Kako se dan lepo začne
| Kako se dan lepo začne Vinko Möderndorfer |
| |||||||||||||
FUL KUL ODŠTEKAN SVET
Poznam deklico,
ki ima v nosu vrt,
pa zato tam goji
razno zelenjavo.
Včasih pa v nosu posadi
tudi pravo kavo
in vzredi kakšno
solidno debelo
in črno-belo kravo.
Včasih pa po nosu rije
in koplje kar tako,
iz dolgega časa
ali pa zato, da vsem,
ki smo okoli nje
v brk zabrusi in pove,
kako smo totalno
dolgočasni
in kako
nam še veliko manjka,
da bi bili ful kul odštekani,
ali z eno besedo:
Krasniodrasli.
PRVI KORAKI
Prvi korak,
ki ga narediš,
je takrat,
ko zamižiš
in stopiš čez prag.
Prvi korak
je tudi takrat,
ko vidiš,
da so stvari
drugačne,
kot si mislil ti.
Prvi korak
je najtežji
in se kar naprej
ponavlja.
Vedno je kakšna
prepreka,
ki te neprestano
ustavlja.
Narediš prvi korak
in že vidiš,
da je naslednji
spet prvi,
kot da si celo življenje
na nekakšni
cirkuški vrvi.
S KOM SE MAMA RIMA
Mama se zelo
težko rima.
Lahko se rima
z rama,
lahko pa tudi
s sama –
ampak to samo
takrat,
če je mama
zares za vse sama.
Pravzaprav se mama
z ničimer
pametno ne rima –
še takrat,
ko se ti zdi,
da si našel pravo
rimo za mamo,
se izkaže, da rima
nikakor ni prava.
Na primer: rima
nima iste barve oči,
kot jih ima mama.
Pravzaprav porabiš kar mnogo časa,
preden se rodi
prava rima zlata
in preden ugotoviš,
da je še najboljša rima
za mamo – ata!
ROJSTVO
Roditi pomeni
iz teme se
v svetlobo preseliti.
To lahko storiš
na dva načina –
1) kot punčka
2) kot punček.
Lahko pa tudi
kot ptič,
če imaš namesto nosa
kljunček.
Pravijo,
da rojstvo boli,
da se svet strašno blešči,
pravijo tudi,
da si vsakdo potem
nazaj želi,
a kaj, ko se vedno za tabo
zapirajo vse poti.
Pravijo tudi,
da se v svetu
največkrat stvari
rimajo na i,
na primer:
mrazi, trpi, boli.
Ampak mene
sploh ne zanima,
kaj s kom se rima.
Samo to vidim,
kar se pred mano dviga –
to ni gora in ni hrib,
ni prestol in ne miza,
to je preprosto in samo:
mamina ziza.
KAKO SE DAN LEPO ZAČNE
Vsako jutro
mi porcelan
iz rok leti;
medtem
ko drugim kava vre,
moj servis
na koščke gre!
Oj, oj, oj, kako me veseli,
ko se vse pred menoj drobi!
Krožnički pa šalčke
pa skodele in kitajske palčke
in pladnji za makarone
pa posode za bombone
in tudi sklede in pokrovke,
še posebaj pa grde psovke,
ki letijo po parketu
skupaj s porcelanom v paketu.
Oj, oj, oj, kako me veseli,
ko se vse pred menoj drobi!
Oj, oj, oj, naj se raztrešči vse,
saj samo tako se srečen dan začne!
I LOVE YOU
I love you,
če si tu –
če te ni,
me pa nos srbi.
I love you,
ko boš tu –
do takrat
pa lahko noč
in eno bolho
za pomoč.
I love you,
zdaj si tu –
jaz pa zamižim,
z odejo se pokrijem
in takoj zaspim.
NAJ ŽIVI HRUP
Hrup je,
če v miru počneš
rom pom pom in
tresk in meh in kreh!
Je tudi,
če odpiraš predale,
ko iščeš sandale
in potem butneš
vse po tleh.
Ali pa, ko zatreskaš
z vrati na ves zamah,
in poči, tako med brati,
da se zapraši ves prah.
