Kako se je Klančnik z železnico sprl in zopet sprijaznil

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Kako se je Klančnik z železnico sprl in zopet sprijaznil. Povest.
J. Klemenčič
Izdano: Slovenske večernice, „Izdala družba Sv. Mohora“, Celovec (49. zvezek), 1896
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III.dno

I.[uredi]

Blagostanje Klančnikove hiše izvira še iz preteklih časov. Hiša stoji daleč gori na Gorenjskem blizu Koroškega v Savski dolini, ktera je pa tu že precej ozka. Mimo hiše pelje velika cesta, ki gre iz Ljubljane po Savski dolini na Gorenjsko in odtod dalje na Koroško proti Beljaku. Sava je tu še majhna, le o deževju precej naraste, kedar pridrvijo v njo lijaki z gorovja. Klančnikova hiša stoji na hribu, okrog kterega se vije Sava, ki si je tu razjedla globoko strugo. Ob hribu proti strugi so na nekterih krajih globoki prepadi, in ogromno pečevje dela skoro navpično prirodno steno. V starih časih niso bili ljudje pri polaganju cest gledé proge posebno izbirčni; na mnogih krajih se vidi, kakor bi bili s premislekom izbrali najneprimernejšo pot. Tudi tukaj ne pelje cesta ob strugi. V prejšnjih časih, ko ljudje niso imeli toliko pripomočkov, bilo jim je gotovo težavno, sekati cesto v pečevje; morda so se pa tudi hoteli izogniti ovinku okoli hriba, zato so jo napravili kar črez klanec. Vrh tega klanca pa so si Klančniki že v davnih časih postavili svoje domovje.

Takrat, ko še ni bilo železnice na Gorenjskem, bilo je tukaj na veliki cesti vse bolj živahno življenje, kakor je zdaj. Dan na dan so se po cesti pomikali težki vozovi. Ko bi Klančnikov klanec znal govoriti, imel bi veliko povedati, kaj se je vse godilo po njem v pretekli dobi. Vozniki so pokali z biči, poganjali, kričali in se rotili, da se je razlegalo daleč ob Savi, in ubogi konji so morali dostikrat napeti vse sile, da so privlekli težke vozove do vrha. Ko so pa vozniki privozili vrh klanca, obstajali so navadno pri Klančniku, da so se oddahnili utrujeni konji; vozniki so si pa pri poliču dobrega vina izplaknili cestni prah in se pokrepčali za daljno pot.

Klančnikova hiša je obširno poslopje. Stoji na samoti; na hribu ni druge hiše. Odtod gre cesta proti severozahodu bolj polagoma navzdol in prehaja zopet v dolino. Pred hišo je stalo navadno po več jaslij za krmljenje konj, kakor jih navadno vidimo pred krčmami ob velikih cestah. Za hišo pa je prostoren hlev, kamor so devali vozniki konje, če so se mudili dalje časa, ali če so tu prenočevali.

Imovita je bila Klančnikova hiša, kakor nobena v okolici. Vse svoje blagostanje pa je imela zahvaliti večinoma voznikom in popotnim ljudem. Bila je stara vozniška krčma in na dobrem glasu. Ni ga bilo voznika, ki je vozaril tu gor po dolini, da ne bi bil poznal Klančnikove krčme. Tu jim je bila že stara postaja, in redek je bil voznik, ki bi bil vozil mimo, ne da bi se bil tu vsaj nekoliko pomudil.

Klančnik pa je bil tudi toliko prebrisan mož, da je spoznal, odkod izvira njegovo premoženje. Njegovi gostje so bili postreženi, kakor malokje. Vedno je imel polno klet dobrega vina. Sam je hodil vsako jesen na Dolenjsko, pa tudi na Bizeljsko na Štajerskem in nakupil ondi najboljša vina.

Kakor je Klančnik skrbel za dobro pijačo, tako je skrbela žena njegova za dober prigrizek. Vedela je, da vozniki prihajajo ne le utrujeni in žejni, ampak tudi lačni.

Bilo je proti večeru nekega dne meseca malega travna leta 1869. Klančnik je sedel na klopi pred hišo, kadil iz pipe in se neprestano oziral proti klancu. Pred hišo ni bilo nobenega voza, tudi v hiši ni bilo gostov. Tisti čas je bil Klančnik še mož v najboljših letih, pa vendar že bliže petdesetim, kakor štiridesetim. Bil je visoke rasti in širokih pleč, močen kakor hrast. Med ljudmi je bil na glasu ne le kot premožen mož, ampak tudi kot poštenjak od nog do glave. Bil je mož stare korenine, ki se je držal starih šeg in navad in sovražil vse novotarije, češ, kar je novo, ne velja nič. Bil je jako krepkovoljen; njegova napaka pa je bila, da je svoje mnenje zagovarjal vsekdar s pravo trmoglavostjo.

Tudi žena njegova pride iz veže, obstoji na pragu, vpre si roki ob bok in se ozira proti klancu, kakor bi koga pričakovala. Nekoliko mlajša je bila Klančnica, kakor njen mož, okoli štiridesetih let; bila je majhne rasti, pa okrogla in debela, prava podoba kmetiške krčmarice.

„Mrači se že, pa ju še ni, morda ju ne bo nocoj,“ reče, obrnivši še proti svojemu možu. „Rekar mi je sicer pravil včeraj, da nocoj gotovo pride dolgi Grega in Brtoncelj, pa če ju ne bo ob kratkem, potem ju nocoj že ne bo; cesta je slaba, morda sta se zakasnila, ali se jima je pa pripetila kaka nesreča, kar pri vožnji s takimi težkimi vozovi ni nič nenavadnega.“

„Sam ju že pričakujem,“ dé mož, vstane raz klop, otrka pepel iz pipe ter gre proti oglu hiše, odkoder je bil razgled na klanec. „Grega še ni bilo nič tod mimo po veliki noči; cvetni teden je bil zadnjikrat. On je vedno šaljiv, vé dosti povedati, kaj je kaj novega po svetu, z njim se je prijetno pogovarjati; če pride, imeli bomo prijeten in kratkočasen večer; prav rad bi videl, ko bi prišel. Zdaj vozi nekdo v klanec,“ pravi, stopivši na prste in vrat stegujoč, „še jeden je, dva sta, dva težka vozova se počasi pomikata po klancu, gotovo sta ta dva.“

Zasliši se pokanje z bičem in poganjanje, kmalu nato pa se prikaže dvoje konj, ki sta, drobno stopaje, s težavo vlekla težek voz proti vrhu; kmalu za prvima pa se prikažeta še druga dva konja.

