Kako nastajajo vojske

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako nastajajo vojske. Zgodovinska črtica.
Izdano: Ilustrirani glasnik 1/37 (1915)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bilo je 1. 1813. Napoleon je bil v Rusiji pretrpel silne izgube, a se je vendar pripravljal na novo vojsko z Avstrijo: hotel je pač rešiti slavo, kolikor mu je je še ostalo po strašnem porazu v Rusiji. Dne 28. junija 1813. je Napoleon povabil grofa Metternicha, načelnika avstrijskega kabineta, k sebi na pogovor v krasno Marcolinijevo palačo v Dresden. Vsi, ki so vedeli za ta sestanek, so že tedaj slutili, da je od tega pogovora odvisno, ali se od Evrope, ki je po mnogem prelivanju krvi nujno potrebovala miru, odvrne strašna šiba vojske, ali pa se znova prične krvavi ples.

Na Napoleonovo vabilo je Metternich odpotoval v Dresden; komaj je prispel, mu je Napoleon sporočil, da ga pričakuje v svojem glavnem stanu. Prihod velikega državnika je Napoleonove maršale razburil, in ko je Metternich stopal skozi predsobe k cesarju, je videl, da se na njih obrazih zrcali skrb. Princ Berthier (Bertie), ki je vodil Metternicha skozi sprejemnice, si ni mogel kaj, da bi mu ne zašepetal: »Ne pozabite, da Evropa potrebuje miru, zlasti pa Francija, katera ga tudi hoče!«

Napoleon je pričakoval Metternicha stoje, sabljo ob boku, klobuk v roki. Veliki Korzičan je stopil državniku dostojanstveno naproti in ga je vprašal, kako se počuti cesar. Čez nekaj trenutkov se mu je obličje stemnilo; dejal je ostro:

»Vi torej hočete vojsko? Dobro, imeli jo boste. — Pri Liitzenu sem uničil prusko armado, pri Bautzenu sem porazil Ruse. In sedaj hočete Vi priti na vrsto? Dobro, na svidenje — na Dunaju! Ljudje so nepoboljšljivi, nobena skušnja jih ne spametuje. Trikrat sem cesarja Franca postavil na prestol, obljubil sem mu, da bom vse svoje življenje živel z njim v miru. Oženil sem se z njegovo hčerjo, čeprav sem si moral priznati, da je to neumnost. Danes se kesam te neumnosti!«

»Mir ali vojska,« je odgovoril grof Metternich, »sta odvisna od Vašega veličanstva. Moj cesar ima dolžnosti, ki so mu svetejše kot vse drugo. Usoda Evrope, nje prihodnost in prihodnost Vašega veličanstva je danes v Vaši roki. Kar Vi želite, to je s položajem Evrope nezdružljivo. Svet potrebuje miru. In da se ta zagotovi, je treba Vašo moč omejiti. Če se to ne zgodi, boste premagani v boju. Danes Vam je še na voljo dano, da sklenete mir; jutri Vam ne bo več mogoče! Cesarja, mojega gospoda, bo pač vodila njegova vest, na Vas, Sir, pa je, da poslušate glas lastne vesti.«

Napoleon je prekinil te ponosne besede z vzklikom: »Kaj zahtevate torej od mene? Da se onečastim? — Nikdar! Rajši umrjem, nego bi odstopil eno samo ped zemlje! — Vaši vladarji, ki so rojeni na prestolu, so lahko dvajsetkrat premagani in se vendar brez nevarnosti vrnejo v svoja glavna mesta. Jaz pa, ki sem sin sreče, bi bil isti dan izdan in uničen, ko bi nehal biti mogočen. Moja največja napaka je bila, da nisem vnaprej računil z udarcem (v Rusiji), ki mi je uničil najlepšo armado, kar sem jih kdaj imel. Jaz se znam bojevati z ljudmi, z naravo ne. Mraz jih je uničil. V eni sami noči je poginilo 30.000 konj. Izgubil sem vse razen časti in hvaležnosti do tega plemenitega naroda, ki mi je po tolikih nesrečah budil prepričanje, da mu morem samo jaz vladati. Izgube prejšnjega leta so popravljene. Poglejte mojo armado sedaj, po bojih, v katerih sem zmagal! Razkazal Vam jo bom.«

»Toda armada sama zahteva miru,« je odgovoril Metternich.

