Kako je vojak Fleišman stotniku na glavo jajca razsul
| Kako je vojak Fleišman stotniku na glavo jajca razsul Ivan Dolinar |
Podpisan Samovič.
| |||||||||||||
Lep pomladanski dan je oznanovalo solnce čez francozke planine; Stupica je ta dan uže s petelinom vstal, snažil si je puško, katera je večidel rujava bila, kajti imenoval jo je rovnico in nevoljin je bil, da mora vojak to breme vedno soboj nositi. V želodcu mu je krulilo, zato je mislil in mislil, kako bi mogel do kake jedače priti; čik mu ni več zadostoval in remen je za tri luknje pritegnol, da bi bil stisnol želodec in ga vsaj navidezno potolažil. Fleišman, ki je vedno v njegovej bližini bil, dražil ga je, ter mu pripovedoval o mnogovrstnih dobrih jedeh. »Veš, Stupica, kos rumene pečenke, polič vina, pa en vogel kruha — to bi si človek namazal želodec, jaz prav čutim, kako slastno je to, kakor bi uže jedel.« »Molči,« zaupije ves jezen Stupica, »prazen trebuh imam, da bi mi lahko marelo v njem raztegnol, za hleb komisa bi vso doto dal, zdaj le.« »Šmorn« z 25 jajci bi si prilegel,« reče dalje Flajšman, »in per mej dunaj, še danes ga bom jedel, zdi se mi, da tam v onej šupi ni brez jajc, polno je perja, pa so ti prokleti Plemontezarji še kokoši odnesli.«
»To vas je krstil Stupica lačno vas, kajti še nikoli ni bil v svojem živenji tako lačen, kakor tukaj. Ni bilo ni živine, ni kuretnine, vse so odgnali kmetje stran; le vrabci so še ostali v svojih »kvartirjih«. Ker se je bilo nadejati, da odrinemo dalje, zmuznol se je Flajšman v podstrešje nad hlev — išče in išče, pa uže je dvomil, da dobi kako jajce. Z svojo nenavadno dolgo roko je stikoval po vseh luknjah, zdaj — zagrabi za kurje jajca.
»O per mej dunaj! to je terna, vesel je vskliknol, ta hip je čik izbacnol iz umazanih ust, ter takoj tri jajca izpil. Klobuk je varno pred se postavil, jajca vanj skladal, dokler je šlo, ko je bila štula polna, napolnil si je žepe svojega pregrešnega plašča, pod katerim je uže toliko ptičjega bi ga spravil, ter se tiho s podstrešja splazil. Trojica: Flajšman, Štupica in Palčic, so bili nerazdružljivi, stanovali so vedno vkup, in če je tudi le za enega prostora bilo. Takrat so bili v nekej zapuščenej hiši v prvem nadstropji sami, da so lahko kovali svojim trebuhom ugodne načrte. Flajšman prinese jajca, pa ta pot ni bil srečen, videl ga je kmet, naznanil je to stotniku, ta je pozval mene, ko sem prav ta dan službo imel naj grem preiskavat, kaj je zopet Flajšman uzmal. Grem tedaj v njih brlog, pa za petami mi je uže tudi stotnik bil.« —
»Flajšman,« zakličem, »kaj si prinesel zopet? jajca, per moj d. .! za Boga, izdan si, stotnik gre za manoj;« pa komaj sem to zgovoril, uže je spraznol klobuk skoz okno. Nesreča je hotela, da je prav na stotnika jajca izsul, kajti z ulice je čul stotnikov glas: »Šakramenška Flajšmana, počak! ti ga bom pokazal »šmorn!«
»Hund verfluchte.« »O mati Kriščeva, jajca sem nanj vrgel, tri sto tavžent uže čutim zopet 25 na usnje od zadej, da ga je prav zdaj h .... prinesel! Pri tej priliki je hitel ves sled odpraviti, toda iz žepa mu je rumenjak tekel in roko so bile vse polne rumenjaka in lupin, hitro je po zidu brisal, pa stotnik je uže stal pred njim. Ves srdit je uže sipal »donnerwetter« na ubogega Flajšmana in se z ruto brisal po prsih, kajti bil je »šakrameško« ves pozlačen, brado je imel vso zakidano, in Štupica ni vedel druzega, nego da je priskočil s pestjo slame in otiral stotnika, kakor konja. Palčič prinese vode, da so mu plašč spirali in ga s prti brisali in sušili.
»Gleich mit ihm in Arrest«, reče stotnik jezno in šel je molče z manoj, stotnik za nama, dokler sem ga straži izročil. Ko sva sama na straži bila, pravi Flajšman, tri sto h......, to je bil »šmorn«, namesti da bi žrl, moram v tej prokletej luknji sedeti, dokler mi ne odštejejo porcijona. Ta prokleti Plemontezar, če le še en dan v tej lačnej vasi ostanemo, tako ga naklestim, da bo kakor goba.
Popoludne pri »befelu«, ko je četa nastopila, bila je uže tudi klop, in »cimperman« je moral »šibe« narezati, želel mu je, da bi lahke bile, ko slama.
»Befel« je bil prečitan, glavni obseg je bil o tem, da se zopet Flajšmanu prah iz hlač iztepe in res v 5 minutah je bil Flajšman oproščen greha zoper sedmo božjo zapoved, ter je mirno v svoj brlog zlezel. Palčič in Štupica sta bila prva, ki sta mu srečo voščila, da se je tako dobro zmotalo. Kako h..... si pa vendar delal, da te je »paver« videl?« vpraša ga Štupica. »Ti si kriv,« mu reče ta, »zakaj pa nisi patroliral in me varoval in motil »pavra«, da bi bil jaz lahko odnesel jajca. Vidiš, kakšen sem, kakor bi bil iz »šmorna« zlezel, pa ga še žrl nisem, in tudi vi dva ne, mogla sta vsaj »avtmana« oblizati, prokleta ušesa.«
Tako in enako je »krementiral« Flajšman še dolgo. Od tistega časa pa so mu drugi vojaki nagajali, da zna dobro »šmorn« kuhati, on pa se je priduševal, da nikdar več ne bo kurjih jajc kradel, da je to nesreča in da ga je prav Bog »štrafal«. Pavra bo pa uže plačal še danes, a komaj je to izgovoril, zatrobil je rog in hajd jaderno v vrsto in dalje. Ko je pa mimo kmetove hiše šel, zarotil se je, da mora prva strela vanj treščiti, drugi so se mu pa smijali, ker je še ves vmazan bil.