Kako je znal soditi Rudolf Habsburški

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Angel Varuh Pripovedke za mladino II. zvezek
Kako je znal soditi Rudolf Habsburški
Franc Hubad
Kralj Matjaž (Pripovedke za mladino II. zvezek)
Spisano: ""
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kako je znal soditi Rudolf Habsburški

Kralj Rudolf Habsburški je bil zbral v Norimbergu kneze in poklical pred se vse one, kateri so imeli kako pravdo, da bi jim sodil.

Med drugimi je stopil pred kralja imovit trgovec in se pritožil, da je dal v tisnjatej torbici spraviti gostilničarju dve sto mark denarja. Ali kadar je hotel novce nazaj, tajil je krčmar, da bi bil kdaj dobil kake, novce od svojega gosta. Prič ni bilo nobenih, a vender je znal trgovec navesti tacih znamenj, da Rudolf ni dvomil o resnici njegove pritožbe. Krčmar je bil imovit, vse ga je spoštovalo, težko bi mu bilo dokazati krivdo. Kadar tožnik odide, pridejo poslanci Norimberžki pozdravljat kralja. Med njimi je bil tudi obtoženi gostilničar.

Rudolf se začne prijazno razgovarjati s poslanci in reče čez nekaj časa krčmarju: »Lep klobuk imate, dajte mi ga, svojega vam dam zanj ?« Krčmarju je bilo to po volji, in menjala sta klobuka. Ker je pa bilo v tem prišlo obilo druge gospode, poprosi Rudolf poslance, naj nekoliko počakajo, gre iz dvorane in reče nekemu meščanu: »Pojdite k ženi krčmarjevej, pokažite jej klobuk njenega moža v znamenje in recite jej v imenu moževem, naj takoj pošlje sem usnjato torbico tako in tako z denarjem v njej.«

Meščan odide, pokaže ženi možev klobuk in jej sporoči zapoved kraljevo. Ona mu veruje in mu izroči torbico. Ko je imel Rudolf torbico v rokah, pošlje hitro po trgovca, naj pride tožit krčmarju v zobe. Poslance pa odpravi in reče gostilničarju, naj počaka. Kmalu pride trgovec in toži krčmarja, da mu neče vrniti hranjenih novcev. Ali taftaji in se roti da mu tožnik ni dal shraniti ničesar. Ko se pričkata trgovec in gostilničar, vrže Rudolf v tem hipu torbico na mizo. Krčmar ostrmi, sapo mu zapre slaba vest in kmalu izpove svojo krivdo. Trgovec je dobil svoj denar, a krčmar je moral plačati globo.