Kako se je prevarila Kata
| Kako se je prevarila Kata. Lea Fatur |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. • dno |
I.
[uredi]Poldan se bliža, vroč poldan avgustovega dne. Zrak je razbeljen, vročina puhti iz zidov. Pred nizko hišo ob začetku zagrebške Illce stoji mlada ženska v krasni obleki kakor se nosijo Sremkinje in se ozira navzgor, navzdol po ulici. Svetijo se srebrne igle v kitah, spetih v zatilniku, sveti se zlata zapona, svetijo se prstani na gladki roki, stekleni biseri na čeveljčih. Sremkinja je. Nizke rasti, bujnega života. Vse na nji puhti strast in življenje. Hiša je bela, čedna. Zidana na en pod. Pisana, zagrinjala na oknih, svetle, vrata umita. Kakor da je Telosvetle, vrata umita. Kakor da je Telovo. In na vratih mlada žena, kakor velik pisan cvet. In kakor metulji na cvet se ozira moški svet na Kato Stopičevko. Seljak v širokih gačah, si popravi rdečo torbo, želi s toplim usmevom dober poldan lepotici. Mestno oblečeni uradniki, delavci iz kolodvora, se ustavljajo: »No kaj lepa Kata? Kdaj pojdemo na svatbo?« — »Eh, hodite dragi vi!« odgovarja Kata, kaže ostre zobe, tenak nos se ji strese, vroče oko zaplemeni. Kaj jo zasmehujejo? Mlada je, željna veselja, pa je priklenjena na starega moža. Stokal in hropel, težko je hodil stari Vid Stopič že pet let. Težko ga je gledala in sram jo je bilo hoditi z njim. Pred štirimi meseci pa ga je vrglo v posteljo. Mrtvoud. Ne gane in ne krene se. Samo desnica mu služi še nekoliko, samo jezik mu ni odpovedal še popolnoma. Toda valja se težak in neroden po ustih mrtvoudnega, proizvaja samo nerazločne glasove. Vendar umeje ona to stokanje, umeje vprašanje njegovih zbeganih oči: »Kod hodiš? Bodi pri meni! Kata, daj vode! Kata pomakni mi blazino! Kata odpri, Kata zapri okno!« Kata in Kata! Naveličala se je ... Soparno, zadušno je v bolnikovi sobi, namnožile so se muhe, vselil se je čuden mrtvaški duh. Zunaj je solnce, življenje. Po ulici ropočejo vozovi, korakajo pešci. Ta nizka, ona visoka, oklepajo hiše Ilico. Za vsako je vrt, veliko dvorišče. Na vrtu se pregibljejo jablane, se obračajo solnčnice. Onkraj vrtov so mični griči, opasani s trsjem, na gričih protestna letovišča. In dalje streha za streho, stolp za stolpom. Ponos kraljevine, stolno mesto Zagreb. Oj ta Ilica, ta dolga, neskončna! Različnega čela in obraza te pozdravljajo njene hiše, te spremljajo na živahni Jelačičev trg. Tam stoje kočije pred cvetočimi oleandri kavarne. Brhki kočijaž se ozira za potnikom. Gleda seljanke in filjerke, ki odhajajo iz trga, gleda Kranjice in Štajerke, ki se motajo okrog židovskih štantov, polnih slepečega blaga. Morda ugleda znanko iz rodne vasi. Morda mu prinese pozdrav drage matere, prošnjo ... Tako sladko je vilice, toliko krajev je tu posvečenih službi veselja — a zaslužka bore malo. Da ni lepe Sremkinje, tam kjer se začne Ilica, da ni njenih dobrih rok, kako bi živel Rok Staričev?
Zagrmi top na kapitolu. Poskočijo ženske, ki so postale v pogovoru na ulici, poskočijo delavci: poldan je! Iz šol, iz pisarn in tovarn, iz prodajalcu in skladišč se vsuje reka hitečih. To vre po ulicah in trgu, se zliva v predmestja, hiti iz hiše v hišo. Dijaki, uradniki, šivilje, vojaki, delavci vseh vrst. Prah in šum gre mimo bele hišice z zelenimi oknicami. Zeljne oči se ustavijo na pisanem cvetu ob vratih, zamišljene oči pogledajo na okna, za katerimi trpi in stoče mrtvoudni starec, ko se smehlja mlada žena drugemu. Saj je poldan. Živina in človek si išče počitka. Odhajajo kočijaži iz svojih mest, prihajajo drugi. Rok popelje svojo kobilico v štalo, Rok privozi mimo Kate ... oh, kako je na cesti! Na drobno škripljejo vozovi iz Kranjske in Štajerske. Kurnik vrh kurnika je na njih, jerbas vrh jerbasa, kurniki prazni, jerbasi polni. Mnogo lepega je na Jelačičevem trgu, in otroci prihite materi naproti. Skoraj druga vrh druge čepe pri kurnikih ženske. Rute vise odvezane nemarno ob pontih sencah, iz gladko počesanih las se prebijajo kaplje, beli rokavi so umazani. Ženske si računajo na prste, štejejo desetice, koliko je dobička, koliko izkupička. Vedo natančno za vsako jajce, za vsak vinar. Voznik si prižge zadovoljnega obraza viržinko in ogleduje smehljaje voz hrvaškega seljaka, ki pelje par pujskov, zadovoljnih s svojo usodo, nazaj na dom; dočim je mrk obraz gospodarjev. Pod okroglim klobukom zakriva razorano čelo, v dolge brke se zavija smrdeči dim iz pipice: Za tako ceno — ne — za tako ceno ni mogel dati svojih pujskov. Žena mu je naročila in govorila. Sama naj gre tržit, z mesarji in prekupci ... Snažni, na visokih kolesih hite mimo seljaških graščinski vozovi, polni svetle posode za mleko, voznika rejena, prevzetna. Jezno pogledajo, ko pridrdra med nje, naglo, gospodsko, gladka kobilica s svetlo opravo, z ličnim gromom. Kočijaž se drži cifrasto, opleta z bičem, izzivlje z drznim pijanim pogledom. Zapoka, zavriska, vrže Kati šopek raz klobuka, ji pomaha z bičem.
