Kako je ljubljanski meščan ušel Srbom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako je ljubljanski meščan ušel Srbom
-pt-
Izdano: Slovenec 43/269 (24. 11. 1915), 1-3
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bog Slovenca ne zapusti, če ima le dežnik, pravi star naš pregovor, malo po domače sicer, a ne brez pomena, zakaj dežnik je v zavetje pred slabim vremenom pa tudi v obrambo, če je treba, in kdor je pravi Kranjc, ne gre brez dežnika nikamor, pa ne pride v zadrego.

Seveda pregovor nima v mislih toliko pravega dežnika, kakor v prenešenem pomenu svojstva: previdnost, zvitost in prebrisanost, ki spremljajo naše ljube deželane po vseh potih. In kdor je dobro oborožen s tem duševnim dežnikom, tudi ne pride izlepa v zadrego, pa najsi se mu včasih kisla godi.

Naš dični someščan gospod Olup, ki je bil ujet tam doli v sovražni nam Srbiji, pa jo je lepega dne meni nič tebi nič odkuril iz ujetništva, je dokazal v polni meri, da je še vedno resničen kranjski pregovor. Pravega pravcatega dežnika sicer ni imel seboj; čemu naj mu rabi v vojni, kjer ga samo Cadorna ume rabiti, a da je kaka kisla Jera, pa bi danes še ne gledal bele Ljubljane in kdo ve, kdaj zopet poslušal ljubljanske zvonove. Pogum, previdnost in prebrisanost pa so mu dale doživeti pred časom to srečo in razveseliti obitelj, prijatelje in znance z nenadnim prihodom.

Toda naj pripoveduje sam!

Ko sem ob začetku vojne oblekel zopet vojaško suknjo, o kateri si nisem mislil, da me bode doletela še kdaj, mi ni bilo nič kaj prijazno pri duši. Vojna je le vojna in kadar je oblačiti vojaško suknjo za odhod v vojno, je vendar nekoliko drugače, kakor za odhod na nekajdnevni manever.

Vlak nas je odpeljal in med omamljivim truščem, petjem in vriskanjem tovarišev sem počasi zopet dobil notranjo mirnost. Kar je, je, sem mislil, predrugačiti ne morem ni jaz ni drugi, da se ne vrnem več, tudi nikjer ne stoji zapisano. Saj ne zadene vsaka kroglja; vse je v božjih rokah, Bog pa Slovenca ne zapusti.

Pogledal sem zadnjič v smeri proti Ljubljani, pomahal z roko; pa zdravi in do svidenja!

Najprej smo se peljali v solnčno Goriško, se ustavili v Kanalu in še nekaterih drugih krajih, počasi v nekaj tednih smo prišli v Bosno, kjer smo se spoprijeli s Srbi.

Borbe vam ne bom opisoval; saj veste, kaj se je godilo doli, vi bolje nego jaz, zakaj časniki so vam gotovo prinašali obširnih vesti z bojišč, dočim mi nismo znali drugega, kar smo sami doživeli vsak dan sproti. Le toliko vam povem, da ko so nam jele brneti kroglje prvič okolo ušes, se nam ta godba ni zdela prav nič prijazna. A naposled smo se privadili; zlasti smo se prepričali kmalu, da ni nevarna kroglja, katero kdo sliši, ker ta brenči dalje. Nevarna bi utegnila biti taka, ki se ne sliši, ker udari prej, nego se more čuti brenčanje.

Jaz sem bil nekoliko v ozadju, ker sem bil pri sanitetnem oddelku, vendar zame in moje tovariše ter zdravnika ni bila nevarnost nič manjša kot za bojevnike, zakaj često se je vsula preko nas tako gosta ploha krogelj, kakor na bojevnike, in je bila tem nevarnejša nam, ki se nismo mogli toliko kriti kot oni. Odnašali smo ranjence često v hudem metežu.

Tako hudega dne pa vendar še nisem doživel, kot je bil oni, ko sem bil ranjen.

Naše sanitetno krdelce se je potiskalo za bojevniki, a preko nas se je usipalo toliko krogelj, da se je čulo, kakor bi bila šla toča. Celo zdravnik je majal z glavo, tudi on ni doživel dotlej še enakega. Zlasti strelni stroji kose grozovito.

Zdajci sem začutil v spodnjem hrbtu udarec. Kakor bi me bil kdo nažgal s kamenom, tako mi je bilo, kratka, ostra bolečina, pa nič drugega. Skoro nato sem začutil drezanje od desnega boka gor proti rami in desnica mi je omahnila nemudoma kot brezčutna.

