Kako se dade hruške krasti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako se dade hruške krasti.
Jožef Marija Kržišnik
Objavljeno pod psevdonimom Čivkoslav Lažán.
Izdano: Slovenski narod, leto XVII, številka 109, 12. maj 1884.
Viri: Dlib.si
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nerod ima prijetno hčer,
V mladosti jasnem žari —
Pazljivo paz i vsak večer,
D a svet je ne popari.
Nero d imd lepo drevd,
Poln i j e vselej cvetje,
A predno sadje je sladko,"
Uže pokrade svet je.'
Zor i m u v novo krasni plod,
Prijazno še m u smeje.
V gostilni se bana Nerod,
Ponosno pivcem deje:
„Došle mi kral i hruške so,
K e r baš ne blizk a domu;
Še letos poskuse naj jo,
PosreČi-li se k6mu!
Garaš j e mladec lep i živ,
Neroda ljubi hči ga,
Garaš je čvrst, vesel, šajjfv,
N a del o stvar budi ga.
Večer priplava, pride noč.
Nero d bedi pod hruško.
A da g a ne premore moč,
I ma pr i sebi puško.
K a r se pod oknom hčerinim,
Pojav i slik a mrka:
Garaš bud i dekle pod njim
Krepk o na steklo trka.
Nero d g a zre, zob škriplje m u
Čuj! okn o plašno skripne . .
D a rćberca pretipaj e mu ,
Napne korake hipne.
Domov povrne jezno se,
V s e špranjice preišče.
Z a voglom on oprezno se
Zavije na torišče.
N a hruško zleze živ i mlad,
Potres a na vse kriplje ,
D a se rumenozreli sdd
N a tl a v obilji vsiplje.
Srdit nazaj 6n pridivja,
Razmatr a zlo večerjo.
A vnovo razgovarja t a
Prijazno se se hčerjo.
Nerod a lomi srd i smeh . .
„Kaj bode narod golčal?" . .
Garašu v z&kon — lep uspčh!
D a hčer, da bode molčal.