„Saj sta ta dva, dolgi Grega in Brtoncelj; vidi se, da imata utrujene konje; komaj so jo primigali vrh klanca, nocoj že ne gresta dalje,“ dé Klančnik in gre nazaj proti durim; žena pa izgine s praga v hišo.

Škripaje sta se vrh klanca težka vozova pomikala proti Klančniku. Pri hiši pa so konji kar sami od sebe zavili v stran in obstali pred hišo, kakor bi se samo ob sebi razumelo, da je za ta dan dovolj vožnje in truda, in da je že čas za počitek.

„Dober večer, Grega; dober večer, Brtoncelj!“ pozdravi Klančnik prišleca; „pozna sta. Rekar mi je pravil včeraj, da prideta nocoj, ker vaju pa tako dolgo ni bilo, izgubil sem že bil vse upanje.“

„Bog daj dober večer, Klančnik!“ odzdravita oba. „Saj tudi ni šala,“ dé Grega, stopivši pred krčmarja, „tako pot pa v jednem dnevu. Le sebi in svoji dobri postrežbi se imaš zahvaliti, da nisva obstala prej, ampak da naju boš ti imel nocoj pod svojo streho. Zjutraj za svita iz Kranja, zvečer o mraku pa že pri Klančniku, to ni nikaka malenkost; in taka teža po tako slabi in peščeni cesti! To ni, kakor bi se kdo peljal na izprehod; komaj smo jo še primigali tu gor v klanec. Konji so mokri,“ pravi, obrnivši se od krčmarja proti vozu, „morajo se spraviti pod streho,“ in oba voznika začneta izpregati utrujene konje.

„Le pustita, trudna sta; bom pa poklical hlapca, da izpreže konje. Hej, Luka!“ zakliče proti hlevu.

„Resnico si govoril, Klančnik; vse je trudno, človek in žival, in potrebno krepčila in počitka,“ reče Brtoncelj, brisaje si pot raz čelo.

„To vse se bo dobilo pri meni, le malo potrpita in pojdita za menoj,“ tolaži ju krčmar ter odvede gosta v hišo.

Gosta sedeta za mizo. Bila sta voznika prave vrste, kakor so se nekdaj videli po velikih cestah, ko še ni bilo železnic. Imela sta od solnca in vremena orujavela lica. Grega je bil dolg, suh mož, da je njegova dolgost še bolj padala v oči; Brtoncelj pa mu je bil popolno nasprotje: majhen, čokat mož. Krčmar jima prinese pijače, in kmalu za njim pride tudi mati kremarica z večerjo.

„Ti imaš dobro,“ pošali se Grega s krčmarjem, ki je po večerji prisedel h gostoma; „tu domá sediš in stopiš včasi malo v klet, mi popotni ljudje ti pa nosimo denar v hišo; vsak ni tako srečen, nas jeden že ne; dan na dan, leto za letom se ubijam na cesti.“

„Vsak po svoje,“ odvrne mu krčmar, „vsak človek se mora na svoj način ubijati za vsakdanji kruh, vidva po svoje, jaz pa tudi po svoje. Ali vam morda ne skrbim vsekdar za dobro pijačo in dobro postrežbo?“

„Prav si govoril, Klančnik,“ pravi Brtoncelj, nalivaje si kupico, „tako dobro nas jeden ni nikjer sprejet in postrežen, od Ljubljane do tu gor, kakor pri tebi. Saj se še za pošten denar ne more dobiti nikjer kozarec dobrega vina. Ljudje mislijo, za popotnega človeka je vse dobro, kakor da bi naš denar ne veljal toliko, kakor drugih. To je vsaj kapljica, da se utrujen človek z njo nekoliko pokrepča. Na tvoje zdravje, Klančnik, da bi ga nam še dolgo točil!“

„Ne zameri, Klančnik,“ opravičuje se Grega, „saj te nisem mislil žaliti, le malo pošaliti sem se hotel; saj se strinjam tudi jaz z Brtoncljem, da si ti poštena duša, ki tako lepo postrežeš nam popotnim ljudem; naprej se že vselej veselim, kedar mi je pri tebi krmiti ali prenočiti; pri tebi se čutim, kakor domá. Pa Brtoncelj me je nečesa spomnil, moram ti povedati, ker to nas vse tri zanima, tebe pa še posebno, pa ti skoro gotovo ni še znano. Ne vem, ali nam boš še dolgo točil svoje dobro vino. Zdaj je neki že za trdno sklenjeno, da dobimo železnico tod gori. Iz Ljubljane bo šla na Kranj, potem po dolini na Trbiž in Beljak in dalje črez Koroško in zgornje Štajersko. Meni je to pravil v Ljubljani gospod Grbec, pri kterem sem nalagal blago. On ima veliko trgovino in znanje po vsem svetu. Pred kratkim je neki dobil z Dunaja celó zanesljivo poročilo, da je tam ta železnica za trdno določena stvar. Zdaj črez poletje bodo progo še stalno določili na onih krajih, kjer še ni za trdno določena, odkupili od lastnikov zemljo, kjer bo proga tekla, na jesen pa bodo že pričeli s priredbami za zgradbo te nove železnice.“

Ta novica je Klančnika močno pretresla. On je bil nasprotnik vsake železnice, zlasti pa te, ki so jo namerjavali delati tod gori. Dobro je vedel, kaj bi bila ta železnica njegovi hiši in njegovi krčmi. Z jezo v srcu je opazoval zemljemerce, ki so že večkrat tod gori svet pregledovali in merili. Tudi svet okoli Klančnikovega hriba so že večkrat preiskali in premerili na vse kraje: pri strugi, črez klanec in na drugi strani hriba. „Jaz tega vendar še ne morem verjeti,“ pravi; „koliko časa svet že preiskujejo in merijo, pa iz vsega skupaj do zdaj še ni bilo nič in gotovo tudi v bodočnosti ne bo. Pa da bi le ne bilo! Zdaj imajo ljudje vsaj še nekoliko zaslužka, potem bi bilo pa še to proč. Vozniki zaslužijo, rokodelci zaslužijo, koliko pa je krčem ob cestah, kterih obstanek je odvisen večinoma le od voznikov in popotnih ljudij; tako se ljudje živijo drug od drugega. Potem bi se pa to vse nehalo, ker bi se ves promet pregnal po železnici.“