»Imam jo,« sem dejal pri sebi in ponovil tudi zdravniku: »Imam jo!« Prišlo mi je vroče, več radi tega, ker nisem vedel, kako jo imam, kakor od resne bolečine. »Prav zares in nenadno smrtna menda ni,« sem ugibal dalje, »zakaj saj sem še živ,« sem se potolažil čisto neoporečno. »Tudi noge so še korenjak, torej ne pojde baš za kožo!«

Zdravnik bi me bil rad pregledal in obvezal, a ploha krogelj ni jenjala prav nič; tako sem moral potrpeti.

V nogah se mi je pojavila utrujenost, desnica mi je visela nizdolu nerabna, ko smo prišli v nekako zatišje ob grmičju blizu cesti v Rudnik, smo se ustavili. Tu me je pregledal zdravnik in našel, da je udarila kroglja v bok, izšla pod kožo v prsih in se mi zapičila v gornjo desno laket.

Obležali smo tam, a čudno, vojni šum se je oddaljil in kroglje niso udarjale več v bližini okoli. Zdajci se je pojavila pri nas tolpa srbskih četašev in zajeli so nas.

Nič všeč nam ni bilo, a kaj smo hoteli? Ali naj mislimo na odpor; malo nas je in izvečine vsi ranjeni, kaj bi opravili? Zato smo molčali; kar bo, pa bo!

Četaši so nam najprej obrnili žepe. Kar je bilo okroglega v njih, so nam pobrali, pobrali ure, prstane, vse, kar je imelo količkaj vrednosti.

Meni so vzeli tudi odejo in ko sem prosil, naj mi jo puste, ker sem ranjen, mi je ugovarjal Srb: »Pa što će tebi odjelo, dobit ćeš odjelo već u špitalu!«

Plašč pa so mi pustili.

Odgnali so nas potem do postaje Sredečne, a tudi ponesli, ako kdo ni mogel hoditi sam. Vobče nam razven tega, da so nam pouzmali vse, kar je bilo kaj vred no, niso prizadeli hudega.

S postaje Sredečne so nas premestili v Čačak. T u smo ostali v bolnišnici teden dni, potem so nas prepeljali z vlakom v Kruševac. Naš zdravnik, takisto ujet, je bil vedno z nami.

Dne 5. decembra sem prišel v ujetništvo, teden dni sem bil na potu v Kru ševac, in tu sem bil v bolnišnici sedem tednov. Rana se mi je bila v tem pozdravila, kroglja pripotovala do notranjega pregibka na komolcu, in tu sem jo prinesel seboj.

Ko sem ozdravel, to je od meseca februarja do Velike noči, sem bil bolniški strežnik. Tedaj sem sklenil v notranjosti, da jo pobrišem pri prvi priliki. Kako, nisem vedel, a se bo že našlo. Pred vsem je bilo treba biti oprezen in nem, nem. Živ krst ne bi bil spravil iz mene skrivnih misli in naklepov. Nasprotno, niti prisojal mi ne bi bil nihče, da mi rojijo po glavi take namere. Saj sem se kazal nad vse zadovoljnega s svojo usodo. Ponavljal sem vsakomur, kdor me je hotel poslušati, kako mi je pogodu, da je zame stvar pri kraju.

Na tihem pa sem si preskrbel vso potrebno srbsko vojaško opravo in jo skrbno skrival nepoklicanim očem.

Ker so se vsi zanesli name, ni nihče iztikal dosti okoli mene.

Pa imel sem smolo: o Veliki noči se me je lotil pegasti legar. Naše bolnišnice niso bile kaj prida urejene, mrčesa je bilo v izobilju, po deželi je nastala epidemija. Pravili so, da je nad 20.000 naših umrlo v Srbiji za to boleznijo. Ali je res ali ne, ne vem, toliko pa je gotovo, da marsikdo leži pokopan v srbski zemlji, za kojega se ne ve in ne bode vedelo nikoli, kje je njegov grob.

Jaz sem se boril s to bolestjo pet tednov, a moja krepka narava jo je premagala in okreval sem popolnoma.

Po zavzetju Valjeva se je preselila v Kruševac takozvana drinjska bolnišnica. V le-to sem prišel sedaj za strežnika, a ko se je kasneje zopet vrnila tja, me niso pustili v Valjevo, ker je to mesto preblizu naši meji.

Oddelili so me vojaškemu oddelku kot nekakega ordonanca, a prosil sem se nazaj v bolnišnico in pridelili so me za strežnika v rezervni vojni bolnišnici v Kruševcu, v kateri sem ostal do zadnjega.

Tu sem zopet delal načrte za beg. A različne novice so prihajale do nas. Čulo se je o novi naši ofenzivi, o prodiranju naših in nemških čet, o preselitvi bolnišnic iz Kruševca, o izpraznjenju mesta, o različnih takih stvareh, ki so bile voda na moj mlin.

