Kako se je imel gospod Bucek pri koritarjih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako se je imel gospod Bucek pri koritarjih.
Alojzij Kokalj
Spisal Luigi Calco.
Izdano: Slovenski narod 45/211 (1912), 1–3
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ni dobro, če človek vedno hodi v eno in isto gostilno, ker postane preveč enostranski, si je zadnjič mislil gospod Bucek in krenil zato v nenavadno gostilno pri »Trdokljunem gavranu«. Kakor se spodobi za veljaka njegove baze, ostal ni med navadnim narodom v prvi sobi, temveč se podal v posebno sobo. V posebni sobi so bile razun ene mize vse prazne. Pri zasedeni mizi je bilo pa več gospodov, ki so bili, kar je dokazoval štefan vina, pač posebne volje.

Ko se je gospod Bucek hotel v svoji skromnosti vsesti k eni praznih miz, spoznal ga je eden izmed vesele družbe in ga takoj prijazno povabil k svoji mizi. Gospodu Bucku se je prijazni gospod zdel znan po glasu in ko ga je bližje ogledal, videl je, da je nadzornik Janez Koritar, s katerim sta se pred nedavnim prav dobro zabavala pri ženski kapeli v kavarni »Central«. Z ozirom na te njune skupne doživljaje gospod Bucek prijaznega povabila ni smel odkloniti in je prisedel k veseli mizi.

»Dovolite, slavna gospoda okrog te častite mize, da nas medsebojno predstavim,« uvedel je nadzornik Janez Koritar gospoda Bucka v svojo družbo. »Tu je gospod Matevž Bisagar, deželni nadzornik in predstojnik »Oddelka za napravo katastra o vseh znamenjih, križih in kapelicah na križiščih občinski potov, » tu gospod Gašper Netopir, deželni nadzornik in vodja »Oddelka za varstvo sov in čukov in drugih domačih ponočnih »tičev««, tu gospod deželni nadzornik Urban Požrešen, načelnik »Oddelka za umetno polhorejo«, tu gospod Šimen Pobijaj, vodja »Oddelka za izstrebljenje škodljivih liberalcev«, tu g. nadzornik Miha Romar, predstojnik »Oddelka za ohranitev in razmnožitev božjih potov«, tu gospod Jernej Strela, sedaj še cerkovnik pri Sv. Petru in bodoči ravnatelj deželnih električnih naprav ob Završnici in tu gospod Izidor Potuhnjen, bodoči vodja deželne klavnice in sedaj še gospodarski poduradnik v ljubljanskem semenišču. Sami imenitni možje in vsi v deželni službi, pa ne v slabi. Tu je pa gospod Bucek, ljubljanski veljak in večkratni hišni posestnik, z eno besedo mož, ki ima srce na pravem kraju in ki nikdar ne občuti zaspanosti, kadar mu sveti na mizi cel štefan, kakor sedaj-le nam. Na čast novodošlemu gospodu Bucku predlagam celo kupico.« 

Vzdignilo se je devet rok, poneslo kupice k ustom in kot bi trenil, bile so vse prazne. Že to dejstvo je dokazovalo, da vladata v družbi vzorna disciplina in red.

»Da vpeljem gospoda Bucka takoj in temeljito v našo družbo,« nadalieval je nadzornik Janez Koritar, naj mu povem, da nas je navzočih osem mož, ki smo vsi v službi naše preljube deželice ustanovili si prelepo društvo »Deželno korito«. Naše društvo ima vsako soboto svoje redno zborovanje pri »Trdokljunem gavranu«. Pri tem zborovanju mora pa vsak društvenik povedati ostalim društvenikom, kaj je med tednom delal in počel. Povedati pa mora vsak po resnici, da je stvar bolj zabavna in vesela, ker so nam znana njegova uradna poročila, ki se pa glase seveda malo drugače. Ravnokar sem jaz kot društveni predsednik končal svoje poročilo in častiti društveniki mi bodo potrdili, da ni bilo dolgočasno. Sedaj je pa prišla vrsta na gospoda Matevža Bisagarja. Torej posluh, častiti društveniki »Deželnega korita!« 

Sledeč pozivu začel je svoje poročilo nadzornik Matevž Bisagar.

