Kako je volk ribe lovil

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako je volk ribe lovil
Josip Brinar
Spisano: Aleksandra Muhič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


15. Kako je volk ribe lovil

Pritisnila je ostra zima, da je zeblo kamne ob cesti. Zabreklo obličje lunino jc plavalo po ncbosklonu, ki je bil jasen ko ribje oko: nebrojne zvezde so se iskrile in trepetale, kakor da jih stresa silen mraz; po drevju in grmovju je bleščalo ivje ... In takrat je dejala Zvitorepka pretrganemu volku: »Hajdi na lov, brale volk, današnjo noč se bo dobro ribarilo!" Volku je bilo to prav po godu, zakaj okusne ribice, ki jih je bila lisica zadnjic njemu napražila, mu niso šle iz glave. In napotil se je samodrug ven v strupeno zimo ter hodil po opolzlem snegu dalje in dalje, dokler ni dospel z lisico do zaželjenega ribnika. Voda jc bila sicer zamr/la prek in prek, toda logar, v čigar najemu je bil ta ribnik, je prebil na enem mestu led, da so dekle mogle zajemati vode; in bas zato je ležala na bregu lesena vedrica. Lisica je vse to dobro ovedela in izvohala; privedla jc torej volka k luknji, zvalila vedrico bliže ter jo privezala volku na košati rep. Lakotnik se je čudom čudil ter naposled vzkliknil: „Kaj zlomka delaš, kuma! ..." A Zvitorepka ga je pogledala tako očitajoče, da se je kar zdrznil: zatorej je kar tiho in ponižno dostavil: „Mila mi kuma, čemu mi bo ta lična škatlica na repu? -S to pripravo se lovijo ogorji," de Zvitorepka; „na ta način jih bova polovila kar vse na enkrat: zdaj pa le lepo zlagoma pomoči rep v vodo in čakaj mirno, da bo vedrica polna rib!" Lakotnik je pomolil rep z vedrico vred v luknjo v ledu in mrzla voda sc je zgrnila nad tem čudnim sakom. Lisica pa je šestovilila okoli ribnika, mrmrala nekaj neraz¬umljivega pred se ter zdaj pa zdaj zapuhala tja po ledu: »Sšššc! šššc!" „Kaj šmenta zopet počenjaš, Zvitorepka?" jo vpraša volk. „Saj vidiš, da ti ribe zganjam," ga pouči lisica: „Ie potrpi še majekino, a kadar te bo jel rep srbeti, pa mi povoj!" „0h, vedrica je grozno težka: poglej, poglej, če se je že nalovilo dosti rib!" Zvitorepka stopi bliže, pogleda skoz led ter vzklikne: ,,0 jemnasta, vse črno jih šviga okoli repa: najmanj trideset jih jc že v vedrici. Baš zdajle je zopet priplavala ena, in kako velika — ščuka je. ščuka! No, zdaj pa le potegni vedrico kvišku, volk!" Lakotnik se je uprl z vsemi štirimi, da bi vzdignil vedrico; glasno je zaprasketala in zaškrtala nova ledena skorja, toda zdrobila se ni; volkov rep je tičal v njej trdno kakor zagvozda. „Pst striček volk!" pošepeta lisica; „počakaj še nekaj hipov: pripodila se je pravkar tropa postrvij, gotovo jih je sto; tudi te morava ujeti! Le lepo tiho drži, da jo nama ne popihajo!" Lakotnik je nehal vleči, a Zvitorepka jc tako dolgo besedičila, dokler se ji ni zazdelo, da je led že dovolj debel in močen. Danilo se je že in rdeč trak jc že po¬zlatil planine, ko je lisica vnovič opomnila odrevenelega ribiča: „Zdaj pa že dosti dolgo čakaš: gotovo si se že naveličal! Potegni torej vedrico iz vode!" Volk je vlekel, kar se je dalo, toda vedrice ni mogel nikakor dvigniti. ,,Oh nesreče, predolgo sva čakala, na¬bralo sc je toliko rib v vedrici, da je sama nikdar ne izvlečeva. Oh, da bi nama prišel kdo pomagat!" Volk je napenjal vse svoje moči in sc zaletaval, da mu je pot kar curkoma lil po čelu in sencih; toda bilo je vse zaman. „Le nikar se mi tako ne muči, brat moj mili: čak', jaz grem klicat na pomoč!" ga je potolažila lisica in jo odkurila proti selu. In res, Lakotnik je povsem mirno čakal pomoči, a to mu niti na um ni prišlo, da bi mu lisica utegnila naplcsti kako novo gorje ter da sc gre zdaj prav za prav samo za njegov rep, če kmalu ne odmeči gorki jug debelega ledu. Naposled — minila je že debela ura je zagledal od daleč lisico, ki je nagloma tekla sem od sela, držeč v zobeh pečenega kapunčka: posmuknila ga je bila materi županji iz kuhinje in tekla je z njim že črez širno polje, ko jo je zagledal gospodar ter jo ulil s svojimi hlapci in psi v sled za predrzno tatico. Lisica je sicer tekla, kar so ji dale noge, a vendar so ji bili psi kmalu za petami. Razjarjena ščeneta so ji lajala in bevskala žc prav tik za hrbtom, a na griču so se tudi žc prikazali hlapci s kosami in cepci. Zvitorepka si ni pomišljala dolgo, marveč planila jc naravnost na led ter je nagloma oddrsala črez ribnik; mimo vihraje pa je viknila zasmehljivo volku: „Drage bodo ribe, drage, brate Lakotnik plačal jih boš s svojo kožo!" Lisica je izginila onstran ribnika v goščavo, a volk je ostal priklenjen na ledu, sredi svojih neprijatcljcv, ki so se zgrinjali od vseh stranij na njega, ne brigajoč se več za ubeglo lisico. Groza in strah je prešinil Lakotnika; s podvojeno močjo jc vlekel svoje primrzlo omelo, toda vse zaman — niti za las se ni krenilo. Tedaj pa je pridrevil do ribnika prvi hlapec; z visoko povzdignjeno koso je planil nad volka, a na opolzlcm ledu se mu je izpoddrsnilo. da je izviška telebil na tla. Kosa, ki jo je vihtel v rokah, mu je odletela ter zadela tako ne¬srečno ob volka, da mu jc mahoma odrezala primrzli rep. Lakotnik je bil sicer vsled tega rešen gotove smrti, a izgubil je svoj lepi košati rep, ki je obtičal v ledu. Ves premrzel in razjarjen jo je popihal v gozd, ljuto zabav¬ljajoč erez ves svet, posebno pa na Zvitorepko.