Kako se je useknil gospod Peter Mozolec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako se je useknil gospod Peter Mozolec
Ivan Cankar
Izdano: Zbrano delo Ivana Cankarja 23, 1975
Druge izdaje: Slovan 15/2–3 (1917), 63–66
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I II III dno

I[uredi]

Zjutraj zgodaj je kavarna podobna pogorišču in je podobna izbi, iz katere so bili pravkar odnesli mrliča. Življenje je bilo, tukaj je bilo, to noč; tako blizu je še, da si ni dalo časa, povezati culo, potegniti svojo senco s seboj. Ali ni ga več; iz vseh kotov, s sten in s stropa še gleda, iz vseh glasov še govori, šepeče in zeha, iz vsakega požirka zraka še diha; in ni ga več. Zoprna je, v grlu dušeča ta mlačna senca življenja, ki je segnilo skoraj pred tvojimi očmi, človek, in ti pustilo za spomin ta smrad po gnilobi. To je tisti strašni trenotek po storjenem grehu: čisto poleg je, ni še v usmiljeni preteklosti, drži se rok, lic, ustnic, las, kakor nagnusna, strjena tekočina, izprijeno laško olje; ne dá se izmiti, ni se mu móči otresti, pa vendar je že storjen, dopolnjen, je že bil. Duša je šla po svojih potih, kadaver pa leži tam in smrdi.

Zrak je do roba nasičen prahu, tobakovega dima, potú, pljunkov, nemarnih pogledov in spolzkih besed; pljuča se krčijo in upirajo, kakor da bi jih silil z gnojnico. Z metlo in cunjo v roki hodi od mize do mize čemerna ženska z veliko ruto na glavi in suknjenimi copatami na nogah; od mize do mize hodi, prevrača stole, pometa in briše in se ne zmeni za nikogar, kakor se nihče zanjo ne zmeni. Zaspana je; lica so upala in imajo zelenkastosivo polt sirotke, oči so skrite globoko pod nabrekle trepalnice. Bog vedi, kdo da je, odkod je bila prišla, kaj je njen posel, kod zeha in dremlje njeno življenje! Kakor iz neznanih, temnih globočin, iz tujih svetov se prikaže ob zgodnji jutranji uri z metlo in cunjo, v ruti in copatah ter tiho, nikomur na žalost, nikomur na ljubo, izgine v brezdanjost.

Natakarice sloné po kotih, druga drugi in vsaka sebi v spotiko in nadlego. Kadar se katera trudno, zlovoljno gane, je njena hoja, njena kretnja čudno mehka in testena, plazeča se in vijoča ob mizah in stenah, kakor da nima telo ne krvi, ne kosti. Mlada lica so bela in okrogla, toda kakor presvaljkana so in prerahljana in voda je pod kožo; leno dremljejo na ustnicah prestani, že zasirjeni poljubi izza noči; drže se tam kakor vlaga na zidu in nočejo stran. Vse so črno oblečene, tudi lasje so črni in temne oči spe zamolklo spanje v globokih sencah ter sanjajo morda časih o soncu, ki je v deveti deželi, in o pomladi, ki je ni nikjer.

Za okroglo mizico, ki je bila v vsej prostrani kavarni najbolj skrita in ponižna in se je plaho tiščala duri, kakor za berače in popotnike tja pomaknjena, je sedel postaren človek, po licu in vedenju uradnik skromne vrste, sužnje pero, ki pade neopaženo in brez spomina kam pod mizo, kadar ni več za rabo. Koža na podolgovatem, ploščatem obrazu je bila zgrbljena, nadrobno razsekljana, imela je polt preperelega papirja in je bila vsečez posuta s sivimi kocinami. Na koncu nosa so mu viseli veliki starinski naočniki; visoko iznad njih je mežikal, oziral se nemirno, naskrivaj, rad bi se bil kam naravnost ozrl, rad se komu nasmehnil, pa ni vedel ne kam, ne komu. Poznalo se mu je, kakor je v dolgih, koščenih rokah neokretno pestoval časopis, da je bil malokdaj gost v kavarni in da ga je bilo pahnilo v ta hram nekaj posebnega — eden tistih skritih, čisto brezpomembnih dogodkov, ki se jih, nevidnih in neslišnih, vrši brez števila dan in noč tam nekje spodaj, tam nekje zadaj, takorekoč na smetišču in ki ubijajo marsikdaj telesa, duše zmerom.

