Kako se nareja slana?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako se nareja slana?
Franjo Krakovec
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (35. zvezek), 1880
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1. 2. dno

„Nemajo vsi tega znanja.“ (I. Kor. 8, 7.)

Bilo je nedeljo večer, in somrak se je delal, ko sem sedel na kladi pred hišo. Bledi mesec pokaže iznad Gorjanec svoj serp in bledo svetlobo razliva po travnikih, in njivah, po potih in hišah. Fantje pa pod lipo veselo prepevajo lepe slovenske pesmi. Misel se mi po glavi podi za mislijo — kar izza og a stopijo stric in rekó: „Dober večer Bog daj!“ — in se vsedejo k meni.

Stric imajo jako zgubančeno čelo. Kaj ne bi imeli! črez 80 spomladi so že videli, in skusili so že marsikaj. V imenitnih Francoskih vojskah so nosili puško po Vlaškem, Nemškem, Rusovskem in Francoskem. Pa kako dober spomin imajo! Ne vedó le, ktera leta da so bile imenitne bitke, ne vedó le, kako so se klicali vojskovodi generali, še to vedó dobro, kako so se imenovali. Vse pa znajo tako lepo, tako mično pripovedovati, da se jih né moči naposlušati. Pravili so mi enkrat — še dobro se spominjam — kako so kakega poljskega Juda razjezili s tem, da so mu kos slanine (špeha) položili na pečeno kuro; in v kazen za to so morali sami snesti pečeni oblizek; ker se Judje boje ne dotaknejo svinjine. Pripovedovali so mi, kako dobro so na Ogerskem živeli pri kmetih; kako so jo časih kakemu zanikamemu „kučegazdi“ nagodili; kako so s svojim klarinetom po mestih in kmetih razveseljevali svoje bojne tovariše in druge ljudi; kako so se v bitkah pogumno tolkli, pa so bili le drugi mesto njih pomaknjeni v časti. Ker so s puško na rami in s sabljo ob bedru obhodili skoro vso Evropo, znali so za silo tolči: nemški, polski, vlaški, francoski in madjarski.

„Stric!“ začnem pogovor. „Danes imate pisani čas, praviti, kako ste hodili črez Berezino. Takrat je bila žaltava, kaj ne da?“ —

„Hú! kaj bi ne bila žaltava, ko so nas ruski kozaki tako dervili! Nikdar več ne bi želel biti pri takem polomu in strahu, vpitju in vrišču! Nikoli ne pozabka tega, ko bi tudi živel še 80 let. Kaj je takrat naših storilo konec! Pa jo je Napoleon takrat boje tudi le tako unesel, da se je dal odpeljati na vozu, kjer je bil skrit v volovski koži. Zares le Bogu se imam zahvaliti, da nisem zmerznil na sneženih ruskih planjavah, ali da mi ni urni kozak vzel duše.“ ...

Stric izvlečejo iz žepa lepo okovano, malo pipo s turnčkom, natlačijo in denejo si jo v usta; vdarijo ob kresilni kamen in tlečo gobo potisnejo v pipo — na klinčke se težko privajajo, najrajše delajo si ogenj po starem. Kmalu se lahni oblački dima vijejo in raztegujejo memo mene.

Kar prikoraka terdih stopinj mlad korenjak, Polde, z orjaško pipo v ustih. „Bog daj dober večer!“ reče in k nama prisede. — „Kaj pa ugibljeta, kaj?“ vpraša.

„Ravno kar mi pripovedujejo stric, kako slaba je bila takrat, ko so na Ruskem hodili črez reko Berezino,“ — povem, in poprosim starega moža, da naj še kaj pripovedujejo.

Ko so nama stric iz vojaškega življenja napovedali že veliko, obtihnejo. „Mesec je visoko,“ reko. Nebo je jasno kakor ribje oko; jutra so merzla, nemara bode jutri mraz. Neko leto je ravno osovre bila huda slana, ki je storila veliko škode. Bog nas obvaruj še te uime!“ —

„Da nas Bog ne bi vdaril s to nesrečo!“ priterkuje Polde. „Že zdaj nam gre tako terda. Revščina gleda povsod na nas. — Vendar pa ti (obeme se k meni), ki si časih ktero modro povedal, povej še to, kako se dela ta spak — slana; še v nobenih bukvah nisem čital o tem!“ — —

„Ker sem danes nekako pri dobri volji, vstrežem tvoji želji!“ opomnim na Poldetove besede. „Pa če ne bodeš jako pazljivo poslušal, ne bodeš smel en dan kaditi tobaka.“

„Kaj da ne bi poslušal! Rad bi kaj zvedel, pa se tudi nikamor ne mudi. Ura še ne toliko. Pipo tobaka natlačim, pa se bode poslušalo kaj lahko. — Saj tudi ostanete še tukaj?“ — oberne se odsebe, k staremu možu.

