Kako je martinček shujšal

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako je martinček shujšal
Jože Sevljak
Spisano: Uredila Nadja Semec
Viri: Sevljak, Jože (2008). Kako je martinček shujšal. Novi Matajur: Revija Galeb. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



LADJA NA KREMNI REZINI

Bil je pust in dolgočasen dan. Le kaj naj počne, je premišljevala Maja? Prelistala je že vse slikanice, nagledala se je risank, tudi televizijski zajček se je že zdavnaj odpravil spat. - Očka, očka, se je nenadoma domislila, igrajmo se morje! - Morje? Očka je dvignil naočnike, v fotelju je ravno bral računalniško revijo. Kakšna igrica pa je to? - Veš, igrali se bomo, da smo na morju, da sije sonček, mi pa se kopamo, je vneto razlagala. - Zdajle, ko zunaj pada dež in se po cestah razlivajo mlakuže? - Ja, zato pa bi rada morje, da bi bilo toplo! - Ustrezi ji, očka! je iz kuhinje pokukala mamica, ki je tam pripravljala večerjo. Saj veš, če si Maja nekaj zamisli… - V redu, se je vdal očka in odložil branje. Samo našo igrico bomo posneli, tako si jo boš lahko vsak večer zavrtela. Prav? - Bravo, bravo! je navdušeno zaploskala Maja. Očka je z omare potegnil magnetofon, na mizo je razpostavil krožnike in skodelice, mamica je iz kuhinje prinesla še vilice in nože in igra se je pričela. - Najprej bomo kosili. Prav? je očka pogledal Majo. Maja se je namrdnila. Ni marala kosil. - Nisem lačna, očka, saj veš! - No, Maja, nekaj pa že boš, se je očka zarotniško nasmehnil. - Ampak samo malo, je šobila usteca. Ta del igre bi najraje preskočila. Trkali so z vilicami, rezali namišljene koščke mesa in jih nosili v usta. - Mhm, mhm, je užival očka in zavijal z očmi. Maja, bi še malo tegale mesa? O, kako je dobro! - Pa krompirčka si malo naloži, res je zelo okusen, se je vključila še mamica. - Ne, ne! Maja se je branila, kot da ima polna usta. Kosila je konec, je oznanila. Gremo se kopat. - Imaš kopalke že na sebi? je povprašala mama, ko je očka v sobo prinesel skledo vode. - Brr, brr, kako je hladna, je drgetal, ko je z rokami brodil po njej. - Maja, pridi! jo je vabila mamica, bova zaplavali. Vidiš tam v daljavi ladjo? - O, kako je velika! Se je čudila Maja. Pa koliko zastavic plapola na vrvicah! - Uuuu, je zatrobil očka. Tako trobi ladja, kadar zapluje v pristanišče. Maja je vsa srečna vriskala. - Rada bi se peljala z njo! - Nič lažjega! je rekel očka. Gospod kapitan, bi nas vzeli na krov? - Seveda, zakaj pa ne! Samo da zapeljem bliže bloka. Prižigal je svojo porcelanasto pipo in se skrivnostno smehljal. Oblački dima so se sukali pod nebo in se razblinjali kot milni mehurčki. Z ladje so vrgli lestev, očka jo je privezal za balkonsko ograjo, potem so se tresočih nog povzpeli po njej. - Joj, padla bom! je krilila z rokami Maja. - Drži se, Maja! jo je vzpodbujala mamica, ki ji je sledila tesno za petami. Za njo se je po mornarsko poganjal očka. Modro morje je plivkalo, iz njega so kukale strehe hiš, se vzpenjale terase stolpnic. Na njih so se sončili prebivalci njihove ulice. Otroci so si natikali maske, si nadevali plavutke. - Zdaj ste naši gostje! jih je s široko kretnjo sprejel kapitan. Maja, s čim ti lahko postrežem? - Sladoled bi, je ustrelila. Skrivaj je pogledala mamico, če ima kaj proti. Že v naslednjem hipu pa se je pognala za žogo, ki je priletela iz ladijskega bazena. - O, otroci, otroci! je prijazno kimal kapitan. Kako dolgočasen bi bil svet brez njih! - In samoten! sta dodala očka in mamica. - Pa kremo bi tudi, je Maja mimogrede navrgla, ko se je namerila še na zgornjo palubo. Očka in mamica sta pogrnila brisači, nataknila sta si sončna očala in se predala toplim žarkom. - Mamica, očka! je z vrha klicala Maja. Glejta sosedovega Peterčka, s stekleno podmornico se vozi. Zavil je v slaščičarno, zdaj se vrača z velikimi kremnimi rezinami. - Uuuu, ga je pozdravila ladja, bin, bin, bin so se oglasili zvonci, da je odmevalo vsepovsod. Podmornica je kakor torpedo poletela iz vode in se že naslednji hip privezala za televizijsko anteno. - Hura, so zavpili otroci na terasi, hura, je vse preglasila Maja. Boš tudi meni dal košček? - Seveda, ji je pomahal Peterček, za vse bo dovolj. Zvonci so zvonili vedno glasneje, vmes pa se je čisto razločno zaslišal mamin glas: - Ja, očka, pojdi no odpret, ne slišiš zvonca? Takrat je ladja izginila, na majhnem krožniku pred Majo pa se je zibala kremna rezina. - Zate sem jo prihranila, ji je dejala mamica in jo ljubeče gledala. Maja pa je zaprosila: - Očka, zavrti znova igrico. Prosim! Prosim lepo! - Obisk imamo, se je iz hodnika javil očka. Maja, ugani, kdo je prišel! - Ni prišel, pripeljal se je, se je zasmejala Maja. Peterček, saj sem vama povedala! Očka je zarotniško pomežiknil. - Podmorničar, kar naprej! Izvoli!


