Kako je mrzli veter Ženček našel toplino

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako je mrzli veter Ženček našel toplino]
Jurij Švajncer
Spisano: Nina Jerina
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Članek v Wikipediji: Wikipedia logo silver.png  Kako je mrzli veter Ženček našel toplino
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekoč, pred veliko leti so se sredi logaških zelenih gozdov zbrali na Sekirici. Tam so bili vsi škratje, dobre vile, gozdni možje, čarovniki in čarovnice, gorske deklice ter druga pravljična bitja. Sedeli so v majhni leseni koči in se pogovarjali. Tresli so se in bili čisto premraženi. Dobri škrat Škrc-mrc si je nadel kar dve kapi naenkrat, da ga ne bi zeblo, in mogočna vila Hrušica je nase navlekla veliko hrastovega lubja, ki jo je grelo. Modrec Brst, ki je slonel v kotu, je imel obute prevelike škornje, v katere si je nato zatlačil veliko slame, da mu je grela ledene prste. Okrog svojega koša, polnega daril, je hodil Dedek Mraz. Njegova siva brada je bila videti kot ledena sveča iz najgloblje jame tega sveta.

Zbrali so se, ker jih je preveč zeblo. Mrzli veter Ženček se je podil po Sekirici in s svojo ledeno sapo mrazil dobra bitja. Odkar je Ženček pihal tako mrzlo, niso mogli početi nič več drugega. Tako jih je zeblo, da so se stiskali v svojih bivališčih in niso vedeli, kaj naj storijo. Bili so žalostni. Škrat Škrc-mrc se ni več sprehajal po Sekirici in ni veselo prepeval svoje najljubše pesmice:

»Na Sekirici je tako lepo, komaj čakam, da dobim kolo. Juhej!«

Za kolo v resnici ni maral. Zabaval se je ob misli, da bi svoja dolga pohajkovanja po Sekirici nadomestil z divjimi vožnjami na kolesu. Rad je hodil peš. Tako je bolje slišal ptičke peti, je velikokrat govoril. Modrec Brst ni več hodil naokoli s svojo dolgo leseno palico in pripovedoval zgodb iz davnih dni. Mrzli veter Ženček ga je tako prepihal, da ni mogel več držati palice, rokavic pa tudi ni imel. Tudi čarovnica Tičnica ni več kuhala svojih zeli in prebirala knjige urokov. Ni poznala nobenega uroka, s katerim bi prepričala Ženčka, naj neha pihati tako mrzlo. Zato je bila jezna na knjigo urokov in je raje sedela na njej, da je ne bi zeblo v zadnjo plat.

Pogovarjali so se in razmišljali in niso vedeli, kaj naj storijo. Vse so že poskusili, a nič ni uspelo. Dobre vile so obiskale Ženčka in ga prosile, naj ne piha tako mrzlo. Zeblo jih je in zato niso mogle biti tako dobre, kot so v resnici bile. Večino časa so bile skrite v najgostejših krošnjah dreves in v gozdu iskale zavetje.

Tuhtali so in tuhtali, kaj neki bi lahko storili. Dedek Mraz je dobil zamisel. Predlagal je, da naj prosijo za pomoč Dlančka in Dlančico, ki sta stanovala spodaj v dolini. Znana sta bila po svojih vragolijah, ki sta jih uganjala. Modri Brst se je spomnil stare zgodbe, ki jo je velikokrat pripovedoval.

Nekoč je dolino poplavila reka Logaščica! Planila je iz svoje struge in se razlila po polju. Bila je jezna, ker so jo otroci smetili in se tako zelo ujezila, da je kar pljusknila preko robov svoje struge. Skoraj bi zmočila hiše ob cesti. Dlanček in Dlančica sta to videla in jo hitro zajezila. Pogovorila sta se z njo in ji obljubila, da otroci ne bodo več metali ovojev sladkarij vanjo. Voda je počasi odtekla in reka Logaščica se je vrnila v svojo strugo. Še dandanes se govori o tem, kako sta Dlanček in Dlančica pomirila reko Logaščico ...