„Ostanem, ostanem!“ reče vojščak Francoskih vojsk, ki na novo zakuri v pipi.

1.[uredi]


„Kdo je rodil rosne kaplje?“

Job 38, 28.

„Ker slana ni nič drugega kakor zmerzla rosa, treba bode najnapervo razkladati, kaj in od kod da je rosa“ ...

„Ni si treba posebno glave ubijati, od kod da je rosa? Vsak otrok ve, da je iz oblakov!“ — plane vmes nesterpljivi Polde.

„Ta misel je bosa Rosa ne pada iz oblakov, ampak se nareja pri tleh. — Če izlijem kozarec vode po mizi, je miza mokra, pa ne dolgo, kmalu se posuši. Kam je pa uskočila razlita voda? Po naravinih zakonih ni mogla preiti v nič, zakaj nobena stvar ne gre v nič. Voda se je le izhlapila, to je, spremenila se je v sopar ali v hlape, ki plavajo po zraku pa jih ne vidimo, ker so brezbarveni in nevidljivi. — Tako je tudi naša zemlja vedno kolikor toliko vlažna, mokra. Pozemeljska vlaga se izhlapljuje vedno; sopar, ki se nareja iz nje, plava po zraku, pa ga ne vidimo. Kadar se razhladi zrak, mora se gotovo razhladiti tudi sopar, ki je v njem. In ko pride do tega, kaj se zdaj zgodi? Hlapi, ki so v zraku, se samega hladú zgosté, stisnejo se v drobne vodene kapljice, ki tudi plavajo. Če se to izverši visoko nad nami, imenujemo te kapljice — oblake; če se pa izverši pri zemlji, imenujemo jih — megle. — Voda se spreminja v hlape — hlapi se pa zopet spreminjajo v kapljice, v vodo, iz ktere so postali.“

„Postanek rose je ravno tak, samo ta razloček je, da se oblaki in megle delajo vsled razhlajenja zraka, rosa pa vsled razhlajenja pozemeljskih, terdih teles.“

„Naj opomnim tu, da je po zimi naj veča dnevna vročina ob eni, spomladi in jeseni ob dveh, po leti pa ob treh. Ob teh urah se tudi začne dnevna toplina zmanjševati. In kadar solnce zahaja, je že precej hladno, proti jutru je pa še hladnejše. — Če te vprašam, Polde, kam da je šla vročina, — kaj porečeš?“ —

„Kaj čem reči, kam! Ni je, pa je ni!“ — ne obotavlja se z odgovorom vprašanec, in prav mogočno potisne korušelj dima v zrak.

„Veš, kam? Kvišku! Proti zvezdam je odletela! Zemlja je izžarivala toplino. Da to bolje razumeš, hočem ti nekoliko razsvetliti s pečjo, če pridem z mraza in se postavim pred ravnokar zakurjeno peč, čutim v obraz vročino, v herbet me pa še zebe. Zrak sobin me ne greje v obraz, ker je hladen; ko bi me on grel, grel bi me ne le v lice, ampak tudi v herbet. Greje me peč! Le kako? Ker se peči ne dotikam, mora me greti v daljavi. In res, toplina odhaja od peči v trakih, gre naravnost skozi zrak in pada na obličje ter ga greje. Od tod se da razlagati, kako da je časih, v sobi še merzlo, na oknih se je pa vendar že raztopil led. To oddajanje topline v toplih trakih imenujemo izžarivanje ali izsevanje topline. Solnca se ne dotikamo, pa vendar nas greje, ker toplino izseva na zemljo. Vsaka topla stvar izseva toplino, tako tudi zemlja.“

„Kam pa zemlja izpušča tople trake?“ praša Polde.