ŽANOV KOVANEC

Kaja je na vrtu okopavala cvetlične gredice. Pod motiko je zažvenketalo. Sklonila se je in med prsti otipala nekaj okroglega in ploščatega. Robovi so bili že čisto zeleni in na sredi se je držala debela plast rje. - Mami, mami! je stekla v hišo. Glej, kaj sem našla? Mamica, ki je ravno krpala nogavice, je dvignila pogled. - Pokaži! Prijela je predmet v roke in si ga ogledala z vseh strani. Kaja, je rekla, izgleda, da je star kovanec. Očisti ga, bova videli od kod izvira. Kaja je v vedro natočila tople vode, zlila vanj nekaj kapljic čistila, vzela v roke krpico in ga začela drgniti. - Av, av, kožo mi boš odrla, tako si groba! je zajavkal kovanec. Kaja se je tako prestrašila, da bi ji kmalu padel iz rok. - Bolj nežna moraš biti z menoj. Veš, star sem že, jo je podučil. - Star si? Koliko let pa šteješ? - Čez sto devetdeset! - Čez sto devetdeset? se je začudila. Ni mogla verjeti! Saj toliko let nimata niti babica in dedek skupaj. - Ja, najbrž jih štejem še več. Izgubil me je vojak Žan. Takrat so po teh krajih hodili še francoski vojaki. Nekoč so posedli v senco pod hruško, puške so vložili v kup, sneli kape in si odpeli ovratnike. Sonce je pripekalo, da je pot curkoma lil po obrazih, pa so pri krčmarju naročili rdeče vino. Ko je bilo treba plačati, je Žan trikrat preobrnil žepe, mene pa ni bilo nikjer. Seveda, padel sem mu iz žepa in se zatrkljal po bregu. Joj, kako so si ga tovariši privoščili, Govorili so mu, da je škrt, ker noče plačati, in naj drugič raje ne naroča, če nima denarja. Res mi ga je bilo žal, ampak kaj sem pa mogel! Tako sem preždel, skrit v zemlji, vse do danes, ko si me našla. - Jaz sem te našla, ja! Je zaploskala Kaja in ga obrisala v robček. - Kaja, morali ga bova odnesti h konservatorju, da ga bo strokovno očistil. Zdaj se sploh ne vidi, kakšen kovanec je, se je na vratih pojavila mamica. - Kdo pa je to konse… konsevator? si je Kaja skoraj zlomila jezik. - Reče se konservator, jo je popravila mamica. V muzeju skrbi, da so vsi razstavljeni predmeti zaščiteni in prepoznavni. - Bom tudi jaz prepoznaven? se je razveselil kovanec. Me bo Žan spoznal? - Kje pa! ga je zavrnila Kaja, saj ni več živ. Kdo pa dočaka skoraj dvesto let? - Ne dočaka? se je začudil kovanec. Zakaj sem pa jaz toliko star? - Ti nisi človek, ti si predmet. Predmeti trajajo dlje kot živa bitja. - Zakaj pa potem govorim, če nisem bitje, a? je oporekal. - Govoriš, ker nastopaš v pravljici. Samo v pravljicah predmeti govorijo. - A ja, se je sprijaznil, že hip nato pa ga je zaskrbelo. - Bom lahko ostal pri tebi, Kaja? - Najbrž te bodo razstavili v muzeju. Tako te bodo videli tudi drugi otroci. - Nočem v muzej, je zacepetal z nogami, hočem biti med ljudmi. Od jeze je poskočil, da ga je odneslo na okensko polico, od tam se je po žlebu zakotalil na cesto. Kaja je planila k oknu. - Mamica, kovanec mi je ušel. Nikoli več ga ne bom videla. Kovanec pa se je kotalil po pločniku. Ljudje so se ozirali za njim in se čudili: - Glejte, kakšen star kovanec! S pločnika je zavil na kolesarsko stezo, potem na cesto, dokler se končno ni ustavil sredi semaforiziranega križišča. Ustavil se je velik črn citroen. - O glej! je rekel šofer, odprl vrata in ga pobral. Kakšen nenavaden kovanec, prav tak, o kakršnem mi je nekoč pripovedoval ded. Vrata so se spet zaprla in avto je speljal. Kovanec je zdaj najbrž že v Franciji, razen če ni obtičal v dopustniški gneči. Sicer pa dan ali dva gor ali dol! Pomembno je, da je kovanec po toliko letih spet doma. Jaz pa dodajam: Bolje pozno kot nikoli! Imam prav?