Vsi so se strinjali s predlogom Dedka Mraza. Dlanček in Dlančica sta bila njihovo zadnje upanje. Če sta uspela pomiriti jezno reko Logaščico pa naj poskusita še z mrzlim Ženčkom. Morda jima bo tudi to pot uspelo. Dobri škrat Škrc-mrc je dobil nalogo, da ju obišče in ju prosi za pomoč. Na poti v dolino si je poskušal prepevati svojo najljubšo pesmico, ki ga je vedno razveselila. Ni mu šlo:

»Mrzli Ženček diha, in me do kosti prepiha.«

Stiskal si je brado v škratji suknjič in poskušal misliti na kaj lepega, kar bi ga ogrelo. Dlančku in Dlančici je vse povedal, kar so se pogovarjali na zboru na Sekirici in da sta njihovo zadnje upanje, preden bo pravljični svet izginil s Sekirice. Prosil ju je za pomoč. Dlanček in Dlančica sta mu prisluhnila. Žal jima je bilo za vsemi čudovitimi bitji, ki so živela na Sekirici. Odločila sta se, da jim bosta pomagala. Kakšen pa bi bil vendar svet brez Dobrih vil, ali pa zgodb modrega Brsta? Tega si nista mogla niti predstavljati. Tudi jezno čarovnico Tičnico bi pogrešala in njene uroke.

Odšla sta do mrzlega Ženčka. Zelo ju je zeblo na poti, čeprav sta se še posebej toplo oblekla. Dlanček se je spomnil stare misli modrega Brsta, da je skupaj vse lažje. Zato sta se z Dlančico objela in nadaljevala pot. Končno sta prišla do Ženčka in ga povprašala, kaj neki se dogaja. Povedala sta mu za težave, ki jih imajo Dobre vile, Dedek Mraz, ki se mu je brada spremenila v ledeno svečo, čarovniki in čarovnice, ki jih metle ne ubogajo več in vsa druga čarobna bitja. Ženček je samo poslušal in ni nič rekel. Le s svojo ledeno sapo je bril po Sekirici in nekaj razmišljal. Videti je bil žalosten. Dlančici je bilo zelo hudo, ker ni vedela, kako naj mu pomaga. Ženček je samo pihal in mrzel veter je plesal po Sekirici. Zvenelo je, kot bi nekdo žalostno piskal na piščal. Ženček tega ni počenjal nalašč. Nekaj ga je težilo in v očeh so se mu nabirale solze. Dlanček in Dlančica sta se žalostna odpravila domov. Žal jima je bilo, ker je bil Ženček tako potrt. Hudo jima je bilo že ob sami misli, da bi pravljičen svet za vedno izginil s Sekirice. Tudi Dlančica je imela solzne oči, ko je razmišljala o nesrečnem Ženčku. Spomnila se je vseh lepih trenutkov, ki jih doživela s pravljičnimi bitji. Pomislila je na vso dobro voljo, ko je bila v njihovi družbi, in pri srcu ji je postalo topleje. Lepe misli so jo ogrele. Nič več je ni zeblo. Nenadoma jo je nekaj prešinilo. Zdrznila se je in od veselja skočila pokonci. »Topline. Topline mu manjka! Zato je žalosten,« je žarela od sreče.

Hitro je vse razložila Dlančku in odpravila sta se do Strmice. Strmica je bila nežna in topla sapa. Vsak dan se je sprehajala po dolini. Lahko jo je prepoznati in se z njo pogovarjati. Ona je tista, ki dekletom vihra lase, ko sije sonce. Prišla sta do nje in ji vse razložila. Povedala sta, kako je Ženček žalosten, zato piha mrzel veter po Sekirici, da dobra bitja s Sekirice zebe do kosti.

Sapa Strmica je zašumela in pobožala Dlančka in Dlančico. Žal ji je bilo Ženčka, ki je že dolgo ni obiskal. Pogrešala ga je. Tudi ona bi izgubila vse prijatelje na Sekirici. Čudila se je, ker je zadnje čase nikoli ni prebudila pesmica dobrega škrata Škrc-mrca. Tiho je spolzela med drevesi in preko zelenega polja obiskala mrzlega Ženčka. Ko sta se prijela za roke, je na Sekirici zapihalo še močneje. Toda to je bil topel veter. Ženček je nehal pihati mrzlo in toplina se je vrnila v njegov dom. Nič več ni bil žalosten. Oblački so se podili po nebu, ko sta se Strmica in Ženček igrala po Sekirici.

Prikazala so se vsa pravljična bitja. Čarovnica je vesela prebirala uroke, Dobre vile so greli sončni žarki, Dedek Mraz se je pogladil po stopljeni bradi in modri Brst je pripovedoval novo pripovedko, o tem kako je mrzli veter našel toplino.

In vse je bilo spet lepo. Vsa bitja so se prijela za dlani in zavriskala: »Dlan na dlan!« Pobožalo jih je sonce, zašumele so smreke in ponesel jih je veter. Nekam daleč. Daleč v svetlo prihodnost pravljičnega sveta.