O kako gorijo Katine oči! »Pridi,« mu je mignila z roko, on je odgovoril z bičem, da, pride. Zaprla bo hišna vrata, da ne pridejo sitne kume z hinavskimi obrazi, da zasledujejo in pridigujejo in ji prorokujejo nesrečo. Odprla pa se bodo vrata pri stezici na vrtu. Po visoki travi, med drevjem, pride neopažen Rok. V uti na vrtu bo stala pečenka, kolač in vino, v uti bo smeh in veselje, v sobi bo stokal stari. Kdo ji more kaj? Spisana in zapečatena je oporoka, starec ne more ovreči, ne more govoriti, nikogar ne pusti Kata k njemu. Vtikal se je župnik, vtikali so se znanci. Ona je odpravila vse. Vid je bil previden, ko ga je zadel mrtvoud. Kaj je treba — da hodi več k njemu? Zaklenjena so vrata. Zdravnik je izjavil, da ni pomoči, samo miru in postrežbe potrebuje bolnik. Miru, miru! Zato naj ga ne razburjajo sosedje in drugi — zato ga pušča rada samega ... Naj kliče in stoče: »Kata! Kata!« Ostudno se sliši iz hropečih prs, grgrajoči glas — a Rok izgovarja tako sladko in nežno: »Katica moja! Oj ti zlalopera ptičica iz sremskega gaja!«
»Teta Kata?!«
Mlada žena se strese ob boječem mladem glasu. Kakor da je izrastlo iz tal stoji pred njo šibko dekletce, skrb in strah na drobnem pegastem obrazku, revščino in delo na borni obleki, na suhih rokah. Krilce iz modre kotonine, ki je posuta z rdečimi pikami, je izprano, zakrpano. Beli rokavci so iz domačega debelega platna, brez čipk in vezenja. Životek v modrcu je medel, bel pripas ozek, kakor da je zmanjkalo šivilji blaga, nožice so gole, rjave in prašne, kot da so naredile že dolgo pot, rumena ruta na glavi visi žalostno, košek na roki je videti prazen. Taka sloji pred košato Kato nečakinja njenega moža, Nežika iz Stopič. In živo stopi Kati pred oči dan, ko je prišla ona v Zagreb, ne da si služi kruh z delom, nego da živi v veselju, in pred vsem, da si pridobi moža. Stanovala je pri znanki, hodila na plese, se šolala po živinskem sejmu. Marsikdo jo jo nagovoril, ji namignil. A Kata je iskala moža, ne ljubimca. In našel se je. Starega lica, težkega života, a mladih željnih oči je hodil mož v pošiti suknji po živinskem sejmu, se ustavljal po plesiščih, motril dekleta. »Tega se primi,« ji je rekla znanka, »hišo ima, gorico in travnik — denarja mu ne manjka. Radi premoženja je vzel staro ženo, zdaj bi užival rad premoženje z mlado. Primi se ga. Nikdar ne more živeti več dvajset ali deset let, ti pa živiš lahko sto let ...«
»Igra kolo na okolo,« so pela dekleta, bele postavo so so prijele za roke, robci izšiti na rdeče zobke so mahali. Zdaj počasi, svečano in zamišljeno, zdaj naglo, prekipečo v moči mladosti, se je vrtelo kolo. V krogu so stali mestni ljudje, domači in tujci, nevajeni pisanih slik zagrebškega sejmišča, motali so se otroci, nezrela dekleta, že pokvarjena, so se obešala na roko mož, ki so puščali doma ženo in deco, kakor ko biva ... Tedaj je stopila k starcu, ki je stal oh palici, širok obraz ves razžarjen, mlada plesačica. Kakor pisan cvet, je stala v svoji krasni noši pred njim, vsa svetla. Kmalu sta sedela, v baraki med šumnini petjem in popivanjem. Na ražnju so se pekli mastni janci, na pečicah kosi svinjine. Najlepše kose je izbral stari mož in ponujal lepi Sremkinji.
Povedal ji jo, da je vdovec, da ima pri sebi dekletce, ki šteje komaj petnajst let in mu ne zna gospodariti, da ima pri sebi dekličinega brata, ki študira, da ima rad te otroke svoje edine sestre, da je vesel, da more pomagati sorodnikom, vendar potrebuje žene, gospodinje.
»Pa si jo vzemite,« se mu je smejala. »Kaj tak postavni mož ne? Sorodnik je sorodnik, a žena je žena.«
»Vzel sem sestrine otroke za svoje — prostora bi bilo nazadnje za vso v hiši in kruha dovolj ...«
»In deci je treba gospodinje,« jo prikimala resno. Trkali so, izlivali kupico. »Ti si Milka, Milka moja,« so peli pijani glasovi, postave pivcev so se majale kakor klasje v vetru, lopa Kata je objela starega vdovca. — Drugi dan je prišla v hišo, ogledovala polne skrinje, drobno dekletce, preklastega fanta, živino v hlevu, gorico pod sv. Duhom in se nasmehnila v srcu: Dober dom bo to ... Če bo ščipala in suvala mačeha nepoklicane otroke — kaj za to? Kukavica izmeče domače ptičke iz toplega gnezda, da naredi prostor svojim ....
Jokala sta Nežika in Zorko — težko je delo stricu. Rad je imel deco svoje edine sestre. Pa ga niso objemali kakor ga je objemala mlada žena. S sladko besedo, ki je laskala možu, a vščipnila otroka, se je bližala cilju: Ona je tako dobra in usmiljena, otroka pa sta nehvaležna, lena, zapravljiva, sladkosnedna, nepokorna, nepobožna.
In stari mož je poslušal mlado ženo. A kadar ga je nahujskala, da je rohnel nad otrokoma, da ju je vdaril, tedaj je jokala, prosila. Vid je bil uverjen, da ljubi ona Zorka in Nežiko.
»Vse som zapisal Zorku,« ji je bil pravil, ko jo je snubil. »Za vse bo dovolj,« mu je rekla, ničesar ni zahtevala pred poroko, skromno, ponižno jo prišla v hišo. Pa kmalu jc tožila, da vidi, da bo morala prvi dan po smrti njenega dragega Vida iz hiše. Napisal je drugo oporoko. Ona naj uživa do smrti nepremičnino, po njeni smrti pa zapade vso Zorku.
»Večen trn jim bom v peti,« je tožarila na to možu. »Že zdaj me gledajo belo — kaj bo potem? Še po življenju mi bodo stregli. Prenaredi, dragi, oporoko, prenaredi. Naj vidijo v meni gospodinjo, dobro telo. Potem se bodo trudili za mojo ljubezen in jaz rečem: Ti meni luč — jaz tebi ključ.«
Zapisal je tretjo oporoko. Zdaj je vse njeno, popolnoma njeno. »Le strezita teti, prikupujta se,« se je smehljal Vid, toda otroka sta čutila, da je njun obstanek v stričevi hiši negotov, hodila sta pobita, molčeča. Zorko je prinesel prvič slab red iz šole, Nežika je ubila in prevrgla vse, česar se je doteknila. Vidu jo pekla vidno vest, bil je nevoljen sam s seboj, da ne more ukreniti pravega, ne priklicati zaželjenega miru med teto in nečaki. Vidova sestra je prihajala, izkušala govoriti na samem z Vidom, ga pregovoriti, da uniči svojo tretjo oporoko. Tedaj se je odločila Kata. Moževa nečaka sta ji bila nadležna nadzornika, pojedeža. Žal ji je bilo za vsak košček kruha, katerega jima je rezala in večkrat sta se sprla radi tega z možem. Zorko je prinašal domov različna zelišča in kamenje, to ji je prišlo prav.
Iz izleta na Podsused je prinesel vejico s svetlimi rdečimi jagodami. »Poglejte,« je kazal stricu, »to je strupena volčja jagoda, belladonna.«
»Kaj nosiš tega spaka v hišo,« se je namrdnil Vid. On se je bal ... Vejica z jagodami je stala v kupici na oknu. Pet rdečih lepih jagod je viselo na nji. Zjutraj jih je še preštel Zorko, ko je vzel svoje knjige, ko se je vrnil iz šole, jih je bilo samo štiri, teta je ležala na postelji, se krčila in trdila, da ji je zavdano ...
