Kako se je naša dolina privadila svobodi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako se je naša dolina privadila svobodi
Miloš Mikeln
Spisano: Uredila Maja Mikeln
Viri: Mikeln, Miloš (1973). Kako se je naša dolina privadila svobodi. Ljubljana: Obzorja. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



I.[uredi]

»Eni pravijo, da bo zastava po svobodi drugačna, kot je bila v prejšnji Jugoslaviji. Da bo res spet modra, bela in rdeča, ampak da bo na sredi rdeča zvezda, kakršne imajo Rusi, ki prihajajo od Madžarske sem. Drugi pa govorijo, da so na italijanski meji že Angleži in ti pač ne bodo gledali rdečih zvezd. Zdaj pa povejte, kakšno zastavo naj obesim na cerkev pa na graščino, ko bo svoboda?«

Cerkev in ,graščina' si stojita nasproti sredi vasi, dobrih petintrideset korakovje med njima, in to je mali četverokotni trg, ki ga na drugih dveh koncih omejujeta Kržanova pekarna in Podravčeva trgovina. V pusti enonadstropni stavbi, ki ji v dolini bogve zakaj pravijo graščina, je imela pritličje občina, prvo nadstropje pa, dokler je bila še župnija v vasi, župnik. Cerkvena oblast je že davno, kmalu po prvi vojni, ukinila župnijo, nakar je graščinsko nadstropje napol dobila mež-narica, ki živi tam z možem in otroki. Druga polovica nad­stropja, ena sama velika sobana, kjer je bil župnik imel skuš­nje cerkvenega zbora, verouk za birmance in druge duhovne vaje, pa je poleg teh namenov služila še sestankom občinskih mož, prosvetnemu društvu, narodnemu poslancu na turneji po deželi ali čebelarskemu občnemu zboru, kadar je bil pač potreben prostor za dvajset ali trideset ljudi hkrati. V pritličju so ostale občinske pisarne. Pod Nemci so bili v njih župan, tuj človek iz tujih krajev, in šest žandarjev. Zupan je bil zagrizen Nemec in nacist; prav ta zagrizenost mu je rešila glavo, ker gaje spravila v bolnišnico in iz doline že več mesecev pred koncem vojne. Žandarji pa so ostali do zadnjega, odšli so poslednjo noč pred svobodo. Tisto jutro, ko je ostala graščina prazna, je šel Kolbezen z vprašanjem o zastavi k ljudem, ki bi morali vedeti odgovor. Kolbezen je bil mežnaričin mož, vendar pa ne mežnar. Opravljal je sicer nekatere mežnarske posle, vendar samo tiste, pri katerih mu ni bilo treba v cerkev. V cerkev pa ni stopil zaradi zaobljube.

Nekoč se je vrnil z nočnega popivanja šele po jutranji maši in ker mu je žena preobširno in preglasno razlagala sramot-nost takega početja, ji je pobegnil v cerkev. Tam sta ga zmagali utrujenost in pijača, zaspal je na prijetno hladnih kamnitih tleh in se zbudil šele proti večeru. Potem je tri tedne visel med življenjem in smrtjo in se zaobljubil k svetemu Antonu, da ne gre nikoli več v cerkev, če ozdravi. Svetnik ga je uslišal in Kolbezen je držal besedo: v cerkev ni stopil več. Kolbeznovkaje trdila, da take laži svet še ni slišal, daje ta zaobljuba od začetka do konca izmišljena, da je za tak po­govor s svetim Antonom potrebna ne le objestnost, temveč tudi pogum, pri čemer Kolbezen nekaj prve res ima, drugega pa čisto nič, in da si je vse skupaj prav otročje izmislil samo zato, da mu ne bi bilo treba ribati kora in spovednic. Vsa dolina se je strinjala z njo, ampak Kolbezen je trmasto ostal pri svojem, česar mu pa tudi niso zamerili - vsakdo ima pravico, da poskusi storiti zase, kar se da. Ni pa se, kot rečeno, izogibal tistim mežnarskim opravilom, pri katerih beseda da besedo in kozarec da majoliko in jih je že zaradi te značilnosti treba opraviti zunaj cerkve. Cerkveni ključarji, ki jih je Kolbezen obredel zaradi za­stave, so vsi zapovrstjo menili, naj na zvezdo kar pozabi. Kolbezen je kimal in pil, kjer so mu natočili jabolčnika, in samo kimal, kjer mu niso ničesar natočili, mislil pa si je svoje. Na primer je mislil tudi to: bomo videli, kakšne zastave boste vi izobesili, ko pride čas. Nezadovoljen s tem obhodom se je nazadnje ustavil pred skladovnico potemnelih hrastovih hlodov za graščino, na kateri je ob tem dnevnem času ponavadi sedel Parni Jan. Tista skladovnica je stala tam, nikogaršnja, odkar so ljudje pomnili, Parni Jan pa je sedel na njej, prav tako sam svoj, zadnjih dvajset ali kdove koliko let vsak dan ob svoji uri.

»Mi boš dal cigareto, Kolbezen,« je vprašal Jan.

»Nimam.«

»Zakaj si se pa potlej ustavil?«

»Poslušaj, Jan, ti si pameten človek.«

»A tako?« Jan je dvignil zaspane veke. »Marsikaj so mi že rekli, tega pa še ne.«

»Ponoči so odšli, saj si videl, še zadnji Nemci.«

»Ja, pogledal sem po graščini, niti cika niso pustili.« Ker je šel Jan delat h kakemu kmetu v košnjo, v vinograd ali v gozd le v skrajni sili, si je sčasoma pridobil zelo pretanjen občutek za to, kje ga morebiti čaka zastonjkarska malica ali vsaj ščepec tobaka.

»Zdaj pride svoboda,« je nadaljeval Kolbezen.

»Pride,« je potrdil Jan.

»Jaz pa moram izobesit zastave.«

»Kje?«

»Na cerkvi pa na graščini.« »Aha.«

»Zdaj mi pa ti povej, kakšne zastave naj obesim: z zvezdo ali brez zvezde?«

»Kako pa naj jaz to vem?«

»Kaj ne boš vedel,« in Kolbezen seje oprezno ozrl naokrog, »tvoj bratje partizan.«

Jan se je namrdnil: »Tri leta ga že nisem videl.«

»Jaz pa sem ga, predlani, jezdil je poprek čez vso dolino, s kapo na glavi pa z zvezdo na kapi, ustavil se je tu pred graščino, potrkal na vsa okna, počakal, da so se nemški žu­pan in žandarji res vsi prebudili, nakar jim je zaklical ,smrt fašizmu' in ,svoboda narodu', pa odjezdil čez vas v gmajno in v hribe.« »ja, slišal sem, da so ga oni v hribih zaradi tega degra­dirali,« je zamišljeno rekel Jan. »Vidiš, najbrž ga ne bi, če bi bil, recimo, vrgel bombo žandarjem v graščino. Najbrž so ga zato, ker se je sprehajal po domači vasi iz same objestnosti, kaj.«

»Sprehajal se je, to je gotovo - pa če se je zvezda tako sprehajala že takrat, ko še sence svobode ni bilo nikjer, zdaj pa je zvezd v hribih vse polno, z juga pa gredo divizije...« »Ja, naš Jurij bi bil gotovo že oficir, pa so ga menda pozneje še enkrat degradirali zaradi podobnih reči,« je še naprej ugibal o svojem svojeglavem bratu Parni Jan. »ja,« je pritrdil Kolbezen, ampak nejanu, temveč sebi, tudi on je predel svojo misel in skrb sam zase naprej, »če obesim zastavo brez zvezde, me bo dala nova oblast ob glavo. Če pa obesim zastavo z zvezdo, me bodo dali cerkveni ključarji ob kruh.« »Ti pa bi obdržal oboje,« je Jan takoj razumel Kolbeznove težave.

Jurij je bil Janov starejši brat. Kako sta se pisala po očetu, ni skoraj nihče vedel, ker tudi očeta ni nihče vprašal, kako se piše, sam pa stari ni imel potrebe, da bi se predstavljal po vasi. Živeli so v za silo z ilom ometani in z vegastim oknom v borno kočo predelani parni, kakor so v dolini imenovali shrambe za krmo, seno in slamo. Ljudje so jih poimenovali po tem domovanju in so jim pritaknili družinski priimek Parni.

Pa tudi s krstnimi imeni Parni trije niso imeli sreče. Stari ga ni potreboval kot tudi rodbinskega ne, bilje pač stari Parni. Svoja dva sinova je bil krstil po svetnikih, ki jih je izbiral po posebnem merilu. Ni mu bilo za bledolične gosposke svet­nike, da sploh ne omenimo take vrste svetih mož, ki so se ponižno dali cvreti ali suličati, ne, stari Parni ni imel namena, častiti šlev in jih klicati vsakokrat, ko bi svoja sinova naganjal iz slame in h krompirjevi juhi. Cenil je samo odločne, možate in uspešne svetnike. Med takimi je bil po njegovem mnenju na prvem mestu sveti Jurij, najbrž ne toliko zaradi zmaja, meča in sulice z zastavo kot zaradi konja: konji so pač skrita ljubezen vsakogar, ki mora vse življenje vpregati suhljato kravo v svoj voz. Tako je bil prvi v parni rojeni sin Jurij.

Drugi je lahko dobil samo eno ime, to so vedeli vsi v dolini že dolgo, preden se je rodil: Florijan. Stari Parni je imel dve strasti: tobak in gasilstvo. Prvi je stregel tako, da si je vsak dan odtrgal od ust, da ga spet vrne ustom, zavitek Drave, pod okupacijo pa je sušil, rezal in cmaril kosmati domači tobak, ki gaje gojil zadaj za parno ne le zase, temveč mu je nekako skrivnostno uspeval tako dobro, daje zalagal z njim pol doline. Druge svoje strasti, gasilstva, pa nikoli ni mogel prav potešiti.

Že v mladih letih je mogel občudovati svoj prvi pravi požar le spotoma, ko je tekel tja: prišedši na kraj nesreče se je zapodil naravnost v goreči kozolec in takoj dobil debel tram na glavo, nakar so dolinski gasilci za nekaj časa pustili kozolec in se posvetili njemu. Seveda seje tudi pozneje vztrajno silil zraven, ampak ker je bil pač s parne, ga še k ročni črpalki niso pustili: da bi jo gnal. brez preudarka, na suho, in bi jo zaribal, še preden bi dobili vodo gor. Ko je društvo še v stari državi kupilo motorko, kar je bil za vso dolino imeniten dogodek, si za mesto pri njej niti prositi ni upal več. Pa so mu ga sami dodelili: stal je pri izpuhu in naganjal stran otroke, da se ne bi kateri opekel. Motorka je tekla večinoma ob svečano vna­prej napovedanih priložnostih: z veliko mokro vajo, ameri-kanskim zaporom, šaljivo pošto in bogatim srečelovom, igra priznana godba. Zato se je okrog nje zmeraj gnetlo številno občinstvo in naloga starega Parnega je bila v resnici med najpomembnejšimi: požara in gašenja sploh začeli niso, do­kler se on ni glasno odhrkal in dal znamenja s trikrat zapored kvišku iztegnjeno desnico. Za gasilsko uniformo nikoli ni imel denarja, po umrlem članu je podedoval pas s sekirico in premajhno čelado. Seveda je pa vedel: če bi ne bil s parne, bi nikomur ne delal sramote recimo pri lestvi ali mogoče celo pri cevi. A je že tako, da tistim, ki jim je usojeno vpregati krave in odganjati otroke od izpuha, preostane kot edini javni izkaz odločnosti in možatosti le še čaščenje svetega Jurija in Florijana.

Življenje pa staremu Parnemu niti tega ni privoščilo, da bi se bil lahko vsak dan po avemariji ustopil pred parno in zaklical »Jurij, Florijan, večerja!«, da bi cula vsa dolina. Jurij je šel z začetkom vojne v hosto. Tam se je moral zaradi pravil konspiracije prekrstiti. Izbral si je, bogve kje je snel to blagoglasno tujo besedo, najbrž pred vojno v kinu v mestu, partizansko ime Jumbo.

Florijan pa je bil od svojega prvega dne Jan in je to ostal za zmerom. Parnemu je namreč žena umrla taisto uro, ko je prišel Florijan na svet; ko soji položili zariplega novorojenčka v naročje, ni imela več moči, da bi ga poklicala s celim že davno določenim imenom, dahnila je samo še Jan, in to je bil tudi njen zadnji vzdih v dolini solz.

Bila je zelo lepa ženska, vendar iz prav take uboščine kot Parni sam, zato se je pač omožila v parno. Zapeljive velike oči, ki se jim ni bilo mogoče izogniti, moral je pogledati vanje vsakdo, kdor jo je srečal, sta podedovala po njej oba njena fanta, nežne in krhke postave pa ne. Bolje da ne, bila bi popolnoma nerabna za življenje Parnih moških. Postavo sta imela po očetu, ki je bil v mladih letih tudi lep, a visok in plečat fant. Po njeni zgodnji smrti se mu je zazdelo, da ji je dolžan večno pokoro za leta revščine, ki jih je preživela pri njem, in kakor bi bil rad dal levo roko za en sam gromki in globoki »Florijan«, ni nikoli poklical mlajšega sina drugače, kot ga je bila v svoji smrtni uri ona. Parnemu Janu je torej zaupal Kolbezen svoje težave z zvezdo na zastavi in s cerkvenimi ključarji. Ničesar pametnega nista izumila. Nazadnje je Jan rekel: »Kaj pa če ne obesiš nobene zastave, ne take ne drugačne?«

Kolbezen je vzdignil obe roki, »tebe bom pa še prišel vprašat za svet...«, Jan je na to velikodušno prikimal, kar pridi, malenkost, Kolbezen pa, »...kaj misliš, da se nisem tega že sam spomnil? Ampak kje si pa še videl svobodo brez zastave?«

Jan se je spet globoko zamislil, česar sicer ni rad počel, in ko se ni spomnil nobene svobode brez zastave, pa tudi, pošte­no rečeno, nobene svobode z zastavo ne, je postal nejevoljen. »Eh, kaj. Mi Parni pač nismo za politiko. Ti živiš tu v graščini, ti se ubadaj z zastavami, nam tam v parni se ni treba.« Nič boljšega ni Kolbezen zvedel nikjer, kjer je tisti popol­dan pred svobodo povpraševal o zvezdi na zastavi.

Edini uporabni nasvet mu je dal Vogaršek: »Parat je lažje kakor šivat. Pa še dosti hitreje gre, če je sila.«

Vogaršek je živel nedaleč od Parnih, ne tako na robu Doline kot oni, temveč sredi Žabje vasi, kot seje reklo močvir­nemu koncu, kjer se je naselila dolinska revščina. Vogaršek se kajpada ni prišteval k revščini: znal je vse, kar sije kdo mogel izmisliti in ob nedeljah dopoldne je ure kuhal.

Med prvo vojno je služil v Galiciji pri bolničarjih in odtlej v dolini ni bilo kolin brez njega. Sčasoma je postal v tej stroki tak mojster, da je klanje prašičev celo elektrificiral, a o tem pozneje. Znal je postaviti lončeno peč, popraviti vprežno kosilnico ali pločevinasto streho na zvoniku, krpati dežnike in odlično kisati zelje; le visoko naloženih senenih voz, ki jih je srčno rad vodil, mu kmetje niso radi zaupali, samo izje­moma kdaj iz usmiljenja v zelo lepem in dolgotrajno suhem vremenu, ker je štel med svoje izume tudi posebno ravnanje konj, ki pa živalim očitno ni ležalo in je vsak drugi voz zanesljivo prevrnil, tega pa si seveda nihče ne želi, recimo pred avgustovsko nevihto, ko se najbolj mudi domov pod streho. Ob nedeljah dopoldne je kuhal ure zato, ker takrat žene ni bilo doma, kadar je bila, mu namreč tega ni dovolila, se ji je že v preveč loncev in ponev naselil čuden smrad, ki ga ni bilo mogoče več spraviti ven. Kuhal jih je pa zato, ker je tako najlaže spravil iz starih kmečkih ur stoletno maščobo in umazanijo. Vrgel je v krop celo uro razen uteži in nihala, in dokler se niso še v zadnji hiši uveljavile novodobne bu­dilke, ki jih je Vogaršek mogel popraviti tudi med tednom, so ob nedeljah zjutraj hodile v Žabjo vas ženske z v stare rute zavitimi urami pod pazduho, potem pa na poti nazaj na vas poslušale Vogarškovko: »Kakšen brezbožnež, name­sto da bi šel z mano k maši, pa ure kuha. Kakšen čudak, naš sam.« Vogarškovka je svojemu možu pravila ,naš sam', on pa jo je pred drugimi klical ,moja sama'. Odkod sta imela to na­vado, da sta se klicala ,sam' in ,sama', ni nihče vedel, drugje v dolini niso tako govorili, to je bil moral kdove kdo v rodu nekoč prinesti iz drugih krajev.

Vogarškov nasvet, da je lažje parati kot šivati, če je sila in naglica, je bila edina pametna beseda, ki jo je Kolbezen slišal ta popoldan pred svobodo. Čeprav je bil nasvet tako značilno dolinski, daje pravo čudo, kako da ga ni dobil na več koncih, najpoprej pri ključarjih.

Zato je šel od Vogarška naravnost domov, urezal iz rdečega platna ozke nacistične zastave dve veliki zvezdi, prinesel s podstrešja izza špirovcev obe mogočni zastavi izpred vojne, občinsko in cerkveno, dolgi, da se take še v mestu redko vidijo, in se lotil šivanja. Šival je ponoči, ko je visela nad dolino budna tihota: ljudje so legli, zaspali pa niso.

Vsi so mislili na svobodo, vsak po svoje: bosta prišla naša dva srečno domov iz hoste, kaj bo z mojim, ki je v nemški vojski, ga bodo partizani ubili, ali res pod novo državo ne bo več davkov pa elektrika bo zastonj, gotovo bo prvi dan vese­lica, kaj bom pa oblekla, zdaj se nosijo škornji tesno na svilene nogavice, kje pa naj jih dobim, bodo postavili skupni kotel na vasi pred cerkvijo in graščino, če bo res vsa dolina en sam kolhoz, mogoče pa naš le pride nazaj, mogoče pa ni res, daje padel. Opolnoči je bil Kolbezen gotov. Ker je delal, nevajen šiva­nja, zelo počasi, je imel čas privaditi se čudni novosti, rdeči zvezdi, in nazadnje mu je postala kar domača na zastavah stare predvojne države.

Potem je legel še sam. Dobro pripravljen na svobodo je takoj zaspal.


