Kako se je stric Groga metal z medvedom
| Kako se je stric Groga metal z medvedom. Zdravko Klančnikov |
Spisal Zdravko Klančnikov.
| |||||||||||||
Mrzel zimski večer je bil.
Pri Lešnikarjevih je vse živo okoli peči; možakarji hité luščiti turščico, kar najhitreje morejo, da se vsuja rumeno zrnje izpod gibkih prstov; gospodinji in dekli se pa tudi mudi pri kolovratih, da bi človek mislil: Preje bode zmanjkalo; ej, to se vrti vreteno! Dol izza peči pa gleda po sobi osemletni sin Janezek, kamor je zlezel z velikim jerbasom turščice zlagat in podajat je dol možakarjem. Še celó sivolasega strica Grogo je izvabil nocoj mraz iz njegovega kotička, da si je prišel iskat prostora h gorki peči. Možiček sicer ni pravi stric gospodinjin, prav za prav le daljni sorodnik, ali Lešnikarjevi ga kličejo za strica, in to ime se ga drži.
„Ej, stric, semkaj, k meni sedite!“ vabi hlapec starca, videč, da si ta išče gorkega prostora. „Tukaj pri meni je gorka peč, da se pogrejete. Bodete pa jedno povedali!“
„Vsedem se že, vsedem!“ odgovori stric, „ali povedal — ne vem; ne pride mi nič na misel; prav nič ne vem nocoj.“
„E, kaj pa da ne veste,“ vpije Janezek izza peči. „Veste, veste, samo povedati nočete.“
„Oh, kako da ne bi vedeli,“ misli gospodinja.
„Pa tisto povejte, stric, kako ste se z medvedom metali,“ meni gospodar.
„Hoho? Vi ste se metali, stric? Pa z medvedom!“ meni hlapec in se smeje poredno. „No, rad bi vedel, kako ste se vedli tedaj, stric! Pa tekli saj niste?“
„Ka—a—aj? Tekel, misliš? Ne boš! Mevža nikdar nisem bil. Nisem se vsake veverice ustrašil, ne! Tako, kakor jaz, nabrisal je še malokdo kocinca! Le poslušajte!
Osemnajst let sem izpolnil, ko sem stopil h Kopišarju v službo za ovčarja. Komaj da sem odrastel, in že sem si moral sam kruha služiti pri tujih ljudeh. Sevéda domá nisem mogel ostati; brat se je oženil, in svakinja me je grdo gledala, pa sem rajši šel od hiše. In prav sem imel. — A ovčariti tačas tudi ni bilo tako lahko opravilo, ker je bilo vse polno zverine po naših gozdih. Če ne bi bil imel sultana, velikega psa, pri drobnici, pa ne vem, kako bi bil shajal. Na to žival sem se zanašal bolj kakor na kakega človeka. Poganjal je ovce za menoj, zavračal jih, kedar sem mu velel, a za medveda in volka je imel presneto oster nos. No, pred volkom sem bil varen. Znal sem, da mu je kos moj sultan, in da mu volk ne pride tako hitro do živega, zlasti ker je nosil moj čuvaj za vratom ostro železno grebenico. Tako grebenico je imel nekdaj vsak ovčarski pes, in sicer zato, da ga ni mogel zgrabiti volkodlak za vrat, kakor ima navado. A če tu ne more volk psu do živega, potem mu sploh ničesar ne more. Ali medved, medved — o, s tem je drugači!
Ko sem jaz ovčaril, potikal se je neznansko velik medved po naših planinah; že stara mrcina, pa velika nadloga za vso sosesko. Rajnkemu Orehovniku — Bog mu daj dobro! — raztrgal je bika, in kakšnega bika, takih je sedaj malo pri nas! Zalesnikarju je vlomil v stan gori za Kraguljo pečjo, podkopal mu hlev, razmesaril in potolkel vso čredo. To je napravil požrešnež škode! — A ne bom vam našteval nadalje, koliko je požrl tu in tam; le toliko naj povem, da je še vsakemu kaj pokumal; pa tudi mene je obiskal, mrcina kosmata!