To je hrup, to je pravi hrup!
Ni niti na kredit in ne na up!
Je čisto ta pravi, ko se pojavi
in nas poči na lepem po glavi!
Butanje je hrup
in ruvanje je hrup
pa hrkanje in strganje
pa z nohti po steklu
kraspanje.
Loputanje je hrup
in pokanje je hrup
pa tudi jokanje
za prazen nič.
Zato: naj živi hrup!
Vse ostalo je kič!
To je hrup, to je pravi hrup!
Ni niti na kredit in ne na up!
Je čisto ta pravi, ko se pojavi
in nas poči na lepem po glavi!
KAKO POVEŠ DOBRO ŠALO
Dobro šalo poveš
predvsem tako,
da je sploh ne poveš,
temveč jo spečeš na oko
in jo izdatno zaliješ z medom.
Potem dodaš še ščepec soli
in jo dobro premešaš
s kakšnim slabim šolskim redom.
In ko je ne mešaš več,
mora šala malo boleti,
čisto malo in ne preveč.
To potem pomeni,
da je šala gotova,
in da jo lahko poveš,
kot da je tvoja
in popolnoma nova.
Seveda mora dobra šala
imeti tudi malo humorja,
en sončni nasmeh,
lahko pa tudi sončnik,
predvsem pa dosti morja.
Takšno šalo še toplo serviraš
in predvsem je važno to,
da se preveč ne obiraš.
Saj nič ni bolj groznega kot to,
da se šala servira kot hladno meso.
Predvsem pa ne smeš nikomur izdati,
da gre pravzaprav za čisto resno šalo,
saj drugače ne boš nikoli izvedel,
ali si v njo zamešal
smeha preveč
ali premalo.
SLON V TELEFONSKI GOVORILNICI
Spraviti slona
v telefonsko govorilnico,
to ne bi smelo biti težko.
Najprvo ga moramo nekako
iz živalskega vrta ugrabiti,
potem pa ga nemudoma
v telefonsko govorilnico spraviti.
To lahko opravimo popolnoma sami,
če doma malo pobrskamo po mamini omari.
Iz omare si sposodimo rdečo mamino obleko
in čevlje z viskokimi petami
(kajti te imajo sloni najraje).
Potem slonu čez glavo poveznemo kakšen klobuk,
še prej pa mu dobro zategnemo steznik.
In če mu rilec nagaja,
če mu kar naprej izpod klobuka uhaja,
mu ga trikrat ovijemo okoli vratu,
kot da je šal za borbo proti nahodu.
Predvsem pa slonu ne smemo pozabiti
nalakirati nohtov,
saj bi nenalakirani nohti lahko
bili prava izdajalska past
in čuvaj v živalskem vrtu bi rekel:
hopla, vi gospa pa nimate nalakiranih nohtov
in zato ste gotovo slon!
No, ko vse to uredimo,
vzamemo slona pod roko
in ga lepo počasi popeljemo
mimo čuvaja.
Pri tem slonu prijazno porečemo,
in sicer tako,
da to pride čuvaja na uho:
- Le pohiti, moja babica mila,
saj drugače bova še avtobus zamudila!
Kako pa potem spraviš slona
v telefonsko govorilnico?
No ja, ko si enkrat že vse to opravil
in s slona iz živalskega vrta spravil,
sem poplnoma prepričan in vem,
da spraviti slona v telefonsko govorilnico
zdaj ne bi smel biti noben večji problem.
KDO SO PIJANČKI
Pijančki pijejo mleko,
zato si popacajo obleko.
Pa jih mame kregajo,
ker jih pijančki begajo.
Saj, če bi več mleka popili,
bi ga manj po obleki razlili.
Sicer pa se takole mi zdi,
da tole pesem nadaljevato
smisla nima in sploh duhovito ni.
Saj – mimogrede in med brati –
najbrž ste si na jasnem vsi,
kdo naj bi naši pijančki bili?!
To so naše male kolerabe
in naši mali korenčki,
če še ne veste –
to so male barabe
pa tudi bodoče mame –
skratka: dojenčki!