Stric ni poslušal Katinih prošenj, ne Zorkovih pojasnil in priseg — spodil je nečaka iz svoje hiše, vrgel njuno obleko za njima in jima zapretil, da ju izroči sodniji, če se prikažeta še kdaj.
Tako se je bila iznebila Kata moževih sorodnikov. Ni se brigala, kam so, niti ni pustila, da bi se brigal mož. Varovala ga je, da ni prišel nikdo sorodnikov do njega. Pač je priletela sestra Liza, je zaklinjala brata in preklinjala svakinjo — pa zapodila sta jo. Pač je povedal zdaj in zdaj kak znanec, da se je podal Zorko v Maribor, da študira, v veliki revščini, da služi drobna Nežika pri tujih ljudeh — pa Vid je rekel zaničljivo: »Kaj bi študiral, saj zna še preveč. Da služi Nežika — to je prav in pametno, pri nas ni bila za nobeno delo, naj le gledata, kako se živi, pojedla sta dosti mojega kruha.«
Pet let je od tega. Dosti se je namučila med tem Kata z nadležnim starim možem. In zdaj, ko pričakuje vsak dan rešitve, zdaj stoji Nežika nenadoma pred njo in gleda očitaje in proseče v pisano teto, tako kakor jo pogleda očitaje bolni starec, ko prihaja zjutraj domov od veselic in pogleda, je li rešena ali ne. Da je tako podobno to dekletce staremu stricu — da pride ravno zdaj — misli, da dobi še kaj, misli, da jo bo nadzorovala. O ne! Niti koraka naj ne naredi v njeno hišo ..... Grdo se izpači Katin obraz, ko se zadere nad dekletcem:
»Od kod si se priklatila, da si tako zanikrna! Saj šteješ gotovo že dvajset let, pa si kot kak podrepek. Po kaj si prišla? Beračit? Mi imamo komaj zase in ne moremo podpirati lenobe. Delaj in živi pošteno — taka velja. Ti je že kdo na trobil, da je stric bolan, pa misliš, da bo kaj — pa ne bo nič, kar je, ostane moje — jaz trpim, jaz delam.«
Ob takem sprejemu se za šibe dekletcu noge, slano-grenko ji sili solza v oči. Kaj jo jo pošiljala mati k stricu! Teta je vedno ista, surova in nepravična, sama hudobija ji gleda iz oči.
»Pojdi,« ji je dejala mati v Stopicah, »pojdi in povej stricu, da bo oral naš Zorko svojo prvo mašo. Povabi strica in teto. Gotovo prideta, in novomašniku verjameta, kar nista verjela dijaku — vse se pojasni, vse bo dobro, potolažil so bo stric, lažje bo živel naš Zorko.«
Seveda je upala mati, da obdari stric po stari navadi vabiteljico in novomašnika. Zorko ni hotel iti, kolikor mu je tudi prigovarjala mati, v hišo, iz katere so ga izpodili na tako podel način, ne gre. Stric in teta, ki sta ga užalila, naj prideta, poravnata ...
»Stric — stric, so bolni?« jeclja Nežika in jemlje iz košeka bol robec, ga odvije in ponudi Kati štiri podobice, spomin od nove maše: »Mi nismo vedeli, teta, ničesar nismo vedeli ... Jaz se ne potepljem, služim pri Francekovičevih v Brežicah, slabo sem napravljena, da, vsak groš dajam bratu, pa za novo mašo imam delenasto krilo in svileno ruto, dala mi je gospodinja. Beračiti nisem prišla. Prebili smo se do zdaj z božjo pomočjo — pozneje pojdem k bratu ... A kaj je, kaj, ubogemu stricu? Kaj ne bo mogel priti na novo mašo? Pridite saj vi!«
»Ne, golobica moja, stric ne more priti in teta noče priti. Mislite, da se ugnezdite zopet pri nas, pa ne bo nič. Kaj je s temi podobami?«
»Spomin od nove maše ... Stricu jih izročim; pojdimo vendar k stricu.«
»Stric ne sme videti nikogar, v hišo ne smeš ...«
»Jezus Nazarenski!« udari Nežika v glasen jok, »kaj še videti ne smem strica? Poldan je, pri nas ne podimo berača od hiše, a vi ...«
»Pri nas ni kosila za postopače,« se obregne Kata in zaloputne duri, obrne ključ. Nežika se nasloni za zaklenjen vhod stričeve hiše in ihti glasno: »O Marija sedem žalosti!« Kakor psa jo je zapodila hudobna teta, lepe podobice je vrgla v prah. In stric bolan! Bog ve, kaj dela s starim revežem? Kaj zdaj? Trudna in lačna stoji pred stričevo hišo — kokošarice so se odpeljale, sama bo morala na dolgo pot, sama in prazna! A mati je naročevala to in ono. Bo že dal stric na to veselje ... Kar obupati ji je.
»Kaj pa stokaš, dekle?«
Pred jokajočo se ustavi priletna žena, odloži jerbas poln svetle posode za mleko, vprašuje: »Kaj nisi ti Vidova?«
»Jezus! Kuma Anka!« vzklika Nežika in objemlje staro mlekarico, njeno znanko prejšnjih dni, ji odgovarja na njena vprašanja, pripoveduje.
»Da, da,« kima jezno snaša. »Greh se dela. Svojim ljudem ne, pijancu pa meče baba denar v grlo. Pa jo bo poplačal, jo bo. Ni Štajercu za njo, samo za hišo in gorico. Ta stari slepec! Grdo je naredil, da je poslušal babo in vaju zapodil. Vse ji je zapisal, zdaj nima duše, ki bi izmolila očenaš poleg njega, nima koga, da mu da požirek vode. In brez kosila to pusti opoldne? Pojdi z menoj Nežika. Poznam bogato gospo, ki podpira rada dobre ljudi. In Zorko je bil vedno priden dober fant. Mašo bo že bral? Joh, kako gredo leta ...
II.
[uredi]Kakor klada leži Vid Stopič na razbeljeni postelji. Obletava ga roj muh, sprehajajo se po nečedni odeji, mu lezejo po obrazu. Mrtva leži levica, desnica omaguje v boju, trudne oči se upro v začrnelo sliko na steni. Sluh pa sledi ropotu na cesti, hoji po hiši in dvorišču. Po različnih glasovih spoznava Vid dobo dne, vidi, kako leze čas naprej, misli, da se mu bliža vedno bolj, tajno hrepenenje in strah človekov — božja dekla, bela smrt. Težko je stanje mrtvoudnega. Dan, poletni dan, gre še nekako. Dan je dan. Svetloba pogleda v vsak kotiček, podi iz njega tajna bitja rojena iz tmine, molka in domišljije. Toda noč, ona je strah vsakega bolnika. Sleherno noč pričakuje Vid željno jutra, ker so grozne njegove noči, polne dušnih in telesnih muk. V nočni tihoti so glasni klici iz onega sveta, kateremu se bliža duša, kamor odhaja tako nerada. Oj noč, neskončno dolga bolnikova noč! Ko beži spanec od vročih oči, ko iztika duša po najskrivnejših potih spomina in vesti, ko poišče prve otrokove prestopke, ko prikliče vse grehe življenja, jih povečuje — širi — da narastejo v visoke gore, ki se vale težke na prsa ... Mučna noč, ko pokliče duša vse one obraze, katere podiš ob dnevu iz svoje bližine, vsa ona lica, na katera je poklicala tvoja krivda strah, jok, jezo, ali razuzdan smeh. Žalostni, jezni, smejoči se, se vrste vsi ti obrazi okrog tebe, točijo svoje solze nate, mečejo svojo prokletstvo vate. Solze, solze! Teko, da se jih polni postelja, da se koplješ v grenkem potoku. Mnogo jih je teklo radi tebe Vid ... Prve so bile materine, ko je zapustil odraslli sin ono, ki ga je vzgojila v potu svojega obraza. — Druge so bile Urškine, ki je čakala, predla in prala štrene. Tretje so bile Savine, prve žene Vidove, četrte sestrine — in zadnje, najbolj pekoče, ki padajo naravnost v srce, to so solze nedolžnih otrok: nečaka in nečakinje.
