Kako se na Krajnskim prosu mane
Kako se na Krajnskim prosu mane Jurij Japelj |
|
»Drevi bomo prosu meli,
dekla, pojd sosed iskat,
rec', ob šestih bomo jeli
tamkaj, kér smo drugekrat.
Gledaj, de boš naprosila
narmajn pet al šest deklet,
vsaka bode vže dobila,
de brez para ne gre met.
Jest imam pet korenjakov,
kir se snopja ne bojé:
zraven bo še kdo perskakov,
de se srote ne zgube.
Pòd je lejp, brhka kopica:
če lih ena omedli,
al to drugo prime íca,
se na kopo položi.«
Dekla je že vkup dobila,
kar je rekal gospodar,
luč je pòd vže razsvetila,
kér bo mel za param par.
Zdaj si slejdni snope zbira
in pod nóge zalučí,
zdaj se v steno vsaki upira
inu snop z nogó vrti,
zdaj ga, kir predaleč pride,
z drugo spet nazaj dobi,
zdaj se s param z ritjo snide,
zdaj ga ona zaroti:
»O ti kozel srboriti,
al ne bodeš gmaha dal!
Kmal ti znamo narediti,
de boš na kopici spal.«
»Kaj čenčaš, ti uboga reva?«
ji nje fant odgovori
in jo vže na kopo deva,
de vse štiri pomoli.
Ta eksempel vsi ti drugi
per tej priči ponové
ter na vrhi enga drugi
kakor snopje tam ležé.
Fantalini se krohlajo,
punce pak hudú perté,
ene fante šegetajo,
de jih zdajci popusté.
Te se gori brž zravnajo
in se v enga zaženó,
tega sem ter kje degájo
in ga srečnu poderó.
Ta je njih narveči hvala,
al se malkadaj zgodi,
večidejl jih eden vala,
kakor koli sam želi.
Kdor za druge špase vpraša,
jih bo zvejdil še kaj več.
Zdaj se gor pernese kaša,
zdaj denite snope preč!