DESO SE JE PREHLADIL

Ko se je Deso nekega jutra prebudil, se na sončku zadovoljno pretegnil, dvignil v zrak belo glavo, je prestrašen zatarnal: - Ojej, ojej, ukradli so mi smrček! - Kakšen smrček, so se začudili sončni žarki, saj ga imaš! - Nimam ga, ne! je tožil in strigel z ušesi. Z njim takoj ovoham, ko Maja pripravlja mojo najljubšo jed. Danes pa nič! Kaj bom pa zdaj? Na vrtno ograjo je sedel pisan metuljček: - Kaj je narobe, Deso? - Ukradli so mi smrček! Glavo je položil med šape in debele solze so mu tekle po licih. - Kje pa! je odvrnil metuljček. Smrček je še vedno na svojem mestu, kaj ga pa lomiš! - Bom ja vedel, če nič ne voham, je vztrajal. - Že lahko, ampak s smrčkom ni nič narobe. - Zakaj pa ne voham, a? - Najbrž si izgubil voh. - Saj to je isto. - To pa ni res, ga je podučil metuljček. Voh prebiva v smrčku. - No, potem pa mi je nekdo ukradel voh, je Deso gnal svojo. Le kdo je to bil? Metuljček je odletel, na njegovo mesto pa je sedel vrabček: - Kaj se jeziš, Deso? - Ojej, ojej! je ta kar naprej tožil. Nekdo mi je ukradel voh. - Kaj praviš? se je namrščil vrabček. Je to kakšna igra? - Kakšna igra! - Takšna, da lahko nekaj poveš naprej in nazaj, pa vedno pomeni nekaj drugega. - Ti se kar norčuj, meni pa je tako hudo, da bi najraje kar….. - Zalajal, a ne? Saj voh se nazaj prebere hov. Sem uganil, kaj? Vrabček se je zadovoljen dvignil v zrak. Dvakrat, trikrat je še zaokrožil nad njim in si vneto požvižgaval: Pa sem uganil, pa sem uganil! Nihče me ne razume, se je ves razočaran zgrbil Deso in nikogar več ni hotel videti. V tistem trenutku je iz hiše prišel gospodar. - Ja, Deso, nič nisi najavil našega gosta? je rekel. Pred vrati je stal dimnikar, ki je prišel ometat dimnik, in se smehljal. - Deso, midva sva stara prijatelja, kajne? Pogladil ga je po glavi, Deso pa si je mislil, čisto sem odpovedal, polomil sem ga na celi črti. Gospodarju nisem najavil, da je nekdo prišel, ker ga nisem zavohal! Joj, joj, kaj bo z menoj? Ko sta gospodar in dimnikar vstopila v hišo, se je Deso zavlekel v najtemnejši kot vrta. Da ga nihče ne bi videl. Takšne sramote pa ne! Zapihal je hladen vetrič, ki je tako dobro del njegovemu razgretemu čelu: - Hej, prijateljček, kaj si pa tako žalosten? - Tudi ti bi bil, če bi ti nekdo ukradel voh! - Kaj ti je ukradel? - Voh! - Pa se to sploh da? Voh imaš ali pa ga nimaš. - Jaz sem ga imel, zdaj ga pa nimam! je vedno znova ponavljal Deso. - To ne pomeni, da ti ga je nekdo ukradel. - Kaj pa? - Da si ga izgubil. - Kako naj bi ga izgubil? Tako se reče. Najbrž si se prehladil, iz smrčka ti teče. Mrzlo vodo si pil ali pa sem te jaz preveč napihal. - A ti si bil tisti falot! se je razhudil Deso. S šapo bi ga, če se ne bi hitro pobral in jo potegnil čez polja. - Po kapljice boš moral! je še zakričal, ko je bil že visoko v zraku. Nagajivo je še nekajkrat potegnil čez vrt, zvrtinčil v zrak nekaj suhega listja in se umaknil. Deso pa je divje lajal nanj: - Le počakaj, da te dobim! Potem se je zleknil v senčko in mirno zaspal. Bo že Maja poskrbela zanj, saj ji je zaupal bolj kot samemu sebi. Čez tri dni se je voh vrnil. Čisto iznenada in nenapovedano. Ugnezdil se je v njegov smrček in ga že zgodaj zjutraj opomnil, naj se prebudi, saj mu je Maja prinesla veliko mastno klobaso!


JUSTINOV NASLEDNIK

Petelina Justina so leta že krepko načela. Zjutraj je s težavo skočil na gred in zapel svojo budnico. Noge ga niso več ubogale, pa tudi glas je bil bolj šibak in hripav. Kokoške so to opazile, za vogali so postavale in zaskrbljeno drobile: - Ko, ko ko, Justin ni več tak junak, kot je bil. Še njegovo družico Doro je zaskrbelo: - Justin, si že poskrbel za naslednika? - Tiho, ženska, je odbrusil. Kako že pravijo ljudje? Ti meni luč, jaz tebi ključ? Nič drugače ne bo pri meni. - Ja, pa bi bilo treba! je zakokodakala in pobrskala po tleh. Veš, Konrad in Filip že tekmujeta med seboj. Zadnjič sta se tako zravsala, da je perje kar frčalo po zraku. Filip je bil močnejši, to sem videla, Konrad pa se je potuhnil in začel kokodakati kot kokoš. - Saj veš zakaj, ženska! Tako premagani prosi za milost. To je, kot bi rekel: Ne stori mi nič žalega, ne vidiš, da sem kokoš! - Vedno se bom spominjala, je ganjeno rekla, kako si premagal Ambroža! - Ja, ja, jaz sem znal tudi peti! Pa poglej Filipa! In še zdaj znam! Globoko je zajel sapo in dvignil glavo: - Ki, ki, ri, kiiiii! Vse kokoške so pritekle na kup in se pričakujoče zazrle vanj. Kot odmev je od nekod prineslo Filipov odgovor: - I, i, i,iiii! - No, vidiš, je rekel Justin, kaj sem ti rekel. Kokoške so se posmehnile v svoje peruti in si mislile svoje. - Treba bi ga bilo kam peljati, mu poiskati strokovno pomoč! se je zavzela zanj Dora. Justin se je zamislil: - Naj ga pregleda zdravnik! Morda je res kaj narobe z njim? Peljali so ga k veterinarju. - Zini, mu je rekel in mu potisnil leseno žličko v kljun. Filipu je šlo na bruhanje, ko mu je šaril po grlu in s svetilko svetil vanj. Veterinar si je snel očala, jih obrisal s krpico in rekel: - Hm, hm, zanimivo! Organskih vzrokov ne najdem. Vse je tako, kot mora biti. Po daljšem premoru je odločil: - Poslali ga bomo še k logopedu! - K logopedu? Kdo pa je to? je kokošja družina zborno zakokodakala. - To je strokovnjak za govor, za pravilno oblikovanje glasov, jih je poučil. Filipa so peljali k njemu. Pravzaprav k njej, k logopedinji. K čedni črnolaski, ki se je usedla pred njega. - No, Filip. Kakšne težave imava? - Ne znam peti! je zardel in žalostno povesil glavo. - Pa poglejva, je rekla. Filip, zakikirikaj! Filip je zajel sapo: - I, i, i, iiii! se je slabotno oglasilo. - Filip poglej, je rekla logopedinja in pred njega postavila ogledalo. Težave imaš z oblikovanjem glasu k in r. To ni nič hudega, vse se da popraviti. Zdaj bova poskusila še enkrat. Koren jezika približaj nebu, naredi z njim zračno zaporo, nato pa jezik hitro odmakni, da se bo slišal glas k. Glas r pa oblikuješ s tresenjem jezika. Takole, vidiš, mu je pokazala. Filip se je mučil na vse pretege. Zvijal je jezik, tresel z njim, pravega glasu pa ni bilo. - No, za danes bova končala, je rekla logopedinja. Da se ti ne bo priskutilo! Doma pridno vadi in prihodnjič spet pridi. Kako je Filip prišel domov, še sam ni vedel. Njegovo srce je bilo polno žalosti. Pa kako se je veselil, da bo lahko pel kot Justin! Ves teden je povešal glavo, nič več ni maral za družbo. Sam samcat je postopal naokrog in na skrivaj poskušal zapeti. Pa ni in ni šlo. Še kokoši so se ga izogibale. Kdo se bo pa družil s takšno zgubo? Le kokoška Agica ga ni zapustila. Zvesto mu je sledila in tako prijazno ga je gledala, da mu je bilo toplo pri srcu. Nenadoma se je počutil močnega. Gnan od neke čudne radosti se je pognal na hlev in iz polnih pljuč zapel: - Ki, ki, ri, kiii! Ostrmele so kokoši, Agičine oči so zasijale, stari Justin pa si je oddahnil: - Zdaj pa bo dobil ključ, zdaj! Poslej se je ves dan slišalo zadovoljno kokodakanje, najbolj pa je izstopal Filipov vrisk. O, kako lepo je pel! Da bi ga poslušali kar naprej in naprej!