KAKO SPRAVITI ŽIRAFO SKOZI ŠIVANKINO UHO
Odgovor je enostaven:
včasih lahko,
včasih težko,
predvsem pa –
vedno zelo tesno.
BREZBRIŽNA KAMELA
Kamela
živi v puščavi
pravi.
In če kdo
jo vpraša,
kaj se to pravi,
da živi
v puščavi?
Ona samo predrzno
po kamelje rigne
in brezbrižno
z obema grbama skomigne –
Kaj te briga,
kamelja figa!
Tako mi pravi,
potem pa se
naprej odpravi
po puščavi.
OSAMLJENA KAČA
Kača se rada druži s špageti
in to zato, ker se ji zdi,
da so to nekakšni
njeni sorodniki.
Seveda pa je zelo težko
direktorja živalskega vrta
prepričati,
da bi špagete bolj pogosto
kači servirali.
Zato je kača ponavadi
zelo osamljena
in tam v kotu ždi
in sploh ji
do nobene hrane ni –
saj ona si samo želi
s špageti družiti!
LEV IMA POGUMA PREVEČ
Lev ima poguma mnogo preveč,
zato se sploh mu ne bo poznalo,
če mu ga odvzamemo malo.
To storimo tako,
da ga hranimo samo
s sladko vodo,
v katero damo
mogoče tudi proso.
Ker levu sladka voda
kaj kmalu ne bo prav,
bo ves besen zarenčal:
- Tu imate moj odvečni pogum,
jaz pa vam vračam sladko proso,
in zahtevam, da mi za kosilo
servirate spet – krvavo meso!
RAZLIČNOVRSTNE OPICE
Opic imamo več vrst –
takšne, ki so prave,
in tudi takšne,
ki so prazne glave.
Takšne praznoglave opice
ves dan pred ogledalom
čepijo
in sploh več ne vejo,
ali naj si usta našminkajo
ali naj si raje
brado pustijo.
Takšne opice
niso z ličenjem nikdar gotove,
nikdar niso dovolj dobre in nove.
Najbrž se bojijo,
opice male,
da jih ne bi prepoznali
in jih v živalski vrt
med velike opice dali.
Kajti, če še ne veste,
te opice male
so nekoč od tam ušle
in dolgo so se pretvrajale,
da so samo male
nebogljene deklice.
OPIČJA ABECEDA
Najboljša je črka A,
ker se beseda BANANA z njo konča.
Tudi črka B kar v redu je,
saj se beseda BANANA z njo začne.
Pri črki C je opica že utrujena,
najraje bi kar takoj počivat šla.
In tako opica nikoli ne izve
niti za črko Č, še najmanj pa za E.
In nekje pri deseti črki I
se opici sploh več ne mudi.
Hoče kar tukaj, sredi abecede, ostati
in se še naprej praskati po zadnjii plati.
Morda se opici pri črki N nenadoma zazdi,
da se najbrž črka N sredi BANANE ponovi.
A samo za hip se opici misliti da,
saj s sabo vse preveč opravka ima.
Mora si po zadnji modi trebuh še oguliti
in potem vsaj deset minut v zrcalo buljiti.
Nekje pri črki Ž je opica vsega sita že,
na živce ji gredo ljudje, ki v njo strme.
Pa še ta neumna Abeceda zmešana,
ki čisto preveč neprimernih črk ima.
Kot da ne bi bilo dovolj B in N in A,
iz katerih je beseda BANANA sestavljena.
KOZLI IN KOZERIJE
Kozerije so,
takšne oslarije,
da te kar na lepem
zvije.
Čeprav kozerije
s kozli zveze nimajo,
jih kljub vsemu kozli
najraje rimajo.
Saj kozli so v kozerijah
tako rekoč doma
in kdor jih na prvi pogled
ne prepozna –
je osel,
in tudi kdor to bere –
je osel,
saj za kozerja ni slajšega,
kot če za osla prepozna
kozla drugega.