Klančnik je bil v tej zadevi več ali manj sebičnež. Izprevidel je, da njegova hiša tu na samoti nima več dosti pomena, ko bi šla tod gori železnica. Saj so prejšnje čase, ko ni bilo železnic, ob velikih cestah le krčmarji dobro izhajali, dosti pa so trpeli vozniki, še več pa njih uboga živina. Grega je bil prebrisan človek; dobro je vedel, kje Klančnika črevelj žuli, zato ga še nalašč malo izpodbode. „Železnice nam je res toliko treba,“ pravi, „ko trna v peti; resnica je pa vendar le, kar mi je pravil gospod Grbec; on se briga za to, ker veliko blaga prežene po svetu; zvedel je iz čisto zanesljivega vira, on se ne laže; boš videl, da je resnica. Potem bomo pa mi svoje konje izpregli, vozove dejali k počitku, lepo domá ostali in kmetovali. Tudi ti, Klančnik, snameš lahko potem smrekov vršiček zunaj nad vrati; potem bo trava rastla po veliki cesti in pred Klančnikovo hišo tudi. Svet se je začel čudno sukati in preobračati v naših časih; ljudje so čim dalje bolj modri in premeteni, na svetu je pa čim dalje slabše.“

„Res, čim dalje slabše je na svetu,“ modruje Brtoncelj. „Zdaj so prišli tisti, že zdavna prorokovani hudi časi, o kterih so mi večkrat pripovedovali moj rajni oče. Prišel bo čas, pravi tisto prorokovanje, ko se bo dolga železna kača vila po vsej zemlji, in tedaj, ko se bo to zgodilo, bo hudo na svetu. In vprašam vaju, ni li železnica tista dolga železna kača, in ali ni zdaj res čim dalje slabše na svetu?“

„Saj je že vse drugače in slabše, kar jaz pomnim,“ začne zopet Grega. „Jaz že vozim po svetu od svoje mladosti, zato sem dosti doživel in veliko videl po svetu. Vozil sem že kot mlad dečko s svojim očetom, ko še ni bilo železnice v Trst. Moj rajni oče, Bog jim daj dobro, bili so tudi vedno na cesti; gotovo sem jaz od njih podedoval to lastnost. Ostali so z doma po cele mesece, pa so tudi kaj denarja prinesli domú. Zdaj je pa ravno narobe: zaslužek vedno slabši, življenje pa vedno dražje; zasluži se komaj toliko, da se za silo izhaja, dobička pa ni drugega, kakor pobijanje po svetu. No, zdaj ko bodo napravili železnico še tod gori, bo se pa še to nehalo.“

„Železnice so prava nesreča za nas delavne ljudi, pravim jaz,“ oglasi se zopet Brtoncelj; „z njimi se ne dela drugega, nego da se ljudem jemlje in krati zaslužek. Pa vama naprežejo tisto železno pošast, in drči s tisočami centov kakor blisk, kar bi sto konj imelo dosti vleči. Človek pa glej, čudi se, drži roke križem in požiraj sline. Koliko zaslužka se s tem požre ljudem! Človeka in živino je Bog stvaril za delo, ne pa take železne pošasti. Svet bo na ta način prišel v čisto nov tir, vedno manj bo zaslužka, vedno manj denarja med ljudmi. V naših časih je svet preveč iznajdljiv, pa vse nove iznajdbe ne bodo prinesle nič prida na svet. Vse že ljudje izkušajo delati s stroji; saj sem slišal praviti, da po nekod že celó orjejo, sejejo in mlatijo z njimi. Te nove iznajdbe bodo sčasoma ljudem vzele ves kruh, vedno manj bo zaslužka, vedno manj denarja, vedno slabše bo na svetu; bodeta videla, da bo tako.“

„Tako je, dobro si govoril, Brtoncelj,“ pravi Grega, „za nas delavne ljudi je vedno slabše, vedno manj zaslužka. Saj ni posebno mehek moj kruh, pa mi je vendar dolg čas, če nisem na cesti; človek se nekako privadi tega, česar je navajen od mladega. Zdaj ob praznikih sem bil teden dnij domá, pa že nisem vedel, kam bi se dejal, in kaj bi naj počel. Ne vem, kaj bom počel, ko bo še tu gori šla železnica; dolg čas mi bo doma, zeló dolg čas. Vedno bolj me pritiska v kot železnica, nazadnje me bo potisnila čisto v kot. Dobro, da se bom sam počasi zraven postaral.“

„Morda je pa tu gori le ne bo še tako hitro,“ tolaži se krčmar. „Preveč dolgo se že pripravlja, in iz tega pozneje navadno ni nič. Meni že nič ni za nobeno železnico, za to tu gori pa najmanj; neko posebno zopernost imam do njih. Ko sem hodil po vino, peljal sem se nekolikokrat po njej iz Ljubljane do Brežic, pa sem vsekdar komaj čakal, da sem izstopil; vselej sem se oddahnil, ko sem stopil zopet na trdna tla.“

„Bo pa bo, čisto gotovo bo,“ zagovarja Grega svojo trditev; „le zapomni si, kaj ti pravim. Ne bo minilo dve leti, in ne bom več vozil tod gori. Seveda se že precej dolgo pripravljajo in svet pregledujejo, kajti svet je na mnogih krajih grd, da izberó za progo najprimernejšo črto. Na jesen bodo že z delom pričeli; gospod Grbec je zvedel to iz čisto zanesljivega vira.“

„To pa rečem,“ pravi Klančnik in udari z močno pestjo ob mizo, da so kar kozarci zažvenketali, „če bi res do tega prišlo, kar pa vendar še ne verjamem, po mojem svetu je nikakor ne dovolim napraviti. Hodili so že doli ob Savi po mojih senožetih in njivah in kolce zabijali v zemljo; gotovo jo mislijo tam črez graditi. Ob Savi je daleč gor moj svet, na lastni zemlji sem pa jaz sam gospodar; ne prodam jim za železnico ne pedi zemlje, če mi jo hočejo tudi z zlatom odkupiti. Moja hiša bi trpela vsled nje toliko škode, in jaz naj bi jim dajal za njo svojo lastno zemljo? Nikakor ne! Ali bi se ne reklo to toliko, kakor kopati samemu sebi grob? Ne govorim li resnice?“

„Le pomiri se, Klančnik,“ pravi Grega, „ti le zdaj tukaj tako govoriš; ko bo šlo za resnico, pa tudi ti ne boš delal tako, kakor zdaj praviš. Železnico bodo pa napravili po tvojem svetu, če jim bo le prostor ugajal; dali ti bodo za svet nekoliko grošev in te ne bodo vprašali, ali ti je po volji ali ne, ali zavoljo nje trpiš škodo, ali imaš dobiček. Pri takih velikih podjetjih se ne morejo ozirati na vsakega posameznega človeka; nam in še marsikomu bo v škodo, so pa tudi, ki jim bo v korist, in kteri je že težko pričakujejo.“

Klančnik je še dalje rentačil in trdil, da po njegovem svetu ne bo tekla železnica, in da ne bo. Grega mu ni hotel več oporekati, da bi ga ne spravil preveč v jezo; zato je rajši opomnil, da je že pozno, in da je čas iti k počitku.