Na rdeči zofi je napol slonel, napol ležal mladenič, navidez podoben sestradanemu, brezdomnemu, naveličanemu študentu, senci, kakor jih je svoje dni veliko blodilo po naših krajih in kakor se časih še zdaj katera prikaže, postane za hip, se zavzeta ozre naokoli ter utone. Ozka lica so bila splahnela in prazna, tako da je štrlela čeljust presrepo iz obraza; suhe in razpokane ustnice so razodevale človeka, ki je lačen in ima gosto sapo; oči so bile kakor od kalnega stekla in niso gledale nikamor. Oblečen je bil poletensko, čeprav je bilo še zgodaj v marcu; ta obleka je bila obnošena, pomečkana in oprašena ter je pričala poleg ohlapno zavezane pentlje in kuštravih kodrov, da je prespal oblečen vso noč; najbrž mu je bila natakarica iz milosrčja privoščila, da je slonel na zofi do jutra ... Odkod si prišel, ti mladi fant, spomin iz davnine, kam se napotiš od te puste štacije? Kedaj in kje te je zalotilo prokletstvo, da si ugledal nebeško zvezdo, ki segaš zdaj za njo z nemočnimi rokami in je ne dosežeš nikoli? In kje in kedaj si pod pezo obnemoglosti sklonil glavo ter pokleknil kraj ceste v blato, prezebajoč, z zobmi šklepetajoč v mrzlem spoznanju, da ne dosežeš niti jabolka na veji, niti kruha na sosedovi mizi, nikar zvezde nebeške; in da so vse tvoje silne misli, bogate sanje, težke ure, tvoja mladost, tvoje telo in tvoja duša, da je vse od začetka do konca, kar si imel in kar si trpel, bežnemu vetru za igračo razmetano, devetkrat izgubljeno? ... Ali pod strupenimi, dušečimi soparicami, ki zastirajo tvoje ubogo srce in se ga brez usmiljenja ovijajo zmerom tesneje, tam čisto na dnu leži solza, ki je nihče ne vidi, biser živožareč, sad tvojih bolečin in povračilo zanje; nihče je ne vidi, te skrite solze, tvojega poslednjega bogastva; toda nekoč, morda je že blizu tista ura, se vzdigne sunkoma iz globočine, plane do grla, en krik, ljudje bodo vztrepetali v sanjah, in konec.

Priškornjal je v kavarno vojak ter je s svojim lopatastim korakom vzdramil vse hkrati: natakarico, ki je stojé dremala za mizo, uradnika, ki si je prestrašen snel naočnike ter si jih nataknil višje na mehki nos, in študenta, ki je lenobno vzdignil z zofe noge ter jih postavil na tla tako leseno, kakor da bi ne bile njegove. Vojak je ropotaje premaknil par stolov, predno je sedel, koj nato je vstal, stopil k dolgi mizi, kjer so ležali časopisi, razmetal jih je na vse strani ter se vrnil k svojemu stolu. Videlo se mu je, da je utrujen od dolge vožnje, izmučen in razdražen; na suknji in na licih se ga je držal prah železniškega voza, glas mu je bil hripav in pogled nemiren. Kmalu pa je vdano oprl komolce ob mizo, lica naslonil v dlani ter gledal predse, ne v časopis, ki je ležal pred njim, temveč na pljunek, ki je tam v kotu pod steno ostal pozabljen še izza noči. Ko je vstopil, se je leni, oljnati zrak zamajal in stresel, vzbudil se za hip, kakor se napol vzbudi in vztrepeče obraz, če dihne vanj hladna sapa; ali umiril in zgostil se je koj, legel na lica, na oči in na srca še težje kot je ležal prej; in vsi so bili pod njegovo odejo čudno podobni v pogled, v kretnjo in misel, kakor žarki ene same umazane, ilovnate zarje.

Ta zarja se je razmeknila, vzvalovala je pljuskoma od stropa do tal; tako se zgane bolnik, vzdigne se na komolcih v postelji; razširi svetle oči, kadar se odpre okno nastežaj in zaorgla spomladansko sonce svojo veličastno glorijo.

V kavarno je stopil gospod Peter Mozolec.

II[uredi]

Gospod Mozolec je stopil v kavarno, kakor stopi gospodar v hišo, sodnik v dvorano, učitelj v šolo, župnik na prižnico, sonce v dolino; še več: stopil je, kakor stopi gospod Mozolec v kavarno.