„Saj sem že prej povedal, kam! Kvišku, saj je nad nami dovolj prostora! — Spomladi in jeseni je zemlja najtoplejša ob dveh; otovre pa začne izžarivati toplino in jo meče v neskončne višave. To traja do jutra. Lahko si tedaj razložimo, kako da je časih nekoliko pred solnčnim vzhodom do dobrega razhlajena.“

„Pa ne hladi se le zemlja, hladi se tudi zrak. Ker pa v zraku plavajo hlapi — kakor sem rekel iz početka — morajo se tudi ti hladiti z zrakom vred. Znano je, da se zemlja hitrejše hladi od zraka; od tod prihaja, da je časih zrak še precej topel, ko je zemlja že merzla. Zdaj pa — poslušajte! — zdaj pa začne zemlja jemati toplino zraku, in ga tako hladi. Sopari, ki so v zraku, se morajo tudi hladiti, in hladijo se toliko časa, dokler se samega mraza ne stisnejo v majhne, majhne kapljice — te kapljice se vležejo na hladne stvari — imenujejo se: „rosa.“

„Hencajte!“ — zavzamejo se stric. „Dolgo sem že na svetu, pa tega še nisem slišal! Vedno sem menil, da rosa pada iz višav, menda iz oblakov!“ —

„Polde! ali veš zdaj, kako se nareja rosa?“ prašam. „Če razumeš, pa nama razloži!“

„Razumem že, dobro povedati pa ne bi mogel!“ —

„Da ti bode še jasnejše, vzemimo malo stvarico! — Cvetlica se hladi po noči, pa tudi zrak okoli nje se hladi; ali cvetlica hitrejše od zraka. Ko je cvetlica bolj razhlajena, kakor zrak, jemlje toplino zraku, ki je pri nji. Kaj se zgodi zdaj? Zrak izgubiva toploto, razhladi se, — hlapi, ki so v njem, se vsled tega stisnejo v kapljice in se vsedejo na merzlo perje cvetličino: — to je rosa. — Takošno roso si tudi lahko sami naredimo.“ ...

Pri zadnjih besedah začnó stric neverjetno majati z glavo: „To pa menda ne bi šlo!“ —

„Bi, bi! — zagotavljam. — „Kadar se vam bode hotelo, delati roso, dejte, napolnite poliško steklenico z merzlo vodo. Je kaj zapaziti? Posoda se odene z roso! Od kod je prišla rosa? Iz steklenice ni mogla priti. Od kod tedaj? Poslušajte! Posoda se je razhladila od merzle vode, zato je jemala toplino zraku okoli sebe; zrak je po tem takem izgubival toplino, hlapi v njem so jo tudi izgubivali toliko časa, da so se revčki samega mraza stisnili in sferknili v kapljice, ki so se vsele na steklenico, kot — rosa“ ...

„To sem že večkrat zapazil, pa nisem vedel, kako je to. Tedaj je na steklenici prav prava rosa,“ rekó stric.

„Dá, prav prava rosa je!“ priterjujem. „Kakor se na razhlajeni steklenici dela rosa, dela se tudi na razhlajeni zemlji.“

„Kakor vidite, — da se rosa napravi, mora biti dvoje: pervič, zemlja mora biti bolj razhlajena od zraka; drugič, v zraku mora biti sopar. Kadar sta zrak in zemlja enako hladna, ne more se delati rosa; in brez soparja ne bi se imela iz česa delati. Nasproti pa: hladnejša je zemlja od zraka, več se naredi rose; več je soparja, več je tudi rose.“

„Ali razumeš, Polde? Povej: kedaj je veliko rose? in kedaj je je malo?“

„Veliko rose je takrat, kadar se zemlja jako razhladi in kadar je mnogo soparja; drugač — je je pa malo.“ —

„Dobro si razumel!“ pohvalim ga. „Kdor hoče nauk o rosi dobro umeti, vedeti mora to dvoje: hladnejša je pozemeljska stvar od zraka, več je rose; več je soparja v zraku, več je tudi rose.“