Oj, te prikazni noči! Mati dviguje težko tesačo, jo požene v debelo deblo, joče in pravi: »Zapustil je kmetsko revščino, šel je služit v gospodske dvore. Joj, joj meni stavi!« — Urška sedi pri kolovratu in poje. Vedno isto: »Pušelj sem dala, fantu čakala ...« Sava hodi drsajočega koraka, koža ji visi prazna od močnih kosti, oko je mrklo, polno očitanj: »Varčevala sem, delala, pazila. A ti, komu, v kake roke zapuščaš mojo posest?« — Sestra Liza dviga grozeče roko: »Izročila ti sem otroka — komu si verjel — kam si jih zapodil?« — In Zorko kliče: »Stric, to ni res ... Oj, moja šola, moja nova maša!« — »Ni res, ni res!« kliče Nežika — vsi plešejo okrog njega, valijo svojo žalost nanj. Okrenil bi se, ukanil, ubežal. Pa negibno je telo. Kričal bi, a jezik odpoveduje. In stara dekla smrči mirno na postelji zraven njega, mlada žena v sprednji sobi ne sliši, morda je tudi ni, morda potuje po letni noči. Nikdo ne sliši in ne postreže bolniku. Usta so suha, ožgana. Desnica se je utrudila na dolgi poti do kupice na omarici, oči se utrudijo gledanja prikazni, duša nad Zagrebom, da se oglasijo zvonovi. Dan, nov dan! Dal je Gospod Bog, da si ga dočakal. Res, da ti prinese nov dan nove muke, pa prinese tudi upanje: Morda pride vendar kdo k zapuščenemu stricu, mu opomore, da popravi svoje pregrehe, da zadovolji Savo, da izbriše solze sestre in nečakov, da zatare ženin razuzdan smeh. Oj, dan, prinesi rešenja, pomoči!
Kakor vsa ta jutra, je bilo tudi danes. Po zatohli sobi je zavelo po mladosti. Debele kite po hrbtu, rokavice zmendrane, je stopila Kata k moževi postelji. Žareča pričakovanja se je nagnila nadenj, nizi korald so se mu usuli na glavo, topla sapa je udarila vanj, oči so zrle željno, vprašaje. Zadrhteč je bil bolestno, kakor da mu lije ženin pogled pelina v usta. Greh diši iz žene — smrti, samo smrti išče njen pogled. Vsako jutro, vsak opoldan. Odkoder prihaja tisto grozno opažanje, tisti razočarani vzdih, tisto šepetanje pred vrati. Težko čaka mlada žena. Usmiljeni Bog, izkaži pravico, daj, da čaka še dolgo, daj, da ne dočaka posestva, daj, da poravnam svoj greh! Vid trpi kakor duša v vicah. Vendar si ne želi smrti. In da podre ženi smeli up, se upira zjutraj z desnico v zid, poskuša dvigniti glavo, skuša povedati jasno: »Danes mi je boljši, Kata, dušica.«
Nerazločne glasove pošilja težak jezik iz pekočih ust. A Kata jih razume, prej žareča postaja bleda, nizi korald se obesijo žalostno na prsa.
Z razdraženim glasom vzdrami staro Frano. Ta pogleda krmižljavo, radovedno na gospodarja, zamrmra: »Ni ga še v ... Dekla in gospodinja sta siti nadležnega starca. Z dnem se prebude roji muh, sitno silijo Kati v oči, črne lazijo po steni, jo krasijo s pičicami. Kata seže po mahalniku, udari po steni. Grozen je njen obraz. Vid ugane njeno misel, zamiži ...
Tako biva že štiri mesece, kar je zadel Vida mrtvoud. Takrat jc bila pomlad, vse je sililo iz hiš, na gorice, na vrtove. On je moral ležati, gledati majhen košček neba, ki se mu je smehljal skoz okno. Zdaj je poletje. Razgreta postelja peče kakor ogenj, telo se poti, zrak je težak. Blagor onim, ki hite zdaj v hladno kopel. Da bi mogel menjati zdaj z bosim, polnagim svinjskim pastirjem ... Prihaja poldan. Nemirne postajajo bolnikove oči. Kje je Kata? Videti jo želi in se boji. Kmalu bo pridrsala Frana, prinesla prcslano juho. Segal bo z desnico v skledico, ker hoče, ker mora še živeti. Roka se bo tresla, juha se bo razlivala po nepočesani bradi, po pisani odeji. Žena se bo smejala tam doli ... On bo udaril po skledici, po zidu ... Frana bo ovijala rjuho, brisala odejo in zmerjala besnega gospodarja, tožila ga bo gospodinji. Kata bo vzdihnila: »Da me ne reši Bog te pokore,« in ubila par muh.
Odšli bota dekla in gospodinja, okrog njega bo dolgčas, muhe in strah, žena bo kramljala s pijancem kočijažem ... Že dolgo mu je hodil na pot. Kjer sta bila s Kato, tja je prišel. Klobuk postrani, bele zobe pod črnimi brkami. Bilo je, ko je hodil Vid že bolj počasi, ko so se mu ustavljale noge. Truden se je uprl na ženino roko. In če je privozil prevzetni kočijaž, zaklical zasmehljivo Vidu: »Izvolite, gospod?« — Vid bi se bil rad usedel, o da. Saj je bilo Kato sram voziti ga. A z onim — z onim ne. »Ubiraj se, vrag!« je zaklical usiljivcu in mu hotel pokazati, da se upira on samo zaradi lepšega na ženo. Izpustil je njeno roko, se upokončil. A takoj je kolebal. — Ljudje so se smejali, kočijaž jo zažvižgal, poknil z bičem in odvozil. Tako čil je bil oni, tako mlad. Na kosce bi ga bil sesekal najraje Vid. Pravil je Kati, da jo to najslabši človek na svetu. Kar zasluži, to zapije. »Ne menjam ž njim, če sem tudi star,« je trdil. Ona pa je obrnila svetle oči, ki so bile neprijazno. Ona bi, bi menjala rada poštenega starca s pijancem, malico za palico, za bič. — Tisti dan je prišlo spoznanje, tisti dan so pogledale vanj žalostne oči prve njegove žene Save. Besnel bi nad nezvesto, pa rajna ga je opominjala, da je Kata mlada, da je bilo tudi njemu hudo, ko je bil navezan na staro ženo. Enako in enako naj se veže, enako in enako ... Človek greši, ko sili mladost k starosti in greh rodi nov greh. Za hišo, za denar si vzel Vid staro vdovo, za hišo, za denar, je vzela mlada tebe.