Moj fant je dve leti pustila za drugo punco, ker sem ga obtožujejo, da vidimo drugo dekle in od takrat sem bil težaven, da bi ga dobili, vendar je nočejo vrniti k meni, ni bil odzvali mojemu klicu ali po elektronski pošti in je celo unfriend me facebook in mi je povedal, da je on naredil z me.I iskal na internetu za pomoč in sem videl pričevanje, kako urok kolesa jim pomagali dobiti svoje ex nazaj, tako da sem se odločil, da ga poskusite in sem stopila v stik on in jaz razložiti svoje težave z njim in mu odda ljubezen urok za mene in me jamstvo 3days, da bo moj ex prišel nazaj k meni in mojemu največje presenečenje tretji dan velik čudež je padel name in moj bivši prišel nazaj k meni tretji dan in me prosil za odpuščanje ultimatespelltemple@gmail.com bom še naprej objavljala svoje ime, saj je moj Odrešenik in smo na tem, da bi dobili married.if ga potrebujete, da vam pomaga E ultimatespelltemple@gmail.com

III.[uredi]

Parni Jurij, s partizanskim imenom Jumbo, je bil komandir skupine terencev, ki so jo zadnje dni vojne - kot skoraj vse slovenske partizane - poslali na mejo. Ko so bili boji tam končani, je nekaj brigad ostalo na mejah, druge manjše enote pa niso bile več potrebne. In tako so partizani iz doline naposled vkorakali v domače kraje. To je bil velik dogodek, ko se je Parni Jurij vračal domov. Se dolgo so govorili o njem vsi, ki so bili takrat z njim, pa tudi vsa dolina. Jurij je nekje staknil nemški policijski moštveni avtomobil. Vozilo je bilo visoko skoraj kot tovornjak, vendar odprto; imelo je široke sedežne klopi z visokimi naslonjali, obla­zinjene s trdim usnjem in postavljene poprek; možje na njem, po štirje v vrsti, so izpod svojih črnih čelad gledali v smeri vožnje. Ob straneh ni imelo vrat, da je lahko moštvo naglo poskakalo dol. Bilo je strupeno zelene barve in ljudje so se bali teh avtomobilov, ker seje v njih prevažala nemška vojaška policija, kadar je nastopala v večjih oddelkih. Hitro je staknil tudi bencin, kar tiste čase ni bilo lahko. Še hitreje pa so prišli do voznika, čeprav bi to moralo biti tiste čase najtežje.

V menjalniku je močno škrtalo, motorje otožno zavijal in grozeče tulil vmes, avto je poskakoval kot trmast kozel, ampak fantje so se dobro držali sedežev, pa je nekako šlo. Sicer pa se je Jurij učil voziti skoraj prav tako naglo, kot so se njegovi potniki učili voziti se z njim. Ko so na ozkem ovinku srečali vprežni voz in je Jurij zvozil mimo njega tako na tesno, da so ročice voza podrsale po stranicah avtomobila, se je kmet, ki je stopal ob vpregi, rešil tako, daje skočil živalim pod noge in pod svoj voz; potisnil je nos v cestni prah in ker se voli niso ustavili, temveč so lagodno stopali naprej, mu ni bilo treba nič drugega kot spet vstati, potem ko ga je nazadnje udarila po hrbtu veriga, viseča od svore, v znamenje, da je voza po vsej dolžini konec. Kmet je pobral klobuk, si z njim stepel obleko, z drugo roko pa še dolgo mahal za Jumbovim avtomobilom, seveda s pestjo. Za drugim ovinkom so naleteli na kolono ujetnikov, ki se je počasi vlekla po cesti. Partizana na čelu kolone sta odvrgla orožje in gibčno skočila v obcestni jarek, ujetniki pa so planili za njima kot kure, če se zapodi mednje razposajen pes. Jumbo je ustavil v jarku na nasprotni strani ceste. Naglega zaviranja še ni obvladal. »Hej, straža! Straža! Menda tile Švabi ne hodijo sami po svetu?« je zavpil, ko se je polegel hrum in prah. »No, pa smo preživeli še zadnjo ofenzivo,« seje oglasilo iz jarka, kjer sta partizana pobirala svoji brzostrelki. »Ne bodi duhovit! Rajši naženi te svoje zelence, da nam porinejo avto nazaj na cesto. Saj vidiš, da sem moral v jarek, da vam rešim življenja.« Partizana sta medtem spet stala sredi ceste, usposobljena za nadaljnje stražarske opravke: »Bodo že porinili, če jih je res kaj ostalo živih.« Jumbo seje razjezil: »Vsi so živi, kaj si pa mislil!«

»Pa so menda res,« je popustil stražar, »imeli so srečo, da so skočili na pravo stran. Vidiš, življenje je tombola - če bi bili skočili na ono stran, bi bilo po njih.« »Zdaj je pa dosti, gremo, horuk!« Ujetniki so veliko vozilo malodane na rokah spet vzdignili na cesto, potem pa nada­ljevali pot, vdano krevsajoč v otopelem tropu; gotovo so že za prvim ovinkom spet pozabili na čudni avto, kije veselo drvel naprej proti dolini.

Cesta v domačem kraju, ki je človeku iz davnega otro­štva dobro znana, potem pa dolga leta ni hodil po njej, mu ostane v spominu ravna in široka. Ampak ko se vrne čez leta domov, vidi, da gaje spomin prevaral, daje otroška širna cesta v resnici ozka pot, zgrbančena in polna kljukastih ovinkov. Zaradi te resnice so si Jumbovi terenci dobro razgibali hrbte in ogreli dlani, ko so veliki avto še nekajkrat spravljali nazaj na cesto, tem pogosteje, čim bližje domu so bili. »Zaradi mene, če hočete, lahko vozi kdo drug,« je po petem ali šestem takem opravilu rekel Jurij. Povedal je to s tako žalostnim glasom, kot da podpisuje kapitulacijo vseh partizanskih vojsk na svetu in vesoljne revolucije. Naredili so se, ko da ga niso slišali. »Res je pa tudi,« je dodal živahneje, »da sem že malo pozabil te ovinke. Počakajte, ko bomo doma, tam bo šlo čisto drugače.« Res je šlo še čisto drugače. Seveda, krivično bi bilo spregledati, da se je vodnik Jumbo, Parni Jurij, revež s parne na koncu vasi, vračal domov kot zmagovalec. Tam ga ni bil nikoli nihče vprašal, kako se piše, bilje pač Parni. V šoli, dokler je bilo časa in veselja zanjo, kaj prida dosti ni bilo ne prvega ne drugega, je bila edina pohvala, ki jo je kdaj slišal, »saj to še celo ta butelj s parne ve«. Ko je odrasel kratkim hlačam, nikoli ni mogel poklicati v gostilni »še Štefan na vsako mizo«, ker je imel komaj za dva deci zase. Zdaj pa gre domov z brzostrelko, z našivki na rokavih, z velikim avtomobilom, ki ga sam vozi. Njegovi fantje so to dobro razumeli, zato so se trdno oprijeli, sklonili glave in pred nevarnimi ovinki oprezali, kam bi bilo najbolje odskočiti, ko bi sila tako nanesla. Jurij pa ni imel takih misli v glavi. Vozil je zmeraj hitreje in mislil samo še na tisti zadnji ovinek med Podravčevo trgovino in graščino, na trg sredi vasi, potem pa na svoje gromko povelje: »Fantje, z voza! V vrsto zbor! Mirno! Na desno, v graščino naprej marš!« Potem je bil tisti ovinek tu. Jurij je v trenutku uvidel, da je tudi tod cesta veliko ožja in ovinek zlohotno ostrejši, kot je bil v njegovih mladih letih. Pa je bilo že prepozno. Mogel je samo še na vso moč zaviti.

Kraj nji možje na zunanji strani so pri nenadnem zavoju vsi hkrati zleteli z voza, razen zadnjega, ki se je najdalj upiral sredobežni sili, potem ga je pa le zmagalo in je pristal v Podravčevi izložbi. Davno že ni bila več zaprta s steklom, ki se ga med vojno pač ni dobilo, temveč z lepenko, prašno in obledelo. Terenec je bil s to okoliščino zelo zadovoljen. Parni Jurij te izgube moštva ni opazil, ker je imel preveč opraviti z ostrim ovinkom, že v naslednjem trenutku pa je moral z vso močjo stopiti na zavoro. Predvideno zaviranje sredi trga in oblak prahu, to je bilo oboje po načrtu. Ampak avto, ki mu je bilo prej na ovinku zaneslo zadnji konec, je potlej zaradi zlorabljenih zavor zaplesal v drugo stran. Pre­ostali možje na njem, še zmerom v boju s prejšnjim ovinkom, niso bili kos temu nenadnemu obratu, zato jih je vse brez izjeme vrglo z avta na nasprotno stran. Avto seje dokončno ustavil, Jurij sije odrezano oddahnil in izstopil v oblak prahu, v katerem so njegovi terenci kašlja-joč pobirali svoje brzostrelke, kape, torbe, čutarice in kar je še drugega imelo priložnost, da pade z njih.

Ta način izstopanja je postal znamenit. Mladina je pozneje dostikrat ustavljala bicikle, kadar sta bila po dva na enem, vozač na sedežu, sopotnik pa pred njim na prečki, ,po Jum-bovo': voznik je ostro zavil v desno in hkrati zavrl zadnje kolo, da gaje spodneslo, sovozač, ki je sedel na prečki z nogami v levo, pa je v loku zletel z vozila in moral je poskrbeti samo še za lep doskok, kar pri kolesarskih hitrostih ni težko in so nekateri dosegli v tem pravo mojstrstvo. Ko se je prah polegel, so videli, da je eden od terencev obsedel s stisnjenimi zobmi. Na obraz mu je udaril znoj od bolečin. Ni mogel premakniti ne leve ne desne noge. »Kaj pa zdaj?« so vprašali svojega komandirja.

Jurij bi se od sramu najrajši ustrelil. Manjkalo je samo še to, da se začnejo odpirati okna na vasi in da ljudje staknejo glave: vidiš, tako se zgodi, če se Parni preveč napihujejo. Ampak bilo je opoldne, nad vasjo je ležala negibna majska sopara, ljudje so sedeli pri kosilu. Juriju se je jeza nase malo polegla, malo pa pretočila v komandirsko osornost: »Kako -kaj zdaj?! Misliš, da ga bomo obvezali pa skrili v bunker pa počakali, da se mu zaraste? Nismo več v hosti! V mesto gremo, v bolnišnico! Dvignite ga na avto!« Zdravniki v mestu so dali terencu zlomljeni nogi v mavec in niso imeli ničesar proti temu, da so Jumbo in njegovi fantje sami prenašali svojega ranjenca po hodnikih in bili ves čas vsi z njim. Ko ga je potem hotel Jumbo naložiti na avto in odpeljati domov, mu pa niso dovolili. Da ne morejo prevzeti odgovornosti za transport in potlej za nestrokovno nego, so rekli. Seveda je bilo vsem jasno, da pri čistem in nenevarnem zlomu mladih kosti ne more biti kakih posebnih medicinskih zapletov. A zdravniki in sestre pač niso mogli prvega pravega partizana, ki so jim ga uradno in skozi glavna vrata pri belem dnevu pripeljali v bolnišnico, že kar isti dan poslati domov. Treba ga je bilo položiti v sveže preoblečeno posteljo v lepi svetli sobi, mu postaviti rože na mizo, mu na posteljo obesiti tablo z dolgimi latinskimi popisi nevarne bolezni in ga vsak trenutek spraševati, ali morebiti česa pogreša in kaj želi.

Jurij se je skoraj že vdal. Ko pa je bil polomljeni terenec spravljen v lepo svetlo sobo z rožami, latinščino in vsem drugim, zdravniki in vse osebje z oddelka pa zadovoljni zbrani ob njem, se ni mogel upreti skušnjavi, da zadeve ne bi uredil po svoje, zlasti še, ker je fant kljub latinščini in rožam zelo žalostno gledal svoje tovariše, nagnetene med vrati. Snel je brzostrelko z ramena, jo repetiral in nameril v zdravnike: »Zdaj pa vsi tjale v kot k oknu. No, le brž! Z menoj ni šale, to ste najbrž že slišali!« Ker so to res že slišali, so ga zdravniki in sestre naglo ubogali, Jumbovi fantje pa so medtem tudi že razumeli, za kaj gre: brez besed so si naložili polomljenega tovariša, ki se mu je obraz razlezel v hvaležen nasmeh, in ga odnesli ven v svoje vozilo.

»Ampak, tovariš partizan, poslušajte, moral bi dva tedna ležat popolnoma pri miru...«

»Brez skrbi, dva tedna, pravite, dobro, niti s prstom ne bo mignil, mene bo bolj ubogal kot vas,« je odgovoril Jumbo.

»Pa na pregled bo moral...«

»Vam ga bomo pripeljali, brez skrbi,« je odgovarjal Jumbo že med vrati. »Hvala lepa za vse, pa brez zamere, fant mora domov, zaradi svojih doma pa tudi zaradi sebe, saj razumete, po toliko letih...«

Po tem vljudnem opravičilu je Jumbo za vsak primer vendarle še od zunaj zaklenil lepo svetlo sobo z rožami, v kateri so ostali razočarani zdravniki in bolničarke, ključ pa oddal pri vratarju z nasvetom, naj gre čez kake pol ure pogle­dat, kaj je novega v oni sobi. Vratarje čudno gledal, rekel pa nič, in v mraku so se odpeljali iz mesta. Druga pot domov je bila precej drugačna od prve. Jumbo se je med njo naučil tudi počasne vožnje, človek se navadi vsega, v kar ga dovolj trdo prisilijo okoliščine. Vso pot so tiho peli, dokler ni na križišču, ko so zavili z glavne ceste proti vasi, Jumbo rekel: »Ko pridemo na vas, pa brez besede poti-hem v graščino, ste razumeli?« »Ja,« je rekel Mrakov Francek, najmlajši med njimi in edini poleg Jurija prav iz te vasi doma, »bodo pač domači počakali še to noč. Potihem v graščino, pogledamo, ali so Nemci pustili kaj slame, pa razgrnemo odeje. Jutri pa...«

»Jutri bomo pa že še videli,« je suho odrezal Jumbo.

Ampak tudi v drugo ni šlo tako, kot si je bil zamislil Parni Jurij. Njegov prihod v domačo vas je bil spet in že v drugo popolnoma drugačen od načrtovanega. Na trgu med cerkvijo in graščino je bila zbrana vsa dolina. Nad množico so se zibale table z napisi ,živela svoboda', ,živeli naši partizani', ,zdravo, tovariši'. Nekaj ljudi je nosilo nekak­šne doma narejene bakle, ki so močno smrdele in se kadile, gorele so pa le. Množici je bilo videti, da je že dolgo čakala: bila je nekako utišane in vdane, vendar ne slabe volje, kakor poln železniški peron ljudi, čakajočih na svečani vlak, ki mu zamuda nekako pritiče in mu je ne moreš zameriti, ker ga zbrani čakajo z radovoljno in radovedno privrženostjo. Jumbo je ustavil avto, se vzpel izza krmila in obstal kar tam in tako. Od presenečenja ni mogel ničesar reči.

Iz gneče na trgu se je izmotal Podravčev študent, stopil pred visoki nemški avto in povedal: »Tovariši partizani, po­zdravlja vas vaš rodni kraj kot svoje osvoboditelje, kot junake, ki ste nam prinesli na svojih puškah svobodo. Pozdravlja vas naša svobodna dolina, ko se vračate z naših mej, kjer ste ponesli naše zastave na sveta narodna tla do Gosposvetskega polja in do Devina, do Miklove Zale in Lepe Vide, potem ko ste zmagali v skupnem boju z narodi Sovjetske Rusije, Anglije in Amerike. Živeli naši zavezniki na čelu z Rdečo armado in tovarišem Stalinom, živeli naši partizani na čelu s tovarišem maršalom Titom!«

Dolina je bila ganjena in je odgovorila z gromkim »živeli«, tako močnim in dolgim, da se je odmev zlil s klicem samim. Jumbo se je odkašljal, da bi odgovoril, še vedno stoječ nad množico in držeč se za vetrobran svojega vozila, ampak vtem je že Hugo intoniral s kratkim akordom in pet, šest mladincev seje trudilo, da jih ne bi preglasila velika Hugova harmonika: »Hej, tovariši, pod orožje vsi, tujec mora iz naše zemlje...«

Tisti vaščani, ki so bili vajeni petja iz cerkvenega zbora ali pa iz predvojnega prosvetnega društva, so se čutili nekako ogoljufane, ko je tu nekaj ljudi javno pelo pesem, h kateri bi morali pritegniti in bi to tudi radi storili, pa ne morejo, ker jo slišijo prvič v življenju. Pritegnili so vendarle, bolj napačno kot prav, in pesem je postala proti koncu res močnejša od harmonike, vendar ne zaradi cerkvenih in prosvetnih pevcev, temveč po zaslugi Jumbovih terencev, ki so peli na ves glas, sijočih oči in razprostrtih rok, kot bi hoteli objeti množico pred seboj, vso vas in celo domačo dolino. Potem so se oglasili vriski, Hugo je zaigral melodijo vnovič, razkošno, kot bi igral cel orkester, stari Parni in Mrak sta se prerinila k avtu, Jurij in Francek sta jima skočila skoraj v naročje, množica je zavrisnila še bolj na glas, ženske so si brisale solze, Repovž pa je dal znamenje mladincem na gra­ščinskih oknih in iz pol ducata nemških raketnih pištol iz vojnega plena so poletele pod nebo rakete vseh barv, da je pokalo in se svetlilo kot na fronti. »Ja, si pa to lepo organiziral,« je rekel pozneje, že sredi veselice, Jurij Repovžu. Stala sta sredi vriskajoče in plešoče množice, ki je nevarno butala ob njiju; Jurij je s svojim mo­gočnim hrbtom varoval Repovža in njegov voziček vsaj s prednje strani, da mu kak poskakujoč par ne prileti v naročje.

»Organiziral sem res jaz, izmislila si je pa mladina,« je odgovoril Repovž. »Ne morejo pozabiti tvoje nočne ježe po dolini Nemcem pred nosom, saj vidiš, kako te gledajo. Kaj moreš, junak si.«

Jumbo bi na to težko kaj rekel. Sicer pa Repovž ni priča­koval odgovora. Ga tudi ne bi mogel dobiti, ker se je tedaj iz gruče deklet, ki so se že nekaj časa med seboj spodbu­jale, katera bo tako pogumna, da bo šla iskat samega Parne­ga Jurija za ples, prerinila Sovinčeva Majda in ga potegnila med druge pare, ki so se vrteli ob vriskajoči Hugovi harmo­niki. Repovž pa se je počasi odpeljal skozi množico do gra­ščinskih vrat, kjer je ležal na kupu odej terenec z nogama v mavcu, ki so mu postlali na graščinskem pragu, da ne bi bil prikrajšan za veselico. Repovž je ustavil svoj voziček pred njim, potegnil iz žepa ploščato steklenico in mu jo ponudil. Oni si ni dal dvakrat reči in ker je tudi Repovžu zadišalo, je bila steklenka kmalu prazna. Nakar je Repovž v svojem vo­zičku kljub hrupu malo zadremal po dolgem in napornem dnevu, terenec pa je nastavil svojo brzostrelko na posamično streljanje in je vsakič, kadar je kak par poskočil preblizu njegovih omavčenih nog, ustrelil v zrak. Tako je varoval Repovža in sebe, da ju niso pohodili, in obenem lepo prispeval k prazničnemu razpoloženju. Veselica je trajala dolgo čez polnoč.