„Obilnost rose je odvisna od množice soparja. — Tako je v dolinah več rose kakor pa v hribih. Temu je vzrok to. Tisti zrak, v kterem je veliko soparja, je pri tleh, pogrezuje se, kar se da, ker je precej težak; kteri zrak pa ima le malo soparja v sebi, je lahek, in zato se nahaja v viših krajih. Ker je po tem takem v nižinah več soparja, nareja so tudi lahko več rose, kakor v višinah. — Pri vodah, pri potokih, rekah in jezerih je več soparja in rose, kakor v krajih, kjer je le malo vode, in se ne more delati sopar in rosa. Lahko se da torej razlagati, od kod prihaja, da včasi po hribih velike suše vse hira, ko v vodnatih krajih zelenje raste lepo, ker ga vsako jutro okrepča obilna rosa. Po nekterih mestih gre dež redko kedaj, in le obilna rosa dela, da morejo rastline vspešno rasti. V primorskih gorskih krajih jé veliko hlapov, pa je tudi toliko rose, da časih z drevja kaplja kakor dež. Spomladi in jeseni je obilna rosa, ker je tačas veliko soparja (in so poleg tega noči tudi verlo hladne). — Nasproti pa, kjer je malo vode, ondi je tudi malo hlapov, in tedaj tudi le malo rose. Tako se v suhih in pustih puščavah skoro rose ne vidi. Očividno je torej, zakaj je po soparnih dnevih veliko več rose, kakor po suhih.“

„Polde! kje se nareja več rose?“ —

„Zdaj že vem, ker si povedal!“ reče. „Po dolinah je več soparja in več rose, kakor po hribih. Ob vodah je več hlapov in rose, kakor v suhih puščavah. Ob kratkem: kjer je zrak soparnejši, vlažnejši, ondi je tudi več rose.“ —

„Dalje,“ rečem, „slišali ste, da je obilnost rose odvisna od tega, kako močno da se telesa razhladé. — Še predno solnce zaide, izhladé se zatišja, kamor ne morejo segati solnčni žarki; nasledek je ta, da se rosa dela v takih krajih že pred solnčnim zahodom. Čem bolj se zemlja razhladi po noči, tem več je zjutraj rose. Ko je zvečer še le drobna rosica, je nekoliko pred solnčnim vzhodom že obilna rosa; vzrok je veče razhlajenje. — Ktera stvar se bolj razhladi, na tisti je več rose. Poglejmo pokošen in nepokošen travnik! Pokošen travnik se nikdar tako ne razhladi, kakor nepokošen, — ker ima razmerno manjše poveršje in toplino počasnejše oddaja — zato je tudi na njem veliko manj rose, kakor na nepokošenem. Kjer je obilnejša trava, ondi je tudi več rose. Ali ni res, Polde?“ —

„Gola resnica je, kar praviš,“ priterjuje vprašani. „To vem zadosti iz lastne skušnje. Dostikrat sem ob svitanju pasel in časih sem bil do kolena moker, ko sem za nagajivo kravo tekal po deteljiščih in travnikih.“

„Pa tudi to je resnica,“ nadaljujem, „da se grampasto telo bolj razhladi od golega, gladkega — vzrok je, ker ima razmerno veče poveršje in hitrejše oddaja toplino — in da se na njem nabere več rose, kakor na golem, gladkem telesu. Zatorej je po gladki stezi manj rose, kakor po tratini. Kdor zjutraj hodi po ozkih stezah, in se ne bi rad oškropil, gleda, da se z nogo ne zadene ob travo.“

„Ker je postanek rose odvisen od razhlajenja pozemeljskih teles, sklepamo čisto prav; če pravimo ktero telo se bolj izhladi, na tistem je več rose. In, kakor smo ravno slišali, poterjuje to tudi skušnja.“

„No, Polde, povej to: na kterih telesih se nareja obilnejša rosa?“

„Na tistih, ki se bolj razhladé.“ —

„In ktera se bolj razhladé?“

„Tista, ki imajo razmerno veče poveršje!“

„Ali veš povedati, ktero bi imelo razmerno veče poveršje?“

„Obrasle stvari imajo veče od golih. Tako ima nepokošen travnik razmerno veče poveršje od pokošenega, zato se hitrejše razhladuje, in ima več rose od pokošenega.“

„Zdaj veš, kako se nareja rosa — da ne pada iz oblakov! Pa povem tudi, kako se lahko prepričaš, da rosa ne prihaja iz oblakov. Vzemi lonec in povezni ga črez travo. Poglej zjutraj podenj, in kaj vidiš? Roso na travi! Ko bi rosa padala iz oblakov, ne bi bila pod loncem trava — rosnata.“

„Zdaj mi je to pač popolnoma jasno!“ zagotavlja Polde.