BOJAZLJIVI GUMB

Krojač Janez ni mogel brez svoje šivanke. Čeprav je bil že star in betežen pa tudi vid mu je že pešal, jo je še vedno rad sukal. Šival je za otroke, odraslim je popravljal oblačila. Največkrat jih je še sam odnesel na dom. Vsi so ga bili veseli. Mladi, ker so bili novi, odrasli pa, ker je bil prijeten sogovornik in jih je imel zmeraj za ušesi. Je pa imel neko težavo. V svoji delavnici je hranil najrazličnejše gumbe. Vseh barv in vseh velikosti so bili. Med njimi je bil tudi gumb, ki je bil zelo boječ. Vedno, kadar je mojster nastavil šivanko, da bi ga prišil, se je izmaknil, tako se je pogosto zbodel v prst: - Av, je zastokal. Prešmentana reč, bodi no pri miru! - Bojim se, bojim, je ta zacvilil. Tako se je prižel k podlagi, da se ga ni dalo zapeti. - Kaj bova pa zdaj? je majal z glavo mojster Janez. Fantek, ki si mu namenjen, ne bo mogel zapeti hlač. - Žal, mi je, mojster, zelo mi je žal! Ampak jaz se tako bojim! - Kaj bi se bal! Zakaj pa so tvoji bratci korajžni? - Ne vem, mojster. Moji bratci so drugačni! - Figo so drugačni. Iste barve so kot ti in ravno tako veliki. - Njihova srca so bolj pogumna. - Tega pa nisem vedel, se je čudil Janez, da imajo tudi gumbi srce. - Nisi vedel, striček Janez? se je ves tresel. - O, glej, glej, je rekel mojster, koliko je že ura! Jurčku moram odnesti hlače, drugače ne bo mogel v vrtec. Gotovo me že čaka. Hitro jih je zavil v papir, jih spravil v nahrbtnik in pograbil popotno palico. Jurček je že stal na pragu. O, kako je bil nestrpen! Njegovi prijatelji so že v vrtcu. Danes bodo skakali v daljino. Toda groza! Ko sta z mamico oblekla hlače, nista mogla zapeti vrhnjega gumba. Prijel jih je z obema rokama in kar tak tekel v vrtec. Na igrišču so se otroci že pripravljali na tekmo. - Jurček, Jurček, teci! so mu klicali. - Ne bom mogel skakati! je stokal. Ne morem zapeti hlač. - Poskusi, no, poskusi! so mu prigovarjale vzgojiteljice. Jurček se je mučil, pa ni šlo. Zajokal je tako presunljivo, da bi se ga še kamen usmilil! Tedaj se je v gumbu nekaj premaknilo. - Moram se otresti strahu, moram pomagati Jurčku, si je rekel. Napel se je z vso silo, da se je nit zrahljala in ga je Jurček zlahka potisnil v gumbnico. - Bravo! so zaklicali prijatelji. - Bravo! so zaploskale vzgojiteljice. Ves srečen si je obrisal solze, zdaj bo pa že lahko tekmoval. Vzel je zalet in se pognal. Tako daleč je skočil, da bi kmalu podrl strica Janeza, ki se je vračal domov. - No, prvak, si zmagal? Je privihal brke. - Sva, ga je popravil Jurček. Gumb pa se je navihano zavrtel.