Naslednje jutro je našlo Jurijev visoki avtomobil še vedno sredi praznega trga na vasi. Jurij, ki je vstal zgodaj po kratki in slabi noči, začuden, da to prvo noč doma ni mogel tako dolgo in dobro spati, kakor si je bil zamislil neštetokrat v mokrem in mrzlem gozdu, je odpeljal avto na graščinsko dvorišče, potem pa zbudil svoje fante. Navsezgodaj so se lotili dela.

Gmajna je bila še polna rose, ko so začeli zganjati v trope nemške konje, ki so se razkropljeni pasli po travnikih vse tja do reke. »Kdo bi si mislil, da jih je toliko!«

»Vsega, kar hočeš,« se je čudil Mrakov Francek, »lahki bosanski konji, težki avstrijski pincgaverji, mule, poglej to, še osli so vmes.« »Le Nemci vlekli toliko konj s seboj?«

»Niso Nemci vlekli konj, temveč so konji vlekli Nemce, ko jim je zmanjkalo bencina.«

»Kaj pa naj resna vojska počne z osli?«

»Izgubi vojno.«

»No, to je pač res,« se je vmešal Jumbo. »Fantje, še tisti trop tam, potem pa v mesto z njimi, kakor so nam ukazali.«

»Kam jih bodo pa dali? Kdo bo pa krmil vso to živad?«

»To ni ne tvoja ne moja skrb. Komanda je komanda. No, dajmo!«

Nekdo jih je dobil s kopiti, a je na srečo toliko odskočil, da so ga samo oplazila, drugega je velik in navidez dobrodušen rjaveč ugriznil v ramo, ampak nazadnje so le imeli zgnano v čredo vse, kar jim ni ušlo čez vodo in v gozdove. Pošteno upehani so Jumbo in njegovi fantje gnali svoj plen proti vasi, ko je Jumbo nenadoma obstal. »Le naprej, fantje, le naprej, takoj bom za vami,« je rekel in zavil med grmovje. Tam seje pasel prekrasen belec. Še osedlan. Jurij se ni imel za konjskega izvedenca, čeprav mu je bila ljubezen do konj nekako v rodu in je bilo temu pripisati tudi tisto njegovo znamenito nočno ježo čez dolino - ampak pri konju, ki se je tam pasel, ni bilo treba biti strokovnjak, da je človek videl, kakšnega lepotca ima pred seboj.

»No, no, kako ti je ime,« se je potihem pogovarjal bolj s seboj kot s konjem, ko seje previdno vabeče bližal belcu, »kak navaden šimel že nisi, to bi bilo zate premalo gosposko. Revež, le kdaj so te zadnjikrat razsedlali. Ampak kdor te je jezdil, ta pa joče za teboj, kaj. No, le počasi. Zdaj boš šel z menoj, znebil se boš sedla, gotovo ga nosiš že tedne, potem pa dobiš dobrega nemškega ovsa v jasli, podse pa toplo suho steljo. Pa kadar ti bom spet naložil sedlo, bom sedel na njem samo jaz, nihče drug. Ni takega konja v dolini in tudi v mestu ne, dragi moj, zato te nikomur ne dam. Ti pa jaz, to bodo ljudje imeli kaj videt, kadar se bo nama mudilo po dolini...«

Belec je pustil pašo in dvignil glavo. Ni se premaknil, niti z repom ni otresel. Gledal je Jurija utrujeno, vendar ne žalostno. Vdano, ampak ne pohlevno. Vdan bolj v čudne dogodke zadnjih dni, v svojo potepuško in beraško usodo, kot pa temu človeku, čeprav ni imel ničesar zoper njega in se mu je mirno dal prijeti. Jurij pa se ni zavihtel v sedlo, kot bi storil vsakdo drug. Odpel je belcu podpasnico, mu zrahljal sedlo in prijel za vajeti. Belec je stopil za njim in odšla sta v vas. Ko je Jumbova desetina opravila s konji, je, kot ji je bilo ukazano, nadaljevala najbolj zoprno opravilo vsake oblasti po vsaki vojni: zbiranje razgrabljenega vojaškega blaga po kmečkih kleteh, parnah in kozolcih.V mestu je bil možakar, kije noč in dan spreminjal nemške vojaške bicikle v civilne tako, da je kromiral njihove črno pobarvane krmilne drogove oziroma, kot se reče, balance. Nekateri mladeniči so to hoteli ceneje opraviti sami in so bal­ance prebarvali s srebrno barvo za železne peči, vendar takega bicikla Jumbo ni priznal za civilnega, onega s kromirano balanco pa je, po nekakšnem nikjer objavljenem dekretu. Čeprav je vsakdo znal od daleč razločiti težki nemški vojaški bicikel od civilnega ne le po balanci, temveč tudi po črnih špriklah na kolesih in vsem drugem črnem, je vendar obve­ljalo, da le kromirana balanca pomeni civilni bicikel - v pre­vratnih časih zakonov ne postavlja razumen preudarek, tem­več naključje. Vsi čevljarji v dolini so po dvanajst ur na dan prenarejali široke nemške vojaške škornje v dobro kmečko obuvalo tako, da so jih od gležnjev navzgor zožili. Vse gospo­dinje so barvale vojaške hlače in plašče v črno in temnorjavo, druge barve namreč na nemško vojaško sukno niso prijele, v velikih kotlih in vsem na očeh sredi dvorišč. Ampak še vedno je ostalo vsega preveč.To je Jumbo nakladal na tovornjake in odvažal v mesto. Ljudje mu niso radi odpirali dvoriščnih les, kadar je njegov tovornjak zatrobil pred hišo. Niso hoteli razumeti, zakaj se ne bi smeli vsaj malo odškodovati za vojne tegobe v veliki trgovini brez pultov in polic, ki se je bila odprla zadnje dni vojne ob vseh cestah v dolini, kjer je umikajoča se armada odvrgla svoje orožje in opremo.A Jumbo je bil vztrajen. Poznal je vse skednje in parne v dolini, vedel je, kje na kozolcu najlaže zakoplješ kaj v seno, predvsem pa je imel devet mož z brzostrelkami. Zato se mu ni nihče upiral, ko je vlačil iz hiš in hlevov sedla, odeje, škornje, vprežno jermenje, radijske sprejemnike in oddajnike, motorna kolesa, velike pločevinke z marmelado in margarino, kompletne šestvaljne kamionske motorje z menjalnikom in izpuhom vred, zaboje dinamita, čerkeske konjiče, slavonsko govedo, prevozne kuhinje, gumijaste suknjiče in hlače proti-plinskih enot, pisalne stroje, šotorska krila, vodne črpalke -oprema modernih armad je sila raznovrstna.S tem pa je Jumbova desetina spotoma in mimogrede opravljala še eno nalogo, ki tudi čaka vsako oblast po vsaki vojni: ljudi je streznila. Pomirila jih je in jih začela navajati na življenje ne več po vojnih, temveč po civilnih običajih. Na veselicah niso več med plesom streljali v zrak pri vsaki boljši polki, temveč samo še, kadar je Jumbo plesal solo z učiteljico Alenko. Ribolov z ročnimi bombami so počasi opustili. Zajcev niso več lovili z mavzericami, kar je bilo i tak jalovo početje, temveč so zaščito polj pred škodljivci omejili na preganjanje vran z raketnimi pištolami in še to so opravljali samo otroci, ne toliko zaradi ptičev kot v svojo zabavo. Dijaki, ki so se vozili v mesto na izpite za zamujene srednje­šolske razrede, so počasi začeli puščati doma pištole, kmalu pa so tudi škornje in priljubljene peščeno rumene jahalne hlače Afrikakorpsa zamenjali za navadne dolge hlače, črne ali pa temnorjave.

Poštar ni nosil več samo vpoklicev in osmrtnic, temveč znova tudi povsem navadna pisma. Na njih so bile znamke in pečati v latinici in cirilici. Ljudje so po tem dobili občutek, da živijo v razsežni državi, ki ima na svojem čisto drugem in čisto drugačnem koncu enake postave kot tod, ker imajo tam enako velike in enako v latinici in cirilici pisane poštne pečate. Časopisi so prihajali skoraj vsak dan in komaj z eno­dnevno zamudo, polni vojnih zločincev, delovnih zmag, zbi­ranja bukovega žira in prostovoljnih sečnih brigad. In če je v njih pisalo, da bodo nakaznice za sol prihodnji mesec sive barve, so bile potem res sive, tako da se je bilo v nekaterih zadevah že mogoče zanesti nanje.

Vojna je izginjala iz zavesti ljudi in počasi so strah pred njo, to je pred nenadno nepreračunljivo smrtjo, zamenjali mirnodobni strahovi: snemanje klobukov pred upravniki, sekretarji in nadzorniki, prerivanje za plačilne razrede in položajne dodatke, goljufanje pri kupčijah, zapuščinske prav­de - z eno besedo: mir.


IV.[uredi]

Jumbo je ustavil konja pred graščino. »A si snel zastavo, Kolbezen,« je rekel in razjahal. Kolbezen je prihajal iz cerkve z okorno zvito veliko zastavo pod pazduho.

»Ja,« je prikimal Kolbezen, »saj visijo že tri mesece.«

»Saj pa tudi ne visijo zaradi lepšega! Visijo, ker je svo­boda!«

»Je že res, ampak umazanije seje nabralo več, kot si misliš.«

»Kakšne umazanije?« je zrasel Jumbo.

»Kaj jaz vem... veter vzdigne prah, dež ga zapere v tkanino, človek si ne bi mislil, da se zastava lahko tako umaže...« je užaljeno razlagal Kolbezen.

»A tako. No, jih boš pač opral pa spet obesil nazaj,« je zarenčal Jumbo in izginil v graščino.

Kolbezen je prislonil zvito zastavo ob graščinski zid, si z rokavom obrisal čelo, potem pa jezen stopil nazaj na sredo trga, da si ogleda še zastavo z graščine, in spotoma polglasno povedal Jurijevemu belcu nekaj spoznanj o tem, kako so eni vedno spodaj in jim je konec koncev vseeno, kdo jih jase, ta ali oni.

»Ehaaa, eee,« mu je za hrbtom ustavil Kramer svoj me-sovnik. Na oblazinjeni klopi je sedel sam prav na široko, zadaj, v nizkem pločevinastem koritu, je vozil prazne vreče. »Kaj pa godrnjaš, Kolbezen?«

»Nič ne godrnjam, potim se po zvoniku gor pa dol, nazad­nje moram pa za to še oblasti odgovor dajat!«

»Ja,« je modro pripomnil Kramer, »lepega konja si je dobil Parni Jurij,« kar je pomenilo toliko kot pusti oblast pri miru, pa boš še ti imel mir. »Kaj se pa vtikaš.«

»Saj se ne vtikam jaz, oni se vtikajo vame.«

Kramer se je pomaknil na desno polovico klopi, da je naredil na vozu prostor še za enega moža. »A veš kaj, Kolbe-zen, v Brnico grem. Malo pogledat.«

»V vinograd?«

»Ja, v zidanico. Po mojem ne bo več dolgo do naciona­lizacije. Kakor zdaj govorijo, imam kakih pet hektarov preveč. Če pa že moram kaj dat, bom dal najprej tiste stare trte tam gori, potlej šele kako njivo, če bo treba.«

»Se mi zdi, da bodo oni izbirali, ne ti.«

»No ja, bomo videli,« je vdano rekel Kramer, »kakor že bo, za vsak primer grem pospravit zidanico. Nekaj sodov je še tam pa orodje pa take reči.«

»A polnih tudi?«

Kramer je prikimal. Prikimal je tudi Kolbezen, rekel pa ni nobene. Zato je moral Kramer naravnost z besedo na dan: »Pa sem mislil, človeku je dolgčas samemu, sedi sem gor pa pojdi z menoj - če bova dva, se nama bo vsaj ljubilo pit!«

»To je pa res. Ljubilo se nama pa bo!«

Kolbezen je sedel na voz in odpeljala sta se proti reki in čeznjo v hribe. Potem je bilo poldne, zatem popoldne in nazadnje je bil večer, ko sta Kramer in Kolbezen naložila še zadnji sodček na mesovnik, naložen s sodi in orodjem, velikimi starimi rešeti, pletenkami in koši.

»No, zdaj je pa menda vse,« je rekel Kolbezen, z glasom, ki je pomenil, da mu je popolnoma vseeno, ali je naloženo vse ali ne, kajti on nalagal ne bo več, vsaka reč ima svoje meje.

»Vse,« je vzdihnil Kramer.

»No, potem ga pa dajva še požirek.«

»A ga nisva že celo pletenko?«

»Da sva ga?« se je začudil Kolbezen. »Saj sva pa tudi jedla vmes. A veš, da se ti je salama odlično držala tu gori,« in je odcepil novo pletenko in jo nagnil za dolg požirek. »A veš kaj, tale tvoj je pa res...« je rekel, ko je spet prišel k sapi.

»Si že povedal,« gaje prekinil Kramer, mu vzel pletenko in jo nagnil še sam.

»Kar je res, je res!« se je razhudil Kolbezen, odločen, da tega vina nikomur ne dovoli v nič dajati in se je za njegovo dobro ime takoj pripravljen skregati z vsakomer, tudi s samim vinogradnikom, ki je žlahtno kapljico pridelal.

»Saj imaš prav,« ga je miril Kramer, »no, pa gremo, v božjem imenu. Žlezi gor, Kolbezen.«

»Bom,« je rekel Kolbezen, premaknil se pa ni.

Kramer je z negotovo prijaznostjo vprašal: »A ti ne gre od nog?«

»Da ti na kratko povem, Kramer,« je rekel Kolbezen, »res ne gre.« »Aha.«

»Ne rečem, daje voz postal višji, ta bi ne bila prava, kar je res, je res,« je z resnobno privrženostjo resnici povedal Kolbe­zen. »Najbrž so moje noge malo mehke. Kaj pa, če bi najprej poskusila s teboj?«

»Kako pa?« je zaskrbelo Kramerja.

»Ti bi se vzdignil kolikor moreš, jaz pa bi se oprl od zadaj z ramenom.« »Oprl kam?«

»V tvojo debelo zadnjico,« je nespremenjeno resnobno razlagal Kolbezen. »To je edini način, ti povem. Z ramenom, drugače ne bo šlo.«

»Aha,« se je strinjal Kramer, vendar se je koj domislil nove težave: »Kaj pa ti? Ko bom jaz gori, kaj bova pa potem s teboj?«

»Ti me boš potegnil gor. Pa kolikor bom sam zmogel. Če prej mene dvigneva gor, jaz tebe ne bom potegnil, saj si dvakrat težji kot jaz.«

»To je pa tudi res,« seje spet strinjal Kramer, »no, pa dajva v božjem imenu.«

Kramer je postavil nogo na oje, kar se mu je posrečilo razmeroma hitro, že pri tretjem poskusu ni več stopil mimo, nakar seje dvignil nekaj prstov od tal. Kolbezen je bil medtem pljunil v dlani, potem pa se je sklonil, podstavil rame Kra-merju pod zadnjico in z glasnim horuk sunil navzgor. Kramer se je prevalil na voz, nato pase je vzdignil na kolena in splezal na sedež, kjer se je trdno oprijel.

Nekaj časa sta bila oba tiho in si oddihovala, potem pa sta po zamišljenem načrtu spravila še Kolbezna na voz.

»Pa je šlo,« je rekel Kolbezen, potem ko sta si v drugo oddahnila in si je on sam nazadnje oddahnil še po dolgem požirku iz pletenke.

»Pa je šlo,« je ponovil Kramer in mislil to čisto drugače. »Pa je šlo za zmerom. Zbogom, zidanica. Adijo, rizling.«

Ono z zidanico Kolbezna ni posebno prizadelo, slovo od rizlinga mu je šlo pa do živega. Tako jedrnato pa vendar tako pretresljivo od srca je Kramer povedal svoje slovo od brniških trt, da je Kolbezen večkrat ponovil za njim: »Adijo, rizling. Adijo, rizling.« Nato je vnovič nagnil pletenko, a Kramer je medtem že pognal in Kolbeznu se je zaletelo, da je še dolgo kašljal in krehal tako zagnano, da bi bil skoraj padel z voza.

Ko seje Kolbezen odkašljal, se mu je zazdelo primerno, da Kramerju olajša slovo od zidanice s priložnostno pesmijo. Zakrožil je: »...pa le dol se vsedi, kaj boš stal, kaj boš stoje slovo jemal...«

Učinek Kolbeznovega petja je bil prav nasproten od priča­kovanega. »Prav grdo se dereš, Kolbezen, da veš. Pa še to, da veš, da se petje ne spodobi v takih časih.« »V kakšnih časih?« je užaljeno vprašal Kolbezen.

»Ko bomo ob vinograde, ob njive, ob zemljo.«

Kolbeznova užaljenost je rasla. Toliko se je namučil za Kramerja, za zahvalo dobi pa to. Jezno je revsknil: »Kdo bo ob zemljo - ti pa Sadar pa mogoče še kdo, drugi bodo pa kvečjemu dobili.«

»Dobili bodo, ja,« seje razburil Kramer, »po riti!«

»Daj no, daj,« se je zlobno zasmejal Kolbezen.

»Boš že videl!« je kričal Kramer. »Iz vse doline bodo nare­dili eno samo njivo! Vso živino bodo odgnali v skupen hlev! Pa tudi tega ne misli, da boš jedel, kar boš hotel, na vasi bo stal en sam skupni kotel!«

Kramer se je tako zasopel, da je moral odnehati s prero­kovanjem.

»Nam bodo potem tudi babe naredili skupne?« je hotel obrniti na šalo Kolbezen, ki je uvidel, daje bil šel predaleč.

Kramerju, ki se je izkričal, je odleglo, tudi njemu je bilo prav, da obrneta pogovor v šalo. »No, skupne babe, tega se še najmanj bojim, če pomislim na svojo. Veselim se pa tudi ne, če pomislim na tvojo.«

Kolbezen je hotel biti prvi hip spet užaljen, potem pa je bruhnil v smeh: »A veš kaj, to zaradi bab, to imaš pa prav, tu se pa res nimamo česa veselit!«

Kolbezen se je še dolgo smejal. V njem se je razlezla topla praznina, bil je pomirjen in spravljen s svetom okoli sebe, nobenih odprtih računov ni imel več. Tak konec pijanosti je božji dar, ki je dan samo dobrodušnim pijancem. Dano jim je tudi to, da lahko na tej stopnji pijančevanja v hipu zaspijo. Tako je storil tudi Kolbezen. Stegnil je nogi, glava mu je iz­ginila med rameni in v trenutku je začel enakomerno smrčati.

Konj je počasi stopal po strmem kolovozu navzdol.

Zadnji kolesi sta bili popolnoma zavrti, da se sploh nista vrteli, temveč drseli po ilovnatih kolesnicah. Nenadoma je stopil iz teme na kolovoz pred voz črno oblečen možak, prijel konja za uzdo in ga ustavil.

Kramer se je zdrznil iz dremavice: »Kdo je pa ta?«

Dregnil je Kolbezna. Ta ni odprl oči. Rekel je, »a smo že tam,« nakar je že spet spal.

»Hej, ti, kaj pa boš z mojim konjem? Kaj pa ti misliš!« seje razjezil Kramer.