O TEM, ZAKAJ PSI NE SODIJO V ŽIVALSKI VRT
Psi ne sodijo v živalski vrt,
tako kot v posteljo ne sodi krt,
čeprav se krta
je lepo igrati,
še posebaj,
če nas je v postelji
več hkrati.
In nič ni lepšega
kot se pod odejo kobacati,
nekje med atom
in maminimi podplati.
In kakšno zvezo ima pes
z vsem tem?
Res ne vem,
tako kot ne vem,
zakaj v živalski vrt
vsak dan grem?!
ABECEDA
Nenadoma
mi je jasno
postalo
in ni mi žal
niti malo,
ko vem, da –
abeceda
nima reda!
Naj govorijo,
kar hočejo,
le to je res, tudi če nočejo –
abeceda
nima reda!
Red je,
če so stvari
urejene tako,
kot si
srce želi
in zato vam
ponovim lahko –
abeceda
nima reda!
Red ni kar tako
in en dva tri,
red je zato,
da se z lahkoto
ga nauči,
zato naj mi nihče
ne govori,
da moji zvezki
so brze reda,
saj v resnici
je brez reda –
abeceda!
KAKŠNE SO TOVARIŠICE
Kakšne so tovarišice,
kadar niso tovarišice?
Tovarišice – ko niso tovarišice –
so čisto navadne Marije
pa Ančke in Jožice in tudi Vile
(če jim je tako ime).
So pa tudi Lojzke in Ane,
in če imajo otroke, so tudi mame.
Pravzaprav nihče ne ve,
kakšne so tovarišice
ob nedeljah in kadar so same –
ko naloge popravljajo
in se nad napakami jezijo.
Se takrat jim zdi,
da samo čas zapravljajo,
ali pa kljub vsemu si
čim prej v ponedeljek želijo.
KAKŠEN JE ATA
<poem>Ata predvsem ne sme biti copata,
nikogaršnja copata.
Kajti, če je ata copata,
potem je nezanimiv ata.
Čeprav se včasih zgodi,
da se ata v sobo umakne,
kadar mama preveč kriči –
mami potem vsa jeza uplahne
in se samo grenko zasmeji.
Tako se bori naš ata,
da ne bi postal copata.
In preden v sobo zgine,
še med vrati mami pomežikne,
zato mama užaljeno vzklikne:
- Kako naj se zdaj sama jezim,
ko pred zaprtimi vrati stojim?!
KAKŠNE SO MAME
Takšne so mame,
da se kar naprej
obešajo na očkove rame.
In mislim tudi,
da so strahopetne grozno,
saj vedno očku rečejo:
- In ne vrni se prepozno!
Najbrž je strah mame,
da ne bi bile
ponoči predolgo same.
Mame tudi nimajo
nobene prave mere
in sploh ne vejo,
kdaj se lahko otroci igrajo
in kdaj se ne smejo.
Mame kar naprej
sekirajo otroke
in druge odrasle.
One bi kar naprej
nekaj hotele,
čeprav se mi zdi,
da bi včasih
tudi one rade
kaj drugega počele,
kot pa, da bi bile
samo mame.
LAŽ
Laž je čista resnica.
Kajti, če laž ne bi bila
čista resnica,
bi bila umazana laž.
Ker pa je laž čista resnica,
jo je dovoljeno uporabljati
vsak dan in to brez razlike -
saj ni čiste resnice
brez lažnive slike
in ni čiste laži
brez resnice, ki boli.
In zato je prava resnica
tista laž, ki se iz Resnice izvije.
Še najbolj pa je resnična laž,
ki se porodi iz čiste Domišljije.
VEČKRAT ME STVARI JEZIJO
Včasih se zgodi,
da mi kar na lepem
kakšna stvar skoči v glavo.
Na primer –
šolska knjiga.
Skoči mi v glavo
in mi reče:
Listaj me
in beri me!
Potem me svinčnik
predrzno udari
po prstih in mi ukaže:
Z mano riši,
z mano piši!
Najhuje pa je, kadar
budilka zjutraj plane
v mojo posteljo
in me na mrtve žlake
premikasti,
zraven pa kriči na vse
svoje kolesje:
Vstani
in v šolo
se odpravi!