»Ne bom vam pripovedoval, da tičim v zakonskem jarmu in da imam za boljšo zakonsko polovico žensko, ki ima v sebi najmanj tri satane. Vsaj to tudi ni čudno, ker je služila skoro dvajset let v raznih župniščih za kuharico in mi prinesla poleg treh otrok raznih očetov v zakon tudi vse vrline in slabe lastnosti farovške kuharice. Vrline ima sicer samo dve; prva je, da si je tekom dvajsetih let svojega službovanja po župniščih prislužila celih 60.000 svitlih kronic in druga, da me je znala spraviti v deželno službo potem, ko sem ji obljubil zakon. O njenih slabih lastnostih pa ne govorim, jih je preveč in toliko, da samo boga hvalim, ker je moja služba pri deželni gosposki taka, da me skoro osem dni v tednu ni doma. Vsaj bodem tudi iz današnje celotedenske komisije prišel šele jutri nazaj. Sedaj pa k stvari. Moje poročilo bode bolj kratko. Kakor veste, obrnjena je sedaj vsa skrb naših deželnih gospodov v zanemarjeno in zapuščeno Belo Krajino. Veste, doli so bolj čudni ljudje, komaj se stresejo nekoliko materinega krila, pobero jo vsi moški tje v Ameriko. Tam v Ameriki se pa navzamejo prav nekako čudnega in takega duha, ki ni nič kaj v čislih pri naši deželni gospodi. Ko pridejo nazaj iz Amerike ti vražji Belokranjci, pa pravijo, da mora v Ameriki vsakdo delati, kdor hoče živeti. Pa pravijo nadalje in se pri tem še sklicujejo na apostola sv. Pavla, da naj tisti, ki ne dela, tudi ne je. Seveda take prekucijske govorice okužujejo naše dobro in verno ljudstvo in je naravnost hujskajo proti naši častiti duhovščini kot naravni vodnici slovenskega naroda. Zato se ne smete čuditi, če od naše častite belokranjske duhovščine že dalj časa prihajajo na deželno gosposko mile prošnje za odpomoč. Deželni odbor pomaga, kar more in stori vse, da bi ugnal uporni in revolucijonarni duh, ki se širi med Belokranjci. Vsak dan jim zida kako deželno cesto ali gradi kak nov vodovod. Kmalu bo poprej tako zanemarjena in zapuščena Bela Krajina tako premrežena z deželnimi cestami, da ne bo več v Beli Krajini kmetske kočice, ki ne bi bila s svojim sosedom zvezana s široko deželno cesto. Nove ceste pa seveda ne morejo in ne smejo ostati brez znamenj, križev in kapelic. Zato sem dobil od naše deželne gosposke nalog, da naj izdelam natančen načrt s potrebnim proračunom, kako bi se dalo na vseh teh novozgrajenih cestah tehničnopravilno namestiti vsa potrebna znamenja, kapelice in križe. To pa ni malo delo. Doslej sem porabil za to že pet mesecev in če bo šlo vse dobro in srečno, bom s svojim elaboratom gotov v treh letih. Iz tega dejstva se lahko prepričate, da delam temeljito in natančno ter da poleg svoje plače pošteno zaslužim tudi one dijete, katere se mi izplačuje za moje pošteno delo. Sedaj imam v delu ravno tristo metrov dolgo cesto med dvema kmetoma v blizini Semiča. Stvar je malo sitna, ker hočeta imeti oba kmeta, da naj jima napravimo na ti kratki progi kar cel križev pot — na vsakem koncu ceste pa še zidano lurško kapelo. Ne vem, kako se bode ta stvar iztekla; sumim pa, da sta oba kmeta naščuvana od Mazelejevih pristašev, kar bodem tudi jutri povedal gospodu referentu iz deželnega odbora. V ostalem pa v Beli Krajini ni ravno dolg čas, ker je tam veliko mladih vdovic, katerih možje so v Ameriki. Toda pst — to je uradna tajnost in uradno tajnost znam varovati! Samo en eks tem mladim vdovicam!« 

Vsi društveniki »Deželnega korita« so z gospodom Buckom vred izpili na čast belokranjskim vdovicam celo kupico, na kar je nadzornik Janez Koritar pohvalil Matevža Bisagarja za temeljito poročilo in podelil besedo nadzorniku Gašperju Netopirju.