II.[uredi]

In res, voznik Grega se ni motil; bila je resnica, kar je pravil o železnici. Ni še minilo po tistem večeru mesec dnij, že so prišli zemljemerci zopet merit Klančnikov hrib, da bi tukaj za stalno določili progo. Dolgo so postopali okrog, pregledovali in merili svet v veliko nevoljo Klančniku. „Saj bo menda vendar le res, kar mi je zadnjič pravil Grega,“ pravi sam pri sebi; „vi delate meni in moji hiši škodo, jaz vam bom pa delal zapreke, kolikor bom mogel.“

Po natančnem preiskovanju so se imeli odločiti med dvema črtežema: železnica naj bi šla skoz hrib, tako da bi se napravil kratek predor, ali pa naj bi se proga izpeljala za Savo ob strugi.

Klančnik bi bil bolj za prvi načrt. Mislil si je: „Med dvojnim zlom je manjše le boljše; če se železnice le ne morem ubraniti, naj gre mimo mene pod zemljo, da mi ne bo treba vsak dan gledati svoje nesreče.“ Tako je mislil Klančnik, a imel je pri železnici že posebno nesrečo. Zemljemerci so se slednjič odločili vendar le za drugi črtež. Prišli so do prepričanja, da ni nikake prave sile in potrebe, predor kopati skoz hrib, ker se more železnica pri strugi izpeljati veliko lažje in ceneje. Res ji bo treba za majhen kos izsekati pot v pečevje, to pa se vendar nikakor ne da primerjati z delom, ki bi ga povzročilo vrtanje predora skoz hrib. In bilo je določeno, da bo šla pri strugi skoz pečevje, potem pa po Klančnikovem svetu dalje za Savo.

Pozneje se je odkupovala zemlja, ki je bila določena za progo. Prišli so tudi do zemljišča Klančnikovega; a ta ni hotel o odkupu nič slišati in vedeti. Po njegovem zemljišču, pravi, da železnica ne bo tekla; na svoji lastni zemlji je on sam gospodar. Naj izpeljejo železnico skoz zemljo, nad zemljo, ali kjerkoli hočejo, le ne po njegovem svetu. Vsa prigovarjanja, da se temu nikakor ne more ustavljati, in da s svojo trmoglavostjo nikakor ne bo zabranil železnice, bila so brez uspeha. Bil je tiste vrste svojeglavnež, ki ne odjenja, ko si kaj ubije v glavo, ampak ostane pri svojem sklepu, ko bi se zavoljo tega moral tudi svet podreti.

Ker pogajanja niso imela zaželenega uspeha, prišla je posebna komisija, da je pregledala svet. Spoznala je, da Klančnik ne trpi nikake škode; proga gre blizu struge, kjer je svet prodnat in nerodoviten, in tedaj ni, kar njegovo zemljišče zadeva, nikake ovire, da bi se ondi ne mogla izpeljati železnica. Pa navzlic temu je svet cenila visoko, da bi ga zadovoljila. Ker je pa Klančnik le svojo trdil, da nikakor ne proda za železnico svojega sveta, ko bi mu ga tudi preplačali ali z zlatom odkupili, odštela se mu je pripoznana svota; a ker je ni hotel prevzeti sam, shranila se je pri dotičnem županstvu, češ, ko se spametuje, ali kedar hoče, naj pa gre po njo, saj vé, kje jo ima iskati; in niso se dalje brigali za njega in njegovo trmo.

Že na jesen tistega leta so začeli v vznožju Klančnikovega hriba streljati in sekati železnici pot v pečevje, in prihodnjo pomlad so delali na vsej progi. Prišli so z delom tudi do zemljišča Klančnikovega, a ta jim hoče kopanje s silo zabraniti. Delavci pokličejo svojega nadzornika, da bi ga zavrnil. Ta ga hoče z lepa pomiriti ter mu dopovedati, da je njegovo ravnanje nepremišljeno, in da si še lahko nakoplje sitnosti na glavo, če ne odjenja. Pa bolj ko mu ta prigovarja, bolj se Klančnik razjarja in kriči, da je na svoji lastni zemlji le on sam gospodar, in da tu nima brez njegovega dovoljenja nihče kaj iskati in opraviti. Beseda je dala besedo, in slednjič se razburi tako, da ne more več krotiti svoje jeze. Ko nadzornik pristopi k njemu in ga resno posvari in opominja, naj bo pameten, in naj se premaguje, sune ga Klančnik, razdražen, kakor je bil, s svojo močno pestjo tako silno od sebe, da oni pade in se nekoliko poškoduje. To pa je bilo tudi dovolj; nadzornik odpelje svoje ljudi in pusti razjarjenega Klančnika samega, ki je v jezi govoril povrh še jako razžaljive besede.

Ta prizor je našel svoj konec pri sodniji. Klančnik se je sicer tu opravičeval, pa se ni mogel oprati; imel je preveč prič zoper sebe. Nasledek tega je bil, da je bil obsojen na nekaj tednov zapora. Nikaka prošnja ni pomagala; moral je prebiti naloženo kazen. To pa je bilo za tako ponosnega, premožnega, obče spoštovanega in doslej neomadeževanega moža vendar le malo prehudo. Tudi med ljudmi je ta nenavadni slučaj napravil veliko govorice in hrupa.