Pripravil sem se, da se prikrijem in počakam v Kruševcu naših čet. Težko sem čakal, kdaj bodo odšli Srbi iz mesta.

Naposled je prišel težko pričakovani dan. Pripravili so se na odhod in odgnali seboj tudi naše ujetnike.

A mene ne; jaz sem tičal, dobro skrit v slami, v velikem zaboju. Kamen se mi je odvalil, ko je potihnilo krog mene, a sem tudi čakal težko tega hipa, zakaj neznansko vroče in tesno je bilo v zaboju.

Oprezno sem zlezel na dan in prilezel — v roke srbskim črnovojnikom, ki so — bes jih lopil — pobirali zadnje srbske ostanke po Kruševcu.

Nič ni pomagalo, pobarali so me in me odgnali v Kuršumljo, kjer so me oddali drugim četam. A le-te so bile trudne, malo so pazile name.

Takoj prvo noč sem oblekel srbske hlače, ki sem jih nosil na sebi, ovil noge po njihovem načinu, dejal pri sebi, ali danes ali nikoli, poveznil na glavo srbsko kapo in hajd! Bog in sreča junaška!

Obrnil sem se malomarno zopet proti Kruševcu, odkoder je prihajala različna mešanica: meščani, kmetje, vozovi, živina, vojaki in civilni, vse od kraja, Zame se ni zmenil nihče, srbska obleka me je kazala srbskega vojaka, da sem imel avstrijski plašč, ni motilo nikogar; pol srbske vojske je nosilo avstrijske plašče, ki so jih bili pobrali mrtvecem, ranjencem in ujetnikom.

Srečno in nemoteno sem prišel blizu Kruševca, ko sta me srečala dva srbska častnika. Vroče mi je bilo v tem hipu, a pogum velja!

»Olup, pogum! Če pojde, pojde; ne pa ... « sem se bodril v mislih.

Častnika sta me res ustavila. »Čuješ, od koje pukovnije jesi?« je vprašal eden.

V dolgih mesecih sem se bil naučil srbski dosti dobro.

»Od dvanajste, gospodine!« sem se odrezal. Številko na kapi, ki bi me bila lahko postavila na laž, sem bil za vsak slučaj odtrgal že pred tedni.

»I gde se nalazi sad dvanajsta piskovnija?« je poizvedoval dalje.

»Brzo onamo u prvom selu kod šume,« sem jima dejal. Gozd se je pač videl, a sela bogme nista videla ne onadva, ne jaz nikoli, da bi bil dvanajsti polk v njem.

»Jeli če biti daleko jošte?« se je zanimal.

»Neče, dvadeset časaka prilično.«

Salutiral sem, da bi odšel svojim potem.

»Čuješ; i kuda ideš?« me je zdajci nagovoril drugi častnik. Zadrhtelo je po meni.

»Idem po duhana, u scelu ga nima više, « sem riskiral poslednjo laž in salutiral iznova. Malomarno sta namignila častnika v odzdrav in odgazila blato v nasprotni smeri.

Počasi sem se oddaljeval od njih, da ne bi vzbudil z naglico kake sumnje. Šele, ko sta mi izginila iz oči, sem pospešil korake.

Onstran Kruševca sem zadel na nemške čete. Prost sem bil! Bodi pozdravljena zlata prostost!

Ustavile so me, razložil sem, kako in kaj. Niso mi verjeli; listin nisem imel, da bi se bil izkazal; — s prostostjo že še ne bode nič! Tedaj mi je prišlo na misel, da bi utegnila morda zadostovati pisma iz Ljubljane, ki sem jih imel. ln res so zadostovala.

Nemški vojaki so mi postregli z vsem mogočim, me pokrepili in dali gorke obleke. Potem sem tri dni hodil do Požarevca. Tu sem se zglasil našim četam.

Le-te so me sprejele radostno, potem sem moral v bolnišnico, da so me razkužili in me očistili srbskih večnožnih državljanov. Potem so me poslali preko Dunava v Kebevar in tu sem čakal štiri dni na večji transport. Naposled sem se odpeljal v Temešvar, kjer sem se sestal z devetimi drugimi ubežniki.

V nedeljo zvečer sem se pripeljal domov v Ljubljano. Lahko si mislite, da mi je bilo milo, ko sem po toliki stiski zopet zagledal domače mesto in v njem svoje drage. Ne bom vam opisoval, kako so me sprejeli, a srce se mi je topilo radosti ...

In sedaj sem zopet v Ljubljani, naši ljubi Ljubljani! ...