Ni ga močvirja tako skritega, pod tisočletno senco zakletega, da bi kdaj ne zaslutilo luči, ne zgenilo se ter poslalo trepetajoč pozdrav nevidnemu nebu. Ko je Bog ustvaril noči, je v velikem svojem usmiljenju pustil vsaki po en žarek svoje luči za tolažbo in spomin; ta žarek se časih predrami, zadrhti v zamolklem breznu in razodene samotam, razodene tišinam, da so tudi one deležne vesoljnega življenja in pogleda božjega; takrat zašumi v globočinah vroče upanje, sladko in strašno obenem, da udari nekoč, morda šele čez tisoč let — ah, vsaj čez tisoč let! — tista blagoslovljena ura, ko se odpro vrata ječe in se uboga, po teminah tavajoča vešča veselo prepevaje vrne na svoj pravi dom, v večnosvetli paradiž.

Slutnja se vzdrami, vztrepeče v milejšem vetru, ki zgolj po naključju zapiha iz daljnih krajev, in mahoma je pozabljena bleda grozota, ki je še pravkar s koščeno pestjo tiščala dušo k tlom. Vsa beda, vse trpljenje, vse ponižanje se kakor mokra prst še drži suknje, rok, lic in las, ali srce je že oprano, komaj čaka, da zavriska ter se pridruži svatom. Tako željno je bilo luči, da mu je odrešenje že kresnica v grmu; prikazalo se je znamenje, torej je luč, zares je, kjerkoli, pomlad je, mladost je, veselje, glorija in izveličanje; kar je kljuvalo, šepetalo na dnu v najgrenkejših urah, niso bile sanje, ni bilo blodno upanje bolnika, temveč je bila zvesta obljuba, ki se bo zdaj, prav zdaj, v tem trenotku, slavno dopolnila. In v kavarno je stopil gospod Peter Mozolec.

Natakarice so se gibko in vitko priklonile vse po vrsti, nasmehnile se rahlo in sladko, z veselo zardelim smehljajem, priklonile in nasmehnile se ne le njemu samemu, gospodu, temveč tudi na to stran, v preteklost, in na ono stran, v prihodnost, vsemu, kar je bilo kdaj lepega in svetlega in kar čaka še lepšega in svetlejšega za gorami. Sram pred svojim licem, strah pred svojim srcem, golonogo drsanje za rumenim cekinom, — kje vse? Ničesar več, raztopilo se je v brezmadežni luči ... Uradnik je vztrepetal, vzdignil se napol s svojega stola ter se čisto ponevedoma poklonil tako globoko, da je pokazal svetu svojo belo plešo do tilnika; tako je stal dolgo in nepremično, kakor pred sveto hostijo; naočniki so se narahlo zibali v zraku. Komu pač se je poklonil tako ponižno, pred kom je klečal pobožno na kolenih? Ah, pred svojo mladostjo, to davno, davno, za zmerom umrlo; ah, pred upanjem svojim, zakopanim pod peskom na dnu morja; ah, pred življenjem, ki je lagalo, vabilo, obetalo vsako uro, pa ni obljube izpolnilo. Pod osvobojenim čelom se je v zamahu ustavilo kladivo skrbi, ki je kljuvalo tam brez nehanja trdo in umerjeno kakor ura, pač že dolgih petdeset let. Še postoj, ti usmiljeno kladivo, še malo, da si odpočije to trudno srce! Uho, ki je bilo vsako jutro od joka oškropljeno in vsak večer od kletev opljuvano, je začulo tisočglasno velikonočno pesem o poveličanju; oko se je odprlo široko, pogledalo iznad naočnikov brez strahu, da bi strmelo gladu in smrti v nagnusno spačeni obraz. Tako je verni kristjan napol stal, napol klečal; vse v njem je molilo prisrčno molitev svetlobi na čast ... Kam si se zamaknil, študent, popotnik obnemogli, v katero daljno deželo, od sanj in spominov obžarjeno? Kdo ti je ukresal v licih ta živi plamen? Ali je morda zares — verno poslušaj, bistro poglej, odpri srce nastežaj! — ali je zares že napočil obljubljeni, v zamolklem upanju pričakovani čas razodetja, ko plane iz brezna bolečin poslednja vroča solza v krik in smrt in odrešenje? ... Še samotni vojak, ta mrki, kameniti, se je vzbudil iz trudne otrplosti, vzdignil je glavo, položil roke na mizo, obrnil pogled stran od pozabljenega pljunka ter se zamislil — ne v njega, gospoda, ki je stopil v kavarno, temveč tja za daljne hribe. Tam stoji pred hišo drobna ženska; mlada je še, njena lica pa so ozka in bolna in oči so kalne od solz; tam stoji nepremična, dlan nad čelom, in gleda v zarjo, ki se vžiga nad meglami; tedaj seže ta zarja do njenih ustnic in jih poboža, da se nasmehnejo, seže prav do njenega srca, in tudi to se nasmehne, potolaženo v svoji bolesti, ker je občutilo, da je blizu pomlad ...