„Pa še to ti rečem — nadaljujem — da oblaki ne le ne delajo rose, ampak še celo ovirajo, da se ne more delati. Kakor pokrov varuje, da iz lonca ne more uhajati toplina, tako brani tudi oblak, da se zemlja ne more jako razhladiti. Zemlja izžariva tople trake, ali ko ti pridejo do oblakov, odbijajo se nazaj na zemljo in jo grejejo; pa tudi oblaki imajo svojo toplino, ktero mečejo na zemljo: — od tod prihaja, da se v oblačnih nočeh ne more zemlja jako izhladiti, in da se tedaj tudi rose ne more napraviti veliko. Ker tako oblaki zavirajo delanje rose, sklepamo čisto lahko: rose je največ takrat, kadar so noči jasne. Pa tudi iz lastne skušnje vemo dovolj, da imajo jutra po jasnih nočeh jako veliko rose, jutra po oblačnih nočeh pa bore malo.“

2.[uredi]


Davi je pa slanca pala
Na zelene travnike.
Travco vso je pomorila
In vse žlahtne rožice.

Narodna.

„In kaj je slana? Nič drugega, kakor zmerzla rosa. Spomladi in jeseni so časih noči jako merzle, tako da rosa po travi in zelenju zmerzne. Že prej sem rekel, da se zemlja berže razhladuje od zraka; — zato imamo časih z ledenimi iglicami pokrite rastline, dasi tudi zrak še ni razhlajen do ledišča — vendar je zemlja že lahko razhlajena do podledišča. Zmerzla rosa nam je znana pod imenom „slana“ ali „mraz“.

„Kaj meniš, kako je to, da more zmerzla voda storiti toliko uime?“ — prašajo stric, ki prav pazljivo poslušajo razlaganje.

„To je tako,“ odgovorim. „Mraz ima to lastnost, da razpenja led. Zmerzla voda se razširjuje. O tem se tako prepričate. Denite v poliško steklenico vode, postavate jo pod milo nebo, kadar je huda zima. Kaj se zgodi? Posoda poči. Voda se je velikega mraza v steklenici spremenila v led; led se je zavoljo zime začel širiti in se je širil in razpenjal toliko časa, da je slabotno steklo počilo. Tako neki tudi jajce poči v hudem mrazu; tekočina v njem zmerzuje in zmerzne in razbije lupino. Prigaja se boje tudi, da vino zmerzne v sodu in razšitjuje tako, da sod raznese. — Vidite, ravno taka je pri slani. Kadar zmerzne rosa, zmerzne tudi sok v rastlini; potem se sok razteguje toliko časa, da morajo žilice v rastlini odnehati, rastlina poči — in uvene — usahne.“

„Da ne bi rastline popokale, bilo bi po tem takem dobro, ko bi se poretljavale — in zmerzli sok jih ne bi mogel razgnati,“ — pomodruje Polde, ali stari mož ga zaveme, rekši, da naj burke in šale hrani za druge čase.

„Taka je. Sok v rastlini zmerzne in jo razžene. — Sila, s ktero se razteguje led, je jako velika. Gotovo ste že slišali, da drevje poka ob hudi zimi. Vzrok je prejšnji. Voda v drevesih zmerzne in se razteguje, da jih prekolje. Slišali pa še menda niste, da za hude zime pokajo boje skale, v kterih zaostana voda zmerzne.“

„Tega res da še nisem slišal,“ rekó stric. „Zmerzla voda dela veliko škode pri drevju in polju.“ —

„Res je, veliko škode dela, pa tudi kaj dobrega. Naj omenim le nekaj. Kadar je zima huda, mokrota v zemlji zmerzuje in se razširjuje, s tem tako rekoč terga terdo zemljo, terdo perst, in jo rahlja. Kadar je pa zima topla, ne more voda v persti zmerzovati ter je rahljati.“

