Kako se je ženil Peter Zlatič, 4. del
| Kako se je ženil Peter Zlatič, 4. del K. Dvorjanec |
| |||||||||||||
Dolgo se je Peter zamudil pri Gričarici. Zvezde so migljale na nebu, ko je dobre volje, da še nikedar tako, korakal proti domu. In kako bi tu li ne bil vesel, ko so mu napajali dušo sladki občutki srečnih bodočih dni. Mati ni sicer ničesar obljubila, nasprotovala pa tudi ni. In Marijanica? Ta je pa gotovo na njegovi strani, saj je bila ž njim vedno prijazna in danes mu je celo podarila podobico krstnega patrona, sv. Petra. Že je v duhu gledal lepo prihodnost, ko bo na strani dobre Marijanice gospodaril na bogatem Gričarjevem posestvu in se vozil z mladim osličem.
V take misli zatopljen je prišel do razpotja, kjer cesta zavije za nizkim gričem proti Somrakovi grajščini. Postal je, ozrl se nazaj proti Gričarjevi hiši, kjer je svitlo gorela luč. Srečni Peter je dal duška svojemu veselju; glasno je zaukal, da je odmevalo v nasprotnem gozdiču.
Nekaj dnij na to so imeli pri Gričarjevih snubca. Valentin, sin bogatega trgovca Koščaka, se je oglasil in prosil Marijanico v zakon. Materi je bilo povolji in tuli hčerka je bila vesela mladega in splošno priljubljenega Valentina. Pri Koščakovih in Gričarjevih so se že pričeli pripravljati na ženitnino. Vse je o tem govorilo, le Peter Zlatič ni še o tem ničesar vedel.
V nedeljo popoldne sta se še oglasila pri Gričarici oba Koščaka, oče in sin, da se dogovorijo zadnje stvari. V živem pogovoru so bili, ko se odpro vrata in vstopi Peter Zlatič. Gričarici nisti bili veseli Petrovega prihoda. Gospodinja mu je hladno odzdravila, postavila pred njega zahtevano merico vina, dalje se pa ni za njega zmenila.
Dobre volje je prestopil Peter prag Gričarjeve hiše, ali ta ga je kmalu zapustila. Sam je sedel pri stranski mizi, zapalil smodko, gledal žalostno za kolobarčki tabakovega dima, prave podobe namišljene prihodnje sreče, ter včasih jezno švignil z očmi k mizi, kjer so sedeli oče Koščak, Valentin, Gričarica in Marjanica.
Čas je naglo potekal; mrak je legal na zemljo. Koščakov hlapec je na gospodarjevo povelje napregel in prišel povedat, da je voz pripravljen. Koščaka sta vstala. Oče se je pogovarjal z Gričarico, Valentin se je pa poslavljal od neveste Marijanice. V Petru je vse vrelo. Ko pa vidi, da sta si Valentin in Marijanica segla v roko, plane po koncu, stopi k Valentinu in mu srdito reče:
»Pusti jo. Spravi se ven, tu nimaš ničesar opraviti.«
Valentin je poznal Petra in mu ni zameril. Na pol v smehu ga je zavrnil.
»Pameten bodi, Peter. Mirno sedi in pij.«
»Pusti jo, pravim.«
»Peter ali si ga danes malo preveč pil?«
»Nič pil. Pusti jo, rečeni zadnjič, če ne … Marijanica je moja nevesta, da veš.«
»Peter, tebi se meša?«
Tedaj pa Peter zamahne s koščeno roko; zadel bi bil Valentina na glavo, ako bi se ne bil vmaknil. Sprevideli so, da se Peter ne da vtolažiti; torej namigne stari Koščak svojemu hlapcu in Peter je bil na prostem, da sam ni vedel kedaj. Razjarjen se je vračal domu. Pogosto se je vstavil, govoril sam seboj in stiskal pesti.
V nedeljo na to sta bila vže Valentin in Marijanica prvič oklicana. Gospod župnik je na koncu pristavil običajno opazko: »Komur je kak veljaven zadržek znan, naj ga naznani.«
Peter je poslušal in debelo gledal pred se; še le sedaj se mu je razjasnilo, še le sedaj je vedel, pri čem da je. Nikakor se ni mogel sprijazniti z mislijo, da bi kedo drugi dobil Marijanico. Čim bolj je na to mislil, tem bolj je bil o tem prepričan. Vsled tega pa tudi ni mogel mirovati. Takoj po sv. maši se je oglasil pri župniku in mu v okornih, pretrganih besedah povedal to, kar je bilo po njegovih mislih zadržek.
Župnik, gospod Matevž, je bil častitljiv mož, sivolas starček močne, visoke postave, dober dušni pastir svojih ovčic. Vse ga je častilo in ljubilo kot svojega skrbnega očeta. Pa temu se ni čuditi, saj že nad 40 let opravlja v tej fari vzvišeno duhovsko službo.
Gospod Matevž je mirno poslušal Petrovo pritožbo in ga prijazno učil, opominjal in prepričeval ; toda Peter ni bil zadovoljen. Dobri gospod je to takoj uvidel, ostro ga je prijel in posrečilo se mu je, da je Petra vsaj na videz potolažil.
Domu grede je Peter zopet postal na ovinku, kjer je ono nedeljo tako veselega srca zaukal. Zopet se je ozrl tja proti Gričarjevem domu. Toda kaka razlika! Vse lepe podobe srečne prihodnosti so splavale po vodi. V grlu ga je nekaj tiščalo in solza se mu je potočila po zagorelem licu.
Nekaj dnij potem so imeli poroko. Vse je bilo na nogah, vse je hitelo gledat nevesto Marijanico, ženina Valentina in dolgo vrsto svatov, samo Peter je ostal doma. Gori na hlev je zlezel, zaril se v slamo in godrnjal: »Ves svet je goljufija, sama laž in hudobija.«
(Konec prih.)