»Ne armada,« ga je prekinil Napoleon, »marveč moji generali. Mraz v Moskvi jih je pokvaril; videl sem, da so najhrabrejši jokali kakor otroci; zlomljena sta jim bila duh in telo. — Pred štirinajstimi dnevi bi bil lahko sklenil mir, danes ne morem več. Zmagal sem v dveh bitkah in ne bom sklepal miru.«

»Te besede Vašega veličanstva so mi nanovo dokaz, da Vam je sporazum z Evropo nemogoč. Vsi Vaši mirovni sklepi so bili vedno samo začasna primirja, Vaša sreča in nesreča Vas vedno žene v vojsko. V tem tiči nasprotje med Vašimi željami ter željami Evrope. Veličanstvo, Vi boste pobrali rokavico, Evropa tudi, in — Evropa ne bo v boju poražena.«

»Vi me mislite s kako zvezo uničiti? — Koliko pa vas je? Štiri, pest, šest, dvajset? — Čim več vas je, tem bolje zame. Pravim Vam še enkrat, da se snidemo na Dunaju, meseca oktobra. Potem bomo videli, kaj porečejo Vaši dobri prijatelji, Rusi in Prusi. Ali računite mar na Nemčijo ? Spomnite se, kaj je storila 1. 1809. Da ukrotim nemško prebivalstvo, zadostujejo moje posadke in strah nemških knezov pred Vami mi je poroštvo za njih zvestobo. Izjavite, da ste nevtralni, in jaz sprejmem mirovna pogajanja v Pragi. Ali zahtevate oboroženo nevtralnost? Prav! Postavite na Češkem 30.000 mož in jaz bom verjel cesarjevi besedi. Vojska se ne bo začela, preden se pogajanja ne končajo.«

»Moj cesar«, je odgovoril naš državnik, »je velesilam ponudil svoje posredovanje, ne svoje nevtralnosti. Od Vašega veličanstva je odvisno, da se danes izrazite in sprejmete, kar Vam ponujam. Za dolgost pogajanj določimo rok. Če moje ponudbe ne sprejmete, se bo cesar, moj milostni gospod, smatral za prostega v svojih sklepih in dejanjih. Čas hiti, armade je treba oskrbovati. Danes imamo na Češkem 250.000 mož, ki nekaj tednov lahko izdrže, pa ne več mesecev.«

Tu ga je Napoleon prekinil. Trdil je, da Avstrijci ne morejo nikakor več imeti na Češkem, nego 60.000 mož. »Gospod Narbonne«, je dejal, »ima množico ogleduhov v delu in mi je natančno popisal moč Vaše armade prav do palic vaših bobnarjev. Isto je storil moj generalni štab.«

Da odvrne Metternicha od glavne točke njegove naloge, je Napoleon zopet začel govoriti o svojem pohodu na Rusko ter je pripovedoval podrobnosti o svojem povratku na Francosko; vedno in vedno je poudarjal, da je njegov poraz na Ruskem pripisovati samo neugodnim vremenskim razmeram in da je njegovo stališče v Franciji po teh nezgodah še mnogo trdnejše.

»Sreča se Vam«, je odgovoril Metternich, »morda še enkrat izneveri, kakor se Vam je izneverila leta 1812. V mirnih časih obstoji armada iz majhnega dela prebivalstva, danes ste Vi zbrali pod orožje cele narode. Za svojo sedanjo armado ste že porabili prihodnji naraščaj. Vaši vojaki, Sir — jaz sem jih videl! — so otroci. Vi mislite, da gleda narod na Vas kakor na človeka, ki mu je potreben. Ali ne čutite, da je tudi narod Vam potreben? Če žrtvujete tudi to nedoraslo moštvo, ki ste ga sedaj vtaknili v vojake, ali namerjate potem poklicati še mlajše?«

Napoleona so te drzne besede izbornega državnika silno ujezile. Prebledel je, obraz se mu je spačil.