„Polde! kedaj se je bati slane: ali kadar je jasno, ali kadar je oblačno?“

„Kadar je jasno!“

„Zakaj pa takrat?“

„Ker je merzlejše!“ —

„Dà, ker je merzlejše. Že prej sem govoril, zakaj je merzlejše. Zemlja izžariva toplino. Če je nebo prepreženo z oblaki, zadevljejo se topli traki ob nje in se nazaj odbijajo na zemljo; pa tudi oblaki imajo svojo toplino, ktero izsevajo na zemljo. Taki oblaki zemlji ohranjujejo toploto. Taka je tudi, kadar je megleno. Megla brani toplini, da ne more odhajati od zemlje. Kadar je oblačno ali megleno, ni se bati mraza. Slana pride takrat, kadar je nebo jasno in toplina od zemlje odhaja svobodno.“

„Ker vemo, da slana prihaja od velikega razhlajenja zemlje, lahko sklepamo: kjer je merzlejše, ondi je več rose. O tem ste se gotovo že na vlastne oči prepričati, in se prepričate lahko tudi tako. Kadar bode slana, pojdite ogledovat, kje je je največ. In videli bodete, da je več slane na planem, kakor pod drevjem, ker drevje toplino nazaj meče na zemljo, ker drevje vlastno toplino — ktero je po dnevi dobilo od solnca — proti zemlji izžariva. Zato rastline tako lahko ne zmerznejo pod drevjem. Tako je tudi pri zidovih in stanjih manj slane, kakor na planem; vzrok je ravno tisti, ker zidovje in stanje svojo toplino izpušča od sebe, greje zrak okoli sebe, greje tedaj tudi rastline, da jih tako hitro slana ne pomori. — Kjer je veče razhlajenje, ondi je hujša slana.“

„Tako tedaj, kadar je oblačno ali megleno, ni se bati mraza, ker oblaki in megla branijo toplini odhajati od zemlje; narobe pa, kadar je jasno. Ko bi bila po zimi zakurjena peč zunaj hiše, kako naglo bi se ohladila! Ker je pa v hiši, odhaja toplina sicer iz nje, ali stene jo nazaj odbijajo, in peč ostaja dalje topla. Kakor je z zemljo in s pečjo, tako je tudi z nami. Ko ne bi nosili oblačil, kako hitro bi izžarivali toplino iz sebe, to bi dergetali in klepetali mraza, da bi bilo joj! Obleka nam ne daje toplote, ker je sama nima, ona le ustavlja toploto od nas odhajajočo. To je tako. Topli traki hité od nas, zadevljejo se ob obleko, ta jih pa nazaj odbija k telesom. — Pa tudi vsaka obleka enako junaško ne ustavlja topline. Nektera toplino bolj prepušča, kakor pa odbija — taka že ni dobra. Dobra je tista obleka, ki rada ne prepušča topline, prepušča pa zrak — kar služi k zdravju — in taka je boje flanel in podšita žida. — Tako je tudi ohlapno oblačilo bolje od tesnega. Ako se obleka prav tišči telesa, topli traki iz telesa brez posebnega odbijanja, kar naravnost stopijo v obleko, iz obleke pa ven na prosto. Ako je pa ohlapna, prihajajo topli traki iz telesa, gredó skozi zrak, ki je med telesom in obleko, potem še le pridejo do obleke — zadenejo se ob njo, nekoliko se jih odbije nazaj k telesu, in le nekoliko jih gre skoz obleko ven — na prosto. Zatorej je po zimi v ohlapnih oblekah toplejše, kakor v ozkih. To zapazujemo sosebno pri črevljih. V tesnih, ozkih črevljih čutimo dosti veči mraz, kakor v velikih.“

Stric kake dvekrati krepko iz pipe potegnejo višnjavega dima: „Hencajte! To sem pri obutalu že sam skusil dostikrat! Pa Kljukec bi si bil mogel to razložiti, jaz ne!“ —

„Živina nima obleke — nadaljujem — ima pa dlako, ki jo varuje mraza. Toplina gre iz živali, zadevlja in terka se ob dlako, in se je nekoliko odbija nazaj k truplu; razhlajevanje je ovirano, živina ostaja dalje topla. Ko bi pa kdo žival po zimi ostrigel, bilo bi izžarivanje topline olajšano in uboga žival bi prebila veliko mraza.“

„Ali veš, Polde, kedaj ima živina večo dlako, po leti ali po zimi?“ prašam.

