Kako se je ženil Peter Zlatič, 3. del

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Kako se je ženil Peter Zlatič, 3. del
K. Dvorjanec
Izdano: Primorski list 20. avgust 1897 (5/24), 112
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Petru se je sedaj posrečilo. Zadovoljen je spuščal goste dime v zrak.

Ne dolgo na to je Marijanica odšla na deklin klic v kuhinjo. Peter je ostal sam z Gričarico. Tako se mu je ponudila prilika, da odkrije Gričarici svoje želje. »Trčiva no, mati Gričarjeva, na vaše zdravje, Marijanično in pa moje,« se je oglasil Peter, izpil in prazen kozarec postavil na mizo. Po kratkem molku prične:

»Ej, mati Gričarjeva, kako vam je dobro. Lepo domovanje, veliko posestvo, pa kaj bi našteval! Kratko vsega imate dovolj.« 

»Res je, hvala Bogu! Ne morem se pritoževati,« odvrne Gričarica.

»In poleg vsega tega imate še dobro hčerko, da je ni take v naši okolici. Samo še nekaj pogreša vaša hiša!« Bistro je pogledal pri teh besedah Gričarico.

»Kaj misliš?«

»Tak dem ne more biti brez možkega. Moža manjka vaši hiši, pravim moža gospodarja.«

»Vse bo prišlo ob svojem času, ako je tako božja volja. Marijanica je v letih. Ako se hoče možiti, naj se, jaz jej ne bom branila.«

Nastal je zopet molk. Peter ni vedel kako bi nadaljeval. Zopet je krepko potegnil iz polnega kozarca.

»Kakor sem rekel, blagor vam. Jaz sem pa tako sam, od vseh zapuščen, nikogar nimam svojega, nobenega pravega prijatelja ne poznam, skoraj vse me zaničuje, le vi ste prijazni z menoj.«

»Kaj pa da, Peter, saj se že dolgo poznamo. Ali ne?«

»Glejte, mati Gričarjeva ko sem tako premišljeval svoje žalostno stanje, sem sklenil, da mora biti odslej drugače, da drugače. In veste, kaj sem sklenil?«

»Radovedna sem, kaj mi boš povedal?« »Veste, mati Gričarjeva, ne morem in nočem biti več sam, oženil se bom.«

Žena se je nasmehnila.

»Na ženitnino me boš gotovo povabil, kaj ne? – Če veš, da je tako prav, se pa oženi. Star si dovolj, močan in krepak si tudi.«

»I, kaj bi tisto! Ne da bi se hvalil, vender moram pritrditi vašim besedam. Priden delavec sem, da se ne vstrašim vsacega. Nekaj denarja imam tudi. Še vedno hranim srebrni križavec, katerega so mi darovali birmanski boter, in nekaj starih srebrnih dvajsetič. Sicer ni ravno posebno veliko, vender je toliko, da bo lahko vsaka nevesta vesela. Ali ni tako, mati?«

Gričarica mu je s smehom pritrjevala.

»Sedaj vam bom pa nekaj povedal. Vi ste tako dobra žena, tako dobra gospodinja, zato vam pa ne privoščim kakega slabega zeta. In ko sem to premišljeval, prišla mi je dobra misel, in to vam sedaj povem. Kaj ne, da vam lahko povem?«

»Le povej, le povej,« silila ga je gospodinja.

Glejte, mati Gričarica! Kakor sem rekel, krepak in dober delavec sem, da me ni vsacega sram, in tacega zeta privoščim vam. Dajte meni Marijanico za ženo.«

Peter je vprl oči v mizo, kozarec vrtil mej prsti in v strahu pričakoval odgovora. Sila neprijetno so zadele zadnje besede Gričarico. V spodnjo ustnico se je vgriznila, v srce jo je zazeblo. Da bi njeno lepo, mlado, dobro vzgojeno in bogato edinko snubil siromašen hlapec, to se ji je zdelo vender odveč. Toda naglo jo je potolažila in pomirila misel, da Peter ni posebno pameten, da ga imajo celo vsi za slaboumnega. In s takimi ljudmi je imela Gričarica posebno usmiljenje. Nikoli ni nikomur rekla žaljive besede, zlasti je bila proti takim posebno prijazna. Tako tudi P etra ni hotela žaliti z ostrim odgovorom, ki jej je bil že na jeziku, ampak premagala se je in rekla snuje:

»Tega ti pa ne morem obljubiti, povprašati moraš Marijanico samo.«

Priprosti Peter seje hotel prikupiti Gričarici.

»Priden bom, mati, še bolj ko sem bil do sedaj, ako mi daste Marijanico. Storil bom vse kar boste hoteli. Pa še nekaj sem pozabil povedati. Pri nas imamo mladega oslička. Tako lep je, da bi ga kar zmirom gledal. Še ko je bil prav majhin, ga je grajščak Somrak meni obljubil. Jaz ga bom vzel seboj in ko dorasta, vas bom peljal ž njim, kamor boste hoteli.

Žena seje Petrovi priprostosti srčno smejala in tudi Peter jej je pomagal. V tem se je vrnila Marijanica.

»Kajne da, Marijanica!« jej kliče Peter nasproti.

»Kar tako meni nič tebi nič ne morem pritrditi, kdo bi mačka v vreči kupoval? Najprvo povej, potem dobiš odgovor.«

»Z materjo sva ravnokar o tebi govorila. In jaz sem jih prosil, da bi mi dali tebe za ženo. Kajne, Marijanica, da boš rada v to privolila.«

Pri teh besedah je molil žuljavo in okorno desnico proti Marijanici. Dekletov obrazek je zalila rdečica.

»Na tako vprašanje ne morem takoj odgovoriti. Premisliti moram in ti boš čakal odgovora!«

Odšla je in tisti večer je Peter ni več videl. Poznala je sicer dobro ubogega Petra, bila je dobro vzgojena, ni imela ošabnega ponosa, kakoršnega imajo navadno bogate mladenke, pa vender jo je bilo sram bedastega hlapca, zelo je bila vžaljena.

(Dalje prihodnjič)