Konj seje vzpel, črni možak gaje po trepljal po čelu. »Adijo, rizling,« je v spanju rekel Kolbezen in glasno cmoknil. Zdaj je bilo Kramerju vsega dosti: »Poslušaj, ti, kdo pa si ti sploh!«

Črnuh je pustil konja in stopil do Kramerja, ki je tedaj videl, da je tujec ovešen z orožjem čez in čez. Na nizki črni kučmi se mu je svetil srebrn križ.

»Križar,« je rekel. Miroljubno je pogledal Kramerja v oči.

Kramer se je prijel za srce in takoj nato za želodec, dvignila se mu je popita pijača in od strahu mu jo je iztisnilo skozi grlo, da je bil križar v trenutku pobruhan od glave do škor­njev.

»Svinja,« je rekel črni možak, potegnil z voza odejo, s katero sta bila onadva pokrita čez kolena, in si z njo očistil obraz in obleko. Pri tem ni hitel. Ko je opravil, je vrgel odejo v grmovje. »Kdo je svinja, to pa ni lepo,« je spravljivo vprašal Kolbezen, ki se je vtem prebudil.

»Z vami si pa res nimamo kaj pomagat. Nor bi bil, kdor bi spustil eno samo kapljo znoja, kaj šele krvi za vas,« je rekel križar, se obrnil in mirno in tiho izginil v grmovju in temi. Tedaj se je Kramer prebudil iz otrplosti. Udaril je z bičem, konj se je pognal v tek in voz je zaropotal po kolovozu na­vzdol. »Slišiš, Kramer, kdo pa je bil ta? Kaj sta pa imela? Zakaj te je pa zmerjal?« je vpil Kolbezen in lovil ravnotežje, krilil z rokama in se prijemal za glavo, da obvaruje klobuk. »Pokozlal sem ga,« je odgovoril Kramer. »Kaj si ga?« se je čudil Kolbe­zen. »Pokozlal, butec!« je zakričal Kramer, da bi prevpil ropot voza. »No ja, kaj pa je to takega, to zmerom koga doleti, na vsaki boljši veselici,« ga je miril Kolbezen. Ampak Kramer je gnal konja, dokler nista bila s hriba in iz gozda, mimo So-vinčeve gostilne in čez most. Šele na ravnem, med travniki in polji je ustavil in zlezel z voza, da odtoči. Kolbezen je brez besede sledil njegovemu zgledu. Nato je Kramer odcepil pletenko in izdatno potegnil iz nje. Seveda ga je Kolbezen posnemal tudi v tem. Pila sta pod jasnim nočnim nebom, Kramer s čudno ihto in na silo, Kolbezen dobrovoljno in sproščeno, z užitkom. Prvi molče, drugi govoreč dolge nesmiselne šale, pri čemer se je v vsaki od njih zapletel in izgubil, preden jo je povedal do konca, kar pa ga ni ustavilo, da ne bi z veselim krohotom začel nove, še preden je prejšnjo končal.

Ko sta potlej hotela naprej, se je pokazalo, da Kramer spet ne more na voz, Kolbezen pa da je tokrat malo bolj pri sebi. Po preizkušenem postopku je Kolbezen dvignil Kramerjevo nogo in jo postavil na oje, mu jo pridržal, potem pa podstavil rame pod Kramerjevo zadnjico in ga s sunkom vzdignil na voz. Nato je odkolovratil okoli voza, zlezel na svoji strani na kozla, namestil Kramerja na sedežu in pognal konja.

Nista prišla daleč. Kramer se je med zadnjim postankom nalival s tako ihto, da gaje popolnoma zmehčalo. Potem ko se je voz nekajkrat nagnil na Kolbeznovo stran in se je Kramer naslonil na Kolbezna, se je pri prvi večji kotanji na drugi strani naslonil v prazno in zgrmel z voza. Kolbezen, ki ni takoj opazil, da se vozi sam, je moral najprej s konjem in z vozom kar nekaj nazaj, preden je lahko ponovil postopek, po kate­rem je Kramerja spravljal na voz.

Seveda spet ni šlo daleč. »Kar zdajle potrebujeva, Kramer, je najprej trezen premislek,« je rekel Kolbezen Kramerju, ki je ležal na cesti mirno in tiho in globoko dihal, »ampak ti mi pri tem, se mi zdi, ne boš v pomoč. Vse moram sam. Ni druge, kot da uporabiva mesovnik za tisto, po čemer ima ime. Saj dolina spi in ne vidi.« In je spravil Kramerja nazaj na voz po preiz­kušeni metodi, vendar ne več na sedež, temveč med sodčke in rešeta v tovorno pločevinasto korito, kjer so sicer resda vozili meso, največkrat svinjske polovice, če pa bi se kdaj razvedelo, da so vanj po dolgem naložili uglednega posestnika, bi se ta sramota držala še treh rodov njegovega potomstva. Dolina je spala, konj je ubiral lagoden počasni korak in Kramer je enakomerno tolkel z glavo po pločevinastem dnu mesnega korita, ding dong, ding dong, dokler ga to naposled ni prebudilo. Vzdignil se je, sedel in otresal zmedeno glavo. Ko sta pripeljala na vas in pred graščino, je že toliko sestavil preteklost s sedanjostjo, daje zlezel po kolenih do kozla, segel čez naslonjalo in vzel Kolbeznu vajeti iz rok. Ustavil je konja in začel urejati težave, v katere se mu je zdelo, da sta zabredla.

»Kolbezen,« je začel Kramer glasno in jasno sredi vasi, »midva sva poštena človeka, spoštujeva Boga in cesarja in nočeva imet ničesar s policijo.«

»To si dobro povedal,« je rekel Kolbezen, »od mene ne bo nikoli nihče izvedel, kako si se vozil. Lepo res ni, ampak, ne boj se, zaprli te pa tudi ne bi zaradi tega. Zdaj pa ga še malo srkniva, preden greva domov«

Kramer se ni dal zmesti: »Zato tistega človeka, ki sva ga videla, nisva videla.«

»Jaz nisem ničesar videl,« je po pravici povedal Kolbezen.

»No, vidiš,« se je zadovoljno strinjal Kramer.

»Kje?«

»Tam.«

»A v Brnici?«

»Ne, po poti.«

»A misliš tistega, ki si ga pokozlal?«

»Kaj sem ga pokozlal?« se je stresel Kramer.

»Seveda. A si bil tako pijan, da se ne spomniš?«

»A sem ga res pokozlal?«

»Saj ti je rekel, da si svinja, a ti ni.«

»Pa je res rekel... Kaj bo pa zdaj... Če me ne bodo eni stisnili za vrat, me bodo pa drugi...«

»Prav, kar se mene tiče, ga nisva videla,« je tedaj Kolbezen naposled doumel smisel tega pogovora.

»Misliš tistega, ki sem ga pokozlal?« je zastokal Kramer, ki je vtem pozabil na svoj prvotni namen, s katerim je bil pogovor začel, in bilo gaje samo še strah.

»Tistega, ja, saj si to hotel, a ne.«

»Kako hotel, kdo pravi hotel, nisem hotel, ne boš zdaj rekel, da sem ga nalašč!« »Kaj si ga nalašč?« »Pokozlal!«

»Ja, saj sva zmenjena, da ga nisva videla! A si se premislil?« »Kaj premislil?«

»Da sva ga vendarle videla?«

Začela sta spet od začetka. Kramer se je vnovič razjezil, potem pa vnovič skoraj razjokal, Kolbezen ga spet ni razumel, potem pa ga spet je, nakar sta prižgala cigareti in se še malo okrepčala iz pletenke. Vmes sta se dogovorila, da bo Kolbezen pospremil Kramerja do doma in praga, ker bi težko zlezel sam z voza pa ga je že vnaprej bolelo v ušesih od vreščanja, s katerim ga bo žena spravljala na trdna tla. O poglavitnem, o črni nočni prikazni v Brnici in ali sta jo videla ali ne in v kakšnih okoliščinah, pa se nista mogla sporazumeti niti potlej, ko sta se v glasnem prepiru odpeljala z vasi.

Nista mogla vedeti, da je njun pogovor od začetka do konca poslušal Parni Jurij. Slonel je na nerazsvetljenem gra­ščinskem oknu. Mlačna poletna noč mu ni dala spati. Seveda je uganil, zakaj gre, prebudil je svoje fante, jih naložil v veliki nemški odprti avto in jih odpeljal v Brnico.

Jumbo in njegovi so bili vajeni gozdov. Dobro so vedeli, kako ravna človek, preganjan v gozdu. Zato do jutra niso ukre­nili nič drugega kot čepeli v zasedah ob vseh poteh, ki vodijo iz Brnice. Z dnem so se napotili v gozd in v vinograde in okrog poldne so v eni izmed zidanic našli spečega črnega križarja. Na poti nazaj v dolino so našli tudi Kramerjevo odejo. Jumbo je najprej hotel z njo h Kramerju, da mu jo vrne in se pri tem še malo pogovori z njim. Potem pa je kot že poprej križar tudi on obupal nad Kramerjem in nad dolinci. Odejo je rajši dal črnemu neznancu, ko ga je v mestu odložil v zaporu.

Kolbezen se je držal dogovora in spremil Kramerja do doma. Zapeljal je na dvorišče, počasi in previdno raztovoril hišnega gospodarja z voza in mu usmeril negotovi korak proti veznim vratom, nato pa izpregel konja in ga z blagim udar­cem po hrbtu, kar je pametna žival pravilno razumela kot pohvalo in slovo, napotil v hlev. Nato je poiskal na vozu cev, jo na enem koncu potisnil v sodček z rizlingom, na drugem pa izdatno potegnil in zataknil cev v grlo prazne pletenke. Vino se je pretakalo v veliko steklenico ob spremljavi žlahtnih zvokov, ki so prihajali iz nje, in tihega Kolbeznovega pripeva: »...kaj boš stoje slovo jemal...«

Dobro znano plemenito žuborenje je Kramerja opomnilo na neko drugo pretakanje oziroma odtakanje. Ustavil se je sredi dvorišča, si odpel hlače in z glasnim vzdihom olajšanja izpustil curek zviška na kamniti tlak. »Neverjetno, kako se to ponoči sliši naokrog, saj boš prebudil vso vas,« je šepnil Kolbezen, ampak bilo je že prepozno. V hiši se je prižgala luč. Kramer je še enkrat globoko vzdihnil, tokrat z žalostnim spoznanjem, da spet enkrat ne bo ušel vreščanju, ki mu pripada. Ozrl se je po pomoč h Kolbeznu, ki je nemočno odkimal in skomignil z rameni. Odpria so se hišna vrata, luč je posvetila skoznje na dvorišče, ampak v vratih ni bilo niko­gar, odprta so čakala, da hišni gospodar stopi skoznje, in Kramerju ni ostalo nič drugega, kot da to res naredi. Napotil se je v hišo, pri tem pa v zmedenosti pozabil na hišni prag in stopnico za njim, čeprav je vse življenje stopal čeznju. Kakor v drugih starih hišah v dolini je bila tudi pri Kramerju veža, tlakovana z opeko, za pol stopnice nižja od praga. Take pol stopnice pa je za nadelanega človeka dovolj, da stopi kakor bi padel v prazno. Kramer je med podboji s hinavsko prijaz­nostjo še rekel »zdaj sem pa tu«, nakar je zviška telebnil po dolgem pred ženo, da sije preklal ustnico in se mu je pocedila kri. Stokajočega gaje žena odvlekla v posteljo, med tem pa z' močnim glasom ponavljala litanije, ki jih je Kramer slišal z zmerom istim besedilom trikrat ali štirikrat na leto - kolikor krati se je pač spozabil s pijačo.

Kolbeznu je spričo teh neprijetnih dogodkov ušlo iz ple­tenke nekaj kozarcev rizlinga po obleki in po tleh. Vendar ga to ni spravilo v slabo voljo. Pospravil je cev in začepil sod, potem pa skrbno zaprl še pletenko, jo pobožno obrisal z golo roko in se zadovoljno napotil z njo nazaj na vas in domov.

V.[uredi]

Repovž je imel sestanek na okrožju. To ni bil eden tistih rednih sestankov, na katerih so predsedniki in tajniki ka-el-ojev, krajevnih ljudskih odborov, tako nagneteni v zakajeni sobi, da so komaj mogli premakniti komolce, vestno poslušali in si zapisovali, kar so jim imeli naročiti možje izza pred­sedniške mize. Vodstvo okrožja se je tokrat sestalo samo z njim, z Repovžem.

»Torej, Repovž, ti začneš. Vi boste prvi. Kot prostovoljci. Zmeraj grejo prostovoljci naprej, to nas je naučila naša borba. Potem udarimo pa še v drugih vaseh. Saj sam veš - če ne zberemo pred zimo toliko pa toliko vagonov žita, masti, krompirja, bo lakota v mestih. Torej izprazni kašče svojim reakcionarnim kmetom!«

»Moji reakcionarni kmetje niso neumni, veste,« je zamiš­ljeno odgovarjal Repovž. »Štiri leta so se učili skrivat svoje pridelke pred Nemci, tako so se izurili v tem, da jim zlepa ne prideš do živega.«

»Če jih ti ne boš znal obrnit, Repovž...«

»Ne rečem, da jih ne bom. Obvezni odkup je tu pa amen, nihče mu ne uide, to je jasno. Samo to hočem povedat, da ne bo šlo zlahka.«

»Seveda ne.«

»Dobro, kmetje dajo žito, mast, cene so določene vnaprej, barantanja ni...« »Ni.«

»Dobijo denar, ne prav dosti, no, nekaj vendarle, ampak...«

»Menda.«

»...kaj pa naj si kupijo za ta denar?« »Kar hočejo.«

»O, ne. Kar morejo. Kar morejo, tovariši! Kaj pa morejo? Nič. Saj se nič ne dobi, saj ne moreš kupit niti žeblja!«

»Dobro, pa kaj bi rad, zdaj pa že naravnost povej!«

»O, saj me dobro razumete. Če hočete prostovoljce, prav, pripeljem jih. Ampak nekaj boste pa tudi vi dali. Nekaj ma­lega kos, srpov, žebljev, sekir, blago za predpasnike, posodo pa take reči, da bomo imeli kaj prodajat v naši trgovini.«

Tovariši z okrožja so se posvetovali, ali lahko dajo. Sklenili so, da nekaj malega lahko. Repovž se je pogajal za vsako koso, za vsako kilo žebljev, in nazadnje so zbarantali. Doma je Repovž naredil iz tega veliko reč.

Po dolini je vršalo skoraj bolj kot takrat, ko je prišla svoboda. Naredil je sestanek najprej z zvezo mladine, potem z žensko fronto in nazadnje z ljudsko fronto. Prodrl je na vseh frontah.

Naposled je napočil dan velikega pohoda. Na vasi so drug za drugim stali lojtrni vozovi, natovorjeni z žitom, s krompirjem in z mastjo. Konji so bili zdrgnjeni, da so se svetili, ovešeni z zelenjem in s pisanimi trakovi. Dolinci so z mešanimi občutki, deloma v dvomu, ali bodo opeharjeni ali ne, deloma v veselem pričakovanju, sedeli na lojtrnikih, ko se je pripeljal še Repovž. Ob dolgi vrsti voz se je peljal kot general na paradi. Dolina ga je pozdravljala z glasnimi klici in vriski. Vozil gaje v Sadarjevem gosposkem koleslju mladi Sadar, ki je nosil levico še zmerom v mavcu. Mavec je bil od dela na polju in v hlevu že močno umazan, zato si gaje Sadar posebej za to priložnost sveže pobelil z apnom.

Repovž je pregledal položaj in kar je videl, gaje zmrazilo. Velel je zapeljati na sredo vasi pred vrsto lojtrnikov.

»Kaj pa mislite, ali me hočete osramotit pred vsem me­stom pa pred celim okrožjem? To ni ohcet, to je resna reč, državna zadeva! Kolbezen, pojdi od voza do voza pa poberi vse zelenke pa pletenke! Mladina, pomagajte mu! Pa sem z njimi, k meni v koleselj! Dobite vse nazaj, vsak svoje, ampak šele potem, ko v mestu opravimo in se obrnemo proti domu!«

Kolbezen se je še obotavljal, ko je nekaj mladincev že pobralo steklenice, še preden so kmetje lahko začeli godrnjati. Nato se je sprevod premaknil. Na čelu je bil Repovž v koleslju. Bil je do pasu obložen z zelenkami in pletenkami, zato je vso pot doživljal od ljudi, ki so jih srečevali na cesti, navdušene pozdrave. Sledili so mu lojtrniki z obveznim odkupom in z dolinci. Vsak voz je bil okrašen z veliko parolo.

,Kmet delavcu, delavec kmetu! Mi vam, vi nam!' Drugi stavek je bil dodan zato, da bi se vedelo, kdo je kdo. ,Vse za elektrifikacijo' na treh vozovih zapored. Parola ni imela pravega učinka, ker v vsej dolini ni bilo spodobne hiše brez elektrike, že v hlevih so jo imeli skoraj vsi. ,Smrt reakciji!' Pod to parolo sta se peljala in stepla Sovine in stari Ogrizek. Sporekla sta se o tem, ali je boljša brzda z ravno ali s predeljeno žvalo. Nazadnje je Sovine izjavil, da mu poštni uradnik že ne bo ukazoval, kako naj ravna svoje konje. Ogrizek pa je oznanil, daje ravna žvala mučenje živali in da se on s tako vprego nikoli ne bi vozil. Na to gaje Sovine glasno pozval »potem pa z mojega voza dol«, nakar je beseda dala besedo, Ogrizkova palica pa je dala Sovinčev bičevnik, vendar soju drugi Sovinčevi potniki nekako pomirili in stari Ogrizek je ostal na Sovinčevem vozu.

,Največ sveta otrokom sliši Slave!' Voz s to kulturno-umetniško parolo so si izbrali cerkveni pevci in harmonikar Hugo. ,Dol z zastarelimi pogledi!' Voz je bil Kranjškov, peljala pa se je na njem v glavnem mladina. Stari Kranjšek je imel zelenko žganja v rokavu, spodaj zavozlanem, že od doma jo je bil odnesel tako skrito, da Kranjškovka ne bi vreščala nanj. Zato so jo spregledali tudi mladinci ob pobiranju steklenine na vasi, pa se ga je Kranjšek lahko takoj po odhodu ne­usmiljeno nalezel. Nato je večkrat zahteval, naj mu razložijo, kakšni so zastareli pogledi. Ker ni dobil pravega odgovora, je zaspal in spal vso pot tja in nazaj. ,Mi vam žito, vi nam sito!' Parola je doživela že takoj spočetka splošno kritiko. Večina na vozu ni sprejela razlage, da žito in sito prikazujeta odnos med mestom in vasjo ter zamenjavo kmečkih pride 1 kov za industrijsko blago; obveljalo je, da ostanejo na situ zmeraj, kakor je vsakemu pametnemu človeku dobro znano, samo pleve, zrnje pa pade skozi. Skle­nili so zamenjati sito s čim drugim. Nekateri so bili za ce­ment, drugi za žeblje, nekdo je predlagal cirkularko. Niso prišli do soglasja, zato je ostalo pri situ, čeprav s tem ni bil zadovoljen nihče.

jZiveli prostovoljci obveznega odkupa!' Parolo je bil na Repovževo pobudo naslikal Kolbezen, vozil pa se je pod njo med drugimi stari Parni. Ko je povorka prispela na prve mestne ulice, se seveda niso mogli peljati molče in so vzkli­kali Titu, Stalinu, svobodni domovini in drugim vrednotam, stari Parni pa je hotel opozoriti, da to ni kaka splošna pa­rada, temveč sprevod s povsem določenim namenom, zato je vztrajno in glasno klical »živeli prostovoljci obveznega od­kupa«. To je vzbudilo na pločnikih toliko smeha, da so Parnega njegovi sopotniki nagnali z voza, ker jih je dražilo, da se jim ljudje smejijo. Stari se pa ni dal, pokončno je stopal za vozom in še naprej trmasto vzklikal prostovoljcem obvez­nega odkupa.