Zvečer je bilo. Jaz se že spravljam spat, ali mojemu čuvaju ni nekaj prav; prav nemirno hodi gor in dol, in zdaj pa zdaj tudi zarenči vmes. „Kaj bo neki?“ mislim si. Odprem duri ter poslušam, ali ne bi čul kaj. Dolgo časa prav ničesar ne slišim; slednjič vendar začujem nekak šum. Renčé skoči v tem trenutku sultan k durim, pa velim mu, naj miruje in molči. Dobro me razume zvesta žival; vsede se na prejšnje mesto v kot in verno čaka mojega povelja. —
Zopet poslušam: Cap, cap, cap! No, to so pa prav medvedje stopinje!“
„Ali se ga niste nič bali, stric?“ seže Grogi v besedo Janezek, ki je, za pečjo sedeč, zijaje poslušal starega pripovedovalca.
„Turščice naloži, fante, hej! in ne zijaj samo dol na nas!“ veli Lešnikar; „luščiti nimamo več; jerbas dol podaj!“
„He, he, he! Česa naj bi se bal?“ povzame zopet stric besedo. „To bi bilo lepo! Kaj pa misliš, fante! Sevéda bi se ti grozno tresel, ako bi medved sedaj na duri potrkal, jaz pa nisem bil tak strahopetec. — Dobro slišim kosmatinca, kako rije okoli durij, še celó okoli koče ga nos nese, iskaje, ali ne bi dobil kake luknje. Toda dobro je bila staja podzidana, in zid podkopati ni tako lahko. Zato mi smrduh poskuša zopet pri durih. Vzpne se kvišku in telebi s prednjima tacama tako silno na deske, da so se še drugo jutro poznali kremplji v lesu. Kar zarohnelo je, in ovce se zaženejo nazaj proti steni na kup. — Pa zastonj! Dobro sem zaprl duri in od znotraj zapah potegnil počrez. To ga je držalo. Pa kaj si mislite, da mi naredi zdaj ta capin? Mari, da odkobaca? Kaj še! Mirno sede na prag ter čaka. Morebiti je menil, da mu odprem, nesramnež! Pa zmotil se je kosmati stric, ker dolgo bi moral čakati, a dolgega čakanja se naveliča celó medved; torej se popraska požeruh nekolikokrat za ušesi ter renčé odkobaca. Ravno tega sem jaz že dolgo pričakoval. Lahko si mislite, kako se oddahnem ...“
„Hentaj, stric!“ oglasi se zopet poredni hlapec, „bali ste se pa vendar kosmatinca nekoliko; vem, da niti dihniti niste upali, ko vas je oblegal kosmati gost pred durmi.“
„Prismoda! Bal se? Prav nič! — Stal sem za durmi in držal sekiro v rokah. Naj bi bil vlomil požeruh! Jaz bi ga bil kresnil tja za ušesi, da ne bi bil pozabil tako hitro. Nisem se bal, záse ne! Za živino mi je bilo. Vedel sem, da mi niti živega repa ne ostane, ako vdere požeruh v stajo. Zato sem se bal, ne pa záse!
Medved je torej res odšel, toda ako ta zver zasledi enkrat živino, ne dá se odgnati tako hitro. Že drugo jutro, ko odženem drobnico na pašo, obišče me požrešni gost. Gori za Velikim brdom na Strmi peči je bilo. Hitro je prineslo hudimana, še celó moj sultan ga začuje le malo poprej. Ko se pa prikaže kosmatinec ven iz gošče, tedaj se mu postavi zvesta žival naravnost v bran; bliskoma se mu zažene med noge. Pa medved tudi ni tako neroden, kakor bi kdo mislil; hitro se obrne ter telebi s taco tako strašno po mojem tovarišu, da mu zmanjka tal ter se prekucne dol črez peč; skoro prav na kraju sta se spoprijela. Kako je štrbunknila v prepad zvesta žival! Prav žal mi je bilo za psa, pa si vendar nisem vedel pomagati; kajti ravnokar je prilomastila pošast med drobnico.