Resnično: pomlad je blizu, radost in prerojenje! Saj ni bila zaklenjena ta mrzla, temna ječa, strašna zmota je bila — saj so vrata odprta nastežaj, saj kliče zunaj mlado sonce, že samo je željno, kam da bi izlilo prepolno mero luči in toplote! Brž, otresite hude sanje s trepalnic, vstanite, napravite se, da ne zamudite nobenega trenotka, ker vsak trenotek sreče in svetlobe je večnost! Brž, ne mudite se, ne vežite cul, še prah naj nikar ne spominja na strahoto, ki je bila, prazni, goli in čisti stopite pred veličastvo sonca! Prišlo je znamenje, ura je udarila — kajti gospod Mozolec je stopil v kavarno.

Primeri se umetniku, da mu od samega spoštovanja upade pogum srca in roke. Obraz, ki mu ga je upodobiti, je tako čeznaturno sijajen, tako od visokosti in žlahtnosti obžarjen, da bi se najrajši vsaki skriti senčici, vsaki drobni gubici poklonil do pasu ter ji rekel blagorodje, predno jo varno, obzirno in spoštljivo s trepetajočo roko prenese na platno. Tudi se primeri, da obupa že koj od začetka, poklekne predenj, imenitnika, ter se milo razjoka: »Ne morem, o gospod, nisem vreden! ...« Kdo bi si predrznil upodobiti gospoda Petra Mozolca v njegovi slavi? Poletno sonce samo bi mu ne moglo dati žarkov dovolj že za obraz, za ta čista, bela, polna lica, od notranje radosti in globokega zadovoljstva prijetno razgreta; in kje je košata brada, skrbljivo pristrižena, s srebrnimi in zlatimi nitkami prepletena; kje bleščeči ovratnik, kje široka vijoličasta pentlja z biserom tako žarečim, da se oči sramežljivo povesijo pred njim; kje pisani žametni telovnik in kje zlata verižica, ki se pod temi in takimi krasotami vije svetla nizdol po lagotno vzbočenih klancih, kakor se vije bistra Kokra pod Grintovcem; in kje nazadnje te roke, tolste in nežne obenem, od katerih lije, iz vsakega prsta posebej, obila blagodat na žejno zemljo? Ni ga umetnika, ni ga, ki bi s čopičem, z dletom ali s peresom drugim ljudem do kraja in po pravici dopovedal, kar so gledale kakor v ognjenem oblaku njega omamljene oči. Zadosti je in veliko za človeka, da ponižno zajame le senco te lepote, zadosti in veliko je, da pokaže vijolico, ki jo je bilo izpod prsti poklicalo nebeško sonce, namesto da bi pehal svoje oči v pogubo in jih obračal lahkomiselno v sonce samo ...