Poldan, top grmi. Pred Vida pa stopijo nočne prikazni. Sava ga je čakala, da je prišel od vojakov. Delala bota trpela. »Predi in šij,« ji je rekel, »jaz sem se privadil gladkih cest, belili stopnic. V Zagreb grem, si dobim prijetno službo. Lepo in dobro jc vratarju pri grofu Verčaniju — morda suknja — v nji zal fant, rade ga pogledajo mestne gospe.«
Pa tudi vratar je pogledoval rad za njimi, pokašljeval, pozdravljal. Dogodi se mnogo čudnega, zakaj se ne bi zgodilo, da vzame bogala meščanska vdova ali dekle vratarja?
Mimo hiše je hodila ob nedeljah Sava Mikulička k maši v cerkev sv. Katarine. Pozimi se je zavijalo v dragocen kožuh, poleti je hodila v svileni surki, v dragem nakitu. Bila je plečata, imela je tri podbradke. »Taka je kot pitana gos,« se je smejala grofičina hišna. Vid pa je poizvedel, da ima pitana gos hišo in gorico. Seznanil se je ž njo. Na sv. Rojstvo ga je povabila v svoj dom, mu razkazovala svoj imetek in tožila: »Sama sem — dela mnogo, veselja malo. Gospodarja ni, svojega človeka nimam.« Vid je razumel: Iztegni roko in tvoje bo ... Praznik bo vsak dan, si je mislil. V žepu bodo žvenkljali srebrnjaki, zagrebškemu meščanu se bo odkrivalo vse, vino bo stalo vedno v bokalu, kolačev in štrukljev bo na mizi — bogati Skopičani pogledajo debelo, ko stopi prednjo Zagrebčan s svojo gospo, materi in sestri ne bo več sila ...
Tista neumna Uršika! Prišla je, se jokala, ga zaklinjala in zmerjala, da se prodaja stari babi. Punčara neumna. Hišo in denar s staro, ali osebenkanje in revščina z mlado, to pač ni, da bi premišljeval.
In rodila je gorica, rodile so njive, denar je rastel. Vid je hodil uvaževan in rejcu ob uvaževani ženi. Bolelo ga je samo, da ni smel sprejemati svojih sorodnikov. Samo na skrivnem je pošiljal materi in sestri.
»Lakomniki so to,« je dejala Sava, »in jim gre samo za denar. On pa je bil rad stric, dober stric. Sestra se je bila omožila in njenemu sinu je namenil vse, kar mu zapusti žena. Tako sta živela s Savo dolga leta in ni mu prišlo nikdar na mar, da postaja Sava vsak dan bolj neugledna, ko je on še vedno čvrst, čeden mož. Ali ... Vrag je vrag — najde si pot, da obudi nemir v človeškem srcu.
Nedaleč od Vidove hiše je stanoval upokojen redar. Mož in njegova žena sta lezla vkup, v njihovem stanovanju se je kazala popustna malomarnost starosti. Ženica je umrla. Vid jo tolažil pobitega vdovca: »Saj si star, pojdeš kmalu za njo.« — Par mesecev je hodil revež ubogi k Vidovim v vas — samo rajna in rajna. Na mah je izostal — na njegov dom so prišli zidarji. »Ženi se,« so pravili strmečemu Vidu. Ostrmel je še bolj, ko je pripeljal starec ves pomlajen, smehljajoč, res čedno mlado ženo. Tisti dan se je skalila. Vidovim sreča. Če je dobil starec z malo pokojnino tako, kaj bi dobil šele on? — Sava je umela. Neprijazno je odslovila goste.
»To je nepoštena ženska,« je rekla. »Da ne bi delala, je vzela starca. V grobu ne bi imela pokoja, če bi vzel ti tako ...«
»I, kdo pa misli na tvojo smrt?« je tajil. Pa vgnezdila se je misel in želja, ko je zagledal redarjevo. Pogostoma je hodil tja. Tam je bilo vse sveže, veselo. Dajal je za vino, ona je pela. Sava ni očitala, ni branila. Molče je opravljala svoja dela, skrbela zanj. Prišla mu je misel, da ga je okradla žena najlepših let njegovega življenja, da mu krade dan za dnem veselje — jel jo je sovražiti — postajalo ga je sram hoditi ž njo, menil je, da kliče vse za njima: Poglejte, kak mož pa kaka žena!
Hodila sta vsak zase. On po krčmah, ona po cerkvah. Včasih sta se srečala. Pogledala ga je trudno in šla sta brez besede, brez pozdrava. Žena je bolehala, se je sušila. Dan, ko ji je dal prijazno besedo, je bil za njo praznik, tak hip so se ji zasvetile, veselo mrkle oči, a taki trenutki so bili redki.
Stari redar je umrl. Vdova je ostala sama, mlada si je iskala veselja. Vid je bii pri njej vsakdanji gost. Nekega dne prihiti za njim hlapec in mu javi, da je našla dekla gospodinjo nezavestno, da so poklicali zdravnika, duhovnika. Vid je zaklel in se vračal s hlapcem domov; v strahu in upu je stopil k postelji ženini. Samo pogledala ga je in obrnila glavo od njega. Tako sta se ločila.
Ko so odnesli črno krsto, se je čutil gospodarja v hiši. Sestra je prihitela, mu pripeljala otroka. Dekle naj mu gospodinji, fantič naj mu bo v veselje in čast, bral bo maše za dobrega strica, varoval njegovo lastnino. A stricu, dobremu, je rojila po glavi druga misel in želja.
S svojo navidezno dobroto in ponižnostjo ga je premamila Kata. »Za vse bo dovolj,« ga je tolažila, a komaj da se je segrela v Vidovi hiši, je razširila kakor jež svoje bodeče igle, je zapodila nečaka, zagospodarila možu, si prilaskala vse premoženje. V omari tu je oporoka, ki potrjuje, da zapušča Vid Stopič pri zdravi pameti svoji zakonski ženi Kati vse. V omari pa je še prva in druga oporoka. Prva zapušča vse nečakom, druga ženi nepremičnino dokler živi, denar Zorku. Da bi mogel iz postelje, uničil bi drugo in tretjo oporoko, tako bi zapodil nevredno ženo prazino, kot je prišla iz hiše, in poravnal svojo pregreho.
Ha! Žvižg pred hišo ... To je oni. Tako drdra samo njegov voz, izmed ropotov drugih ga spozna ljubosumnost. Da bi mogel kaznovati ženo in ničemernika, ki se ji prilizuje, ker ve, da bo podedovala. Pomagaj vendar, Marija bistriška! Pripelji k meni moje sorodnike, daj da poravnam krivico!
Vzdihuje in moli Vid in se strese. Božje čudo! Kaj ne sliši znanih glasov? S kom govori Kata? Ta glas, nežen, trepetajoč. Izgine zavest bolezni, nemoči, izgine bolniška soba. Zašumi srebrna Sava, grgra zelena Krka, ljuba domača vas! Sive štrene preje, zaveje po senu, po cvetju, po gnoju ... na zelenih plotih, bele prame platna po travnikih, zlate vence na čelu hiš, rdeča lica za rožmarinom na oknu. Ljuba domača vas! Mati, Uršika, Nežika, Lizika — kdo od vas prinaša stricu zdravje, mladost?