NEJ

Nej je bil lep kuža, saj se je ponašal z dolgo belorjavo dlako. Mogočno je sedel v svojem pesjaku in mežikal v sonce. Ob sobotah, ko so se oglasile sirene in naznanile poldne, je tudi sam dvignil svojo lepo glavo in zatulil z njimi: – Auuuu! Kakšen presunljiv glas je bil to! Mimoidoči so obstali, ptice so se spustile na ograjo in nagnile zvedave glavice. Pa se je zgodilo, da so presahnili potočki, posušile so se reke in po žicah ni več tekla elektrika. Utihnile so sirene in ljudje so bili čisto zbegani. Bila je sobota in je ni bilo, bilo je poldne in ga ni bilo. V trgovini niso zaklenili vrat, mame niso pristavile loncev za kosilo in otroci so se igrali, ne da bi jih kdo poklical domov! Pred pesjak so se pripeljali gasilci. Pogladili so si svoja odlikovanja in medalje, privzdignili so kape, se popraskali za ušesi in vprašali: - Nej, bi hotel ob sobotah namesto siren zavijati ti? Tako lepo ti gre, prav zares! Neju je pohvala dobro dela, pa je pokimal. Ampak, glej ga hudirja, kdo pa mu bo povedal, kdaj je treba zavijati? Saj res, le kdo? Pogledal je okoli sebe in zagledal martinčka, ki je hitel, da se skrije med kamne. - Hej, martinček, ti, ki si hiter in bister, bi mi povedal, kdaj bo sobota opoldne? Takrat, veš, moram zatuliti namesto sirene. Bojim se, da ne bi zamudil! - Hi, hi, se je zasmejal martinček. Le kako naj vem! Ljudi se bojim, v hiše ne hodim, na uro ne poznam. Ti kar zatuli, kadar se ti bo zdelo. Boš videl, da bo prav. In Nej je zavijal. Toda ojoj! Trgovine so se zapirale že v petek, matere so skuhale kosilo že ob desetih in otroci se še igrati niso začeli. Prihiteli so spet gasilci. Brisali so si obode kap, debelo so gledali, nekaj so žugali in govorili. Nej se je osramočen stisnil v kot in se delal, da spi. V prsih pa mu je od jeze in obupa kar vrelo. Prosil je ptice, ki so sedle na ograjo. - Hej, ptice, prosim, pomagajte mi! Ve, ki letate visoko pod nebom, ve, ki vse vidite, opazujete ljudi in ure v zvonikih, mi boste povedale, kdaj bo sobota, kdaj se bosta kazalca postavila navpik? Zažvrgolele so ptice: - Naš čas ni omejen z urami in dnevi. Živimo svobodno, z jutrom se budimo, z nočjo potisnemo glavice pod peruti. Jesen nas dvigne, da se spustimo čez morje. Ne, ne moremo ti pomagati. Res ne! Se boš že kako znašel! Nej je še naprej zavijal, kot se mu je pač zdelo. Trgovine so se zapirale že ob četrtkih, matere so namesto kosil kuhale samo še zajtrke in otroci so poležavali v posteljah. Pritekli so gasilci. Niso več samo žugali, zdaj so dvigali pesti, v ograjo so jezno brcali in mu grozili. Nej bi se najraje pogreznil v zemljo. Zavlekel se je v najtemnejši kot, glavo je stisnil med šape, da ne bi ničesar videl in slišal. Mimo pesjaka jo je primahal potepuh. Strgane hlače je nosil, roke so mu molele iz oguljenih rokavov, iz preluknjanih čevljev so kukali prsti. - Hej, potepuh, ga je ogovoril Nej, bi mi ti pomagal? Bi mi povedal, kdaj bo sobota, kdaj bo ura dvanajst, da bom lahko zavijal namesto sirene. Ne bi se rad spet zmotil! Prosim, prosim lepo! Potepuh se je veselo zasmejal. - Ej, saj ni nič lažjega! Sobota je tisti dan,ko šolarji odložijo torbe v kot, opoldne pa takrat, ko se sosedova Mica sprašuje: Kaj naj skuham? Dvanajst je že, kako sem se zaklepetala! Ampak veš, tudi to ni zanesljivo. V šoli se vedno kaj spreminja, pa tudi sosedova Mica je muhasta. Najbolje bo, da skrb za ure in dneve prepustiš resnim in dolgočasnim ljudem. Takim, ki vedno kaj merijo, računajo, preštevajo. To ni za živali in nas, potepuhe! Nam ne zvoni in ne piska. Nej je poslušal in kimal. Takrat je zagrmelo in se zabliskalo. Ulil se je gost dež. Kapljice so se združile v lužice, te so napolnile potoke in reke. Zavrtele so se turbine, po žicah je stekla elektrika in sirene so spet zatulile. Nej je bil rešen. Nič več mu ni bilo treba skrbeti za uro. Zdaj bo lahko spet samo pes. Predal se bo lenarjenju na soncu, zavijal bo, kot mu bo narekovala njegova pasja duša. Ponosno je spet sedel v svojem pesjaku in se ni dal motiti. Za nič na svetu ne!