Od tega časa Klančnik ni bil več tisti ponosni in samosvesti mož, kakor poprej. Zamišljen in upognjen je hodil okoli. Celó za krčmo in svoje goste, poprej njegovo najljubše opravilo, brigal se je čim dalje manj. Če je med gosti prišla beseda na železnico, kar je bil zdaj med ljudmi najnavadnejši pogovor, šel je iz sobe, in ni ga bilo več blizu. Ko ga je nekoč vprašal voznik Grega, ki je po tistem večeru še pogostoma obstajal pri njem, ali že zdaj verjame, da bo tu gori šla železnica, in ali bo šla po njegovem svetu, vstal je od mize, ni odgovoril ničesar, stisnil zobe in ga pogledal tako hudo, da je bilo voznika kar strah; šel je iz sobe, in ni ga bilo tisti večer več videti. Ljudje pa, ki so vedeli, da se s Klančnikom ni šaliti, varovali so se tudi navadno v njegovi navzočnosti omeniti kaj o železnici. Čim dalje, tem bolj so se ogibali zamišljenega in čemernega moža; gostje so v njegovi krčmi postajali vedno redkejši. Njegova krčma ni bila več popotnim ljudem tista gostoljubna hiša, kakor je bila poprej. Upognjen je mož lazil okoli in se postaral v mesecih za leta. Pogostoma je šel za dalje časa z doma, in ni povedal nikomur, niti svoji ženi, po kakih opravkih in kod da hodi.

Čas je tekel, minevali so meseci, a Klančnik je ostal še vedno tisti čemerni in odurni človek; vedno bolj se je ogibal ljudij. Žena njegova je veliko trpela zavoljo njega; skrb za svojega moža je tudi njo zeló potlačila. Večkrat je na tihem premišljala, kak konec bo to imelo. Prosila ga je s solznimi očmi, naj se spametuje in pozabi, kar je bilo; toda njene solze in prošnje so bile brez uspeha.

Nekoč ga zopet ni bilo dolgo domú. Nikomur ni povedal, kam in po kaj gre, in kdaj zopet pride; kar zmanjkalo ga je. Tako dolgo je izostajal poprej le, kedar je šel po vinski kupčiji, za kar pa zdaj ni bil pravi čas. Klančnica sklene, dobro ga ošteti, ko pride domú, in mu dokazati nespametnost njegovega vedenja; mora ga spraviti zopet na stari pot, naj velja, kar hoče.

Ko je prišel domú, delal se je, kakor bi se ne bilo nič zgodilo; bil je le še bolj čemeren, kakor poprej; še svojo ženo je komaj pogledal in pozdravil. To ji je bilo vendar preveč. „Kaj pa vendar delaš, in kod se klatiš po svetu,“ začne mu očitati; „izgineš kakor kafra, zamišljen in čemeren odideš in ravno takšen prideš; držiš se, kakor bi imel vse naglavne grehe nad seboj, in še jaz, žena tvoja, zdim se ti komaj vredna tvojega pogleda. Gospodarstvo zanemarjaš, za delo se ne brigaš, ljudij se ogiblješ, in ljudje so se začeli tebe ogibati; moj Bog, kam nas pa bo to spravilo! Takšen si postal, da te jaz sama več ne umejem. Ta železnica te je spravila čisto iz uma. Pa se bahate moški s svojo stanovitnostjo, ali komaj vam pride kaj navzkriž, pa ste čisto izgubljeni. Pusti na miru železnico, če ti ni za njo. Zakaj pa se drugi ljudje ne brigajo dosti za njo? Najpremožnejši si v okolici, ljudje so te zavidali, in tak korenjak si bil, da te je bil človek vesel; zdaj te pa ni več spoznati, kar razjokati se je nad teboj!“

„Ti govoriš, kakor razumeš,“ odvrne ji razžaljen vsled njenega očitanja; „ves svet me jezi, zdaj me pa začni še ti. Kaj razumete ve ženske, kaj je moška čast, poštenje in dobro ime! Ve nimate o tem nikakega pravega pojma, sicer bi ne mogla tako govoriti. Saj meni na železnici sami na sebi tudi ni Bog vé koliko ležeče, čeravno bo moji hiši na kvar; sovražim jo pa, in zato jo sovražim, ker mi je ona vzela poštenje in dobro ime. Bil sem zavoljo nje omadeževan, kaznovan, zaprt. Zadela me je kazen in sramota, ker sem branil svojo lastnino, ker nisem pustil, da bi drugi ljudje počenjali po moji zemlji, kar bi se jim poljubilo. Naša hiša je bila do zdaj povsod spoštovana in na dobrem glasu, brez vsakega madeža; zdaj je pa onečaščena, dobila je madež, ki se ne dá več izbrisati. To je, izgubljeno dobro ime, izgubljena čast je, kar me peče, kar mi ne da domá mirú in mi jemlje veselje do vsega.“

„Taki ste moški; s svojeglavnostjo hočete svojo namero izvesti, če je še tako ničeva in bedasta, in to, rečete, pravi se svojo čast braniti! Če pa pri tem trčite ob zapreke in si na glavo nakopljete sitnosti, ne znate jih prenašati in ne morete si pomagati. Z glavo si hotel skoz zid, pa bi bil vendar moral vedeti, da jeden sam človek ni še nikdar premagal sveta. In kar tvojo čast in dobro ime zadeva, tudi nisi storil take pregrehe, da bi je svet ne mogel pozabiti in odpustiti. Tvoj prestopek svet jako malo briga, ampak le tvojo lastno osebo. Odpusti si sam, in tudi ljudje ti bodo odpustili; odpustiš si pa na najlepši način, če se v prihodnjosti bolj premaguješ in krotiš svojo jezo. Vendar pa tvoje sedanje vedenje tega nikakor ne kaže, ampak ponavljaš zopet svojo trmo, ktera te je že spravila v nesrečo, pa te zna še v večjo.“

„No, danes me pa obiraš, kakor bi se bila pripravila nalašč na moj sprejem. Pa govori še tako lepo, dajaj mi še tako dobre nauke, mojega neomadeževanega imena mi le ne moreš dati nazaj. Jaz tukaj nimam več obstanka; moja hiša je osramočena, tega pa moj ponos ne prenese. No, povedati ti pa vendar moram, zakaj sem hodil z doma: vedi, da bomo danes ob letu težko še tukaj; iskal sem kupca za svojo hišo in ga tudi dobil. Tisti bogati gospod z Dunaja, ki hodi vsako leto tu gor v naše gore na lov, in ki je bil že večkrat pri nas, misli jo kupiti. Velik prijatelj lova je, in v teh krajih se mu tudi jako dopade. Napravil si bo tu lepo hišo za svoje stanovanje, da se bo hodil po letu razvedrovat in hladit, jeseni pa na lov. Zdaj mu bo to pripravno, rekel je, ko bo šla ta gori železnica. No, mene bo pregnala, privabila mi bo pa naslednika, bolj imenitnega, kakor sem jaz, da svet zavoljo mene vsaj ne bo na izgubi. On je silno bogat in ne gleda na nekaj tisočakov; upam, da bom napravil dobro kupčijo. Nisva še sicer popolnoma jedina, vendar pa je kupčija toliko, kakor gotova.“