Zadnji v sprevodu je bil stari Sadar. S sitnežem se ni hotel nihče peljati, zato je bil sam na vozu. Izkoristil je to okoliščino in je na pol poti ustavil pri bratrancu, ki je bil imel nekdaj pred vojno ob cesti gostilno. Tam je zložil z voza žito in mast in pripeljal v mesto samo še krompir. Na njegovem lojtrniku je bila parola ,Zivela svoboda'.

Svečanost pred okrožjem je bila kratka in uspešna. Na balkonu seje prikazalo nekaj tovarišev v svetlečih se škornjih, jahalnih hlačah in civilnih suknjičih. Repovž je povedal nekaj domoljubnih besed kar iz koleslja, na kratko mu je odgovoril prav tako spodbudno nekdo z balkona, nakar so kmetje zložili svoj obvezni odkup na pločnik pred okrožjem in pri tem jih je neki novinar v ponošeni angleški uniformi slikal za časopis. Nanagloma se je znašla tam tudi mala mizica, za njo mladenič s pločevinasto ročno blagajno, žigom in potr­dili, in odštel je vsakemu v roke vsoto, ki mu je šla za oddane pridelke. Ko je bil ,mi vam' tako opravljen, je bil na vrsti ,vi nam'. Da bi preprečil delitev in kupčevanje sredi radovednih meščanov, je Repovž velel naložiti celoten ,vi nam' na Kranj-škov voz v varstvo mladine, mladi Sadar je obrnil koleselj in pognal in lojtrniki so odropotali za njim. Dolinci so odpeljali izpred okrožja in po mestnih ulicah v diru in dolga vrsta dirjajočih vpreg je naredila mogočen vtis. Ko so bili spet na prašni široki cesti med polji, so upehani konji prešli v korak. Repovž je vedel, da ne bo mogel več dolgo zadrževati pijače v svojem koleslju, pa tudi delitve blaga iz zabojev, na katerih je mirno spal Kranjšek, ne bo mogel odlašati. Seveda bi rajši to opravil doma, pred občino na vasi. A Repovž ni nikoli vztrajal pri nemogočem, kar je osnovna odlika dobrega politika. Zato je na pol poti velel zapeljati koleselj na veliko dvorišče pri Sadarjevem bratrancu, pri onem, ki je imel pred vojno gostilno.

Lojtrniki so mu sledili, ne da bi se kdo začudil. Zato pa je bil toliko bolj začuden Sadarjev bratranec. Preden je stopil na prag in Repovžu naproti, je še hlastno naročil domačim, naj vreče in kante, ki jih je bil poprej na poti v mesto odložil v vežo Sadar, ,živela svoboda', naglo znosijo na podstrešje. »Žejni smo, pa smo malo ustavili,« je rekel Repovž.

»Saj veš, da nimam gostilne od tistega dne, ko se je začela vojna,« je rekel Sadarjev bratranec, malo siten zaradi nenadne nadloge, malo pa z olajšanjem, ker Repovž ni takoj vprašal za Sadarjevo žito in mast in utaje torej očitno ni odkril. »Vojne ni več. Zdaj je svoboda in ti boš spet imel gostilno,« je rekel Repovž.

»Menda,« je pritrdila mladina, ki je z zanimanjem poslu­šala.

»Menda res,« je neodločno prikimal Sadarjev bratranec. »Ne da ne bi bil že sam mislil na to - pa kaj, ko nimam drugega kot stare polomljene mize in stole...«

»Za danes bo to zadosti, drugo imamo s seboj,« je rekel Repovž, in še preden je izrekel zadnjo besedo, se je mladina zapodila na zapuščeno kegljišče, založeno z mizami in stoli, in v nekaj trenutkih spremenila dvorišče v vrtno veselico. Repovž je bil že med potjo približno izračunal, po čem bo prodajal kose, srpe, žeblje, lonce in kožice ter blago za pred­pasnike. Obenem je naredil tudi približen seznam, kaj komu, da ne bi kdo pokupil vseh kos, drugemu pa bi ostali sami predpasniki. Pravično razdeliti žage, žeblje in vse drugo po hišah ni bilo preprosto, ampak na papirju se mu je tako lepo posrečilo, da je bil kar ponosen nase. Trgovanje je spočetka dobro teklo, tudi zato, ker je priporočil, naj tisti, ki bo dobil kak lonec preveč ali srp premalo, zamenja s kom drugim in je to prav lepo delovalo. Se je pa kmalu zataknilo, ko se je pokazalo, da je denarja precej več kot blaga. Ni šlo drugače, kot daje Repovž sredi kupčevanja vsemu svojemu blagu zvišal cene, in to večkrat zapored, s čimer je nevede in nehote med prvimi v državi uvajal v narodno gospodarstvo naglo razvred­notenje denarja. Toda dolinci, užejani in utrujeni, niso raz­mišljali o tem, čeprav so nekateri morali plačati isto blago dvakrat dražje kot drugi samo četrt ure poprej, in so pač vzeli, kar so mogli dobiti. Kupčija je bila opravljena še preden so dobro odmašili vse zelenke in pletenke, ki jih je bil vtem raznosil in razdelil lastnikom Kolbezen.

Nato se je začela prva vrtna veselica v dolini po svobodi. Začela se je kakor vse reči takrat: iz ničesar. Sadarjev bratranec je sicer spotoma stočil še sod dobrega starega jabolčnika, skoraj tako močnega kot kako lahko vino, in vse žganje, kar gaje imel pri hiši, ampak to le za dopolnilo tistemu, kar so ljudje imeli s seboj. Imeli pa so pijače za pol koleslja in to nikakor ni bilo malo. Veselica je trajala ves preostali dan in vso noč. Harmo­nikarja Huga so, skrbno pazeč na njegov instrument, polili z vodo prvič ob štirih popoldne, drugič pa opolnoči, da se je prebudil in toliko streznil, daje mogel spet vleči svoj meh.

Proti večeru so slavnostno odprli obnovljeno kegljišče. Sadarjev bratranec je nekaj preperelih desk v podu zamenjal z novimi in poiskal na parni keglje in krogle, ki so se tam prašili štiri leta. Svečani otvoritveni met je pripadel staremu Parnemu. Ker je bil močni jabolčnik Sadarjevega bratranca natanko po njegovem okusu, je imel že precej zamegljene oči in so mu morali pokazati, v katero smer približno naj vrže. Zamahnil je s strokovno neoporečno kretnjo, »ta pa zna«, se je culo iz občinstva, se nagnil globoko naprej in z zaletom položil kroglo na desko. Nagnil se je pa le malo preveč in da ne bi padel, je naglo podstavil nogo predse, nato še drugo, vendar ga je še vleklo na trebuh, tekel je za kroglo, globoko sklonjen in loveč ravnotežje, skoraj do kegljev, dokler nazad­nje ni mogel več dovolj naglo podstavljati nog in gaje poteg­nilo na obraz. Čeprav je močno zaviral s svojo koščeno brado, je pridrsel med keglje in podrl vse razen srednjega. Te vrste met je pozneje v dolinskem ljudskem izročilu dobil ime ja­bolčni libek.

Mladi Sadar je vrgel oči na Marjano, prodajalko v Podrav-čevi zdaj državni trgovini, vendar s svojim mavcem ni bil najbolj okreten in nežen pri plesu, zato mu je Marjana ušla z najstarejšim Ogrizkovim v temo za kegljiščem. Sadar je zlezel na nizko kegljiščno streho, ne toliko, da bi ju zasledoval ali ljubosumno nadzoroval, kot zato, da bi ju prestrašil, kakor zaslužita. Toda stara zanemarjena streha ga ni zdržala, s strašnim truščem je padel nanju in vsi trije so se prestrašili še veliko bolj, kot so zaslužili. Marjana je zacvilila na pomoč, iz tropa mladine, ki je pritekla, so Ogrizkovi fantje vsi hkrati planili nad Sadarja. Ta ni imel bratov, zato pa dosti prijateljev, ki so bili tudi vsi pri roki, in v trenutku se je razvil pretep, kot so jih v dolini le malo pomnili.

Ker se je streha podrla samo na koncu dolge kegljiščne lope, so kegljači sprva nemoteno metali naprej. Toda mla­demu Sadarju je zelo šlo spod rok z njegovim trdim mavcem na levici in Ogrizki so morali poiskati primerno orodje zoper to. Najbolj pri roki so bili pač strešni podporniki kegljišča in naglo so izpulili enega od njih. Kegljači so to po naključju videli in naglo planili k preostalim podpornikom. Streha je nekaj trenutkov še obstala bolj na njihovih rokah kot na stebričkih, potem so pa le morali popustiti. Ko se je prah polegel in so se izkopali iz kupa ostrešnih tramičkov, kraj-nikov in desk, so imeli vsi za stvar zainteresirani okrog sebe v izobilju priročnega orodja, da so lahko primerno posegli v pretep, kar so tudi nemudoma naredili.

Harmonikar Hugo je ostal brez občinstva in je lahko mirno v tretje zaspal. Stari Parni in Ogrizek, ki sta sicer sama komaj stala, sta si vtepla v glavo, da se bodo fantje, ki so onemogli obležali na bojišču, prehladih v travi, na katero je že padala jutranja rosa. Pravzaprav je bila to Ogrizkova misel, skrbelo ga je za sinove. Potem pa sta s Parnim razširila to skrb še na druge onemogle pretepače in jih po vrsti brez diskriminacije pobirala ter vlačila na leseno plesišče. Plesišče je bilo majhno, ampak prostora jima kljub temu ni zmanj­kalo, ker je vsakdo, ko je po kratkem počitku prišel malo k sebi, spet vstal in odtaval nazaj v pretep. Nihče ni prav vedel, kdaj in kako se je pretep končal, ali s splošno spravo in poravnavo ali iz čiste onemoglosti. Potem je veselica nekoliko zastala, ker spet nekaj časa niso mogli prebuditi dolgega Huga, vendar je ponovno oživela in trajala je, dokler ni bilo sonce že tako visoko, daje prilezlo čez strehe in obsijalo gostilniško dvorišče. To je ljudem vlilo novih moči. Vogarškovka je s prazno pletenko v roki skočila na dolgo mizo iz debelih plohov, zaplesala po njej, da je letela steklenina ljudem v naročje, in zanosno zaklicala: »Živel kralj Tito!«

Sadarjev bratranec je jezno pljunil in stopil k Repovžu: »Veš kaj, Repovž, ko začnejo stare babe skakat po mizah, je pa počasi vsega dosti.«

Repovž je prikimal in zaklical Vogarškovki: »Kaj pa go­voriš, trapa, saj Tito ni kralj!«

»Če bi bil kdorsibodi, bi ne bil, kar je,« je odvrnila v domoljubnem zanosu, »če še ni kralj, pa še bo, jaz že vem, kako se svet vrti, živel kralj Tito, juhuhuhu!«

Repovž je uvidel, da nadaljnja ustavnopravna razprava z Vogarškovko nima smisla, zato je poiskal mladega Sadarja, da bi zapregel koleselj. Sadar je bil takoj za to. Čez glavo je bil sit objemanja in prepevanja z najstarejšim Ogrizkovim, ki je bilo sledilo pretepu, in užaljene Marjane, ki je za sosednjo mizo kuhala mulo, ker se nobeden od obeh petelinov ni več zmenil zanjo.

Ko je koleselj zaropotal po dvorišču in med veseličnimi omizji, so se lotili svojih vpreg tudi drugi vozniki, ne da bi jim bil kdo kaj rekel. Repovž se je spet postavil na čelo sprevoda, ki se je počasi vlekel po dolini proti vasi, pri čemer so posamezni vozovi prikazovali zelo različno podobo.

Tečnemu staremu Sadarju so naložili najbolj pijane, vedoč, da bo kajpak vso pot godrnjal in zmerjal, pijance bo pa le pustil v miru in jih ne bo izzival. Zato je z njegovega lojtrnika donelo raznoglasno smrčanje. Le kadar je voz zapeljal čez kak večji kamen in so pijane glave udarile ob ročice, prečke in koder so še opletale, so enakomerno žaganje pretrgali glasni vzkliki, vzdihi in kletvice, a le za trenutek, nato pa se je takoj spet oglasil smrčanec, do naslednjega večjega pretresa.

Na nekaterih vozovih so peli po dva ali trije, na tistem z ,Največ sveta otrokom sliši Slave', kjer je bil tudi Hugo, pa vsi. Peli niso zmerom iste pesmi, kot jo je prav tedaj igral harmonikar, ampak to ni nikogar motilo.

Na Sovinčevem lojtrniku pa so se še vedno po malem in na obroke pretepali. Sovine je znal zmeraj poiskati tak pogo­vor, da se je bilo mogoče na smrt skregati. Brez dolgega uvoda je spustil kako tako, da ji je moral kdo ugovarjati. Kadar mu ni nič izvirnega prišlo na misel, je pa povzel najbolj neumno, ki je bila pač izrečena, in jo izpeljal naprej, da je nakopal tistemu, ki jo je bil izrekel, burne ugovore z vseh strani. Potniki pod njegovim ,Smrt reakciji', do vratu polni žganja in jabolčnika, kajpak tudi niso bili najbolj pri ravnotežju, zato je kdaj pa kdaj, ko je kdo odločneje posegel v pogovor z roko ali nogo, padel kak razpravljalec z voza. Vzpel seje na kolena in dlani, otresal glavo, dokler se ni zbistril, vstal in si otepel beli cestni prah s prsi in kolen, potem pa se zapodil za vozom, da bi po možnosti že vtem, ko je spet lezel na voz, sunil koga drugega dol. Kolbezna so po tej metodi v drugo ali tretje vrgli z voza prav na vasi. Ker je malo dlje otresal glavo in prihajal k sebi, je spregledal, da je že doma, pa je kresal dalje za Sovinčevim vozom vso pot do mostu. Dohitel je Sovinca šele tedaj, ko je ta že postavil svoj lojtrnik pod kozolec in pognal konje v hlev. Kolbezen je užaljen obstal sredi dvorišča in se mrko razgle­doval po Sovinčevi posesti, ko da so ga po sili privedli na neznani kraj. Se je pa naglo odobrovoljil, ko mu je Sovine namignil, naj stopi z njim v klet. Tam ju je zvečer našla Sovinčevka: popolnoma pomodrelih ustnic, malo modrika­sta pa tudi že v lica, sta spala vsak s svojo polprazno majoliko v naročju.

Tako se je veselica počasi razpredla in raztekla na manjše zasebne in posamične veselice, ki so, nekatere še ves dan in celo še naslednjo noč, polagoma usihale in naposled usahnile. V spominu vasi je ostala kot prva velika veselica po svobodi. Ni se je bilo treba sramovati tega ponosnega naziva, saj je bila ena najimenitnejših, kar so jih pomnili v dolini od dav­nih let.


VI.[uredi]

Jeseni se je stari Parni pridružil vozačem, ki so se vsako jutro vozili z vlakom na delo ali v šolo v mesto in se proti večeru vračali domov. Sin Jurij mu je bil priskrbel službo vratarja na okrožju. Za tako zaupno mesto ni bil primeren kdorkoli, temveč samo preverjen in zanesljiv človek; oče višjega vodnika Jumba je bil seveda preverjeno zanesljiv človek.

Parni si je našel za vozaško družbo starega Ogrizka, ki je bil višji poštni uradnik malo pred upokojitvijo. Kako da sta se spoprijateljila prav ta dva, bi težko kdo znal razložiti. Mogoče sta ju združili enaki kanglici z mrzlim fižolom, s katerima sta vsako jutro pribingljala na postajo vsak iz svoje smeri; morebiti to, da sta bila oba ponosna na svoje potom­stvo, Ogrizek na svojih pet šolanih sinov, Parni na svojega Jurija, partizana Jumba; nemara pa je bil Ogrizek kdaj samo poprosil Parnega za ogenj ali Parni Ogrizka za cigareto, nakar sta obstala drug ob drugem ne le tisto jutro, temveč vsa meglena, siva, žalostna jutra s krmežljavimi študenti, mrkimi delavci, zehajočim postajenačelnikom in z umazanimi, neraz-svetljenimi, razmajanimi vagoni, ki so imeli v oknih namesto šip lepenko, vstavljeno tako, da sta bila napisa ,UNRRA' in ,not to be sold' z notranje strani.

Vlaki so vozili po dolini že skoraj neprijetno redno. Nepri­jetno je treba reči zato, ker zares redno še zmerom niso vozili. To je pomenilo, da se človek ni mogel več zanašati na tri ure zamude, temveč je moral priti na postajo točno, vsak drugi ali tretji dan pa se je vendar primerilo, da je potlej čakal na vlak tri ure čez čas, določen za odhod. Včasih kak dan pa vlaka kratko in malo sploh ni bilo. Kakor so bili ljudje navajeni še iz vojnih časov. Ne tako, da bi imel, recimo, triindvajset ur zamude, nakar bi drugi dan peljala dva vlaka drug za drugim z enournim razmakom v isto smer; kdor pozna red in logiko lokalnih prog, ve, da to ni mogoče. Vlaka tisti dan pač ni bilo, železnica je imela zaprto kot ob nedeljah trafika in ob sredah gostilna. To se je zgodilo, kadar je nastopila višja sila. Na primer, kadar sta opešani stari lokomotivi, ki sta skrbeli za to progo, obe hkrati izpustili sapo in dušo, kadar so na kakem med vojno zbom-bardiranem mostiču popustili začasni podporniki ali kadar je bilo treba nenadoma prestaviti kako taborišče nemških vojnih ujetnikov z enega konca dežele na drugega, kjer so naslednje jutro nujno potrebovali dva tisoč lopat s pripa­dajočimi rokami, nakar je imela železnica obsedno stanje in so vsi vlaki vozili samo ujetnike, na primer.

Nekaj takega se je moralo zgoditi tisti popoldan, ko sta Parni in Ogrizek po dolgem čakanju v mestu zvedela, da vlaka ta dan ne bo, in sklenila odkorakati domov peš. Na polovici poti sta zavila v gostilno Sadarjevega bratran­ca, da spijeta brizganec z jabolčnikom; vina tiste čase ni bilo v prosti prodaji, vinske bone, pridobljene z udarniškim delom v mestu, pa sta za tekoči mesec že davno utekočinila, kot sta razložila gostilničarju, ko sta naročala jabolčnik. Se preden so jima ga nalili, sta že imela pred seboj buteljko dobrega zlatega Štajerca: ljutomerski traminec, letnik devetin-trideset. Nekdo za mizo v kotu, edino obljudeno v vsej temni gostinski sobi, je bil slišal njun pogovor o vinskih bonih in jabolčniku, pa je v navalu dobrodelnosti vzel iz zaboja na mizi pred seboj buteljko in jima jo prinesel, ne da bi bil obrisal z nje oblance, v katerih je do tistega trenutka počivala varno zložena med drugimi žlahtnimi sestričnami. Rekla sta »hvala«, »lep dan imamo«, »to pa je vino, to« in podobno. Izza mize v kotu so jima odgovarjali »na zdravje«, »danes ga malo nakladamo«, »kaj se obirata, poglejta, še cel zaboj jih imamo« in podobno.