KAKO JE MARTINČEK SHUJŠAL

Martinčkovi, ata Martin, mama Tina in mali Tinček so se najraje zadrževali v opornem zidu pod čebelnjakom. Največ sonca je bilo tam, zato je bil njihov domek vedno prijazen in svetel. Tinček se je rad igral z vrstniki, čeprav so ga dražili in se mu posmehovali. Že od rojstva je bil namreč malo bolj okrogel, zato pa tudi počasen. Zaradi tega je bil pogosto tarča plenilcev, ki so mu stregli po življenju. Ko se je nekega dne komaj rešil v skalno razpoko, se je mamica Tina zgrozila: - Ja, Tinček, kje pa imaš rep? - Pri muci je ostal! se je nakremžil. Tako je šavsnila po meni! - Pa nisi zbežal? Zgrožena se je zazrla vanj, tega ni mogla razumeti. - Ko je bila pa tako hitra! - Martinčki smo vendar hitrejši! se mama ni dala in ga očitajoče gledala. Smilil se je samemu sebi, a priznati si je moral, da ima mamica v bistvu le prav. - Shujšati mora! je odločil oče po krajšem premisleku. - Toda kako? - Kamenčke boš valil v hrib. - Kamenčke? Kaj pa bodo rekli drugi? - Drugi, drugi! mu je oponesel oče. Drugi so drugi, ti si pa ti. O, kako so se krohotali prijatelji, ko je naslednji dan začel z vajami! Še skobec, ki je v nizkih krogih jadral po nebu, se ga je lotil: - Glejte martinčka. Ne more več loviti gosenic in žuželk, pa se je lotil kamenja. Ha, ha, zdaj mu gre pa res že za nohte. S kotičkom očesa je budno oprezal, kdaj se bo lahko pognal nanj. Čeprav se je Tinček še tako trudil, ni shujšal, pa tudi hitrejši ni bil. - Še nekaj bomo poskusili, je rekel očka. Tinček, v fitnes boš šel. - V fitnes? Kaj pa je to? - To je prostor, kjer si na posebnih napravah krepiš mišice in se znebiš odvečne teže. - Ali ni to samo za ljudi? - Seveda, ker se doslej še nobena žival ni domislila česa podobnega. Tinček, ti boš prvi! - Ampak, očka, jaz se bojim! - Pojdiva, sin. Korajža velja! Z vrta sta se pognala čez cesto, splezala na ograjo, se povzpela na zid in skozi priprto okno smuknila v telovadnico. Česa vsega tam niso počenjali ljudje. Dvigali so uteži, na hrbet so si nalagali bremena, za noge so se obešali. - Očka, pojdiva! je zastokal Tinček. Rahlo zatemnjen prostor in neonske luči so ga navdajale z tesnobo. - Tamle je tekaška steza, je s krempeljci pokazal očka Tine. Po njej tečeš, v bistvu si pa vseskozi na istem mestu. Zgani se, no, je postajal vedno bolj nestrpen in ga potiskal proti njej. Tinček je stekel, kolikor so mu dale noge. Oprijel se je podlage in se zavihtel na progo. Na njej je ravnokar tekla brhka mladenka. Ko ga je zagledala, je od strahu zakričala: - Na pomoč, na stezi je kuščar! Na pomoč, rešite me, rešite! Ljudje so se osuplo ozrli, poskakali so z orodij, od presenečenja so nekateri pozabili zapreti usta in se pognali za Tinčkom. Hoteli so ga ujeti, ga pohoditi! Tinček je begal sem in tja, brezglavo se je zaletaval v gladke stene, da ga je vsakokrat vrglo na hrbet in je pri tem pokazal svoj rožnato rdeč trebušček. - Ujemite ga, ujemite! so vpili ljudje drug čez drugega in se metali za njim. - Sin, semkaj! mu je mahal oče in rotil bogove, da bi se rešila. Tinčku je končno le uspelo, da se je ujel za rob zavese, se povzpel po njej in se oprijel očetove noge. Pognala sta se po hrapavi fasadi in se izgubila med travami. - Za las je šlo! je vzdihnil oče, ko sta se ustavila v varnem zavetju. Tinček pa je samo posmrknil. - Sem pa že raje debel, je rekel in velika solza se mu je potočila iz oči. Dnevi in meseci so tekli. Pri Martinčkovih je ostalo vse po starem. Sprijaznili so se s Tinčkovo obilnostjo in počasnostjo in na vse skupaj bi najbrž pozabili, če se ne bi zgodilo nekaj nenavadnega. Tisto poletje je sonce žgalo tako močno, da se je posušila trava in so se mnoge žuželke odselile v bolj hladne kraje. Hrane ni bilo več na pretek in tako je tudi Tinček izgubil svojo odvečno težo. Ker je bil bolj vitek, je postal tudi hiter. Tako hiter, da je večkrat srečal – kot pravi tista domislica- samega sebe. Ne O verjamete? Pa je bilo le res! No, skoraj res. Pa še kako imenitno se je počutil! To pa drži kot pribito!


O ŠOJI, KI JE NAPOVEDOVALA VREME

Kaa, kaaa, se rezko dere šoja na veji divjega kostanja. - Boš že enkrat tiho, ji s palico žuga pastirček Franci, ki v dolini Pod rupo pase ovce. Napeto knjigo bere, rad bi čimprej obrnil list, da bi videl, ali bo junaški princ rešil princeso ali bo zmaj pokončal oba, ta tečnoba pa se dere, da gre skozi ušesa. - Kaj si pa tako nervozen, kaaa, kaaa, se šoja ne da utišati in se spusti na grm. - Tiho bodi in mir mi daj! Prava zgaga si. - Zgaga pa že nisem. - Pa še kakšna! Nobene koristi ni od tebe. - To pa že ni res, užaljeno zategne svoj kaaa. - Ja, pa povej, kaj še znaš razen tega tvojega kaaa? - O, marsikaj. Na primer, na primer, šoja zanalašč vleče, da bi se domislila česa pametnega. - Vreme napovedovati, jo zbode Franci in zamahne z roko. - Ja, pa znam, da veš, je vesela šoja, ker ji je položil rešilne besede v kljun. - Si lahko kar mislim, zaničljivo pripomni pastirček. Ti pa res veš, kakšno bo vreme, ti pa veš! - Vem, vem, trmoglavi šoja. - Prav, se navidezno vda Franci, tri dni časa ti dam, da mi napoveš, kakšno bo vreme v naslednjih dneh. Takrat bom videl, ali res znaš napovedati vreme ali pa si čisto navadna lažnivka. Obrne se, zbere drobnico in se napoti domov. - Čez tri dni se vidiva, jo pozdravi in se zvito nasmehne. Za trenutek šoji vzame sapo. Se ni malo zaletela, obljubila nekaj, česar ne bo mogla uresničiti? Oh, ta njen kljun, kako jo včasih tepe! Ampak zdaj je, kar je. Mora se pripraviti, nekako se mora izvleči iz te neprijetne situacije. Spusti se z veje, zajadra do prvih hiš in sede na električni drog. Sama ušesa in oči so je! Ljudje spravljajo seno s travnikov. Visoko naložene vozove vozijo pod napušče in ga zmetavajo na svisli. Gospodar se ozira proti cerkvi sv. Neže in v skrbeh grbanči čelo. - Vreme se zna poslabšati, kima. Nad Slivno se oblači. - Jug vleče, nič dobrega ne bo, doda gospodinja. Na prag pridrsa babica. Na palico se opira, vsa sključena se prijemlje za križ. - Joj, po vseh sklepih me trga, dež se nam obeta, dež, tarna. - Kako pa kaže bodeča neža, a? gospodar z glavo kimne proti vratom sosednjega hrama. Tam je za podboji zataknjena bodeča cvetlica. Sin steče pogledat in se kmalu spet vrne. - Ata, roža se zapira. - Se mi je zdelo, ja, pravi gospodar. Treba bo pohiteti, še tri vozove moramo pripeljati. Ne bi bilo dobro, da bi seno namočilo. Šoja posluša, pa ne razume kaj dosti. O čem govorijo ti ljudje? O sv. Neži, za katero se oblači, o bolečih sklepih in bodeči neži, pa o tem, da se bo poslabšalo vreme. Odpre kljun za dolg in vreščeč kaaa, kaaa in se dvigne v zrak. Gospodar pogleda za njo. - Vidite, tudi ptice so nemirne. Sprememba bo, sprememba. Hitijo z zmetavanjem, odpravljajo se po nov voz, hitijo, kolikor se le da. Ko pripeljejo zadnjega, zagrmi in se zabliska, nato se vlije dež. - Pa smo ga rešili, z olajšanjem reče gospodar in zasadi vile v velik kup sena. Dež pada tri dni in tri noči. Ko se zlije in se za silo posušijo tudi trave, prižene Franci spet svojo drobnico. Šoja na veji ga že čaka. - No, vsevednica, povej, kakšno vreme se nam obeta. Pomežikne ji in si misli, zdaj te pa imam. Šoja se prestopa na veji, kljunček dviguje v zrak, okoli sebe gleda in premišljuje, kaj naj sploh reče. Voda ji že teče v grlo, ko udari kar na slepo. - Sončno... - Seveda! se zasmeji Franci in se udari po čelu. Za dežjem vedno posije sonce. - Kaaa, kaaa, se zadere šoja in vzleti. - Dobra napoved, vpije Franci za njo. Kaj pa če bi ves čas sijalo sonce? - To ti bom povedala pa drugič, zavrešči na ves glas in se dviga vse više in više. Izza oblakov se prebija sonce in ji pomaha. - Ti, ti, navihanka! Ovce se pasejo po bregu in se ne menijo za nič na svetu. Tudi za šojo, ki postaja vse manjša in manjša, ne.