Ta novica je Klančnico močno prestrašila. Da je njen mož postal v zadnjem času čuden človek, to je dobro vedela, a da kaj takega namerjava, tega se pa vendar ni nadejala. „Za božjo voljo, kaj pa vendar misliš!“ vzklikne, in solze ji silijo v oči. „Pomisli vendar, kaj počenjaš! Sebe in mene boš pahnil s svojo trmo v pogubo. Zavoljo takšne malenkosti pa počenjati take reči in zapustiti svoj domači kraj, kjer smo živeli srečno in mirno, kakor maloktera družina! Živeli smo zadovoljno v svojem domačem kraju, ko ni bilo železnice, in Bog bo dal, da bomo tudi pozneje. Pa da mi tega nisi povedal prej, da bi ti bila mogla braniti! Hvala Bogu, da sem zvedela vsaj zdaj, dokler še ni vse zamujeno. Kam pa vendar misliš iti odtod in kaj početi?“

„Kam idemo odtod? Kamor je, povsod se dá živeti, povsod so ljudje; samo v tak kraj ne, kjer je železnica. Gori na Koroškem sem zvedel za lepo posestvo v nekem mirnem kraju, ktero je na prodaj. Govoril sem že z lastnikom, in skoro gotovo bodeva napravila kupčijo. To ti pa povem, braniti ali odrekati mi ni potreba; saj veš, kar sklenem, to tudi storim. V tem kraju mi ni več obstanka. Prej ko odidemo, boljše je.“

Žena je jokala in prosila, naj opusti svoj sklep, ki je popolnoma neosnovan, in naj pomisli na nasledke; pa vsa njena dokazovanja in njene solze niso nič pomagale. Smilila se mu je pa vendar, jokajoče je ni rad videl; mislil si je, zvedeti bi itak morala, prej ali pozneje; ko se razjoka, bode se pa pomirila; ženskam so solze najboljše tolažnice. Nato pusti jokajočo samo in odide iz sobe.


III.[uredi]

Železnica je bila dodelana. Ljudstvo v obče je bilo z njo zadovoljno; z veseljem je pozdravilo prvi vlak, ki je prižvižgal po Savski dolini, kot oznanjevalec lažjega občila in pripravnejše zveze s svetom. Le redki so bili, ki niso marali za njo, pa še ti le iz osebnih ozirov.

Najbolj jo je pa gotovo sovražil Klančnik. Domá ni imel več mirú in ne pokoja. Najbolj ga je jezilo, da mu je bila stvar, ki jo je sovražil iz dna svojega srca, tako blizu. Vselej ga je zabolelo srce, kedar je slišal vlak drdrati po dolini; parovoznega žvižga ni mogel strpeti; kedar ga je čul, stisnil je pest, in njegova jedina želja je bila: proč iz tega kraja, proč prej ko mogoče. Še celó hiša njegova se je tresla, kedar je drdral vlak skoz pečevje pod hišo; to mu je bilo nestrpno.

Bilo je prvo pomlad, kar je šla železnica. Kupčija z bogatim gospodom je bila toliko kakor sklenjena. Klančnik je dobil od njega pismeno poročilo, da pride ob kratkem sam, da mu izplača svoto, za ktero sta se zmenila, ter prevzame njegovo hišo in posestvo v svojo last. Klančnik je bil lahko zadovoljen; težko bi bil napravil s kom drugim tako ugodno kupčijo, kakor s tem bogatinom. Sam pa je bil že tudi z lastnikom dogovorjen za posestvo, ktero je namerjaval kupiti na Koroškem. Že prihodnje poletje je mislil zapustiti svoj domači kraj in se preseliti gor na Koroško, in to vse zavoljo te vražje železnice.

Nekega dne meseca majnika tistega leta je bilo jako deževno vreme. Sploh je bilo to pomlad vreme zeló deževno. Tudi zdaj je deževalo že več dnij zaporedoma, posebno hudo pa je lilo ta dan. Sava je izstopila že na mnogih krajih.

Bilo je pozno zvečer med jednajsto in dvanajsto uro. Lilo je še neprenehoma. Pri Klančniku je bilo že vse pri počitku, le gospodar je še bdel. Mož je imel veliko skrbij; zapustiti svoj ljubi domači kraj in se izseliti med tuje ljudi, to tudi njega ni moglo pustiti malomarnega. Hodil je zamišljen po sobi gor in dol, roki na hrbtu križem držeč, na mizi pa je ležalo nekaj listin. Bogati gospod z Dunaja je imel priti te dni.

Ravno je tudi sam namerjaval iti k počitku, kar začuje močen ropot, in vsa hiša se strese z nenavadno silo, kakor pri potresu. Kaj za božjo voljo je to, misli si, je li potres, ali se podira hiša? Vzame svetilnico in hiti ven gledat, kaj se je zgodilo. Zunaj začuje od Save gor še silnejši ropot, kakor bi se ves hrib podiral. Hiti gledat po bregu proti železnični progi, odkoder se je čul ropot, ter premišlja, odkod ta silni in nenavadni pretres prihaja.

Ko je Klančnik čul drugi ropot, dozdevalo se mu je že malo, kaj se je utegnilo zgoditi. Ko pride do železnične proge, tja, kjer je izsekana v pečevje, vidi pri razsvetljavi svoje svetilnice strašen prizor. Velik del kamenite stene se je bil odtrgal in zaropotal s tako močnim treskom na tla. Nekaj pečevja je obležalo kar pri kraju, ogromna pečina pa je obstala ravno na železničnem tiru. To nesrečo je gotovo povzročilo dolgotrajno deževje; morebiti se je pa bila tudi že tedaj, ko so streljali v skalo železnici pot, napravila kaka nevarna razpoka.