Hvaležno sta povzela njihov slog pogovora in nekakšna svetla odločnost ju je obšla, »na vaše zdravje«, »ta je pa dober«, »pa ga res nakladamo« in buteljka je bila naglo prazna. Prav tako naglo so jima postavili na mizo novo, polno. Bili so štirje, vsi v zlikanih svetlomodrih uniformah s častniškimi našitki. Čez stole so bili vrgli dolge rjave usnjene plašče. Na mizi so imeli zaboj z buteljkami in dve dolgi debeli salami, pravi ogrski. Gostilničar jim je kdaj pa kdaj prinesel kruh, čebulo, vložene kumarice, sicer pa so skrbeli sami zase. In peli so. Peli so pa kot slavčki. Gotovo so se bili uglasili kje v kakem zboru, ker se je slišalo, da pojejo po pravem, šolano. Peli so kot v radiu. Stari Parni in Ogrizek nista še nikoli slišala tako lepega petja.

Zvezde nam žare,

noč nam razsvetljujejo temno.

Tiho četa gre

in mesec nad njo, nad njo.

Ko je bil zaboj na mizi prazen, in Ogrizek in Parni sta k temu prispevala spodoben delež, se je v kotu vnela glasna razprava o tem, ali naj prinesejo s tovornjaka nov zaboj ali pa naj se vendarle odpeljejo naprej in tja, kamor bi do noči morali priti, pa že tako in tako ne bodo. Prevladala je druga, zato so trije vzdignili s stola četrtega, ki je tovornjak vozil, ga odnesli ven, ga posadili za krmilo, mu poiskali v žepu vžigalni ključ in mu prepustili vse drugo, sami pa se spet posvetili petju.

Parni in Ogrizek sta zlezla na tovornjak zadaj, kabina je bila že tako prepolna, potem ko sta dobila številna zagotovila, da ju bodo odložili na križišču pred vasjo. Glavna cesta, ki pelje mimo vasi, ni daleč od železnice. Zato so ju videli z železniške postaje, ko sta se peljala mimo. Čakajoči na vlak, ki ga ne bo, so gledali, kako sta poskakovala na tovornjaku, tolkla po strehi vozniške kabine, krilila z rokami in v sveti jezi celo vrgla nekaj buteljk z vozila. Ampak družba v kabini je bila preveč zaposlena s petjem in še motorja ni dobro slišala, pa tudi če bi morebiti zaznali njuno razgra­janje, bi ga najbrž imeli za ropot površno naloženih zabojev. Potem je tovornjak vozil v zahajajoče sonce, nato skozi obcestna naselja, ki so se odpravljala k počitku, in nazadnje skozi speče vasi, v katerih je komaj kje brlela kaka luč. Tudi stari Parni in Ogrizek sta zaspala, pokrita z veliko plahto, ki sta jo našla na tovornjaku, in omotena od žlaht­nega traminca. Zbudila sta se malo pred Ljubljano, ko so zvezde že bledele in ko so možje v usnjenih plaščih ustavili, da odtočijo. Po tedanjih cestah je bilo to neznansko dolgo potovanje.

Napol zaspani, napol pa še vedno pijani pevci so se v hipu prebudili in streznili, ko sta na tovornjaku pokazala skuštrani in prašni glavi njihova popotna znanca iz čisto drugega okraja, kaj okraja, okrožja in pokrajine. Ponudili so jima, da ju zapeljejo v Ljubljano na železniško postajo. Čeprav zbegana in krmežljava, sta se temu odločno uprla: da ga ni na svetu vlaka, s katerim bi se še peljala po tej žalitvi, ki jima jo je prizadejala železnica.

Ja, ampak nazaj ju pač ne morejo peljati, to bi trajalo cel jutrišnji dan, in kako naj bi to sploh opravičili, kam bi zapisali tako vožnjo?

Ne, tudi do tovornjakov jima ni več, sta zatrdila Parni in " Ogrizek.

Obstali so okrog njiju s tako očitno razvidnim občutkom krivde, da so se jima zasmilili, pa sta jih začela tolažiti: saj nismo v vojnih časih, bova pa menda že prišla domov, saj ni zased ob cestah in min po poljih.

Neradi so se naposled dali potolažiti in so se poslovili, potem ko so jima naložili buteljk v vse dovolj prostorne žepe, se pravi po štiri do šest na moža, in vtaknili še po dve v spodaj zavozlana rokava Ogrizkovega lahkega jesenskega plašča, Parni, ki je bil spotoma nekje usejal svojo kanglico za fižol, pa je dobil za odškodnino dobro ohranjen in s tramincem naložen nemški vojaški telečnjak, ki seje našel na tovornjaku, in ko si gaje oprtal, je mogel vzeti še nekaj steklenic v naročje. Z glavne ceste nimata kam zaiti, ko ubereta pravo smer proti svojemu okraju, okrožju in pokrajini, sta rekla, in zastavila korak. Z jutrom je prišlo sonce in kmalu zatem prvi kmečki voz, prvi izmed mnogih na tem njunem popotovanju.

Kmet, ki se pelje le malo dlje od doma, ima zmerom s seboj debel krajec kruha in pogosto tudi kos slanine. Parni in Ogrizek pa sta imela kaj ponuditi v zameno. Sploh pa je v zlatem Štajercu več kalorij, vitaminov, mineralov in drugih sestavin dobre hrane kakor v vsem, kar ljudje običajno jedo, tako da s prehrano nista imela nobenih zadreg. Tudi za nočevanje ni bilo stiske. Kmetija ni kakor meščan­sko stanovanje, kjer je vsak kot čemu namenjen in s čim zapolnjen, da lahko nepričakovanega gosta prenočijo kveč­jemu v kuhinji, če je dovolj velika. Vsak kajžar lahko na svislih ali v parni prenoči deset ljudi, premožen kmet pa celo četo. Zato tudi s spanjem nista imela težav. Tako sta potovala stari Parni s konca Žabje vasi in Ogrizek, višji poštni uradnik, prvi oče Parnega Jana, edinega dolin­skega tako rekoč od soseske priznanega potepuha, in vodnika Jumba, najbolj spoštovanega partizana v dolini, drugi peterih šolanih fantov; prvi, ki je stal pri mokrih vajah ob izpuhu motorke, da se ne bi otroci opekli, in drugi, ki je bil preživel življenje med obrazci in žigi ter natančnimi in jasnimi pred­pisi in pravili - tako sta potovala stari Parni in Ogrizek teden dni. Spala sta dobro in trdno, kjer ju je pač ujela noč. Hodila sta ali se vozila s konji, z voli in s kravami, kakor je pač naneslo. Sonce je sijalo, ko da trosi zlatnike z vsakim posa­meznim žarkom, kar zna samo jesensko sonce, ki pozna pravo mero. In zlati Štajerec, kakor da bi bil dolga leta varno shra­njen čakal samo na to, se je kosal z zlatim soncem, kdo bo dal več, dobro sonce ali plemenito vino, tistega, česar sta bila deležna v nenadnem slapu izobilja: miru v duši, ravnotežja v srcu, vedrine v glavi, potrpežljive modrosti in umirjene vedno­sti o stvareh sveta.

Domov sta prikoračila, ko so ju že imeli za izgubljena. Neobrita in povaljanih oblek, strganih čevljev in povešenih žepov sta bila taka, da bi se vsakdo obrnil od njiju - če ne bi bilo nevsiljivega, mirnega nasmeha na njunih obrazih, blage dobrovoljnosti, ki jo vidiš na človeku šele na drugi pogled in ki jo ima samo uravnotežen odrasel mož, v miru s seboj in s svetom okrog sebe, z ničemer in nikomer sprt, vse razume­vajoč, ko zavrže nečimrne opravke, ki človeku kvarijo njegove dni in upošteva samo še tisto, kar v resnici šteje v življenju, kajti v tem je človekova uravnoteženost. To sta naredila staremu Parnemu in Ogrizku zlato jesen­sko sonce in zlati Štajerec.

Ko so Parnega na vasi vpraševali, kod sta hodila in kaj sta počela, ni znal povedati, in tudi tega ni znal razložiti, zakaj sta tako dobre volje prišla domov. Bila sta z raznimi ljudmi, ki so ju pač povabili na voz ali na krompirjevo juho in na prenočišče na skednju. Pa kaj sta se pogovarjala z njimi? Nič posebnega, najbolj navadne za­deve. O sinu, ki je padel, o hčeri, ki bo rodila. O ovsu, ki je tako redek, da skoraj ne bo kaj žeti, ker so ga spomladi popasli čerkeski konji, o zažganem tanku, ki stoji sredi njive in je ne bodo mogli zorati, ker ga nihče ne zna spraviti vstran. Pa koga sta sploh srečevala? Najbolj navadne ljudi. Kmeta, ki ju je vprašal, ali kadita in sta veselo odgovorila da, potem jima pa ni dal cigaret, temveč ju je spodil izpod kozolca, kjer sta hotela prenočiti. Cigarete sta pa dobila drugi dan od vojaka, ki jima celo dopoldne ni dovolil naprej, ker so razstreljevali zapu­ščene nemške mine in topovsko municijo ob cesti. Najdlje pa sta se vozila z rjavo mulo na sivi vojaški dvokolici, kjer je bilo komaj dovolj prostora za tri, zanju in za možakarja, ki si je bil vpregel mulo v tisto neudobno reč. Pa kaj je vozil pa kam? Vrečo, navadno rjavo vrečo, v njej je imel kosti svojega sina, ki gaje bil izkopal nekje v hostah pri hrvaški meji, in ker je sin ležal tam že dolgo, od prvega vojnega leta, ga je ostalo zelo malo. Pa zakaj gaje vozil pa kam? Domov gaje peljal, da sta ga hotela imeti z ženo pokopanega na domačem pokopališču, bliže sebi, edinega otroka, ampak on da je zdaj drugače premislil: ko so mu pokazali njegov grob sredi redke smre­kove hoste, je videl, daje tak kraj za mrtvega najpravšnji, da lepšega ne more biti, zato ga bo pokopal v hribu na vrhu svoje senožeti, kjer so se ob gozdnem robu razsadile mlade breze, pa če se stara razjoče pa župnik razpoči, prav tam ga bo pokopal in nikjer drugje, in hudo mu je ob misli, da bodo njega samega zagrebli ob pustem pokopališkem zidu, kadar pride čas za to, namesto da bi mu privoščili kak lep svetlo razredčen smrekov gozd ali roj belih brez vrhu senožeti. Pa so bili drugi, s katerimi sta govorila, tudi taki čudaki? Zakaj čudaki, ta pač ni bil čudak, pametno je povedal, da človek, če kaj ve o svetu in življenju, potem ve to, da pride čas za rojstvo in čas za ljubezen in čas za smrt, čas za setev in čas za žetev, in to je tisto, kar edino šteje, vse drugo so marnje tistih ljudi, ki so zmešali času čas in spravili gorje na svet, da zdaj stari pokopavajo mlade. Zlato jesensko sonce in zlati Štajerec pa sta na svetu samo za to, da se ljudem razkrije, kaj so ničvredne marnje, kaj pa res šteje v življenju, da se svet spet uredi, vse stvari dobijo svoj pravi prostor in svoj čas, kot je od nekdaj bilo in mogoče nekoč spet bo, ko pridejo ljudje k pravi misli in pameti.

Že prav, so sočutno rekli na vasi, pa saj ni čudno, teden dni sta ga pila, še dobro, da sta sploh našla domov.

Na to je stari Parni prikimal, to je pa res, je potrdil.

Ogrizku pa je poslej spomin na dva dogodka v življenju pomagal prenašati sivo mreno na duši, ki sta mu jo zapustili dve vojni in jo je trideset let kanglice s fižolom na jutranjem vlaku ustrojilo v trdo skorjo. O prvem bi večkrat rad, a mu je bilo nerodno in ni znal prav začeti, o drugem pa si ni upal govoriti z Ogrizkovko, ki je vse svoje dni od zore do polnoči prala, kuhala, krmila svinje in ogrebala krompir, da sta bila mogla izšolati pet otrok. Zato je moral živeti s svojima dvema spominoma sam. Počasi je prišel do spoznanja, da je tudi samota, vsaj v tem oziru in v takem smislu, del človekove uravnoteženosti.

Ta dva Ogrizkova spomina sta bila, prvi, izpred davnih let, kot iz nekega prejšnjega življenja, njuno tridnevno poročno potovanje na Sušak in na Trsat, in drugi, iz teh dni, ko se je naša dolina privajala svobodi, njegovo in starega Parnega potepanje skozi zlato jesen.


VII.[uredi]

Ko je padel prvi sneg, so v dolini obnovili kulturno in prosvetno življenje.

Obnovili so ga v Sadarjevi dvorani. Sadar je namreč pred vojno, tista leta, ko je županoval, vzdignil svoje dolge hleve za celo nadstropje, sezidal je nad njimi na svoje stroške dvorano s skoraj sto sedeži in z malim odrčkom. V dvorani je potlej nastopala igralska skupina, ki jo je vodil kaplan. Leto ali dve pozneje je sezidal dvorano nad svojimi hlevi tudi Kramer, takrat ko je bil župan on, najbogatejši liberalec v dolini, in tam je potlej nastopala igralska skupina, ki jo je vodil učitelj. Kramerjeva dvorana je bila manjša, je pa tudi učiteljeva igral­ska skupina imela manj občinstva kot kaplanova. Obe dvorani sta bili med vojno prazni, se pravi, prazni za svoj namen, ker sta sicer ves čas rabili Nemcem zdaj za voja­štvo, zdaj za skladišče krompirja, žita in drugega, kar so kmetje morali voziti tja za obvezni odkup.

Repovž je pregovoril Sadarja in Kramerja, da sta dala svoji dvoranici na voljo za obnovitev kulturnega življenja v dolini. Nova oblast bo znala ceniti njun posluh za potrebe ljudstva, če ga bosta pokazala, če ga ne bosta, si bo pa tudi primerno zapomnila, jima je razložil, in oba predvojna župana sta seveda takoj izpričala pravi posluh, zlasti ker je res šlo za zadeve posluha, za umetnost in kulturo. Ko jima je Repovž oznanil še to, da kultura v novi državi ne bo več deljena po strankah kot pred vojno, temveč bo združena, so vsi trije z demokratično večino glasov sklenili, dva proti enemu, da bo v večji Sadarjevi dvorani vadila in nastopala igralska skupina pa tudi vse večje prireditve bodo tam, v manjši Kramerjevi pa bodo pevske in plesne vaje, in ob koncu sezone, edino to je Kramerju ostalo večjega, plesni venček. V Sadarju je bilo še zmerom toliko stare strankarske vneme in škodoželjnosti, da je svojeročno prebelil svojo dvorano in obnovil pod na odru. Kramer pa je, godrnjaje nekaj o komu­nistično klerikalni koaliciji, česar v novih nestrankarskih časih nihče ni dobro razumel, svojo dvorano samo izpraznil, še pometel je ni, nakar je zagnal ključ od dvoranskih vhodnih vrat na gnoj in jo pustil odprto, naj hodi gor, kdor hoče in kadar hoče.

Kulturno življenje se je začelo z Miklavžem. Za tistega Miklavža je pozneje vso odgovornost prevzel Repovž sam. Vendar ni prikrival, da ga je k stvari nagovoril šolski upravitelj. Ne upravitelj ne Miklavž naslednjega šol­skega leta nista več doživela v dolini, upravitelja so prestavili nekam v hribe, Miklavž pa je izginil brez navedbe novega naslova in s hribovje prišel za nadomestilo zanj Dedek Mraz. Ko je Repovž po uspešno izvedenem dvoranskem spo­razumu poklical upravitelja, da se dogovorita o začetku kul-turnoprosvetnega dela, se o kaki premestitvi v hribe ni še nič vedelo in izkušeni šolnik je brez vsake slabe misli predlagal, da bi začeli obnovljeno kulturno življenje z miklavževanjem. Tako prireditev so imeli, je rekel, pred vojno v obeh dvoranah, pri Sadarju in pri Kramerju, in to ne isti večer, temveč drugo za drugo, da so lahko vsi šli na oba Miklavža, klerikalnega in' liberalnega. Če dobro premisli, je rekel, se mu zdi, da je bila Miklavževa veselica zmeraj ena najuspešnejših v sezoni, s čimer hoče reči, daje sveti Miklavž zelo priljubljen kulturno-prosvetni element. Zdaj, ko bo združen v eni dvorani in ne bo več ne klerikalen ne liberalen, temveč vseljudski, pa mu je treba dati tudi ustrezno novo podobo. Ne da bi mu dali zvezdo na škofovsko mitro, to ne gre, škof ostane škof, bi pa kot glavni dogodek večera uprizorili kako partizansko igro, v kateri nazadnje nastopi sveti Miklavž. V igri bi prikazali partizanski boj in zmago, potem pa bi sledilo obdarovanje otrok in vsega ljudstva, kot gre pravemu ljudskemu svetniku. »Če drugje ne najdem take igre,« je rekel upravitelj Repovžu, »bom pa v Ljubljano pisal, naravnost na društvo pisateljev, tam bodo že našli človeka, ki ima kako pravo igro za nas.«

Repovž seveda ni nameraval uvajati novih časov s pomočjo starih svetnikov. Vendar je dojel in razumel, kar je videl na svoje oči: naj je ob nedeljah dopoldne še tako vztrajno sedel v svojem vozičku na vasi in še tako čemerno in postrani pre­meril vsakogar, ki je stopil v cerkev, naj je prirejal sestanke ob času, ko je bila v cerkvi maša in plesne vaje ob urah, od davna določenih za večernice - ljudje so na svoje navade dali več kot na vse njegove napore, da bi jim jih zamenjal z novimi. Zlasti še, tega se je zavedal, ker ni imel ponuditi v zameno ničesar tako vzvišenega in priljudno domačega hkrati, kot so na primer večernice ali sveti Miklavž. Na versko vprašanje je torej gledal s stališča, da ljudje vere ne bodo opustili, dokler jim ne da kaj boljšega v zameno. Da bo to boljše kmalu v obtoku, o tem ni dvomil, saj se nekje v vrhovnih vodstvih mrzlično ukvarjajo s tem pametni ljudje, zadolženi posebej za to zadevo. Treba je počakati, da opravijo svoje in razpošljejo aktivistom po deželi ustrezna navodila, ta čas pa ne riniti sam proti vetru. Pameten človek pač pri nasprotnem vetru ne razpne jader na veliko, potem pa mora prijeti za vesla in se znojiti, medtem ko ga veter žene v na­sprotno smer. To mu prinese samo žulje na rokah, naprej pa ne pride, kvečjemu nazaj. Pametni razpne v takem vre­menu samo malo jadro, tisto, s katerim se pride tudi proti vetru, če človek zna in če je pripravljen krmariti malo sem in malo tja.