Visok in raven, z umerjenim korakom, tako da je trebuh pod pisanim telovnikom le prav narahlo in zelo spodobno pocincaval, je stopal gospod Peter Mozolec skozi prostrano kavarno in vsi pogledi so šli verno za njim, kakor plavajo pokorno svetle ribe za ponosno ladjo. Ko je prišel do gosposke mize pod ogledalom, je s priljudno kretnjo privzdignil suknjo ter sedel v široko naslanjačo, ki je bila pač od začetka in zmerom pripravljena zanj in mu je bila celó nekoliko podobna. Šele tedaj, ko se je z okroglimi pleči naslonil na blazinico, se je z mirnim pogledom, ki je bil hkrati mil in visokosten, ozrl po dvorani; ta pogled je rekel: »Ne bojte se, jaz sem!« Ni ne klical, ne ukazal, pa je bila miza pogrnjena pred njim. Tolste, bele roke so v mehkih, pokojnih kolobarjih plavale nad krožniki, skodelicami in kanglicami, prepevale so takorekoč. Vsa kavarna je zamaknjena molčala, le zamolklo pocmakávanje je kakor od daleč narahlo tipalo v tišino. Mir je bil, poln nežnosti in milobe, mir med svetim opravilom. V zraku je dišalo po zgodnjem spomladnem cvetju, po belem gradiču, sanjajočem pod zelenim borovim gajem tam daleč v sončni deželi, po zlatih milijonih, tenkih cekinih, kakor trobentice in marjetice razsutih po cesti in polju. Dišalo je po sladki pravljici, ki je bila živa in resnična, kakor je živa in resnična otroku, smehljaje dremajočemu v naročju matere — kraljične.

Gospod Mozolec je iztegnil desnico, upognil jo v dolgem, lepem loku, posegel zadaj v suknjo, potegnil iz nje robec ter si obrisal brke in usta. Nato je iztegnil tudi levico, upognil jo v prav tako dolgem in lepem loku, prijel robec s palcem in kazalcem obeh rok ter ga slovesno razprostrl in povzdignil prédse ... Ta robec je bil zelo velik, najbrž od domačega, voljnega, nosu prijetnega platna; barve je bil tiste motno zelenkaste, z belimi, rumenimi in rdečimi pikicami posute, kakor so v naših krajih nosile ženske ob nedeljah rute in krila: od bele cerkve na hribu poje zvon svojo prazniško pesem, z drobnimi koraki hite žene in dekleta po kolovozu preko polja, z obema rokama tišče v naročju molek, molitvenik in čisti nedeljski robec, in rute in krila in obrazi in oči se ne od daleč in ne od blizu prav nič ne razločijo od polja in senožeti, od sinjega neba, od bele cerkve in prazniške pesmi njene, vse je eno in ne more biti drugače ...

Razprostrl in povzdignil je gospod Mozolec svoj motno zelenkasti robec, počasi, premišljeno ga je približal obrazu, nagnil je glavo, naščeperil je brke, zamižal je in tedaj —.

III[uredi]

V eno med svetilkami pod stropom se je z zamolklim poklenkavanjem zaletavala velika muha; le ona sama je motila tišino ter je bila obenem njeno znamenje. Vsi, kolikor jih je bilo, so strmeli z upognjenim životom, so bili kakor okameneli od pričakovanja, nihče ni dihal.

Najprej se je oglasilo neodločno, tenko, boječe, kakor naskrivoma izpod tal, nato pa je osvobojeno, pogumno, zvonko udarilo naravnost posredi v tišino ter jo z enim zamahom presekalo nadvoje. Ena doba je minila, kar je bilo, je daleč zadaj; napočila je druga, postavljen je mejnik. Vsi, ki so bili deležni tega čudežnega trenotka, so se spogledali z veselimi, bleščečimi očmi, so se po bratsko nasmehnili drug drugemu, pozdravili se od srca do srca, ki se niso poznali in se ne bodo srečali nikoli več.

Gospod Mozolec je vstal, ozrl se je še enkrat po dvorani z dolgim milim pogledom: »Ne bojte se; ker glejte, tudi jaz sem človek!« — nato se je napotil in svetle ribice so tiho in verno plavale za ladjo.

Komaj so se zaprle duri za njim, je molče omahnilo ob tla, kar je še pravkar živelo, dihalo, smehljalo se. Luči so ugasnile, okna so se odgrnila in v kavarno je z mokrimi, spolzkimi rokami seglo sivo, megleno jutro. V pustem dnevu brez plamena so bili obrazi bledi, izžeti, mrtvaški; plah, kakor osramočen in ponižan, se je pogled umikal pogledu. Strnilo se je močvirje, ki se je bilo razdelilo, dalo duška in poti samotnemu žarku, koprnečemu na dnu. Ali — oj radost, oj tolažba! — ko je vriskaje planil kvišku, se je v višinah združil z bratom, ga ni izpustil, se je povrnil z njim v globočino, da tam kramljaje o sladkih spominih in slajšem upanju čakata, dokler ju čez tisoč let angelov glas ne pokliče k materi, večni svetlobi ...

Tako se je useknil gospod Peter Mozolec.