Sredi proge taka ogromna pečina, in tir gotovo tudi poškodovan, poštni vlak iz Ljubljane pa pride ob polu jedne, polnoči je pa že proč — hitro spodaj pod tirom pa šumeči valovi vsled obilnega deževja narastle Save: ako se zaleti vlak ob pečino, mora se zgoditi grozna nesreča! „Zdaj se lahko maščuješ nad železnico,“ to je bila prva misel Klančnikova, ko je pregledal položaj. „Koliko nesreče ti je zakrivila! Zavoljo nje si poškodovan, bil si kaznovan, in zavoljo nje boš zapustil v kratkem svoj ljubi domači kraj.“

Klančnik je bil sicer mož poštenjak od nog do glave; nikomur ni vedoma napravil kdaj kake krivice, le z železnico je prišel v spor. Tudi zdaj se oglasi v njem dobri duh in mu pravi: „Ti stojiš tukaj, ko je taka nevarnost blizu. Ali ne veš, da te veže ljubezen do bližnjega, da storiš vse, kar je mogoče, da odvrneš pretečo nevarnost. Bog vé, koliko ljudij, ki ti nikdar v življenju niso storili najmanjše krivice, gre zdaj, nikake nevarnosti sluteč, gotovi smrti, ali vsaj hudi nesreči naproti; le ti jih moreš morda še rešiti.“ Hudi duh pa mu šepeta: „Kaj briga tebe železnica, imel si zavoljo nje sitnostij dovolj. Saj ji nisi za čuvaja postavljen; tudi nisi ti kriv, da se je odtrgala pečina in zavalila na tir. Idi domú, in z mirno vestjo lahko prepustiš vlak svoji usodi; kaj tebi mar, če se zgodi nesreča, saj je nisi ti zakrivil!“ Bojeval je kratek, pa hud notranji boj; mrzel pot ga oblije, in strese se na vsem životu. Hitro pa se predrami in pravi: „Ljubezen do bližnjega me veže; moram jih rešiti, naj velja, kar hoče.“

Zdaj ni bilo več časa dolgo premišljati, kaj mu je storiti, kajti vlak je moral priti že v četrtinki ure. Vpre se z vso silo ob pečino in jo izkuša prevaliti, pa je niti ne pregane. Izprevidi, da sam ničesar ne opravi. Iti klicat železničnega čuvaja, bilo je prepozno; a bilo bi tudi prepozno, ko bi bil hitel precej, ko je zapazil nevarnost. Drugih hiš tudi ni bilo blizu, da bi bil mogel poklicati ljudi na pomoč. Hiti nazaj po bregu budit hlapca Luka, ki je spal v hlevu; drugega moškega človeka ni bilo blizu, da bi mu pomagal. Hlapec Luka je bil tudi močan človek; morda se obema posreči, misli si, prevaliti pečino s tira.

Hlapec Luka je spal spanje pravičnega, niti ropot pečevja ga ni prebudil. Gospodar ga pokliče in strese tako močno, da se je hitro predramil.

„Kdo pa je? Kaj pa je? A, vi ste,“ jeclja ter si mane zaspane oči.

„Zdaj ni časa si meti oči,“ veli mu gospodar; „prižgi hitro svetilnico, vzemi močen drog in hiti za menoj! Doli pod hišo se je odtrgala velika pečina in obležala ravno na tiru, vlak ima pa vsak čas priti; če se zaleti v njo, zgodi se velika nesreča.“

„Kako, da ste vi v takih skrbeh zavoljo železnice, saj je menda ne sovraži nihče bolj kakor vi,“ omeni hlapec, prižigaje svetilnico.

„Pusti zdaj svoje opazke,“ veli mu gospodar „in stori hitro, kar sem ti ukazal; niti trenutka ne smeva zamuditi.“

Klančnik hiti z močnim drogom nazaj po bregu, in hitro za njim priteče tudi hlapec, ki je takoj spoznal nevarnost. Vpreta droga pod pečino in jo izkušata prevaliti. Napneta vse svoje moči, pa bilo je zastonj; droga se jima razlomita, pečina pa se ne pregane.

Klančnik vrže zlomljeni drog od sebe, dene roko na čelo in se zamisli, potem pa pogleda na uro. „Na ta način ne opraviva ničesar,“ reče hlapcu, „vlak mora pa vsak čas priti. Zdaj ne preostaja drugega, kakor da tečem tu dol po tiru vlaku naproti; kedar ga zagledam, mahal bom s svetilnico, da opozorim nase strojevodjo; ko pa pride do mene, kričal bom iz vsega grla: Ustavite, pečina leži na tiru! Morda me toliko razume, da še pravočasno ustavi vlak. Ti pa ostani tu pri pečini, napravi svetilnico, da bo gorela svetlo kolikor mogoče, postavi jo na pečino, da se bo videla, ko pride vlak mimo ovinka, sam pa mahaj s klobukom, kriči in dajaj znamenja, da je tu nevarnost, in da se naj ustavi vlak; drugega ne moreva zdaj več storiti.“

To rekši, ubere jo po tiru. Ko priteče iz soteske na piano, že zagleda v daljavi dve rudeči luči; vlak je drdral svoji nevarnosti naproti. Hiti še nekoliko dalje, mahaje s svetilnico. Že mu prihaja vlak blizu. Ko pa pride do njega, maha Klančnik z rokama in kriči na vso moč: „Ustavite, pečina leži na tiru!“

Strojevodja je v temni noči zapazil luč že od daleč; tudi se je hitro prepričal, da je na tiru. To je vzbudilo njegovo pozornost. Ko pa vlak pride do nje, vidi nekega moža, kako maha z rokama in kriči, kakor iz uma; ujame tudi dve besedi: ustavite, pečina ....! Poznal je dobro zemljo ob tiru; zato mu hitro šine misel v glavo, da bi se bilo utegnilo tam, kjer gre tir skoz pečevje, zgoditi kaj nevarnega, posebno pri tem, več dnij trajajočem deževju. Ker je mož tako strašansko kričal in mahal, začne res ustavljati vlak. Ko pa pride ta okoli ovinka pod hribom, zapazi na tiru, tam, kjer gre skoz pečevje, zopet luč in človeka zraven, ki maha s klobukom; zdaj se popolnoma prepriča, da je nevarnost blizu. Z vso silo začne ustavljati vlak; komaj je imel toliko časa, da ga je ustavil nekaj korakov pred pečino.

Klančnik je hitro zapazil, da začenja vlak bolj polagoma iti. „Hvala Bogu, moje prizadevanje menda vendar ni bilo zastonj!“ vzklikne ves radosten. Hitro jo ubere nazaj, da bi prej videl, kako se izteče nevarnost. Ko prihiti v sotesko, pa vidi, da vlak že stoji. Zdaj mu se še le odvali kamen od srca; globoko se oddahne. „Hvala Bogu, vse je rešeno,“ pravi sam pri sebi. Pri pečini pa že najde poleg hlapca strojevodjo in drugo železnično osobje, ki se je peljalo z vlakom. Pove jim, kaj je nocoj doživel, in kako si je prizadeval z vsemi svojimi močmi, da bi rešil vlak pogube.

