Kako je oporočal Matevž Skopar?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako je oporočal Matevž Skopar? (Značajna slika)
Jos Svoboda
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 14 (20. julija) v rubriki Podobe iz življenja
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Na smrtni poetelji je ležal Matevž Skoj kr. Čutil je, da se bode moral ločiti a sveta ter ostaviti s velikim trudom prištedeoo imetje svojim dedičem. Dal ae je previdcti a avetotvi; zdravnika ni hotel, ker je bilo škoda deoarja. O Mateito Skoparju ae ni govorilo muogo dobrega. Ljubili ia apollovali ga n>aa niti olruci. Znan |e bil kU velik ta brezvesten oderuh, ki je gledal le to, kako bi si nakopičd več denarja. So*edom ni pomagal, revežem nt delil darov, dajal ni niti za msie, io stoje otrok« j« ^ komaj za silo. Basvpit oderuh ia akopuh jo bil, laU, 4,, ga j« prijelo celo ime — ž<d Štiri in dvajaet odatetk«, „ bilo najmanj, kol kor mu je moral obljubiti OB., KI „ „ pri njem isposojeval denarja. Fa tudi sebi ai ptir«Mil česar, še manj tem ter otrokom. Naštel je, kolik« U j u skuha krompirja, odmeril moke ia odrezal slatin«, u , f čerjo ao šli največkrat apat. Le o velikem dela j, ^ malo večerje. Do'go ai kotel mialiti aa smrt. NapcaM, i, je že videl, kako ga »puščajo moč-, kako ma ptfa * tleh, alabi sporn o, ndal se je oefrijaiaej misli, 4* bede kmala kmalo, potabi'a bela tena r tečno«t, kierfc* dobil plačilo sa svoja dela. Pravijo, da ae taki Imdje poslavljajo s svetom, ia Mat««i bkof *r se je loč i v rut« letko in nerad a tega avala. Sate, vae ga |e vezale ea at«t Denar, živina, polje, travniki, to ne moro š ura ia u ;, je bilo Mateiža tako hedo. Ako bi vedel, da po,de i ejia denar m vae drugo, umrl bi bil gotovo lažje. Potem pa a nekai. Zbudila ae mu je otrpoeaa veat in ta mo i« frank da je marsikatero krivico storil v življenje, katero pa »ari š« pred cmrtio popraviti, akoe« hoče uadeisti miloatoeaodk V steoo je bil obrnjen in je premišljeval. Sin pa, ki ti bil že atrašoo rad videl, da bi oče kmalu oporoko tire«, m potem umrl, hodil je vedno k poateiji 10 ga opomtaj«: .Oče, teatameet, letUmeal!" .Ojejl" taječal je vielej Matevž. .N kar ne s* eii umreti!* .Saj ne b'ste umrli, samo tealament narsdiie!'.0 jej I če testament naredim, bodem pa umrl!* Ali sin ga prej ni nehal nadlegovati, da se je udal. Naposled reče Matevž: „Naj pa pridejo, bodemo zapisali!"

Sin je šel iskat mote. Cel nekaj časa pridejo k Matevžu sledeči vašfaoi: Jernej Dušca, Peter Mrak, Jote Z/uba in France Svetek. France Sretek. ki je znal najbolj pisati io ie bil ie pri mareiksteri oporoki, prinese seboj papir in droilo. Vaede se k mizi in prične pisati: .V imenu Koga Očeta in Sina in svetega Dubs. Amen. Jat, Materi 8kopfir, svojo poslednjo voljo pri popolnoma zdravi pameti tako le razodevam:" France glasno prebere. .Kaj hočem pa sedaj zapisati ?" vpraša čet oeka| časa. .Kar čet", odvrne mu Materi. France pomisli io pravi: .1. Svojo duio uročam bogu* . . . .Noj pa bo, oo* . . . oglasi se Materi. .Komu tapuičate hišo iu temljišče?" vpraia Svetek. .1, faot naj ima!" Sretek zapiie: .2. Stojo hišo pod itev. U. v Kuieljevcu zapuščam svojemu sinu Marko Ssofarja." .Kaj pa drugo? .Malavafko seniiet naj si raipolovita moja dva teta!" pravi Matevž. Svetek piše: .3. Svojima letoma Matiji Ostanku in Mateiiu Odlatku zapuščam vsakemu polovico malovaške senožeti." Mej tem so one tri priče pusile tobak in se pogovarjale o volih iu kakiua kupčija je bila v semnja. Ko pa taču| e Jeroei Dušca o malovaški eenoieti, pravi: .Take eenoieti pa ni kmalu. Lepo v ravni je in pa v seoci." .Lepa je, lepa. pa bret kamenja", reče Mrak. .Dvanajst koscev pa |o vrie dopoldne,* dostavi Joie ZpUbo. .Kaj boBte pa t denarji?" vpraša Svetek Mstevia. .'L denarji? — Kaj čem? Mootle bi bile pa premajhne obresti. .Saj pravim, da potem teMamett ue velji." .Znižam jih pa ne in jih ne. Denarji so moji." .Kako hočem zaplati?" .Nič; denarja jat ne dAm n komur!" .Seboj ga menda ne boste vzeli?' .Nič; denarje moj; jat ni-oruur ni« ue dAm." .Zapisati moramo I" .Bodite pametni! B-cite, kiko nai t»p Sem!" .Jat ne dum nikomur nič!" od»rue kolikor moč glasno Matevž, pri tem ga pa za/ene hud kašelj, žila se mu utrga in umrie.

Tako je delti oporoko io umrl Matevž S<oja<\ Od hiše in temlje bi se bil ie lečil, ali od denara tega pa ue. Dal bi bil vse, da bi le d-ntr ostal njemu. Vedel je tudi, da je jemtl previsoke obreati, žal mo je bilo tato, a znižati jih vendar ni hotel. Seboj na oui svet denarja ni vtel, ker so obleko, v katero so ga preoblekli, vso preiskali, nima-lt kaj v njej denarja skrilegt. Največ je imel shranjenega v starem kežubu in pa v svoji postelj*. Dediči njegovi niso tsko ntedili, kakor on, in poktztla se je kmalu istinitost reka: .Krivično blago n ma tekt."