Oh! Kata zaloputne hišna vrata, prihaja sama po stopnjicah, razburjen je njen korak. Zunaj joče nekdo. In naglo izgine Vidu domača vas, čut mladosti — pred njegovo hišo joče pozdrav iz rodne vasi, a on je priklenjen na postelji, ne more odpreti svojih vrat svojemu človeku ... Zdaj! Znani glas kume Anke, mlekarice: »Ne jokaj se, Nežika!« pravi. O! O! Nežika je tu! Nežika mu postelje, poravna blazino, Nežika mu zapoje, zapodi muhe, nočne strahove ... Nežika, Nežika! Ne jokaj, pridi! Ključ je v omari, oporoka v predalu — vse bo tvoje in Zorkovo. Pridi, otrok, ne boj se tete, ne boj se strica, on ne bo več veroval Katinim bajkam ...
Nežkin jok, Ankin glas se oddaljujeta, izgubljata. Drsa pa in mrmra stara Frana, prinaša kosilo. Živo ji gleda nasproti gospodar, mračno ga pogleda ona. Boljši je, še ozdravi ... Vid se poskuša nasmehniti, vzame žlico, kliče Kato. Preoblečena prihaja, ne da bi ga pogledala, stopi k omari, obrne ključ, odpira predal. Prijelo jo je, da bi preložila oporoko drugam. A kam? Da jo da shraniti drugemu, ni varno, v hiši pa je ta omara, ta zaprta soba na dvorišče najbolj varna. Kata zamaje ramena, obrne ključ in ga položi na omaro, se ozre v moža. Kako živo in napeto jo gleda! O vem, dragec, vem, silno rad bi pokončal zdaj oporoko, kakor si pokončal one prve, naredil bi zopet po starem: Vse tvojim ljudem! Vem, nehvaležnik! Meni, ki trpim, ne bi dal ničesar, zaradi tega ker imam oči, da razločujem starost od mladosti.
»Kdo je bil tu?« vpraša Vid z očmi in glasom. »Kaj ni bila Nežika? Zakaj je nisi pripeljala k meni?«
Že ve, se začudi Kata. Zlobno mu pravi, kako je odpodila dekletce. Vid leži tiho. Skozi roje muh gleda na rjavo podobo Marije.
III.
[uredi]Življenje vre po Ilici. Vozovi, živina, ljudje. K kosilu in počitku. Mimo štajerskih kokošarjev, mimo predpotopnih kol hrvaškega seljaka, mimo modernih graščinskih mogotcev pripodi Rok svojo kobilico, vrže dehteči šopek Kati, ki stoji, velik žareč cvet, na vratih Vidovo, porej Mikuličkine hiše, zažvižga, pokne z bičem.
Žareči cvet izgine izpred hišnih vrat. Po Vidovi sobi gre Franino mrmranje, Katin smeh: Tako tih je Vid. Ne jezi se, ne vprašuje. Samo oči čakajo, usta poslušajo. O ti bedak! Nikogar ni, ne bo k tebi. Zaklenjena so vrata, spisana je oporoka. Zdravnik je prepovedal, duhovnik odpravil. Kar umri, prijatelj, bo najboljše zate in zame. In bliža se, gotovo da se bliža, smrt tej hiši. Po noči je tulil na cesti pes, Frani se je sanjalo o svatbi in ona sama je slišala, da je hodilo po hiši, neslišno, brezglasno ... Bitje iz onega sveta: Spomin ... Spomin, znak: Pripravite se. Težko čakamo tukaj, da spremimo dušo boječo, prestrašeno, v neznane kraje. Ali je bil pokojni prijatelj Vidov redar, ali kdo drugi — bil je spomin. In tak naznanja smrt. Zato poje Kata, se smeji in potegne Vida za brado.
Po hiši diši po pečenki, po kolaču. Frana nosi gospodinjino kosilo v uto na vrt. Pozneje nego družina kosi gospodinja. Kata sama pogrinja mizo, zagrinja vhod v uto z rdečim prtom, stavi šop cvetja med kupice.
Gospodar leži sam v vroči sobi, se ubija z muhami, hlapec gre v seno, dekla pije v kuhinji, zaspi. Kata čaka. Ozka je stezica posred travnika za vrtom. Po nji med drevesi, so krade gibčna postava. Ne boj se, Rok moj, skoro boš hodil skoz glavna vrata, gospodar v svojo hišo. Njo, travnik in vrt, gorico in sebe, vse ti zapišem.
Vrtna vratica škripljejo tako na lahko, tako strahoma, kot da se plazi tat tujega blaga. Iz ulice prihaja smeh, žvenket kupic hiti skoz odprlo okno v bolnikovo sobo. Vid upira oko v začrnelo sliko na steni, bridka bolečina mu giblje izpačene črte širokega obraza.
Bolj prazno je po Ilici. Tok iz sredine mesta se je ustavil, hišo in vrtovi gostilnic so zajeli valove ljudi. Kakor da čakata na kosilo, se ustavita pred Vidovo hišo dva mladeniča v talarju, v okroglem klobuku; kakor da misli na jabolka na vrtu, pride ob ograji previdno, tiho, drobno dekletce, smukne skoz malo odprtino na vrt, rdi ob glasu pojočih v ulici, hiti golonogo, neslišno do hišnih vrat.
Nežika je, Vidova nečakinja, zunaj sta Zorko in njegov tovariš Zvonimir, v uličici na prilaz, čakata mati in kuma Anka. Vojska, ki oblega teto Kato.
Veselili so se v Stopicah nove maše. Vso mišljenje in poti vaščanov so se osredotočile okrog hišice sred vasi, kjer je odgojila siromašna mati sina za duhovna. V revščini, ki mu je ustavljala, pa ne ustavila korake. Ko se je podal na tisto pot, se je zdela široka in gladka: Premožni stric ga je vzel za svojega, samo učiti se je bilo treba. Stesnila se je steza, se posula s trnjem, ko ga je zapodil stric, verujoč brezdušni ženski. »Ni za kmeta, ni za gospoda, kaj bo ž njim o joj, o joj!« je tarnala mati nad njim. Par mesecev je sedel doma, nevoljen sebe in drugih. Pozval ga je brežiški dekan. Pomagal mu je nazaj k cilju, ki je stal jasen pred dečkovo dušo. Vsa vas se je veselila. Po stari navadi so nanašali vsega v blagoslovljeno hišo: Perutnine in masla, jajec in moke in drugih relči. Stopička ne more kupiti, svatba pa mora biti kot je treba. Vse je prosilo novomašnika za blagoslov, vse ugibalo, kdo da bo povabljen; vsak je hotel biti v sorodu z njim; vsak je razlagal o davnih stricih in tetah; vsako dekle v vasi se je pripravljalo za spletenko.