Popotniki, ki so se peljali z vlakom in večinoma dremali po vozovih, začeli so preplašeni gledati skoz okna, kaj to pomenja, da se je vlak ustavil. Vedeli so, da tukaj še ne more biti postaja, kajti ni bilo nikakega znamenja, da bi bil tu blizu kolodvor. Mislili so, da se je moralo zgoditi kaj posebnega. Hitro se je tudi med njimi raznesla vest o veliki nevarnosti, kteri pa so srečno ušli. Vsi so hiteli iz vozov, da bi se prepričali sami, kaj se je zgodilo. Ko so videli, v kaki strašni nevarnosti so bili, in kdo jih je rešil, bili so vsi ganjeni; s solznimi očmi so se zahvaljevali Klančniku, da jih je rešil take hude nesreče.

Nemudoma se je poročilo na bližnjo postajo, kaj se je zgodilo, da se zabrani še kaka druga mogoča nesreča, in da jim hitro pošljejo pomoč. Pomoč je kmalu došla. Odstranili so pečevje, pa tudi tir je bil vsled silnega padca poškodovan. Ko bi se bilo Klančniku tudi posrečilo, odstraniti pečino, vendar bi bil vlak težko prišel srečno tod mimo. Železnično osobje in popotniki, vsi so pripoznali, da bi se bila neizogibno zgodila grozna nesreča, ko bi jih ne bil rešil Klančnik. Vsi so ga slavili kot svojega rešitelja.

Še le proti jutru je mogel vlak dalje.

Ta novica se je hitro raznesla po bližnji in daljni okolici. Vse je hvalilo Klančnika in njegovo plemenito obnašanje proti železnici. „Da je Klančnik vrl človek,“ rekli so ljudje, „to mora pripoznati vsak, kdor ga pozna; vsaj poprej, dokler ni prišel z železnico v spor, bil je vseskoz človek po božji volji. Da se je pa zdaj proti železnici tako plemenito obnašal, on, človek tako jeklene volje, o kterem smo vsi mislili, da bi mu bilo najljubše, ko bi se kar v zemljo udrla, tega bi mu pa vendar nihče ne bil zaupal.“

Glas, kaj se je zgodilo na železnici, v kaki nevarnosti je bil vlak, in kdo ga je otel, raznesel se je tudi dalje na okoli, raznesli so ga popotniki, ki so se peljali z vlakom. Tudi časopisi so poročali o tem in slavili Klančnika kot rešitelja vlaka in popotnikov. Od ravnateljstva železnice pa mu je došlo pohvalno pismo, v kterem se mu je z laskavimi besedami izrekla zahvala in priznanje za njegovo vrlo obnašanje.

V življenju se pogostoma pripeti, da imajo nenavadni dogodki posebno važen, odločilen pomen za vso prihodnjost človekovo. Tudi Klančnika je ta dogodek čisto izpremenil; izginila mu je vsa poprejšnja jeza na železnico. Čutil se je z njo tesno združenega; mislil si je, da ima zdaj tudi on neki delež pri njej, ker jo je rešil iz take hude nevarnosti.

„Bodeva pa le ostala v svojem domačem kraju, ljuba moja,“ pravi nekaj dnij po tem dogodku svoji ženi. „Tisto noč, ko sem našel na tiru pečino in sem vedel, da vlak kmalu pride, bojeval sem hud boj sam s seboj; skoro bi me bil izkušnjavec premagal, da bi bil prepustil vlak svoji usodi, in zgodila bi se bila huda, strašna nesreča. Sam Bog mi je še o pravem času razsvetlil pamet, da sem storil vse, kar je bilo v moji moči, in zabranil nesrečo. O nevarnosti sem sicer vedel le jedini jaz, in morda bi to ne bilo postalo nikdar javno; pa povem ti, da ne bi imel nikdar več v življenju mirnega trenutka, ko bi tedaj ne bil pomagal z vsemi svojimi močmi. Bog vé, koliko smrtij in koliko bolečin tujih ljudij bi imel na vesti! Kar misli same me je strah; kakor Kajn bi hodil po svetu brez miru in pokoja. Iz veselja, da sem tedaj premagal izkušnjavo, pozabimo na vse, kar je bilo. Tudi tebi sem napravil veliko bridkih ur; videl sem, koliko trpiš zavoljo mene; zato te prosim, tudi ti mi odpusti, tudi ti pozabi, kar je bilo, in živela bodeva zopet srečno in zadovoljno v svoji domači hiši, kakor prejšnje čase.“

Klančnica se je neizrečeno razveselila teh besed. Uboga ženica ni bila več tista vesela krčmarica, kakor prejšnje čase; vidno je hujšala in se starala. Skrb za svojega moža, ki je zavoljo železnice postal tako čuden in oduren človek, grenila ji je življenje. „Hvala Bogu, da te je zopet pripeljal nazaj na pravi pot!“ vzklikne vsa radostna. „Kolikokrat sem ga prosila, naj ti zopet razsvetli pamet ter dá nazaj prejšnji mir in zadovoljnost, pa sem že obupala, da me usliši; udala sem se v svojo usodo in tiho trpela; zdaj pa le vidim, da je uslišal mojo prošnjo. O kako sem zopet srečna!“ In kakor prejšnje čase pogostoma od žalosti, jokala se je zdaj samega veselja.

Ko pride tiste dni bogati gospod z Dunaja, da bi izplačal in prevzel Klančnikovo domačijo v svojo last, pove mu ta, da mu je jako žal, da se je spustil z njim v pogajanje. Razloži mu, kako so se zadnji čas nepričakovano izpremenile njegove razmere, da se nikakor ne misli več izseliti, ampak da mu je zdaj domači kraj in njegova domačija dražja, kakor kdajkoli. Gospod, kteremu je kraj jako dopadal, in ki zavoljo tega tudi ni gledal na ceno, ponujal mu je še večjo svoto, kakor sta se zmenila poprej; pa Klančnik mu na kratko odgovori, da njegova domačija zaradi mu znanega prigodka ni več na prodaj za nobeno ceno. Zatorej je poročil tudi lastniku posestva na Koroškem, ktero je namerjaval kupiti, da odstopi od kupčije.

Od tega časa je bil Klančnik zopet tisti veseli in prijazni človek, kakor poprej. Vsi ljudje so ga spoštovali. Z ženo svojo je živel zopet v najlepši slogi; včasi se je pa vendar ona le malo pošalila z njim ter ga vprašala, ali je še kaj hud na železnico.