Kako se je ženil Peter Zlatič, 2. del
| Kako se je ženil Peter Zlatič, 2. del K. Dvorjanec |
| |||||||||||||
Kjer stoji sedaj mogočni Gričarjev dom, je bilo pred leti vse drugače. Mala, slaba hišica, lesen hlev in njivica, to je bilo vse imetje gospodarja Gričarja, ki se je v potu svojega obraza doma in pri drugih gospodarjih trudil za vsakdanji kruh. Pa dolgo ni trpelo tako; tudi Gričarja je sreča obiskala. Zadel je srečko in prejel prvi dobitek. Vesel se je vrnil iz mesta, preštel na mizi tisočake in poln nepopisne radosti rekel svoji ženi: »Hvala Bogu, da se je tudi na me ozrl. Od sedaj bomo drugače živeli.«
Res je bilo tako. Sezidal si je lepo, prostorno hišo, napravil gospodarska poslopja, kupil obširno posestvo, upravil gostilno in pričel na debelo tržiti z vinom. Dobro mu je šlo, sreča mu je bila mila; imetje se mu je vedno množilo. Pa pri vsem bogastvu ni pozabil na prejšno siromaštvo. Varčno je gospodaril, rad dajal siromakom, podpiral potrebne in hvalil Boga vesel, da more drugim v zadregah pomagati.
Pri velikem posestvu je potreboval Gričar obilo delavnih rok. Zato je večkrat vabiI svojega brata Štefana, velikega Somrakovega hlapca, naj pride k njemu, ki ima vsega dovolj, rekoč: »Kaj bi se ubijal pri tujih ljudeh.« Toda Štefan ni hotel o tem ničesar slišati. Privadil se je na grajščini, kjer je bil od mladih nog, težko bi jo bil zapustil. »Poznejša leta, ko se bom postaral; takrat se vama bom priporočil, ako me bosta hotela; sedaj ne morem iti od Somraka.« Tako je navadno odgovarjal Gričarju; nikakor se ni dal pregovoriti in je trdno ostal pri svojem sklepu.
Sreča navadno ni stanovitna; tudi Gričar je ni dolgo vžival. Prehladil se je in pljučnica ga je spravila naglo pod zemljo. Veliko premoženje je zapustil ženi in edinemu otroku, tedaj komaj šestletni Marijanici.
Še dokaj mlada in bogata vdova je imela kmalu po moževi smrti veliko snubačev, pa vsacega je odločno zavrnila, kakor hitro je izvedela njegovo namero. Priprosta pa poštena žena, plemenitega krščanskega srca, ni mogla in ni hotela pozabiti rajnega moža, s katerim jo je vezala vzgledna zakonska ljubezen. Sklenila je ostati vdova in živeli le Bogu in svoji mladoletni hčerki Marijanici. Dala jo je nekaj let v samostan, kjer so jo pobožne nune dobro vzgojile in jo izučile v vseh za dobro gospodinjo potrebnih vednostih.
Leta so naglo potekala. Marijanica je zrastla v krepko dekle in pridno pomaga ljubljeni materi, ki ima nad njo veliko veselje in pazi na njo kot na punčico svojega očesa. Pa ne le mati, ampak vse ima rado krepostno, proti vsakemu v pravi meri prijazno Marijanico. Ni čuda tedaj, da jo je tudi Peter Zlatič spoštoval bolj ko vse druge ljudi na svetu.
V nedeljo popoldne po onem dnevu ko so se naši znanci peljali v Gorico, je stopil Peter Zlatič k svojemu gospodarju, grajščaku Somraku, in ga prosil nekaj denarja. »Kaj pa boš rabil denar, Peter?« se je zavzel Somrak. »V Gorico pojdem malo pogledat, zato je dobro, da imam kaj okroglega pri sebi. Morda bom kaj potreboval; človeku se vse primeri.«
Somrak se je silno čudil, da hoče iti v Gorico Peter, ki vedno doma tiči. Nikakor mu to ni hotelo iti v glavo. Ni se branil, dal mu je nekaj drobiža.
Peter, vesel, da je pri gospodarju tako dobro opravil, jo je mahnil naravnost proti Gričarjevi hiši. Gričarica in hči sta bile same doma, ko je prišel Peter. Nista se malo čudili pri Petrovem prihodu.
»Dober dan, mati Gričarica, dober dan, Marijanica!« pozdravi Peter.
»Bog daj, Peter,« odzdraviti obe.
»Kako je to, Peter, da si vender enkrat prišel k nam?« vpraša Marijanicia.
»Glej jo no, kaj res ne veš, po kaj sem prišel? Pomisli malo, Marijanica.«Pri tem je naročil merico vina.
»Kaj res ne moreš vganiti?«
»Ah, sedaj pa že vem! Obljubila sem ti, da ti bom nekaj kupila, kaj ne? Takoj prinesem.«
Dekle je odhitelo, pa se kmalu vrnilo in dalo Petru čedno podobico sv. Petra, njegovega patrona.
»Ah, kako je lepa,« je hvalil Peter ves prevzet velikega veselja, »kako si dobra, Marijanica!«
Pogovarjali so se o vsakdanjih rečeh. Peter Zlatič je bil dobre volje. Pridno je pil in naročal merico za merico. Močna rebulja iz prijaznih goriških Brd mu je polagoma zlezla v lase. V takih razmerah se pa človek marsičesa domisli. Tudi Petru so vinski duhovi navdahnili novo misel. Zahteval je smodko. Takoj mu je Marijanica prijazno postregla. Peter do tistega dne še nikoli ni kadil; naravno je torej, da ni znal dobro rabiti smodke. Vzel je prvo, ki mu je prišla pod roko, vtaknil debeli konec mej zobe in hotel na drobnem prižgati. Že četrta vžigalica je zgorela, smodke pa le ni prižgal.
»Marijanica, ta smodka ni za nič, noče goreti.«
Sedaj sti ga še le pogledali mati in hči. Peter je vlekel na vse pretege, da mu je sape zmanjkovalo, stiskal in grizel je smodko, da so se mu sline cedile. Glasen smeh je posilil obe, ko sti spoznali Petrovo zadrego.
»Kako pa delaš, Peter?« je vzkliknila Marijanica vsa v smehu.
»Tako ni prav. Čakaj, na, tu imaš drugo.«
Deklica je izbrala drugo smodko, ročno odrezala konec in dala Petru rekoč: »Tako se mora, vidiš. Sedaj pa prižgi na tem koncu.«
(Dalje)