Kako je umrla "boginja pameti in svobode"?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako je umrla "boginja pameti in svobode"?
Anonimno
Izdano: Domoljub 21. januar 1892 (5/2), 17
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V spominskih listih nekega zdravnika brati je naslednja dogodba: Lepega poletnega večera leta 18** bil sem v okolico Neapolsko poklican k nekemu bolnemu gostilničarju. Bolezen ujegova ni bila nevarna, zato urno opravim svoj posel. Ko mislim že oditi, pove mi bolnik, da ima pod streho bolno žensko, popolno zapuščeno brez starišev in brez prijateljev, ki že več dni umira na svojem ležišču. Z gospodarjevim privoljenjem grem pod streho, da poskusim pri bolnici, ali ji je še kaj pomagati mogoče. Toda podobe, kakoršno sem zagledal, nisem se nadejal. Nesrečna bolnica ležala je na kupu slame na tleh in bila le za silo odeta. Obraz ji je bil mrlišk, oči upale, le redki zdihljeji so pričali, da še živi. Precej spoznam, da je tukaj pomoč prepozna; bila je namreč bolnica že nezavestna in smrt se je že napovedovala s svojimi znamenji. Sidem poleg nje, privzdignem ji nekoliko glavo ter ji stavim nekaj vprašanj. Naenkrat se vzdrami, spregleda, upre na-me svoje smrtne oči ter vzdihne s pojemajočim glasom: »Tako umira boginja pameti in svobode!« — Kmalo nato ji glava omahne in nesrečnica umre.

O tej ženski pozvedel sem pozneje še to-le: Bilo je kakih dvajset let pred njeno ravnokar opisano smrtjo, ledaj je divjala v Parizu grozovita prekucija. Uporniki so se polastili gospodstva ter hoteli vse prevrniti; popolno so skušali zatreti iz src Francozov katoliško vero; uničevali so celo znamenja, ki so spominjala na vero in cerkev. Odpravili so nedelje in praznike, spremenili teden v dekado (10 dnij), celo Boga bi bili radi pahnili s prestola, ko bi bilo mogoče. Tako so napravili uporniki velik naroden praznik na Martovem polju v Parizu. Namesto pravega krščanskega Boga postavili so na oltar malovredno žensko ter ji kot »boginji pameti in svobode« skazovali božjo čast.

Ta ženska je kakih dvajset let pozneje tako žalostno umrla, kakor smo zgorej opisali. Bila je hči neke vojvodske družine iz Angleškega. S 17. letom je zapustila svojo domovino ter se podala s svojo sorodnico v Pariz. Seznanila se je z napačnimi načeli znanih upornikov Condorcet- a, Mirabo-a, Robespiera in drugih. Pri narodnem prazniku na Martovem polju so jo ti povabili, da je predstavljala »boginjo pameti in svobode«. Pozneje se je poročila z nekim italijanskim grofom, ki se je pa malo tednov po poroki ločil od nje. Sram jo je bilo, da bi svojim sorodnikom v London naznanila svoje nesrečno stanje, zato se je vdala razuzdanemu življenju, propadala je vedno globeje in naposled nesrečno umrla — popolno zapuščena pod samotno streho.

Pač svarilen vzgled za ljudi, ki se ne menijo za Boga in njegove zapovedi!