Potem me šolska torba
tolče po podplatih
in v šoli mi takoj
spet tovarišica
skoči v glavo,
že pri vratih
me pričaka in pravi:
Vedno do šole
največ časa porabiš
in vedno
tudi copate pozabiš!
Tako je to,
če stvari
preveč blizu spustiš
in si sveta
drugače ne urediš.
Potem se zgodi,
da upravljajo
s tabo copati,
šolske knjige
in svinčniki.
PUNČKASTA IZŠTEVANKA
An ban bam,
jaz poljub
ti dam.
An ban bim,
na prste stopim
in mižim.
An ban bem,
zdaj pa se več
ne grem –
ker sem strašno besna,
saj so tebi
usta polna česna!
An ban bom,
se s tabo
poljubljala
ne bom!
An ban bim
odslej vse naj bo
brez rim –
ti loviš
in jaz bežim!
LJUBEZEN
Kadar pride pomlad
in so dečki z deklicami
kot prijeten hlad,
ki se zvečer na zemljo spusti.
Kadar češnja zacveti
in kadar deklica zardi,
ko deček,
saj veste, tisti s svetlimi lasmi,
slučajno mimo prihiti.
Kadar pride pomlad,
tako potiho in narahlo
in je tu med nami,
čisto tu, ob naši rami,
takrat
se deček in deklica
drug ob drugem po ulici sprehajata
in govorita čudne reči,
takšne, kdo kaj zbira
in zakaj drevo molči.
Takrat
kot majhen škrat
- kadar pride pomlad –
priplazi se med nas
- kaj med nas? -
to, da imaš nekoga rad.
SREČA
Sreča
to je,
če je na sredi glave
preča.
Sreča,
to je tudi to,
če te deček,
ki ga imaš rada,
sreča.
* * *
Sreča
to je prazna vreča,
v katero nekaj daš,
nekaj, kar samo ti imaš.
Kakšno besedo,
takšno slučajno,
ali pa v to tvojo vrečo
ki si jo tovarišici
v šoli vzela,
zato da bi jo ti imela,
zato da bi lahko na steno
zapisala:
- Joj, kako imam Boštjana rada!
STRAŠNA PESEM
Poglej,
to je grad!
V njem prebiva strašen škrat.
Nikdar ni ga prav nič strah,
za kosilo je le grah.
Zato ima zelenkaste oči,
v njih zelena luč brli.
To je strašen kraj.
To je strašen grad.
Če te ujeme hudoben škrat,
če te pogleda
z zelenimi očmi,
ti kri po žilah pozeleni.
Potem
te za mizo posadi
in moraš na mah
pojesti ves grah,
kar sklede tri –
če ne,
te nikoli več ne izpusti!
HIŠE
Hiše so hiše
- povsod tako piše.
So pa lahko
tudi hiške,
če v njih stanujejo
micene miške.
Takšnim hišam se reče
- mišje hiške.
Hiše so velike in male,
lahko tudi rdeče,
lahko pa tudi plave.
So pa tudi take hiše,
ki se dotikajo neba.
To so sloke hiše
in zelo lične,
reče se jim tudi
- nebotične.
Do vrha takih hiš
ne moreš brez muje,
vse preveč je stopnic,
in ko prideš do vrha,
vidiš –
samo gospod OBLAK tam stanuje!
HIŠE V MESTU
V mestu so hiše
visoke tako,
da bi skoraj
preluknjale nebo.
Vmestu je ponoči
takšna tema,
da nihče ne ve,
kje in kod je doma.
Vmestu so ulice
tako zavozljane,
da nihče nima pojma,
kod pelje pot iz Ljubljane.
V mestu so tudi rože
tako zastrupljene,
da bi poštena čebela
takoj umrla,
če bi se nanje
samo ozrla.
V mestu je takšen hrup,
da se vseh ljudi
počasi loteva obup.
In bi hoteli kar vsi
v gozd pobegniti,
le če bi vedeli,
kod morajo iti.