„Po zimi!“

„Zakaj pa?“

„Da je tako ne zebe!“

„Res je, da je tako ne mrazi. Vzrok je ta. Po zimi ima živina daljo dlako, topli traki, ki od živinčeta odhajajo, terkajo se ob dlako, odbijajo se sem ter tje, še bolj kakor po leti, ker je dlaka dalja, odhajanje topline je verlo ovirano, hlajenje se verši kaj počasi: — in živinčeta tako kmalu ne zazebe.“

„Kako Bog res skerbi za revno žival!“ pristavijo stric. „Kravam in konjem in drugi živali daje po zimi daljo dlako, toplejši kožuh, ker si sama ne more pomagati; nam ljudem je dal pa pamet in roke, da si naredimo kakoršne kožuhe koli hočemo.“ —

„Taka je,“ rečem. „Razloček je le ta, da ima žival kožuh, ki je kosmat od zunaj, ljudje si pa pripravljajo kožuhe, ki so kosmati od znotraj. Čem kosmatejši je kožuh, tem toplejši je, ker je odbijanje topline obilnejše. Zakaj, če se topli traki bolj pogostoma odbijajo, teže odhajajo. Tako postavim, vzemimo enojno okno, to je, z eno šipo. Tu pride topli trak od peči, pade na šipo, nekoliko se ga odbije nazaj k peči, nekoliko ga pa gre skoz šipo ven na prosto. Ako je pa okno dvojnato, to je, z dvema šipama, ki stojite druga za drago, prileti topli trak na pervo šipo, nekoliko se ga odbije nazaj, in nekoliko ga predere šipo, leti naprej, pride do druge šipe, tu se ga zopet nekoliko odbije, nazaj, in le nekoliko ga predere šipo. — Ko bi kdo imel trojnato okno, bilo bi odbijanje toplih trakov trikatno, toplina bi se še bolj ustavljala pri šipah, in soba bi bila še toplejša. — Iz ravno tega vzroka imajo nekteri dvojnata vrata. Pri enojnih vratih se toplina odbije le enkrat, pri dvojnatih pa dvakrat. — Tako nas tudi po zimi manj zebe, če denemo več obleke na se, postavim, po več srajec, hlač ali sukenj itd.“ —

„Ovbe! — saj sem res pri gospodi videl tam ter tam, da imajo dvojnata vrata,“ opomnijo stric. „To je res pametno!“

„Pa, kako daleč nas je zavelo govorjenje o odbijanju topline!“ — rečem. — „Vernimo se zopet k slani! — Dobrotljivi Bog čuje kakor skerban oče nad našim drevjem in poljem. Kolikokrat bi slana pokončala ves up pridnega terpina, kolikokrat bi kmetič stradal in revščino klepal, da ne bi ljubi Bog po noči črez nebo potegnil oblak, ki zemljo — kakor topla odeja — varuje prevelikega ohlajenja! Kolikokrat bi bila polja oškojena, da ne bi nebeški Oče zemlje ogernil z dobrodejno meglo! — — Pa tudi še vse drugače skerbi Bog za rastline! Če pogledamo rastlinsko perje, vidimo, da je na lice — gorenjo stran — gladko in svetlo; zakaj? zato, da po noči hitro ne izžariva svoje topline. Na robe — dolenjo stran — je pa grampasto in tamno; zakaj? pa zato, da urno golta tujo toplino, toplino, ktero izseva zemlja. Kakor vidite, vstvarjeno je perje na lice in na robe tako, da svoje topline kolikor najmanj odda — tuje topline pa (zemeljske) kolikor največ poserka, da se le manj razhladi, da kmalu ne pozebe. Ko tega ne bi bilo, rogovilila bi slana pogostoma, neusmiljeno med rastlinami.“

„Prav res, kako modro je Bog vse vstvaril! Kako skerbno skerbi za najmanjše perjiče!“ — vzdahnejo stric, in oči se jim obernejo proti nebu — tje k tistemu, ki je nas vseh — Oče.