O OBLAKU, KI SE JE RAD NAPIHOVAL

V Jermanci, kjer pot zavije v desno, stoji kamnito korito. Vanj se nataka voda iz bližnjega izvira in se zliva čez rob. Nekoč so tam napajali konje in govedo, pa tudi pastirji in popotniki so si lahko pogasili žejo. Zdaj, ko po deželi vozijo večinoma le traktorji in je konj in govedi vse manj, pri koritu ni več pravega življenja. Na njegovem robu posedajo le ptice in pomakajo kljunčke v hladno tekočino. Nad vsem se boči modro nebo z belimi oblaki, ki se držijo za roke in se ogledujejo v gladini. Med najbolj vztrajnimi je oblak, ki kar naprej govori. Če se le da, se prerine v ospredje, da se ga bolj vidi. - Joj, kako sem lep! se napihuje in se obrača v levo in desno. Pticam, ki udarjajo s krilci po vodi, je prav zoprn. - Tak si kot vsi drugi oblaki, kaj bi se hvalil! - Ne, pa ni res! jezika in se še naprej občuduje. Le poglejte moje zaobljene robove, poln in puhast trebuh, pa glavo, ki jo z vseh strani obžarja sonce. - Beži, beži! ga zavračajo ptice in potapljajo kljunčke v vodo. Gladina v koritu vzvalovi, da v trenutku izgine slika. - Kaj mi delate? zgroženo zavpije in se prime za glavo. Pa tako lepa slika je bila! Korito, ki je do tedaj molčalo, se razhudi. - Misliš, da zato hranim vodo, da se ti ogleduješ v njej? Da nimam pametnejšega dela? - Ja, veselo so lahko, da loviš mojo prekrasno podobo, se oblak bahavo ozira naokoli. - Da ne bom ulovilo tebe, mu zagrozi korito. Boš namesto slike ti v meni! Oblak ošabno nagne glavo, postrani ga pogleda in se prezirljivo zasmeje: - Kako pa me boš ujelo? Hu, hu, ta je pa dobra! - Ne hvali dneva pred nočjo, odbrusi kamnito korito in utihne. Globoko v grapi, kjer se stekajo trije hudourniški potoki, se tedaj dvigne veter. Potegne navzgor po rebri, huškne čez Nežin travnik, se zavrtinči na borovničevi poseki in požene v zrak, da zacingljajo oblaki kakor kristalni zvonci in se vzpenjajo vse višje in višje. - Joj, počil bom! stoka oblak, drži se za trebuh, ki postaja vse večji in temnejši. Bratje in sestrice se vedno bolj gnetejo, prekrivajo drug drugega, da se za njimi skrije še sonce. Začenja deževati, sprva nalahno, potem vedno bolj močno, da oživijo potoki, da se odprejo vodni viri in teče iz vseh bregov. Tako iznenada, kot se je začela, nevihta tudi pojenja. Pokaže se spet jasno nebo, posije sonce in vodna gladina v koritu se umiri. Od nekod se zasliši slabotno ječanje: - O, kako sem nesrečen! Kje je zdaj moja čudovita podoba? - Vidiš, reče korito, vse se lahko v trenutku spremeni. Prevzetnost kaj kmalu zamenja kesanje! - Jaz bi rad nazaj na nebo, toži oblak in smrka. - Ne bodi neučakan, saj te bo sonce dvignilo. Samo nekaj časa je treba! Ptice se zahihitajo in si otresejo mokre perutničke. - Vidiš, tudi me smo te nekaj malega ujele. Smejejo se in žvižgajo novo pesmico. Že popoldne se na nebu spet pojavijo kopasti oblaki. Prerivajo se in si mežikajo. Med njimi je tudi oblak napihovalec. Zdaj se nič več ne baha, saj vsaka izkušnja nekaj stane. V kamnitem koritu v Jermanci spet bliska nebo, vasujejo beli oblaki in v jasnih nočeh se v njem kopa celo luna. Mi verjamete?


