Kako se ovce zadelajo?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nevidnost Kako se ovce zadelajo?
Narodno blago koroških Slovencev
Vinko Möderndorfer
Neviden človek
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



(4) Podgorci izpod Plešivca so svoje dni imeli veliko ovac. Najeli so pastirje, ki so pasli črede na Ratihi. Pred kakimi petdesetimi leti je umrl v Podgori zadnji izmed teh pastirjev, star okoli 90 let, ki je še pasel na Ratihi. Pravili so mu, da je cesar. On je pripovedoval o »zadelanju« takole: V planino je prišel nov pastir. Starejši pastirji so ga sovražili. Edino najstarejši pastir ga je tolažil: »Kadar ti bo hudo, kar k meni pridi. Gotovo ti bodo zadelali ovce, ti pa k meni pridi, ti bom že pomagal!« Drugo jutro je novi pastir zaman iskal svojo čredo, prehodil je pol planine, a svojih ovac ni našle nikjer. Proti večeru je šel po pomoč k staremu pastirju, ki mu je rekel: »Pojdi pod veliko skalo in narahlo zažvižgaj in poslušaj. Če ne bi ničesar slišal, zažvižgaj drugič močneje, tretjič pa na vso moč. Če bi zaslišal že poprej zvonec vodilnega ovna, pa mi pridi povedat.« Napravil je tako. Po prvem rahlem in drugem močnejšem žvižgu ni slišal ničesar, na tretji oster žvižg pa je zaropotal v skali zvonec, skala se je razpočila in iz nje je skočil prvi vodilen oven, za njim pa je pridrvela do zadnje ovce vsa čreda. Novi pastir je takoj poiskal zopet starca in se mu zahvalil za pomoč. Nato sta šla skupaj k skali, kjer je zelo dišalo kakor po mrličih. Starec je pojasnil: »To je mrliški smrad onega pastirja, ki ti je zadela ovce; pri priči, ko so bile ovce rešene, je poginil!« Kako je mogoče zadelati ovce, noben pastir ni hotel povedati. Hudobni pastirji pa še niso mirovali. Poslali so na čredo volka. Novi pastir je moral priti zopet k starcu po pomoč. Starec je imel shranjeno tako pšenično slamo, ki močno poči, ko jo žanjica prereže. Iz te slame je starec napravil volka in ga poslal hudobnim pastirjem nazaj. Volk je raztrgal črede hudobnih pastirjev in požrl tudi onega, ki je volka poslal. Stari pastir je pri tem poučeval mlajšega: »Greh je natančno povedati, kako se more poslati volk nazaj, še večji greh pa bi bil povedati, kako se volk pošlje. Tega ti tudi vedeti ni treba, kajti razen mene ve to sedaj samo še ne sam pastir, ki bo kmalu umrl. Zapomni si samo to, kako moreš »zadelati« volka, ki ga ni poslal hudoben človek. Poišči strožnico, ki mora biti v obliki podkve k tlom priraščena. Skozi njen obroč potegni vsako jagnje takoj, ko se vleže. Vsa ovčja čreda bo s tem postala volku nevidna, volk jo bo sicer vohal in se bo penil, kadar bo šel mimo, a škodovati ne bo mogel.« (4) V Javorju je živel pastir, ki je vsako jutro gnal svojo čredo v planino in se do večera ni zmenil za njo ter delal ves dan coklje. Tedaj je bilo še mnogo volkov, a niti ene ovce mu zveri niso raztrgale. Nekdaj je videl neki drugi pastir, kako so prišli trije volkovi med čredo, počenili sredi črede, vihali nosove, a se niso dotaknili prav nobene ovce. Pastir, ki je to videl, je potem pripovedoval, kako velik čarovnik da je pastir, ki coklje dela. A ta ni bil nikak čarovnik, znal pa je zadelati volku ovce, kar je napravil takole: Na sveti dan je zmolil očenaš, ne da bi pri tem odprl usta. Nato je trgal dva enako velika lista z jablane ali hruške. Ta dva lista je nato pokopal pod prag ovčjega hleva, s čimer je postala njegova čreda za leto dni volkovom nevidna. (4) Ovčjo čredo je mogoče napraviti volku nevidno tudi z drobno praprotjo, in sicer takole: Kadar se vleže jagnje, ga je treba drgniti s snopičem drobne praproti. Nato mora jagnje tri dni ležati na tej praproti. Kdor z vsakim jagnjetom tako napravi, napravi vso čredo volku nevidno. (19) Pastir Ožbolt v Globasnici je bil v hudi jezi s tovarišem Šlepetinovim Jakobom. Da bi se maščeval nad njim, mu je poslal volka nad čredo. Volk ni bil posebno nevaren, ker je bil napravljen iz papirja, bolj nevarni so namreč oni, ki so napravljeni iz cunj. Toda ta volk ni mogle napraviti Ožboltovi čredi škode, ker je pritekel k nji baš od dvanajsti uri. Preden je odbila ura dvanajst, je še mislil hlastniti po ovci, a že je bilo prepozno in ni mogel več zapreti gobca, z odprtim gobcem pa ni mogel strgati niti jagnjeta. Jakob je znal volka poslati nazaj in je to tudi napravil. Prelomil je brezovo metlo in jo nanovo zavezal in volk je tekel nazaj nad Ožboltovo čredo in pomoril dvanajst ovac. (19) Kokoši jastreb ne vidi, če so dobile na Veliko noč nekaj blagoslovljenega mesa. Nevidnost traja pri kokoših samo od Velike noči do Velike noči. – Pastirji so znali napraviti tudi tako, da je postala ena izmed ovac drugim ovcam nevidna. (4) Navadno se pasejo ovce v večjih ali manjših čredah. Če jim je pa napravljeno, da ne vidijo druga druge, se razkrope. Za pastirja je to nadležno, ker jih mora potem skupaj goniti. Tako ni bilo mogoče Jelenovih ovc pod Plešivcem obdržati skupaj. Poklicali so »cesarja«, izkušenega starega pastirja, da najde pomoč. Ta je nalil v ovčje zvonce blagoslovljene vode, pred pragom ovčje staje pa je skopal jamo in zakopal vanjo blagoslovljeno sol, polito z blagoslovljeno vodo. Nato je izpustil ovce iz hleva, šle so lepo v čredi v reber in so se zvečer tudi v čredi vrnile domov. Jelenov sin je ponujal temu pastirju osem goldinarjev, da bi mu natančno povedal, kako je to napravil in kaj je pri tem govoril. Čeprav je bilo tedaj osem goldinarjev veliko denarja in pastir seveda ni bil bogat, vendar ni hotel izdati svoje tajnosti, kajti take stvari se smejo povedati samo na smrtni postelji, drugače zgube svojo moč.