»Vi niste vojak«, mu je rekel z glasom, v katerem je trepetala največja nevolja, »in ne veste, kaj je vojaški duh. Jaz sem zrastel na bojiščih in človek, kakršen sem jaz, se prokleto malo meni za en milijon ljudi!« 

Pri tem je vrgel klobuk, ki ga je doslej držal v roki, besno v kot dvorane ... Metternich je mirno slonel ob robu mize in je glasneje zahteval, naj mu poda izjavo, zaradi katere je prišel.

»Zakaj bi bile besede, ki jih je Vaše veličanstvo ravnokar izgovorilo, povedane samo meni in med štirimi stenami? Odprimo vrata, da jih sliši vsa Evropa, od enega konca do dragega! Stvar, katero jaz branim, ne bo pri tem nič izgubila.« Napoleon se je nekoliko umiril in je izrekel druge, ravno tako pomenljive besede: »Francozi se v tem oziru ne morejo name pritoževati. Če dam klati Poljake in Nemce (ki so služili v Napoleonovih armadah), delam to samo zato, da prizanesem Francozom. Pri pohodu v Moskvo sem izgubil 300.000 mož, med njimi ni bilo niti 30.000 Francozov.«

»Pozabljate, Sir,« je odgovoril Metternich, »da sem tudi jaz Nemec.

Napoleon je začel hoditi z njim gorindol ter je potoma pobral klobuk iz kota. Zopet je jel govoriti o svoji ženitvi. »Bila je, kakor sem že rekel, velika neumnost, da sem se poročil z avstrijsko nadvojvodinjo. «

»Če želite, Vaše veličanstvo, slišati mojo sodbo,« je rekel Metternich, »tedaj je to bila za Napoleona osvojevalca — neumnost.

»Cesar namerja torej svojo hčer razdediniti?«

»Cesar«, je odgovoril zvesti državnik, »pozna samo svojo dolžnost in jo bo tudi znal izpolniti. Bodi z usodo njegovega otroka kakorkoli, on je v prvi vrsti vladar in pri njegovih načrtih bo vedno odločeval blagor njegovih narodov.«

»Kar mi pripovedujete,« ga je prekinil Napoleon, »me samo potrjuje v prepričanju, da sem slabo ravnal, da sem storil nepopravljivo napako. Ko sem se oženil z nadvojvodinjo, sem hotel združiti staro z novim, srednjeveške predsodke z naziranji svojega stoletja; zmotil sem se in se zavedam usodnosti svoje zmote. To me morda stane moj prestol — pa pod njegovimi razvalinami bom pokopal svet!«

Avdijenca je trajala do pol devetih zvečer; bila je že trda noč. Nihče ni med tem časom stopil v cesarjevo sobo. Ta zelo razburljivi pogovor ni ves čas niti za hip utihnil. Napoleon se je mirno in vljudno poslovil od grofa Metternicha. Izraza njegovega obličja ni bilo mogoče videti. Spremil ga je do vrat sprejemnice. Ko je položil roko na kljuko, mu je rekel;

»Še se bova videla.«

»Jaz sem Vam na razpolago govoril državnik.

»In sedaj bi radi vedeli,« je dejal Napoleon in ga je prijel za ramo, »kaj se bo zgodilo? Imeli boste vojsko z menoj.«

Grof mu je živahno odgovoril; »Sir, izgubljeni ste! — To sem že slutil, ko sem prišel semkaj, sedaj ob slovesu sem prepričan o tem.«

Tako se je začela evropska vojska pred sto leti. Kajti po tej avdijenci, ki je trajala celih devet ur, je bila dne 9. septembra med Avstrijo, Prusijo, Rusijo in Anglijo sklenjena zveza. Izbojevala se je velika »bitka narodov« pri Leipzigu, v kateri je bil Napoleon premagan. In Metternich sam je nekaj dni po vhodu zveznih čet v Pariz podpisal v imenu zveze takozvani pariški mir, s katerim je bil Napoleon odstavljen.