Tako je prišel v prvo partizansko igro, uprizorjeno v dolini, sveti Miklavž z angeli in s hudičem vred. Upravitelj ni nikjer dobil igre, v kateri na koncu nastopi sveti Miklavž. Tudi v Ljubljano je pisal, vendar so bili najbrž vsi pisatelji ali na sestankih ali pa tako zaposleni z obisko­vanjem in opisovanjem udarniških, sečnih, mladinskih in drugih brigad, da mu niti odgovorili niso. Zatorej ni ostalo nič drugega, kot daje Podravčev študent sedel in igro napisal. Upravitelj nad igro ni bil navdušen, vendar mu je bila od vseh, kar jih je dobil podobnih v roke pri prosvetni oblasti na okraju in na okrožju, še najbolj všeč, saj je bilo v njej vse, kar je bilo potrebno: hrabri partizani, podli izdajalec, krvava bitka, velika zmaga in na koncu sveti Miklavž. Uprizoritev je imela velikanski uspeh.

Sadarjeva dvorana je bila nabito polna, celo Kramer je prišel, že malo nadelan in je svojo pijanost prav razkazoval, kakor nalašč. Stari Sadar je begal po hlevih pod dvorano in prosil vse svetnike, vštevši svetega Miklavža, naj tramovi, ki nosijo pod dvorane, vzdržijo samo še tokrat, nakar tako prvim kot drugim ne bo več nalagal takih preizkušenj, ne tramovom ne svetnikom. V Sadarjevem sadovnjaku za dvorano je stala polovica Jumbovih terencev z brzostrelkami v rokah, pripravljenimi na strel, in z okna za odrom jim je šolski upravitelj klical zadnja navodila: »Da ne bo kdo začel streljat prezgodaj! Pa ne na pamet naokrog, temveč v tisti kup žaganja tam! Torej, za začetek pomežiknem z lučjo enkrat, za konec pa trikrat! Pazite na moje znake! Jasno?« »Jasno,« so rekli terenci in igra se je začela. Partizani, to je druga polovica Jumbovih terencev, so v slikoviti skupini sedeli v temnem gozdu ob tabornem ognju in zelo lepo peli. Pogovorili so se o prihodnosti in se strinjali, da bo lepša. Podli izdajalec jih je izdal. Nato se je začela bitka. Upravitelj je dal znak z žepno svetilko. Terenci v sadov­njaku so udarili tak zaporni ogenj iz svojega orožja, daje še v dvorani kljub zaprtim oknom zasmrdelo po smodniku in so ljudje od navdušenja ploskali in cepetali z nogami. Spodaj v hlevu si je stari Sadar obupan zamašil ušesa z dlanmi in zbežal izpod škripajočega tramovja. Sovražniki na odru so bili premagani, obležali so mrtvi, toda fantje v sadovnjaku so v osvobodilni vnemi spregledali upraviteljev znak za konec bitke in so neumorno nažigali naprej. Na odru so se nekateri že pokojni sovražniki spreme­nili v ranjene, ponovno zgrabili za orožje in se še naprej upirali očitni partizanski premoči. Upravitelj je odprl okno za odrom, kar se je iz dvorane videlo po tem, da so stranske zavese na odru v prepihu zavihrale, zbral iz svojih spominov na predvojno služenje roka v kraljevi vojski vse kasarniške psovke, ki se jih je kot rezervni narednik mogel spomniti, in kričal ven na vrt, naposled pa v strelce v sadovnjaku zalučal še svojo svetilko, da so vendarle prenehali in so sovražniki na odru lahko v drugo in dokončno omahnili in umrli. Nato so bojišče zasedli zmagovalci, iz ozadja pa je svečano prikorakal, previdno stopajoč čez mrtve okupatorje, sveti Miklavž s spremstvom. »Tovariši in tovarišice,« je začel nebeški odposlanec, ampak že prve besede mu je prerezalo veselo ploskanje. Zelo nesvet-niško je vzdignil pesti in zagrozil občinstvu, ki mu je odgo­vorilo s še močnejšim smehom. Ko je naposled le prišel do besede, je bil že močno zlovoljen, zato je povedal svoj govor precej drugače, kakor je bilo predvideno. »Tovariši in tovarišice, to je prvi Miklavž v svobodi, zato je bila najprej igra, potem bo pa ples. Mir, nehajte ploskat, tristo hudičev, mir, pravim! Zdaj bo obdarovanje. Prihajajte na oder po vrsti, kakor bom klical, ne vsi naenkrat! Kje pa je seznam, kateri osel mi gaje pa vzel, kršenduš hudičev? Če kdo ne bo poklican, nisem kriv jaz niti Repovž niti krajevni ljudski odbor, temveč njegovi domači, ker niso prinesli v graščino darila zanj, čeprav je visel razglas tam cel teden in ste ga dobro videli! Otroci pa dobijo darila vsi, ker zanje niso dali njihovi, temveč ljudska oblast!« Miklavž je seveda obdaroval najprej partizane. Sovražniki so dobili vsak svoje darilo pozneje za odrom. Vsi predšolski otroci so dobili vsak po en ameriški obrok ,ration L': v povoščenem trdem ovoju konzervo mesa, kon­zervo riževega pudinga, zavojček trdih slanih keksov, proti-malarijske tablete, juho v prahu, tablete za razkuženje pitne vode, ključ za konzerve, pet cigaret Lucky Strike in vžigalice. Šolski otroci so dobili vsak po en debel nov zvezek in svinčnik. Kje je staknil Repovž toliko novih zvezkov in svinčnikov, je ostalo nepojasnjeno. Skrivnost je ostalo tudi vse, kar so Repovžu rekli na okraju in okrožju nekaj dni po tem miklavževanju, ki je naglo po­stalo znamenito daleč naokrog. Zvedelo se je samo to, da so mu vpisali nekakšen ukor v njegovo rdečo legitimacijo in da je le malo manjkalo, pa bi mu bili tisto knjižico vzeli. Potem je kulturno življenje za nekaj časa zamrlo. Pa ne za dolgo. Ko je sneg zanesljivo obležal in so postali večeri v dolini dolgi in tihi, je Repovž velel upravitelju, naj poišče novo igro. To pot kako že preizkušeno. Če ni nobene s partizani, pa rajši kako staro, kakor da bi si študentje izmišljali nove. Igra naj ima čimveč oseb, da bodo lahko nastopili vsi v dolini, ki bi radi igrali, in iz nje naj se vidi, daje bil naš narod že od nekdaj svobodoljuben in neustrašen. Upravitelj je našel Finžgarjevega Divjega lovca: »Tudi v tej igri so naši kraji okupirani in žandarji novačijo naše fante, ki pa gredo rajši v hosto kakor v cesarsko vojsko. V hosti sicer ne postanejo partizani, temveč skrivači, vendar je to za tiste čase razumljivo, saj ni bilo pravega vodstva, ki bi znalo nare­diti iz skrivačev partizane.« Tako je šolski upravitelj utemeljil svoj repertoarni izbor. Zbral je obe predvojni igralski družini, klerikalno in libe­ralno, za največjo uprizoritev Divjega lovca, kar jih je kdaj bilo v dolini. Za režijo je nagovoril Marjana Liparja, strojnega stavca, ki se je vsak dan vozil na delo v tiskarno v mesto. Pripeljal mu je Jumbove terence, da bodo peli v vlogi vaških fantov, vso dolinsko mladino, da bo statirala kot kmečko delovno ljudstvo, zase pa si je izgovoril vlogo starega župana. Nato so začeli. Lipar je bil izobražen človek. Že v službi po delovni dolž­nosti, potlej pa še na vlaku in doma je prebral na kupe knjig; nikamor ni šel brez debele stare aktovke, v kateri je še domov nosil rokopise, kijih je stavil v tiskarni, in vsakovrstne knjige, da jih je prebiral sam in posojal drugim kot nekakšna potu­joča knjižnica. Le malo neodločen je bil in blag kot vsi knjižni molji. Ampak volje in veselja do igranja je bilo na vseh koncih dovolj in to je več kot odtehtalo Liparjevo neodločnost. Sadarjeva dvorana je bila naslednje tedne večer za večerom živahno polna. Na odru so vadili igralci, v dvorani je mladina zbijala, šivala in slikala kulise, za odrom je vladal mladi Sadar, ki je bil kot poznavalec vseh vtičnic in razdelilcev v dvorani nekakšen tehnični vodja in glavni osvetljevalec. Sadar je potopil v škaf z vodo dve železni plošči, ki sta imeli z gumo ovita ročaja, z dvojno nemško telefonsko žico pa, po ena bi bila prešibka, sta bili plošči zvezani na eno stran z vtičnico, na drugo z reflektorji: z bližanjem ali oddaljevanjem obeh plošč v škafu je dosegel, da se luči niso kar tako po domače preprosto prižigale in ugašale, temveč so oder lepo počasi osvetlile ali zatemnile kakor v pravem gledališču. Iz Kramer-jeve dvorane pa je odmevalo petje, spočetka predvsem glasno, sčasoma pa zmerom bolj ubrano: Jumbovi fantje so se pod Kolbeznovim vodstvom pripravljali na svoj nastop v igri. Vstopnice so bile v predprodaji v Podravčevi trgovini. »Kakšna novotarija je spet to, predprodaja?« so spraševali ljudje, vendar so šle vstopnice v denar še hitreje kot modra galica in živinska sol, se pravi, v trenutku jih ni bilo več. Na predstavo je prišlo dvakrat toliko ljudi, kot je bilo sedežev v dvorani. Sedeli so po okenskih policah, na stolih, ki so jih prinesli od doma s seboj, na kozah za žaganje drv, ki so jih staknili pod bližnjimi kozolci, stali so drug drugemu na nogah in še za na stežaj odprtimi vrati jih je visel po stopnicah cel roj, v katerem so nekaj malega videli samo prednji, vsi drugi pa so lahko samo kaj malega slišali, če jim je seveda sploh bilo do tega, če niso prišli samo zaradi gneče v temi med predstavo in s temu primernimi posebnimi na­meni. Stari Sadar tokrat ni tekal po hlevih, da bi poslušal škri- • panje tramov, ki so nosili pod dvorane, temveč je rekel, »če je zdržala Repovževega Miklavža, bo pa še to«, si prinesel ku­hinjsko pručko in se usedel v sredo pred prvo vrsto, tik pred zaveso. Igraje bila zares dobro pripravljena in je ljudi prevzela in ganila. Divji lovec Janez je bil kljub skrivaš tvu in pomanjkanju pravega vodstva korenjak in pol, saj gaje igral mladi Pavlovec, najpostavnejši med neoženjenimi fanti v dolini, skoraj za pol glave večji od mladega Sadarja in samega Parnega Jurija. Njegova nevesta Majda je bila resnična lepotica že v naravi, v igri pa je mogla poleg lepote pokazati še toliko mile ljubezni, plahe vdanosti in trdne zvestobe, dajo je čar gledališča naredil še desetkrat lepšo. Ko je pokleknila pred kapelico in molila za svojega preganjanega divjega lovca Janeza, v ozadju pa so tiho peli fantje na vasi, je zajokala z njo vsa dvorana. Občinstvo pa se je ne le najokalo, temveč tudi nasmejalo. Igra je izkoristila, resda ne zmerom hote, vse razsežnosti gledališča, daje vsakdo v dvorani prišel na svoj račun. Začelo se je v prizoru, ko so Jumbovi terenci v narodnih nošah ubrano peli, na odru pa se je počasi temnilo in je na ljubo domačo deželo, to je na plahto v ozadju, poslikano z griči in cerkvicami, padal večerni mrak. Med blagoglasnim ' petjem je za odrom nenadoma močno počilo in izza kulis je priletel po zraku s hrbtom naprej mladi Sadar. Padel je fan­tom na vasi pred noge, s polovico svojega skoraj ta pravega reostata, od katerega je še curljala voda, in z nekaj metri kabla v rokah, tresoč se po vsem telesu od električnega udarca. Streljanja vajeni pa tudi v petju že kar dobro izurjeni, so fantje nemoteno peli naprej, Sadar pa je sedel sredi odra in strmel v železje in kable v svojih rokah. Nakar se je vzdignil in, ne da bi se zmenil za dogajanje na odru ali za občinstvo v dvorani, zamišljen v svojo elektriko odšel nazaj za kulise. Kmalu zatem, fantom je bilo treba samo dvakrat ponoviti zadnjo kitico, se je luč spet prižgala na vso moč, potem pa počasi pojemala in ugašala, kakor je bilo predvideno, in po vsej dvorani je zašumelo občudovanje, češ, Sadar je pa tič, glej, kako naglo je znal popraviti svoj nevarni stroj. Nadaljevalo seje pred kovačijo, kjer se kmetje pogovarjajo o divjem lovcu. »Dezerter je, pa je ven. Saj mu tudi jaz prav dam, ali pomagati mu ne smeš, če ne, si takoj pod ključem.« To je imel reči dobesedno po Franu Šaleškem Finžgarju nekdo iz nastopajočega ljudstva, Lepijivan, drugi izmed obeh pomočnikov Ivanov v nekdanji Kotečnikovi, zdaj državni kolarski delavnici. Dva kratka stavka, edine besede, ki so mu bile naložene v vsej igri, vendar za Lepijgaivana nezavzetna trdnjava. Ponavljal je pisateljevo besedilo v delavnici med zbijanjem samokolnic, na vseh skušnjah so se mučili z njim, a ni in ni šlo. Dober teden pred premiero si je režiser Lipar naposled oddahnil, »Lepijmuivanu se je posrečilo,« je povedal Repovžu. Res se je Lepijivan držal naučenih besed na vseh zadnjih vajah. Na premieri, ko gre zares in človek daje vse od sebe, pa je trema naredila svoje in Lepijivan je povedal svoj stavek, kakor sta mu ga narekovala narava in poreklo: »Re­zenter je pa je vun, pomagat mu nej ne smejš, greš koj v pisker!« V naslednjem prizoru se vaščani pred kovačijo ne le spo-rečejo, temveč tudi stepejo. Pretep je bil zelo dobro zrežiran, ena od mojstrovin predstave. Na vrhuncu pretepa je nekdo prijel kovačevo težko macolo in zamahnil z njo, vtem pa mu je skočil za hrbet berač Tonček in mu jo od zadaj izvil iz rok, da naredi pretepu konec. Berača je igral režiser Lipar sam, odet v skuštrano lasuljo in razcapano obleko, z malho čez rame in bos. Macole seveda niso naredili iz lesa in lepenke, kakor delajo v gledališčih, ker je bilo veliko preprosteje izposoditi si pravo pri kovaču. Tako je torej pretepač pograbil macolo, zamahnil z njo visoko nad glavo in grozeče malo počakal v tej drži, za hrbet mu je skočil Liparjev Marjan v vlogi berača Tončka, prijel za macolo, oni jo je izpustil, ampak Lipar, neodločnega in blagega značaja, je še ni dobro poprijel, dvanajstkilo-gramska macola mu je padla na nogo in pretepa je bilo res v hipu konec: vse je obstalo kot okamenelo, njihov režiser pa je z nečloveškimi kriki skakal po odru na eni nogi in z drugo v obeh rokah. Ker potlej še mesec dni ni mogel obuti čevlja na tisto nogo, je berač Tonček tudi na naslednjih predstavah nastopal iz resnične potrebe bos. Lipar pa se je prihodnje tedne v snegu in mrazu pojavil vsako jutro na železniški postaji v starih sandalah, dovolj ponošenih in raztegnjenih, daje mogel vanje obuti debele volnene nogavice. Vrhunec uprizoritve sije zamislil režiser na koncu, ko biriči v planinah dohitijo divjega lovca Janeza in ga ustrelijo, da mrtev pade v prepad. Lipar je s pravim umetniškim darom pripravil ta prizor tako mojstrsko, da je dolina, ki je bila kajpak o vsem obveščena že vnaprej, saj je skoraj iz vsake hiše kdo nastopal v igri, nestrpno pričakovala ta veličastni konec in glavno znamenitost predstave. Na odrčku, ki je imel od tal do stropa v višino slabe tri metre, seveda ni mogel sezidati kaj prida planin niti prepadov. Da bi prežagali nekaj plohov, naredili loputo v tleh in bi divji lovec padel skoznjo v Sadarjev svinjak, to zamisel je stari Sadar odločno odklonil, zato je bilo treba postaviti planine in prepad drugače. Lipar je dal narediti iz desk in platna nekakšno skalovje, visoko dobrega pol metra, ki bo predstavljalo planine. Ko je Pavlovec stopil nanje in dvignil roke, je s prsti že dosegel strop nad odrom, zato planine niso mogle biti višje. Za tem ska­lovjem je torej bil prepad, v katerega bo omahnil ustreljeni divji lovec Janez pred očmi svoje zveste lepe Majde. Nekaj časa so poskušali tako, da se je Pavlovec vrgel plo-skoma na tla za platnene skale. Vendar je začel po treh ali štirih skušnjah tožiti o bolečinah v trebuhu. Zato je vlogo prepada prevzel mladi Sadar. Mladi Sadar je bil poleg Parnega Jurija, ki pa ga niso mogli vplesti v to reč, oblast je le oblast, edini v dolini po postavi in moči kos visokemu Pavlovcu. Ulegel se je za narisane skale po dolgem na hrbet, pripravil roki in čakal na divjega lovca. Ta se je vrgel zviška nanj, Sadar ga je ujel in če sta se dobro stisnila drug k drugemu, je bilo res videti, da je Pavlovec izginil za skalovjem v prepad. Vsi so se veselili trenutka, ko bo dolina občudujoče za­ploskala imenitnemu koncu igre, kajti vsakdo je poznal Sadarjev oder in bo moral priznati, da česa takega na njem še niso videli. Biriči so za premiero nasuli v naboje svojih lovskih dvocevk po šilce smodnika, da ne bi premalo počilo, in jih dobro zatlačili s papirjem. Pol dvorane je bilo na nogah, ko je divji lovec Janez pritekel s svojo Majdo za zadnji prizor na oder, se pravi na planine, in biriči za njima. Janez je skočil na skalne vrhove in povedal svoje zadnje besede s puško v roki, naper­jeno vbiriče, ki so kričali, kot je zahteval pisatelj, »divji lovec! Streljajmo!« »Stojte,« je zavpil Pavlovec z vrha planin, »kdor nameri, obleži mi na mestu! Padel bom, toda od vaših krogel ne! Umrl bom na vojski! Sam se vrnem! Biriči me ne bodo gonili!« »Janez,« je kriknila Majda tik pod vrhom planin, »ti ne smeš umreti! Beživa!« »Majda,« je nežno rekel divji lovec in se obrnil proti njej, kot je igra zahtevala. To je bil trenutek za biriče. Odločno so vzdignili puške. Ker na dva, tri metre tudi papirna kepa prileti z veliko močjo iz puškine cevi, so pomerili v strop nad Pavlovčevo glavo, za vsak primer in v skladu z režiserjevimi navodili. Nato so sprožili. Z nizkega stropa se je v kosih usul omet. Oder je bil, kolikor ga ni že zameglil smodnikov dim, v hipu poln belega prahu. Prah je pokril seveda tudi Sadarja, ki je čakal v pre­padu, in hitel si je otirati obraz in oči. Pavlovec se je, kot je bilo predvideno, prijel za srce, se zamajal, še enkrat kriknil »Majda!« in omahnil v prepad. Režiserju Liparju se je tisti trenutek posvetilo, da bi bil Pavlovec že na vajah moral izvajati ta znameniti padec v prepad z vsemi rekviziti, se pravi tudi s puško v roki. Ampak zdaj je bilo prepozno. Iz dvorane je bila stvar videti takole: biriči so ustrelili, močno je počilo, se pokadilo in zasmrdelo po smodniku, oder je pokril omet in prah, divji lovec Janez je omahnil in padel v prepad, nekdo drugje v prepadu nečloveško zatulil, kakor da ga dajejo iz kože, nakar sta iz prepada skočila Pavlovec in mladi Sadar in stekla vsak na svojo stran za kulise. Občinstvo je, po pravici povedano, pričakovalo drugačen razplet dogodkov. Vendar tudi s takim, še enkrat po pravici povedano, ni bilo nezadovoljno. Nasprotno, viharno je zaploskalo. Kajpada so vsi vedeli, da za narisanimi skalami čaka na Pavi ovca namesto prepada mladi Sadar. Kljub dimu in prahu so videli, da leti divji lovec Janez nad svojega prijatelja s puškinim kopitom naprej, namerjenim onemu spodaj narav­nost v trebuh. Globok vzdih strahu se je iztrgal iz dvorane in obvisel nad njo v napetem pričakovanju. In v to se je zarezal Sadarjev nadvse realistični, prav nič zaigrani krik kot ne­kakšna prvobitna katarza, ki jo je občinstvo prištelo k igri, pravi igri, tisti, ki jo je bil napisal pisatelj in kije s tem dobila še globlje človeško prizadeti konec. Napetost se je sprostila v olajšanju in namesto smeha, ki ga je pričakoval obupani režiser, se je iz dvorane usulo viharno ploskanje, glasni klici navdušenja in vsakršno odobravanje, dokler niso odprli za-stora in so se prikazali, še vedno vsi v dimu in z ometom posuti, igralci in se nekajkrat priklonili, rahlo zmedeni in iskreno začudeni. Po igri seveda ni nihče šel domov, čeprav je bilo na lepakih jasno napisano, da bo samo igra in nič drugega. Ljudje so na svojo roko privlekli mize v dvorano, mladina, ki je takoj razumela položaj, je pospravila oder in zložila planine, kape­lico in drugo za veliko platneno ozadje z grički in cerkvicami, postavila v kot na odru stol za harmonikarja, in veselica se je začela, preden bi mogli Repovž ali režiser Lipar ali stari Sadar, še vedno lastnik sicer po novem splošnoljudske dvorane, kaj reči. Harmonikar Hugo je bil to pot izjemoma spočit, naspan in dobre volje, zato je bil ples živahen, da že dolgo ne tako. Na malem odrčku so se pri polkah brcali po golenih na kratko in odrezano, pri valčkih pa so si stopali po nogah na dolgo, z zasukom in z vso težo. Pa kaj je bilo to v primerjavi z vsem, kar so nekateri ta večer že prestali za obnovljeno kul­turno življenje doline. Možaki v že odmaknjenih letih so zatikali harmonikarju za solo valčke celo po sto dinarjev za klobuk. Kolbeznovka je zaprosila za ples samega Repovža, da so ga dvignili na oder z vozičkom vred, nakar se mu je naslonila v naročje in vrtela njegov voziček po odru, on pa se je varno držal za njeno obilno zadnjico. Med škornje Jumbovih terencev so se mešala dolga krila narodnih noš deklet, ki se niso utegnile preobleči in so plesale še našminkane kakor v igri. In divji lovec Pavlovec in njegova lepa nevesta iz igre, Sovinčeva Majda, sta plesala ves večer kot da ne vesta za ljudi okrog sebe, da je nastala iz tega nova ljubezen, čeprav sta bila oba že drugje zaročena in skoraj poročena, tako da sta šli to noč dve stari zaroki po gobe in je nastala iz njiju ena nova. Zunaj je bil mraz, hladna zimska noč. Pod bližnjimi na-pušči, skednji in kozolci so se neslišno premikale sence, široke za dve, a strnjene v eno samo postavo. Za zadnji znameniti dogodek tega imenitnega večera sta poskrbela Ogrizkov najstarejši in Marjana iz Podravčeve trgovine. Tudi njiju je pognala v mraz globoko občutena potreba po samoti, ampak izpod vseh kozolcev so ju odgnali tisti, ki so se tam ugnezdili že prej. Premražena sta se vrnila v dvorano in na plesišče na odru. Tam sta presrečna odkrila, daje za velikim platnenim ozadjem, kamor so bili pospravili kulise, še dovolj prostora za dva, ki jima za dosti prostora sploh ni. Nihče v dvorani ni opazil, da je v odmorih med plesom platnena pokrajina z grički in cerkvicami včasih živahno plahutala. Pritrjena je bila zgoraj na debel drog, spodaj pa je imela prav takega za obtežbo, da bi visela lepo napeto. Ali je kdo razmajal žeblje, ki so držali gornji drog ali pa so popustili sami od sebe, kakor koli že, v enem izmed odmorov med plesom je pokrajina spet zaplahutala, gornji drog se je odpel in griči in cerkvice so padli na tla z močnim ropotom. Vsa dvorana se je ozrla tja, kjer sta Ogrizkov in Marjana mežikala v nenadno svetlobo, in ju pozdravila s ploskanjem ter spodbudnimi klici. Rešil ju je harmonikar Hugo, ki je na dušek izpraznil načeti kozarec, ga treščil ob tla, se zavihtel na oder in zaigral tako noro naglo in tako dolgo polko, da sta jo samo divji lovec Pavlovec in njegova lepa Majda, najboljša plesalca v dolini, zdržala do konca, vsi drugi so prej omagali. Ko je Hugo z vriskom končal, sta pa še Pavlovec in Majda zasopla omah­nila na kup kulis k Ogrizkovemu in Marjani ter tako odvzela njunemu kotičku značaj skritega in prepovedanega zatočišča, daje tudi onima dvema zginila rdečica z lic in sta spet mogla med ljudi v dvorano. Seveda prva predstava Divjega lovca tisto zimo ni bila zadnja obenem. Igrali so ga še nekaj nedelj zapored, vsakokrat pred nabito polno dvorano. Marsikdo ga je šel gledat po dvakrat in trikrat. Je pa bila tudi predstava zmerom po svoje nova in izvirna, ker je bila vsakič malo drugačna, zlasti v množičnih prizorih; pri teh je odšel berač Tonček oziroma režiser Lipar z odra ponavadi prej, kot je predvidevalo besedilo igre, nakar je zadaj držal kulise na najbolj ogroženih mestih, da bi jih obranil pred viharnimi izbruhi umetniške zavzetosti in prosvetne vneme. Potem pa so igralci nedeljo za nedeljo nalagali svoje kulise na traktorsko prikolico, sami sedli na drugo in se vozili v bližnje in daljne kraje na gostovanja, povsod navdušeno sprejeti. Tako so oznanjali vsej deželi, da seje spet začelo tisto, kar naši ljudje počno od nekdaj in bodo zmerom počeli, kakor drugi slovanski narodi plešejo svoja kola ali druga ljudstva rezljajo kipce iz lesa in tretja tkejo svojo umetniško dušo v preproge in tkanine, namreč ljudsko gledališče.