OH, TA MLADOST
Ta mladost
ni kot kamen kost,
to je resna stvar,
nihče ti ne da je v dar.
To je žoga, kadar skoči,
in šepa, kadar poči.
To je vaza, ki se razbije,
in kri, ki iz nosa se ulije.
Oh, ta mladost,
ko bila bi kamen kost,
ko ostala bi pri nas,
razigrani, nagajivi čas.
CESTA
Cesta
ni presta
in tudi
nobena
nevesta.
Cesta
je zvita
kača,
ki se zvito
obrača.
Po njej
tovarnjaki
hitijo
in vse
pred sabo
zmečkajo
in pomorijo.
Cesta še zdaleč
ni presta
in najmanj
bela nevesta.
Cesta je
zvita kača
in na njej vsak
nepreviden korak
z življenjem
se plača.
AVTOMOBILI
Avtomobili
so pili
- vsi strašno žejni –
bencin.
Ko so se napili
- avtomobili –
so hitro ucvrli
naprej.
Na voglu
so še zacvilili
- avtomobili -
v pozdrav nekaj plina
v zrak spustili
in odhrumeli
naprej.
POTEP
Kaj je potep
drugega kot nekakšen
brez-reden izlet?
(hočem reči – izlet brez reda-
greš tja, kamor pač pogled pogleda).
Kdor je za potep,
naj nemudoma
spodviha rep
in naj se odpravi
z nami na izlet!
Kdor pa repa nima,
na si glave
ne razbija,
saj za potep
ni potreben samo rep,
temveč tudi
kakšna majhna ideja,
ki ti pove,
da se nikoli
ne potuje naokoli,
če se lahko
kar preskoči
živa meja !
ZVEČER
Zvečer,
ko koti sobe
oči dobijo
in zavese,
ko na oknih zaživijo
ko punčica zapre
oči
in se v blazino
mehko skrije
in zaspi.
Takrat se vrata
pravljice odprejo,
prav narahlo se odprejo,
in potoček,
ki se v pravljici
pod gradom vije,
se zdaj po sobici razlije.
In princ s kraljično
zlatolično
v sobico prijezdi,
kadar punčica najbolj
sladko spi
in jo s sanjami pokrije
in naprej po naši ulici
odhiti.
Vse otroke
v naši ulici obišče
in vse pokrije s sanjami
krhko,
tako lahko,
da se nihče ne prebudi.
PESEK ZLAT IMAŠ V LASEH
Pesek zlat
imaš v laseh.
Peščeni grad
v dlaneh.
Mladost kot
razigrani smeh
v očeh.
Pesek zlat
veter bo razgnal.
Peščeni grad
ti iz dlani
na tla bo pal
in mladost,
kot razigrani smeh
v očeh,
ti vzel bo čas,
sam ne boš vedel kdaj,
bila je,
boš rekel,
bila, in nikdar več
je ne bo nazaj.
Zato si le predstavljaj
gradove v dlani
in v laseh pesek
naj se ti iskri,
in smeji se na vse glas,
na vsa široka usta
do ušes,
naj bo zlat pesek v laseh,
naj bo grad v dlaneh,
in mladost naj bo,
kot razigrani smeh
v očeh!
Smej se na ves glas,
ne,
ne boš me, Čas!
NA NEBU ZMAJ
Takole krasno je drseti
skozi zrak.
Takole krasno je objeti
bel oblak.
Takole krasno je leteti
vsevprek,
se dotikati neba
in vršičkov smrek.
Takole krasno je biti
papirnat zmaj,
leteti do konca neba
in potem spet nazaj.
OBLAKI
Oblaki so včasih oblačni.
Takrat so kot oblaki mračni.
So pa tudi lahko zelo boječi,
Če so od sončnega zahoda rdeči.
So oblaki, ki so kot nebesa male gobe,
vedno takrat, kadar drugam več ne smejo.
Oblaki so vedno visok nad nami,
mi pa smo spodaj majhni in sami.
Najbrž si zato med oblake tako želimo,
da vsaj včasih pozabimo in poletimo.