Kako se Madžari v sedanjim boji s Serbljani obnašajo
| Kakó se Madžari v sedanjim boji s Serbljani obnašajo Jovan Stanković |
| |||||||||||||
V nemških novícah, ktere so začéli v Belim gradu z nadpisam „Serbljan“ na svitlo dajati, se bere v sostavku: „Graeuelthaten der Madyaren. Officieller Bericht an das Haupt-Comité in Karlovic“ to le:
Péti dan mesca maliga serpana smo bili po bitvi pri Feldvaru, v kteri smo se tudi mi zdolej podpisani bojevali, od našiga stotnika, gospoda Bogdana Bosnića v Feldvar poslani, tam pokoj in red storit.
Ko v Feldvar pridemo, gremo narpred v madžarsko cerkev, opravimo tam svojo molitev in se podamo potem v svojo cerkev. Pa kaj vidimo tukaj! povsod nečloveško hudobijo, sirovo razdjanje, ‒ Vrata so bile z železnimi drogmí in pušícami s šteklov veržene; pred vratmi je bil ogenj narejen, kjer je nekeršanski sovražnik cerkovne stôle in drugo lesnino sožgal, ‒cerkovni stoli in tudi škofovi sedež so bili razbiti ‒ na sredi cerkve je ležal stekleni svečnik razdrobljen, ‒ podoba matere božje je bila sicer na svojim mestu, pa vsa prestreljena in oči so bile z bajoneti prebodene; ravno tako je bilo s podobami druzih svetnikov; veliko jih je ležalo na tleh z nogami pohojenih! ‒ Vse lampice so bile razbite in po tleh razmetane; še celò lampici, ki je visoko nad oltarjem Kristusoviga križanja viséla, niso prizanesli; tudi ta je razbita na tléh ležala. Cerkovne bukve so bile po zemlji raztrošene, večidel vsi listi so bili iz njih iztergani in sožgani. Néki desetnik (korporal) iz Čuruza je njih ostanjke pobral in vsak list verno poljubivši in solze keršanske britko prelivajoč na eno mesto znosil. ‒Stopili smo pred véliki oltar, ‒ oh! tukaj se tudi mi drugi nismo mogli solz zderžati; vse, vse znamnja naše keršanske vere, še celo presveto rešnje telo je bilo razbito, z nogami potaptano, oskrunjeno! Veliko zagrinjalo in oltarjevi pert sta bila raztergana in v več mestih pregžana ‒ skrinja mirú in sprave (tabernakel) odperta in sveto olje in sveti zakramenti raztreseni in potaptani! ‒ Okamnjeni smo stali tukaj nad tako neizrečeno hudobijo, pa tudi razserdjeni, kér smo pravoverni kristjani, in nikoli bi ne bili mogli verjéti, de se kadej kaj taciga na svetu primériti, nar menj pa, de se cesarstvu, za ktero se je toliko stoletij naša kri prelivala, nam taka zgoditi more. Ustnice se nam trésejo, pa vender moramo nar veči gnjusobnost povédati. Na oltarji smo našli, razun de so tudi tukej zakurili, človeško blato! Poslušajte! Oh poslušajte! Z eno besedo, kamor so se naše oči ozerle, povsod je bilo vse razdjano in oskrunjeno!
Damo to častitimu odboru pohlevno na znanje in prosimo v ponižnosti: to svetu oznaniti, de vsak pravoverni kristjan, in sploh vsak, kdor keršanstvo spoznava, vidi, de naš sovražnik ni samo namenil, našo narodnost, ampak tudi našo keršansko (iztočno ali staroversko) véro zatreti.
Prišli smo vse to povedat in s svojimi podpisi poterdit.
V Karlovcu 14. maliga serpana 1848.
Gjorgje Ranković, desetnik iz Batajnice, 11. Komp. ‒ Pavle Konjević, vojak iz Sasa, 12. komp. ‒ Jovan Milin, vojak 10. komp. ‒ Naprošeni podpisavec imen: Nikola Skenžić s./r. ‒ Priče: Peter Jovanović s./r. ‒ Aleksander Kostić s./r. ‒ Mihailo Krestić s./r. ‒ Arsenije Kolarski s./r. ‒ Dr. Radojčić s./r.
De je prepis pervimu spisu ves enak, poterdi glavni odbor serbskiga naroda s podpisam in pečatam. V Karlovcu 15. maliga serpana; vodja pisarnice in tajnik naroda Jovan Stanković s./r.