Molčal je samo prvi sorodnik, stric. Vid, edini materni brat. Če tudi je dobil obvestilo. Sam ni hotel iti Zordo do strica. Večkrat mu je bil pisal prva leta, ko je prišel v Maribor. Ni ga prosil podpore, pač mu je razlagal, prosil, da naj veruje, da on ni kriv onega, česar ga je bila obdolžila teta. Prosil je strica v imenu Jezusovem, da mu odgovori, da ga umiri. Nič. Trdi stric je molčal. Tedaj se je zaprlo dijakovo srce, umolknil je. Zato ni hotel v Zagreb, da povabi sem strica. Revež naj se ne ponuja bogatemu sorodniku, revež naj ohrani svoj ponos, svojo neodvisnost. Stric je naredil krivico, stric naj pride sem. — Takega čuvstvovanja ni umela Zorkova mati. Menila je, da je ravno nova maša prilika, da se pobotajo zopet s stricem, vedela je, da mora začeti Zorko svoje pastirovanje z dolgovi, da ga bo spremljala revščina. Zato je prosila, prigovarjala: »Pojdi v Zagreb, blagosloviš strica, ga povabiš. In če ti da kako stotačo, ti ne bo škodilo — in morda — Bog ve — oporoka se še tudi prenaredi ...«
»Ne mati! Z zalezovanjem in prilizovanjem ne bom začel svoje vzvišene službe. Stric ve, kako nam gre — prosil ga ne bom nikdar, raje tuje ljudi.«
Da bi šla sama, je ugibala mati, a se ni mogla odločiti. Dela je dosti, a ona ohola ženska ti še zapre vrata pred nosom. Pregovorila, je Zorka, da je šla Nežika. Šla je Nežika in težko so jo pričakovali. Vsa vas je bila napeta. Mati je pravila koliko denarja prinese Nežika in morda, o ne — gotovo — srebrn križ, in morda — o ne — gotovo, zlato uro z zlato verižico, nji svileno ruto, Nežiki sukneno blago na rožice po pet goldinarjev meter ... In kdo ve, kaj še vse? Stric je dober in ima denar, samo teta ga ima preveč pod komando. Stric ima celo reč v Zagrebu, ko pride, prinese listnico, kakršno imajo mesarji, ko pridejo v sejem. Pa obdari farno cerkev, novomašnika in sorodstvo.
Vsa vas je govorila o tem stricu, vsa vas je čakala napeto, kaj prinese in pove Nežika. Na cesto so hodili otroci, na cesto so pogledovale ženske, če ne prihaja že Venetova mati, ki je peljala kokoši v Zagreb in vzela Nežiko s seboj.
In ko so priropotali prazni kurniki v vas, se je razneslo hitro, da ni Nežike. Venečka je pravila, da je čakala dekleta pri Kranjcu, ko je pa ni bilo ob določenem času, se je odpeljala. Ji je že dobro.
»Kaj ji ne bo dobro,« si je brisala vesela mati potni senci in suho brado v moder pripas, »stric jo je ustavil, stric jo pripelje sam v svojem vozu, vsi skup pridejo. Zagrebška gospoda! Pa pri nas vse tako naštorano ...«
Sicer ni vedela Vidova sestra ali ima njen brat voziček, pa ker se ji je ravno tako zdelo, je verjela sama sebi, je razlagala vsem sosedom in hitela pospravljati po hiši in okoli hiše. Tiste buče pred skednjem, tista gnojnica pred hlevom, so ji delale velike preglavice. Mestni človek ni vajen tega, mestni človek misli, da smo nemarni.« — Sosede so jo potolažile: »Na kmetih je pač na kmetih in Vid bo že vedel, kako biva«. Zorko je poskušal zaman ustaviti tok materinih nepotrebnih besed, njeno veselje. Ženica se ni dala pregovoriti. Zdaj so zgodi vse kar ona želi. Stric se razveseli častitega nečaka, in ... Gledala bo črna teta, pa tudi ona ne more nesti hiše s seboj, tudi ona se potolaži.
Burklje so ji padle iz rok, lonec z bobom se je prevrnil po gorki peči, ko je naznanil otročji krik v mraku, da prihaja Nežika. Peš in sama ... Mati se je sesedla, ko je stopilo dekletce trudno in zasopljcno v vežo, za njo roj otrok, kup sosed. Zorko je stopil iz izbe, poklical mater in sestro in zaprl vrala. Radovedni otroci so se smulili pod okni in slišali nekaj od zaprtih vrat, od hudobne tete, od bolnega zapuščenega strica, pijanca kočijaža, kume Anke in gospe Muhovičke. Še tisti večer je vedela vsa vas, da bi bila Nežika brez kosila v Zagrebu, da ni neke Anke, da ne bo strica, ne zlate ure, ne stotače. In zjutraj rano so videli Stopičani Zorka in njegovega prijatelja Zvonimira, mater in sestro, odpravljene na pot. Strica hočejo videti, prepričati se hočejo, če ravna huda teta res tako po pasje z onim, ki se je spri radi nje s svojim sorodstvom in če je potreba, če je res vse, kar je pravila mlekarica — tedaj pokličejo sodnijo na pomoč napram nezvesti ženi. V vrtni ograji je trhla lata, je rekla kuma Anka, skoz njo hodijo otroci na jabelka, skoz njo naj zleze Nežika, pobeži po dvorišču in odpre vrata na cesto. Ko bodo notri, se že pomenijo s teto Kato.
Hola! Nežiki se je posrečilo — vrata so odprta na stežaj — po stopnicah hite nagli koraki. Dekla v kuhinji se ne predrami, ne čujeta ona dva na vrtu, pač jih sliši mrtvoudni — široko so mu odpirajo oči, glava se obrača nemirno — pridejo! Privedel jih jc Bog, da poravna Vid v smrtni uri svojo krivico, da vidi drage svojce, da potolaži Savino senco. Pridejo — slava Bogu, ki pošilja tajne sele od dežele do dežele oil srca do srca. — Mladenič v talarju, to je Zorko. Dva sta — vendar spozna stric nečaka ... Srečne oči, ki vidijo utelešen materin up svoje nekdanje želje! Novomašnik bo razpel blagoslovljene roke nadenj in bežale bodo sence kesanja, mirno zapre Vid Stopič oko.
Solze, velike in težke drče Vidu v zmršeno brado, ko ga objemljejo sorodniki, ko sliši mesto zmirjanja vendar enkrat sočutno besedo, ko se zeraža sestra nad nesnago, ki obdaja brata, ko mu obljubuje, da ostanejo vsi pri njem, da mu postrežejo, ga branijo.
