskoči. Le mi, ki smo se v hrepenenju po zemeljski sreči oddaljili od prave narave, se bojimo, se stresemo pred njo.«

Iz pokopališča je stopil starec in se zdihovaje vlekel po klancu. Šel sem za njim in pri srcu mi je bilo težko.