VIII.[uredi]

»Fanta, še tja gor nad Tita pa Stalina malo zelenja,« je rekel Repovž, »to bo prva civilna poroka v dolini. Naj bo lepo, kar se da.« »Boš imel govor, Repovž?« je vprašal Parni Jurij. »Jasno, pri vsaki poroki je govor. Zakaj vprašaš?« »Kar tako. Boš na koncu rekel smrt fašizmu?« »Jasno, kaj pa naj rečem drugega. Zakaj vprašaš?« »Kar tako,« se je zamislil Jurij. »Če na koncu vsakega dopisa napišemo smrt fašizmu, svobodo narodu, bomo menda rekli to tudi na koncu poroke! Es ef es en!« Juriju se stvar očitno ni zdela tako preprosta. »Poslušaj, če bi ti mene poročil...« Repovž se je zasmejal: »Kaj veš, mogoče te pa še bom!« »...če bi mene poročil,« je nadaljeval Jurij, »pa če bi rekel na koncu es ef es en...« »No, kaj?« »A bomo imeli v novi državi tudi ločitve?« »Seveda. Vsakdo se lahko svobodno poroči in svobodno loči. To je svoboda, a ne.« »No, potem pa prihrani svoj smrt fašizmu rajši za ločitve, boš videl, kako ti bodo hvaležno odgovorili svobodo narodu,« je rekel Jurij. Po tem se je zamislil tudi Repovž: »Vidiš, vidiš... Ampak uradno dejanje mora imeti tudi uraden konec, kakor uradno pismo z uradnim pečatom.« »Nekdaj se je na koncu pisma pisalo,« se je vtaknil v pogovor Kolbezen, »beležim z odličnim spoštovanjem.« Jumbo ga je zviška pogledal: »Ampak župnik ni končal pridige ali pa rekel na koncu poroke - beležim z odličnim spoštovanjem.« »Amen,« je rekel Kolbezen. »Kaj amen?« »Župnik je rekel na koncu amen.« »Tako je,« je pritrdil Repovž, in kakor gaje poprej Jurijevo modrovanje malo zmedlo, se mu je s Kolbeznovim amenom spet vrnila samozavest, »danes pa rečemo na koncu es ef es en, in tako bomo zaključili tudi poroko! Amen!« In Repovž se je odpeljal iz pisarne krajevnega odbora. »Beležim z odličnim spoštovanjem!« je zaklical za njim Parni Jurij. Mlada dva, ki so jima veljale te priprave, Pavlovec in So-vinčeva Majda, sta vtem sedela, vsa v črnem in belem, v toplo zakurjeni Sovinčevi boljši sobi na tleh. Sredi Sovinčeve dru­žinske zbirke fotografij. »Očetov brat na orožnih vajah, očetova in mamina poroč­na slika, jaz na trebuščku šest mesecev stara, naš razred z učiteljico in upraviteljem in s spričevali v rokah, jaz in moje najboljše prijateljice, spet jaz na trebuščku,« je razlagala Majda. »Šest mesecev, pa že taka lepa okrogla ritka,« je rekel Pavlovec. Majda se je našobila in hotela nekaj reči, ko sta vstopila Sovine in Sovinčevka. »Na tleh, pa v poročnih oblekah, koliko sta pa stara,« je zavreščala Sovinčevka in dodala bi še kaj, ko je ne bi bil ustavil Sovine, ki je obstal kot vkopan in se udaril s plosko dlanjo po čelu, daje glasno zadonelo. »Saj sem vedela. Kaj smo pa pozabili?« je vprašala Sovin­čevka. »Pijačo,« je povedal Sovine in se zagledal skozi okno, ko da se bo s tem izmaknil očitkom. »Kako, a ni pripravljena, saj si še včeraj rekel, da je vse pripravljeno!« »Je, ampak ne tu, gori v Brnici, v zidanici.« »Kdo bo pa zdaj šel ponjo, ko imamo vsi polne roke dela!« »Razen mladih dveh, postopata po hiši pa nervozne nas delata,« je naglo odločil Sovine. »Sani so zunaj, konji okomo-tani, samo vprežem jih, ob pravem času sta lahko nazaj.« Čez dobre pol ure sta se Majda in Pavlovec ustavila pred zidanico. »Divji lovec,« je rekla Majda, najbrž zaradi divje vožnje, »me imaš rad?« »Nisem več divji lovec, udomačen sem. Rad te pa imam kakor prej.« »Jaz pa tebe zmerom bolj.« Pavlovec jo je vzdignil s sani. Prijel jo je za pas in podržal visoko nad sabo, da se mu je morala z rokami oprijeti ramen, preden jo je počasi spustil na tla. »Uh, tuje pa toplo,« je rekla, ko so se škripaje odprle težke stare dveri. »Hitro noter, da zapreva,« je rekel Pavlovec. »Vsaka dobra klet je pozimi enako topla kot poleti. No, ne enako, ampak pozimi ne premrzla, poleti ne pretopla. Ja, Sovinčeva zida­nica...« in se je počasi in pozorno razgledal po njej, čeprav je ni videl prvič, vendar jo je zdaj videl nekako drugače, se mu je zdelo. »Dobro si se priženil, a ne.« »Nič ne rečem. Zdaj ga pa bova kozarec, da naju ne bo zeblo nazaj grede.« Pavlovec je vzel cev in potegnil iz soda, najprej samo toliko, da sta poplaknila prašne vrčke in zlila vino v škaf, kjer se je nabiralo za kis, potem pa je potegnil še za dva polna vrčka. Dvignila sta ju, trčila, se pogledala v oči in se pri tem srečala s takim pogledom, daje Pavlovec iskal, kam bi odstavil vrček, z drugo roko pa je že držal Majdo čez pas. Ampak Majda mu je čisto na drobno, komaj vidno odkimala, stopila je za korak nazaj, še enkrat dvignila vrček, še enkrat sta trčila in si pogle­dala v oči. Pavlovca je imelo, da bi zavriskal, ampak namesto tega je rekel samo »ja, Majda,« to pa je bilo, kakor da bi od hudo­urnika, ki so ga zajezili in se je natekel v celo jezero, izpustili samo kapljo; vse drugo od tega zadržanega vriska je ostalo v toplem mračnem prostoru kot godrnjanje bližajoče se bli­skavice pred nevihto, da so jima šli mravljinci po koži. »Uh, jaz bi pa še,« je rekla Majda, »čudno, drugače mi pa nikoli ni do pijače,« ko je odstavila vrček in globoko zajela sapo. Pavlovec je natočil na novo. Spet sta trčila, spet se jima je čudno globoko in daleč za temnimi zenicami srečal pogled, spet je Pavlovec zadržal vrisk. Ko sta izpila, je odložil vrček in nežno prijel Majdo z obema rokama okrog pasu. »Ne, Janez, ne smeš, prosim te, nikar, nikar!« je rekla Majda, tretje dejanje, šesti prizor. »Majda, ukazuj! Strašen boj je, a zmagati moraš ti!« je nadaljeval Pavlovec Divjega lovca. »Janez, če bolj trpim, rajši te imam!« »Majda, brez tebe ne morem biti...« In Pavlovec je šel v tretje potegnit iz soda. Dve uri zatem ali pa tri, kdo ve, je vprašal Sovine Sovin-čevko: »Kaj misliš, bo Repovž vzel to politično?« Sovinčevka je samo majala z glavo in si brisala solze: »Taka sramota...« Repovž ni vzel politično, čeprav mu kajpak ni bilo vseeno, kakšna bo prva poroka pod novo oblastjo v dolini. Pripravil je bil v pisarni KLO nekaj pijače in dovolj kozarcev, da so si Jurij in njegovi fantje ter Kolbezen in on imeli s čim kraj­šati čas, ko so čakali. Pa fantje so bili že tako izurjeni v do­brem petju, da jih je bilo res veselje poslušati: »Za vasjo je čredo pasla, vsa vesela dan na dan, s hrepenenjem gor je zrla...« Še dve uri zatem ali pa tri, kdo ve, sta Pavlovec in Majda dospela do četrtega prizora četrtega dejanja. »Saj se morajo kmalu posušiti solze, ko bom vse izjokala, prav do zadnje, in potem bo moje oko suho in mrtvo,« je povedala Majda, vendar ne čisto tako žalostno, kot je bil predvidel pisatelj. »Ne, ne, Majda, ne govori tako. Pri meni se odpočiješ. Niti ene same žalostne ure ne boš imela, ko boš moja.« Pavlovec je poskočil, kot bi ga pičil gad. »Ure...sem rekel ure?...ure!« je zavpil. »Ure!« Planil je k vrsti pletenk, ki so kot vojaki na straži čakale za vrati, jih naložil na sani, Majda je vtem tudi že sedla gor, skočil je k njej, hotel pognati, skočil spet dol, stekel okoli sani k vratom zidanice, jih zaklenil in dal ključ v žep, se v drugo pognal na sani, pograbil vajeti in z njimi in z bičem hkrati udaril po konjih. Zdrvela sta po ozkem sanincu. Konja sta dirjala v skok, sani so ju dohitevale, ampak zdaj je zavrl prenaglo vožnjo oster ovinek, zdaj spet kratka ravnina, tako da sani niso prehitele konj in ju niso vrgle v diru ob tla v podivjan klopčič, kakor je kazalo, da se bo zgodilo. Za njima je ostala prazna zidanica. Celo zimo bo samevala, kolikor je še do pomladi, le vino bo počasi zorelo v njej in orehi v rešetu. Ostal je za njima tudi dan, kakor ga doživi človek le enkrat v življenju pa nikoli več. Pa še to ne vsakdo, temveč samo tisti, ki imajo srečo ali pa tako naravnano dušo in srce, da se jim to ' primeri. Ko sta pridrvela domov, se je mračilo. Pozimi se zgodaj zmrači. Sovinčevka je bila onemogla, ko da je res opravila svatbo: ljudem, ki so se zbrali za poroko, je morala postreči s kosilom in vsem drugim, ni jih mogla imeti lačnih in žejnih pri hiši. Sovincani bilo doma, odšel je bil malo prej na vas, da se nekako izgovori pri Repovžu in poskusi prestaviti poroko za kak teden ali kakor se bo pač dalo. Sorodniki in svatje so se zbrali okrog mladih dveh, ki sta pred razsvetljeno in hrupno hišo v zadregi obsedela na saneh, konja sta sopla in kadilo se je od njiju, mlada sta bila deloma bleda, deloma rdeča, v celem pa tiho, in svatje so sklenili, da jih po vsem tem nič ne stane, če gredo vsi skupaj na vas z mladima na čelu, mogoče pa je Repovž še pri volji za name­ravano opravilo; če ni, se bodo pač vrnili k Sovincu na večerjo, so rekli, in Sovinčevka je s hinavsko naglico pritrdila, seveda, poglejte, koliko je še vsega, in zdaj je tudi pijače več kot preveč. Repovž je bil pri volji. »Civilne poroke bodo pa tudi zvečer, vidiš,« so rekli svatje, in večinoma so pritrjevali, le redki so ugovarjali tej novotariji. Repovž je imel sila lep govor, v srce segajoč, da si je moral ženski svet brisati solze veliko bolj kot pri župnikovih poro­kah. Jumbovi fantje so peli zelo lepo in samo po tem, kako poškrobljeno pokonci so se držali, se je dalo opaziti, da ga imajo že kar precej pod kapo. Pri Repovžu pa tega ni nihče opazil, tudi potem ne, ko je končal obred s krepkim »smrt fašizmu«, nakar so vsi zbrani v en glas gromko odgovorili »svobodo narodu«, Parni Jurij je šepnil Kolbeznu na uho »beležim z odličnim spoštovanjem«, Sovinčevka pa je prista­vila, bolj zase kot za javnost, »...amen«.