»Cel pretekli teden,« pričel je Gašper Netopir, »sem imel službo na Gorenjskem v bližini onega kraja, ki je postal svetovnoznan po svojem mirovnem sodišču in po znanem kozolcu, ki je bil predmet prve razprave pred tem mirovnim sodiščem. O tem kozolcu sem slišal med ljudmi prav čedne stvari pripovedovati; ljudje so mi pa tudi pravili, da je mirovno sodišče sklenilo, da bode imelo vse razprave odslej pod tem kozolcem, ker uživa med svetom že tako veliko slavo. S tem sklepom pa baje župnik ni nič kaj zadovoljen, ker meni, da je ta kozolec namenjen za vse kaj drugega kakor za sodbe. Sploh se mi pa pretekli teden ni godilo posebno dobro. Moral sem namreč cel teden podučevati en cel »Odsek orlov« v ministriranju in to ni nobena šala., ker imajo kmetski fantie zelo trde butice za latinščino. Na drugi strani so bile pa mojim učencem misli vedno pri njihovih sovicah, kar tudi ni posebno pospeševalo napredovanja v ministriranju. Kakor vidim, bodem moral najmanj še štiri tedne hoditi učit te junaške orle v ministriranju, predno bodo znali vsaj za silo ministrirati. Pri tem bo pa moralo še iti vse po sreči in se ne smejo več pripetiti taki prizori, kot so se pretekli torek. Dva moja učenca sta se nekaj sporekla zaradi neke sovice. Takoj sta se začela obkladati z besedo »čuk, čuk«. Beseda »čuk« je pa še druge moje učence tako razvnela, da so se skoro razdelili na dva tabora in se drug drugega pitali z besedo »čuk, čuk«. Gotovo bi se bili tudi dejansko spopadli, če ne bi bil prišel slučajno k mojemu pouku župnik in če ne bi bil razdvojene moje učence pomiril s tem, da jim je plačal za dva sodčka piva. Ta dva sodčka sta sicer pomirila razburjene bodoče ministrante, vzela pa za celo noč pokoj domači vasi, ker so moji učenci potem celo noč rogovilili po vasi in pobili okna vsem tistim hišam, v katerih stanujejo ljudje, ki nimajo posebno v čislih nočnih tic. Drugega posebnega vam pa ne vem povedati. Samo toliko še omenim, da ima župnik prav prikupno nečakinjo devetnajstih let, ki pa ni samo prikupna po svoji zunanjosti, temveč se hoče tudi drugim prikupiti, v prvi vrsti mlademu kaplanu, v drugi vrsti pa meni, o katerem je zvedela, da še nisem priklenjen na zakonsko verigo. Več pa seveda ne bodete izvedeli od mene, ker se držim zlatega načela:

Če fantič je podjeten,
naj bode tud’ diskreten!

S tem končam svoje poročilo in izpijem celo kupico na zdravje prikupni župnikovi nečakinji!« 

Vzgledu Gašperja Netopirja so sledili vsi častiti člani društva »Deželno korito« in z gospodom Buckom vred izpraznili svoje kupice na čast prikupnemu biseru iz župnišča. Tudi Gašper Netopir je bil za svoje poročilo deležen pohvale od strani nadzornika Janeza Koritarja, ki je na to pozval nadzornika Šimna Pobijaja, da naj slavnemu društvu postreže s svojim poročilom. Šimen Pobijaj se je takoj odzval zahtevi Janeza Koritarja in podal svoje poročilo, katero je pa cel čas solil in belil s takimi pristnimi gorenjskimi kletvinami, kakoršne človek prav redko sliši celo tedaj, kadar gredo kmetski fantje na novačenje. Brez teh neštevilnih kletvin glasilo se je pa njegovo poročilo nekako tako-le:

»Kakor veste, sem doma iz kraja, kjer si ljudje s sekirico voščijo dobro jutro. Menda mi je ta posebnost mojega rojstvenega kraja največ pomagala, da sem izšel kot zmagovalec iz boja za mesto nadzornika pri »Oddelku za izstrebljenje škodljivih liberalcev«. Prepričan sem tudi, da so v meni našli pravega moža za to mesto. Praktičnih skušenj imam tudi že precej, ker sem bil zavoljo pretepa že sedemnajstkrat zaprt in ker sem stal enkrat že celo zavoljo uboja pred porotnim sodiščem. Pa sem se takrat pošteno zmazal, ker sem se zagovarjal, da sem se samo branil. Raz praktično stališče se torej moji usposobljenosti za odlično mesto, katero zavzemam danes, ne more prav nič ugovarjati. Pač pa so bili nek odlični gospod iz naše stranke, ki so že parkrat pridigovali po deželi, kako je treba pobijati liberalce, mnenja, da teoretično še nisem dovolj podkovan v svoji stroki. Radi tega so me povabili kar za osem tednov v divni Podlonk, kjer se odpočivajo od svojega trudapolnega dela, da mi le-tam sami preskrbe potrebno teoretično podlago za temeljito izvrševanje moje službe. Odkrito moram priznati, da sem se v teh štirih tednih, odkar sem deležen tega teoretičnega poduka, neznansko veliko naučil in tako v svoji stroki izpopolnil, da bom, če bo šlo vse po sreči, na podlagi teh naukov najmanj v dveh letih iztrebil vse liberalce iz naše dežele. Da pa ne pridem popolnoma iz prakse, sem pa nekega ponočnjaka, ki je prišel pod okno onega dekleta, ki mi hodi postiljat mojo posteljo, prav pošteno premikastil. To bi vi morali videti mojega učenjaka, kako se je smejal, ko je zvedel za moje junaštvo, za katero sem bil tudi deležen njegove posebne pohvale, ker je bil dotični ponočnjak član smradljivega bralnega društva v Dražgošah. Moje bivanje v Podlonku ima pa še to prijetno stran, da bom vse svoje lepe dijetice prinesel nazaj v Ljubljano, ker v Podlonku ne morem prav nič zapraviti, ker so ljudje vsi srečni, če smejo mojemu učeniku in meni zastonj streči. Zato je pa bodoči štefan zopet moj. Izpili ga bomo pa na zdravje one deklice, ki mi zna tako mehko postiljati mojo posteljo.« 

Zopet so zapele kupice in bile izpite do dna na čast podlonžki umetnici. Nadzornik Janez Koritar je pa poročevalca Šimna Pobijaja posebno pohvalil in dal potem besedo k poročilu Urbanu Požrešnu, ki je to-le pripovedoval:

»Kot načelnik »Oddelka za umetno polhorejo« sem si za svoje poletno poslovanje izbral Cirknico in njeno okolico, kjer so se letos vršile velike vojaške vaje. Ko je naš najboljše informirani list »Slovenec« za to zvedel, da se nahajam v Cirknici, naprtal mi je potom moje višje gospode takoj posel svojega vojnega poročevalca. Ne rečem, da ne bi imel za ta posel potrebnih lastnosti, vsaj sem vendar služil za poddesetnika pri sanitejcih. Vendar pa moram na drugi strani odkrito priznati, da to ni prav lahka naloga. K sreči sem se pa takoj prvi dan seznanil z nekim računskim podčastnikom od trena, ki se je po nesreči izgubil od svojega oddelka in le-ta v vojaški službi že skoro osiveli praktični vojak mi je potem dajal vse potrebne informacije o gibanju nasproti si stoječih armad in o vseh onih visokih gospodih, ki so incognito nadzorovali vojaške vaje. Te informacije sem vestno vporabljal za svoja izvirna poročila iz bojišča, ki sem je pošiljal »Slovencu«. Ker mi je pa moj podčastnik svoje strokovne informacije dajal samo v gostilni in to še najrajši po noči, si lahko mislite, da se med tem časom za svoje ljube polhe nisem mogel prav nič brigati in da sem jih moral odložiti na poznejši čas. Le moj vojni informator, ki je prav težko izgovarjal črko b, je bil mnenja, da bi tudi v najini gostilni imel prav lepo polje za izvrševanje svoje službe. To je moje poročilo.«

Da ne bi bil nadzornik Urban Požrešen razžaljen, se je tudi njegovo poročilo zalilo s kupico vina, na kar je prišel do besede nadzornik Miha Romar.