ZRCALČEK

Skozi okno je sijalo blago junijsko sonce. V bolniški postelji je z visoko vročino ležal Roni. Angino je staknil, moral je počivati in jemati zoprna zdravila. Žarki, ki so se razobešali naokoli, so ga greli kakor mehka pernica. Eden je bil še posebej uporen. Žgečkal ga je po nosu, v oči mu je svetil, sprehajal se je po obrazu in izzival. - Daj mi že mir! Se je branil Roni. - Hi, hi, se je smejal in mu še naprej nagajal. - Si pa zoprn, tečka! Če te dobim... - Nisem tečka, Zrcalček sem. - Kakšen zrcalček, žarek si kot vsi drugi! - Ne, pa nisem! Iz okenca poletim, kadar vanj posije sonce. - Pa kaj potem? - Igraj se z mano, je prosil! Dolgčas mi je. Tam, od koder prihajam, je tako samotno. - Od kod prihajaš? - Od tiste hišice. Poglej skozi okno, pa jo boš videl. Roni je sedel in se zagledal v hribe. Z roko si je zaslonil oči, tako se mu je bleščalo. - Nič ne vidim! Ali ne stoji tam zgoraj hišica Majine babice? - Ja, ampak zdaj je prazna. Babico so pred meseci pokopali. - Umrla je? Tega pa nisem vedel. Zrcalček je za kratek čas utihnil, potem pa se je nenadoma domislil: - Bi hotel z menoj? - Kam? - K babičini hišici. Roni ga je zavrnil. - Angino imam, nikamor ne smem! - Saj bova kmalu nazaj! - Seveda, na letalo bova sedla in odletela! se mu je Roni posmehoval. - Na letalo ne, peljal se boš z mojim zlatim kolesom! - Z zlatim kolesom? Kar takle v pižami, da se še bolj prehladim? - Ja, saj ne bo dolgo trajalo. Sonček te bo pregrel, gorske sapice te bodo osvežile in angina bo izginila, boš videl! - To ti pa rad verjamem, ga je Roni nejeverno pogledal, čeprav mu je bila ponudba všeč, že zaradi zoprnih tablet, ki jih mora jesti. - Odpri okno! Daj, sedi na kolo, mu je prigovarjal. Nekaj časa se je obotavljal, potem pa se je v hipu odločil. Poskusil bo, naj stane kar hoče. Drugače ga bo od dolgčasa še pobralo. Povzpel se je na polico in odprl okno. V obraz mu je bušnil topel vetrček, z ulice so se zaslišali otroški glasovi. - Pridi, mu je Zrcalček ponujal roko. - Bojim se! Kaj če padem? - Brez skrbi. To je čudežno kolo. Roni je sedel nanj, oprijel se je krmila in se z vso silo uprl v pedala. Kolo se je premaknilo, vse bolj se je odmikalo od okenske police. Kolesa so se vrtela vse hitreje, da mu je žvižgalo okrog ušes. Pod njim je ostajala srebrna reka, vrstila so se polja in njive, kmalu zatem se je prikazal potok, pa travniki z bujno travo. Čreda krav je stegovala vratove, pastirji so dvigali klobuke in klicali: - Hoj, hej! Glejte kolo, po zraku vozi. Kaj takšnega pa še ne! - Hoj, hej! jim je odzdravljal Roni, cingljal z zvoncem in se smejal. Kje so zdaj prijatelji iz vrtca, da ga vidijo, njega junaka? Saj mu sploh ne bodo verjeli! Kaj pa je to? Z veliko hitrostjo se mu je bližala jata ptic. Se bodo zaletele vanj? Ga prevrnile? - Zrcalček! je zastokal Roni. Vame se bodo zaletele. - Brez skrbi! se je smejal Zrcalček. Ptice poznajo svojo pot. - Zrcalček, se je spet oglasil Roni, spuščamo se! - Seveda, kmalu bova pri babičini hiški. Vidiš okno, tam bova pristala. Roni je še nekajkrat zavrtel pedala in pristala sta na okenski polici. Babičina hiška je bila skromna. Pol zidana, pol lesena. Zadaj za njo se je razprostiral vrtiček, v njem je šla solata že v cvet. - Kaj bova pa zdaj? - Malo bova pogledala po babičini sobi. - Mamica pravi, da se ne sme stikati po tujih stvareh. - Sme, če te nihče ne vidi. - To pa že ni res! - No, saj ne bova stikala, se je izvijal Zrcalček, samo malo bova pokukala vanjo. Odprla sta okno in vstopila. Na peči je bil zložen babičin plet, postelja z visokim zglavnikom je bila skrbno pregrnjena, pod oknom je stala mizica, na starinski skrinji, na kateri so bile narisane rože, je ležal odprt zvezek. - Babičin dnevnik. Preberi, kaj piše v njem! Saj znaš, kajne? - Znam, samo tujega dnevnika se ne spodobi brati! - Kako pa bova drugače izvedela, kaj piše v njem? Zrcalček je nagajivo nagnil glavi in čakal na odgovor. - Prav. Ampak samo nekaj vrstic! Vzel ga je v roke in tiho bral. - Kaj piše, povej! je bil ves nestrpen Zrcalček. - Babica je bila zelo osamljena, je končno rekel Roni in zamišljeno zaprl dnevnik. - Uboga babica! je zavzdihnil Zrcalček. Roni mu je prikimal, potem se je zazrl skozi okno: - Sonček se poslavlja. - Nazaj bova morala, je odločil Zrcalček. Če ni sončka, tudi jaz izginem. - Kako bom pa jaz prišel domov? - Te bom že spravil dol, samo pohiti! Vožnja navzdol je bila hitrejša, celo zavirati sta morala. Prečkala sta reko in se usmerila nad mestne parke in hiše. - Padla bova! je strmel v globino Roni in se krčevito oklepal krmila, domača hiša je bila nizko pod njima. - Upam, da bom zdržal, je stokal Zrcalček, ko ga je spuščal navzdol. V naslednjem trenutku sta varno pristala. - Zdaj pa hitro v posteljo! - Hvala ti za čudovit izlet! Ne bom te pozabil, je še pomahal Roni in odgrnil odejo. - Le glej! se je zasmejal Zrcalček in izginil. Čez nekaj časa je v sobo stopila mama. - Revček, je rekla, zaspal je! Tako se mi smili, ko ne sme ven. Tiho je zaprla okno in se zastrmela v hribe. Le kaj neki se tam tako sveti? Pobožala ga je po glavi in se po prstih odpravila ven.

Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Jože Sevljak