„Tako varuje Bog polje in drevje,“ jamem zopet govoriti, „a tudi mi lahko kake stvari obvarjemo mraza; ker vemo, kako se dela slana, tudi lahko vemo, kako bi se ji prišlo v okom. Tako imajo vertnarji lončke, steklene strehe, s kterimi pokrivajo cvetlice. Cvetlica izžariva toplino, pa stena lončeva ali strešica jo nazaj odbija: ker cvetlica ne more oddajati topline, ne more ozebsti. Da ne bi pozeblo kako nežno, slabotno drevo, ovije se s slamo; toplina odhaja od drevesa, ali slama mu jo pošilja nazaj, in drevo — ne pozebe. Pa tudi drugače bi se dalo obvarovati mraza. Pod drevesom se zakuri, dim se spenja po njim in ga obdaja; toplina gre iz drevesa, ali dim jo nazaj odbija, pa tudi svojo toplino daje dim drevesu: — in drevo ne pozebe. To je ravno tako, kakor kadar zemljo pokriva megla. V nekterih krajih tako boje zemljišča obvarujejo mraza. Po polju zakurijo, dim se vleže na njive kakor megla in slane — ni.“

„To bi bilo pa dobro za naše vinograde!“ — meni Polde. — „Kar zakurilo bi se po njih, kadar bi imela biti slana!“

„Zakaj ne! poskusilo bi se lahko,“ dodam. Vsaj bi se prepričali, koliko vspeha bi imelo. Samo da bi se ognji zažigali tačas, ko bi se imela delati slana, to je navadno nekako med polnočjo in solnčnim vzhodom. Ko bi vinograde in njive mogli z dimom prepregati, gotovo ne bi bilo slane.“

„Pa naj bode zadosti za danes,“ nadaljujem. „Mesec se je že precej visoko pomaknil in vse okrog je potihnilo. O postanku rose in slane sem vama povedal, kolikor sam vem. Da še enkrat zaterdim: kadar zemlja svobodno izžariva toplino, dela se rosa in slana; kadar je izžarivanje ovirano, bodi si od megle, bodi si od oblakov, tedaj se obilna rosa ne more delati, pa tudi slana ne. Le zapomnita si dobro!“

„Bi, ko bi!“ — pristavijo stric. „Koliko bi človek že lahko vedel, ko ne bi bil spomin luknjičast, da malo ne vse uide.“ —

„Kar je res pa je res!“ — preteguje si Polde roki. „Marsiktero si povedal; pa tudi jaz nemam same ajdovice v glavi, zato hočem tudi jaz ktero reči, in razlaganje današnje sklenem in rečem tako: Če kadilci drugega dobička od kajenja nemamo, imamo gotovo tega, da nas po zimi tako v nos ne zebe. Dim namreč prihaja iz ust in zaogerne nos. Nos bi rad oddajal toplino, ali dim reče; „ne bode nič!“ in mu jo da nazaj; za nameček mu še verže nekoliko svoje topline. Mi, ki delamo dim, dajemo po zimi nosom dimasto odejo in ni nam treba prenašati „ščinkovca“! Ha-ha!“ —

Vsi se smejemo, najbolj pa Polde sam, ker je menda vesel, da se je v njegovih možganih rodila taka misel. Vstanemo in gremo vsak sebi. — Mesec je medlo svetil, in oblaki so se motali okoli njega. Zvezde so lepo migljale. Vse je bilo tiho. Le enomemo klopotanje mlinskih koles se je glasilo v tiho noč. Jaz pa nisem mogel dolgo stisniti oči, brez prestanka so mi po glavi blodile in rojile verstice prekrasne pesmi slavnega Urbana Jarnika:


Tukaj zverha se neznani
Velki sveti sučejo,
Z lučjo solnca so obdani,
Krogle pote tekajo.
Zvezda zvezdi je soseda,
Njih za nas števila ni,
Ena v drugo svetla gleda,
Vsaka v božjo čast gori.

Svetla cesta je razpeta
Črez neba brezkončni zid,
Tam se vozi čast očeta,
Viža pote zvezdnih rid.
Vse je kroglo, vse se miga,
Vse od ognja sveti se,
Vse oznanja, da velika
Roka svet storila je.

Tvoje veličastvo, Večni!
Trume zvezd nam pravijo;
Kako bomo še le srečni,
Če mi k tebi pridemo!
Skoz teh svetov svet bo pela
Naša duša stvarniku,
Zverha svetov bo sedela,
Pila petje angelsko.