»Moje poročilo bode pa danes prav kratko. Pretekli teden sem bil na študijskem potovanju z neko mlado vdovico iz Dolenjske, ki pozna prav dobro vsa božja pota širom naše slovenske domovine. Oblezla sva Brezje in Sv. Višarje in moram priznati, da nisem mogel najti boljše spremljevalke od svoje vdovice, ker je temeljito poznala vse skrivnosti in misterije naših božjih potov. Kar mi je povedala moja vdovica, bodem vestno porabil za svoj »Oddelek za ohranitev in razmnožitev božjih potov«, poleg tega pa še spisal posebno rdečo knjižico, katere vsebina bo še nadkriljevala ono knjižico enake barve, o kateri se je pred par leti toliko pisalo pri nas in drugod. Ker bodete pa v moji rdeči knjižici vse potrebno sami našli, bodem za danes končal svoje poročilo s pozivom, da zvrnimo to kupico na čast moji dolenjski vdovici!« 

Za nadzornikom Romarjem je povzel besedo zopet nadzornik Koritar, ki je v svojem poslu kot predsednik društva »Deželno korito« izrekel prisrčno zahvalo in priznanje vsem poročevalcem za temeljita poročila, potolažil bodoča deželna ravnatelja Jerneja Strelo in Izidorja Potuhnjena, da bodeta skoro tudi prišla v društvu do odlične besede kot poročevalca in potem nadaljeval:

»Oficijelni del današnje seje našega veleodličnega društva se bliža s tem svojemu koncu in preiti nam bode v zabavni del. Predno pa se to zgodi, izpolniti imam v svoji lastnosti kot društveni predsednik še prijetno dolžnost, da vas vse zbrane častite društvenike društva »Deželno korito« pozovem, da konec oficijalnega dela proslavimo dostojno s popevanjem naše društvene himne.«

Po znanem napevu »kaj maram, da nimam ne srebra, zlata,« zagrmela je v tem trenotku v posebni sobi »Trdokljunega gavrana« velelepa koritarska himna:

Kaj mar, če reko mi,
neumen zabit —
živim od deželnih
se dobro korit!

Kaj mar mi, če stoka
pod davki trpin —
denarja imamo
kot satan črepinj!

Kaj mar, če zdihuje
pod davki vsakdo —
v deželni pa službi
živi se lepo!

Kdor k nam se zapiše,
le-ta je gospod,
on vseh je deležen
deželnih dobrot.

Če novcev mu zmanjka,
dobode kredit
al druge koristi
deželnih korit.

Če dela ne mara,
čeprav je lenuh,
zato ga dejali
ne bomo ob kruh!

Kaj mar nam poštenje
in moški značaj:
Pri nas je življenje,
na zemlji že raj!

Če pride nesreča
in strela in grom,
če pride v deželi
vseobči polom:

Adijo usahla
korita tedaj —
prekrasnih več časov
ne bode nazaj!

Zato pa živimo,
imejmo svoj špas
na stroške deželne,
dokler je še čas!

Bog živi dobrote
deželnih korit,
da ovca bo cela,
požrešni volk sit!

Po končani koritarski himni začel se je takoj zabavni del, pri katerem sta imela prvo besedo Jernej Strela in Izidor Potuhnjen. Kvasila sta vsak iz svojih krogov tako mastne in zasoljene, da je čas potekel kakor blisk. Vsled tega se ni čuditi, da so vsi koritarji z gospodom Buckom vred zamudili šesto jutranjo mašo pri očetih frančiškanih in da je Matevž Bisagar komaj še vjel oni jutranji dolenjski vlak, s katerim se je nameraval iz naporne komisije pripeljati domov v naročaj svoje boljše polovice gospe nadzornice Bisage.