Pa kdo bi si mislil, da se bode ravno na mojo ovco spravil požeruh grdi! Moram vam povedati, da mi je Kopišar že naprej podaril mlado ovco, da bi mu tem zvestejše varoval njegovo blago. V srce se mi zasmili uboga živalica, ko stegne pošast kremplje po njej; jeza me popade, strašna jeza; vzdignem palico in osmodim požeruha po rebrih. Ta je bila gorka! Glasno zagode požrešnež in izpusti ovco; ali obrne se proti meni ter se postavi na zadnje noge. Sevéda jaz nisem tako neumen, da bi držal medvedje zaušnice. „Teci, teci, fante!“ velim samemu sebi ter jo vderem po stezi; tudi medved naredi takisto, in kdo bi mislil, da je ta spak tako spreten; saj tečem na vso sapo, pa me vendar kosmatinec dohaja vedno bolj, tako da je videti, da me dobi kmalu za pas. Že začujem za seboj medvedovo sapo; prav tik mene je! „Pa ne boš kaše pihal, ne!“ Tudi jaz sem navihan, kedar se nastavim. Hitro jo krenem pod stezo, obrnem se in stečem nazaj. Mrcino nerodno je sevéda med tem zaneslo za nekoliko po stezi naprej, in jaz sem bil že precej daleč od svojega zasledovalca, ko se ta obrne in me zopet začne loviti. Kmalu me dohiti mrcina; jaz uidem kakor prvič, in tako gre štirikrat zaporedoma. Tudi v petič bi se mu bil izmuzal, da se nisem izpodtaknil ob korenino. Telebim po tleh, mrcina po meni. — V medvedjih tacah ni dobro biti; to sem zvedel sedaj jaz, ker mrcina me preobrača kakor kakšno miš; sedaj me postavi na glavo in me spusti zopet na noge, sedaj me položi na tla, da ležim vznak, pa me zopet preobrne. Tako me obdelava precej dolgo, sevéda ne prav pazljivo, in če pri tem pogleda kak krempelj skoz obleko meni v kožo, — no kaj njemu mari! Bog vé, kaj bi še bil vse počel z menoj kocinec, da ne zalaja za njim moj sultan ter se zakadi vanj. Capinu ne kaže drugega, kakor izpustiti mene. Jaz sem torej prost, pa kakšen sem! Komaj se poberem, tako sem zdelan. Sam ne vem, kako je odšel moj sultan smrti; saj je vendar padel precej globoko črez pečevje; morebiti je priletel na kak grm; grmovja raste dovolj pod Strmo pečjo. Ali naj bo že, kakor hoče, jaz sem rešen iz medvedjih krempljev. Moj sultan pa ima dovolj opraviti s kosmatim capinom, vendar mu ta ne more nič posebnega storiti, kajti čuvaj moj ga kaj pridno napada. Ne vem, kako bi se bila pomenila stara sovražnika, da ni prišel ravno logar z lovci, ki so že dolgo iskali požeruha, sultanu in meni na pomoč. „Pok, pok, pok,“ zagrmi skoro ob jednem, in s tremi kroglami zadet se zgrudi kosmatinec na tla. Misleč, da ni več življenja v njem, hočem mu tudi jaz priložiti nekaj gorkih za spomin. Zavihtim palico ter mu preštevam rebra, da kar dlaka leti od njega. Pa skoro, da jo tudi to pot skupim, ker čudodelna palica capina zopet oživi; bliskoma švigne po koncu, zgrabi mi za palico ter jo zmelje med kremplji na drobne kosce. Meni samemu pa vendar ne more do živega, tudi ni časa; kajti najbližji lovec je nameril ter izprožil risanico, in svinčenka prežene spaku skomine za vselej. Mrtva se zvrne zver po tleh. Dobro je meril lovec.“
„Tekli ste pa vendar, stric! Ha, ha!“ smeji se hlapec poredno.
„Dobro vas je požgačkala mrcina, in jaz bi ne bil rad takrat na vašem mestu,“ meni gospodar.
„Stric!“ oglasi se Janezek za pečjo; „stric, kam pa ste pipec dejali?“
Vse spravi v smeh to otročje vprašanje, in stric Groga sevéda se mora tudi smejati. Samo ob sebi se razume, da se je govorilo ta večer še dolgo, dolgo v noč o tem čudnem dogodku; vsak ima kaj pripomniti in omeniti. In Janezek — no Janezku se je še celó sanjalo nocoj, kako so se stric metali z medvedom.