Kako premagati slona

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Male zgodbe iz velikega življenja Bineta Brrvinca
Kako premagati slona
Marko Kravos
Spisano: Alenka Juhant in Daša Brezar
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Bine Brrvinc je bil junak in vsi so to vedeli. Tudi če ga je bilo kdaj strah, ni tega pokazal in vedno se je znal izvleči iz stiske: prebrisano pametjo ali s spretnostjo.
Nekega dne si je slon Balon namíslil, da bi razkazal svojo moč. Pozval je Bíneta Brrvinca na dvoboj - orožje da lahko izbira on in tudi način bojevanja. Prepričan je bil V svojo premoč in da bo po njegovi zmagi moral ves svet priznati, da je on še bolj junak kot Bine.
»Prav,« je rekel Bine, ko mu je prišel muren Čričič to povedat. »Ti boš pa razsodnik. Bodi pravičen in točno presodi, kateri bo v treh bojih zmagal. Najprej bova s slonom tekmovala, kdo se prej dotakne tistega drevesa tam na obzorju.«
Ko je muren Čričič to sporočil slonu Balonu, se je ta začel ošabno krohotati. Skoraj se je od tega zvrnil na hrbet in skoraj bi tako Bine že vnaprej zmagal v prvi rundi. No, potem pa sta se postavila vštric, muren Čričič pa je štel: »En, dva, tri – zdaj!« Slon se je z izproženim trobcem pognal v dir naravnost proti drevesu, Bine Brrvinc pa je začel plezati na bližnji grič, za katerim je pravkar vzhajalo sonce. In ko je bil slon Balon še sto metrov od drevesa, je bil Bine na vrhu griča. Sonce ga je obsijalo tako, da se je njegova senca stegnila vse do drevesa in se ga dotaknila.
In muren Čričič je razsodil, da je pač senca podaljšani del Bineta. Če njega ne bi bilo, tudi nje ne bi bilo. Prav tako ni nobenega telesa brez sence. Zato se tudi z lastno senco dotakneš drevesa in – zmagaš!
»Ena - nič za mravljinca Bineta,« je razsodil Čričič.
Slon je ostal z dolgim nosom. »Ampak saj sta še dve tekmi,« si je jezno mislil. »Mu bom že pokazal, kdo sem!«
Drugič sta se spopadla v dvigovanju uteži: vsak naj dvigne težo, ki bo trikrat tolikšna, kot je sam težak.
Slon Balon bi si moral naložiti na hrbet tri avtomobile, šest vreč bombonov in živega petelina. Za Bineta pa so pripravili tri slamnate hlodiče. Kot nič si jih je naložil na ramo in še veselo žvižgal pri tem. Slon Balon pa je že pri drugem avtu zastokal pod težo in ko je skočil takrat nanj še petelin, se je sesedel in se bridko zjokal. »Dva - nič, dva - nič!« je razsodil muren. »Tretja tekma bo odločila, kdo je prvak, ki mu ni para.«
»Zdaj pa preizkusiva, kdo bolje prenaša bolečíno,« je bojeviti Bine predlagal slonu.
Temu je kar odleglo od srca: no, tu bo pa zmagal, ko ima tako trdo kožo.
Za tretji boj so nastavili dva žeblja - enake velikosti, zato da bo vse pravično! In vsak od tekmovalcev bo moral stopiti na enega: kdor se ne bo razjokal, ta bo zmagal.
Sloni imajo res trdo kožo in še trše podplate. Ko pa je slon Balon stopil na svoj žebelj, je zatulil, da so se oblaki zatresli in mu pomagali s svojimi solzami jokati. Bine pa je ročno splezal na konico svojega žeblja in tam gor veselo pomahal vsem v pozdrav. Iz nahrbtnika je vzel še svojo zlato trobento in zmagoslavno zatrobental celemu svetu:

Trarà – tráta/rarà,
Bine Brrvžnc še slona premaga.«

Naš mravljek je namreč brihten, gibčen in simpatičen, le malo več skromnosti bi kdaj pa kdaj lahko imel. In tudi sočutja do ubogega slona Balona, ki ni vedel, kam naj bi se skril od sramu.
Ampak tudi od največjega junaka ne morete pričakovati, da bi bil prav v vsem velik in popoln.
Niti Bine Brrvinc.