Stric, ubogi moj stric, ihti Zorko, baba ti grda, ne boš videla ne solnca nc milosti božje, kolne kuma Anka in Stopička skoči suha in dolga, solze v očeh: »Kje je mrha, ki mi je zapodila otroke od strica, jih okradla dedščine in umorila tega dobrega reveža? Grem, privlečeni njo in onega sem, za lase jo privlečem ...«
Mrtvoudni se razburi, maše z roko hoče povedati nekaj, pa nejasno mu grgra iz ust, oni se gledajo obupani, ker ne morejo razumeti reveža. »Ne po njo, kaj ne stric, vi ne marate tetnega krega?« vprašuje Zorko. Vid kima, kaže na vrata, dela z roko znamenje zapiranja. »Vrata zakleniti, da ne pride teta noter,« ugane Nežika. »O kaj se je bojiš brat moj, ne boj se je, mi smo tu,« ga tolaži sestra in joče na žive in mrtve. Vid maja z glavo, kaže s prstom na omaro, na vrh omare. Kaj hoče? Vsi se gledajo. »K—u—č...« izjeca Vid. »Ključ,« reče presenečena Stopička. »O ti moj Vid! Nekaj hoče podariti Zorku, ne da bi branila ona ... Tu je ključ! No vidite, Vid kima. Odprem — kje?« — Vid dvigne dva prsta, Stopička odpre drugi predal, se pomisli: »Srajco hoče, čisto srajco, ker ni drugega v tem predalu razen srajc in nekih zvezkov, takih kot jih imajo otroci za šolo. Saj je res potreben srajce, pa Kata bo upila, da smo odpirali« — nerada vzame prvo srajco ven, jo raztegne. Vid gloda napeto — iz srajce pade zavitek. »S-e-m!« jeca stric. Nežika skoči, mu poda zalepko iz debelega rjavega papirja, zavito v svilen robec, započateno na pet pečatov. Vsi zastanejo! Oporoka! Vidova desnica se trese, vse črte se gibljejo, kaj hoče mrtvoudni? Vid dela znamenja, jeca: »Z-g-a-t!«
»Sežgat jo hoče! O, Ti, Marija, iz svete Kostanjevice, ki si nas pripeljala sem! V sanjah mi jo reklo: Pojdi, pa sem vstala, sem rekla ... Sveti čudež božji! Nemarnica je tam z drugim — tu ji zgori hiša. Prav. Vsak naj čuva svoje.« Tako govoreč je poiskala Stopička žveplenke in prižgala, predno je mogel pregovoriti Zorko, rdečeglav klinček, ga držala pod zalepko v bratovi roki. Zagorela je, zaplamenela, se zvila in se sesedla v kupček črnikastega pepela. Stopička je pihnila vanj, da je letel raz odeje in rekla: »To je Katino premoženje! Delili bomo — Vid, — ljubi moj brat!« Na kolenih mu je poljubovala roko. Toda Vid maje glavo, odteguje roko, kaže na predal: »Z-e-z-k-e!«
»Zvezke!« ugane Zorko. Mati skoči in potegne kup plavobarvnih iz predala, jih položi Vidu pod roko. Gotovo je kaka stotača notri, si misli. Zorko in Nežika, vzklikata: »Jezus! naši šolski zvezki!«
Vidova trepeča roka otiplje zvezke. Zdi se, da šteje, skrbno, napeto. Zdaj zastane prst na debelejšem zvezku, oko pogleda Zorka, veselo, zmagovito: »Tu!«
Razburjen odpre Zorko zvezek — vsi zakriče: »Še ena!« Ravno taka zalepka, zapečatena na pet pečatov, leži tu. Stric kaže na svileno ruto, na srajco, na omaro in na vrata. »Jezus Ti moj!« se udari Stopička po čelu. »To je prva oporoka — in zdaj jo je treba zaviti in položiti nazaj, da ne bo sumila Kata. Kaj ne stric, zdaj ne bomo delili?«
Vid posluša proti vrtu, bridko se zganejo usta. Za vse bi bilo dovolj — pa ni hotela — zdaj ne bo ničesar. Skrbno zavija Stopička dragoceno zalepko v robec, v srajco, položi na prejšnji prostor, zaklene in dene ključ na omaro. Senca zadovoljnega usmeva se zaziblje po spačenem licu Vida in izgine v sivi bradi. Vsi vidijo, da je lahko pri duši revežu, vsi ga objemijejo, hvalijo.
Kuma Anka pa opazuje Vida in zdi se ji, da bo preveč vsega tega zanj, da je treba hiteti, da ga ne zasači smrt neumitega, neblagoslovljenega. Junaško se nasloni na okno in zakliče:
»Kuma Kata — oj!«
»Kakov vrag je v hiši?!« se sliši jezen, prestrašen odziv, kakor vihar prihrumi Kata po stopnicah, se ustavi, premenjuje barve, lovi sapo. Zbegan hiti pogled po navzočih, zastane na smehljajočem moževem obrazu. »Kako — odkod in kdo mi je privlekel te nepoznane goste? Vi, kuma Anka? Vlom v pošteno hišo, čakajte, pokličem redarja ...«
»Kličite vraga,« ji odgovori Anka, »samo dajte perilo ven, da preoblečemo siromaka, da sprejme dostojno blagoslov in duhovnika!«
»Kaj se vtikate v mojo hišo! Ven, ven!« besni Kata, pa Stopička skoči k nji: »Ti, kaj si delala z mojim bratom?«
»Redar, redar, tatovi!« vpije Kata, hoče iz sobe na ulico, pa se domisli: Da niso oni ... »Ha, tatovi, vrane, ste se zbrali na pojedino, pa ne bo nič, nič! Tu srajca, rjuhe, delajte, kar hočete, dokler pridem z redarjem, da vas pomeče iz hiše,« tako grozeč meče Kata srajce in rjuhe iz predal, si vtakne kradoma zavitek v nedrija, drug zavitek v pripas, se umika strahoma. Ženske bi se bile zakadile za njo. Pa Vid premenjuje barvo, Anka pošepeče Zorku ...
Pozno zvečer se je vrnila Kata v spremstvu dveh redarjev in njenega Roka. Ves pot je grdila sorodnike svojega moža, ki so prišli, da ukradejo oporoko in denar, ki so vlomili siloma v hišo. Ona pa je nesla oporoko na varen kraj, na sodnijo in dobila dovoljenje od sodnika, da vzame redarje, ki se uverijo o tem, kar se godi v njeni hiši. Na potu od sodnije se je sestala Kata z Rokom, in redarja in ona dva so pili in se veselili, kajti Kata je bila radodarna glede pijače in danes je imela ves svoj denar, nekaj sto forintov, pri sebi. Izkupila je denar za vino, naj gre za vino. Tako so prišli vsi veseli, pozno na večer. Gruča ljudi pred hišo, svit, ki je prihajal od stopnic na odprta, vežna vrata, jo streznil mahoma vse štiri. Kata je zdirjala po stopnicah in zastala: Obrit, čeden, leži Vid med gorečimi svečami, smehljaj ravno tisti, s katerim jo je gledal, ko je bežala z oporoko iz hiše, mu je ostal na čelu in ustih. Tedaj prime Kato nek strah ... Slovesni in resni stoje sorodniki okrog mrtvega, ne mislijo se umakniti redarstvu, kakor gospodarji stoje tu, kakor sodniki jo morijo, strogo in vendar pomilovaje. Kaj se je zgodilo med mrtvim in njimi? Črna slutnja ji prevzame dušo: Sodnik bo odprl moževo oporoko ... In drugo, vse drugo bo v nji, kot je bilo tedaj, ko jo je zavila in položila ona ... Začaral je novomašnik. Pa ne bi mu veljal čar, da ne bi bilo njene krivice. In Rok jo zapusti, ko vidi, da ne bo brezskrbnega pitja pri nji, ponižana bo morala prositi milosti sovražene nečake ... In ko so oporoko odprli, je Kata videla zapisano belo na črnem to, kar je slutilo njeno krivde težko srce.