Kako je kraljevič Marko moč sadobil
| Kako je kraljevič Marko moč zadobil. (Slovenska z Dolenskega.) J. J. |
| |||||||||||||
Kraljevič Marko je bil sin uboge matere v nekej vasi. Ko je bil mlad, pasel je krave in koze z drugimi pastirji vred. Drugi pastirji pak so ga sovražili, ker je bil sirotne matere ter so ga tepli in bunkali, kedar koli so ga mogli. Zato pa Marko ni rad ž njimi pasel, ampak na strani je najraje bil, tudi zarad tega, da ga niso silili živino vračati.
Neki dan se primeri, da nalete pastirji v hosti Rojenice (Vile), ko so ravno na solncu spale. Poredneži so se jim pa smejali, ker jih je solnce peklo, in nobeden ni hotel jih prikriti. Marko pa gre bliže in je zagrne z brezovimi vejicami. Ko so se Rojenice zbudile, rekla je ena: „Kako je to, da smo zagrnjene?“ Druga je rekla: „Gotovo se nam je kak človek smejal, ko nas je videl“. Tretja pravi: „Eden pak je prišel, dober človek, in nas je zagrnil. Pojdimo in poiščimo ga, da mu povrnemo.“
„Kdo bi se nam bil upal smejati?“ rekla je zopet ena. „Pastirji so tako poredni; ali kdo bi bil nas pokril?“ „Če so se nam pastirji smejali, zakril nas je mladi pastirček Marko; fantiček je moder, on se ne peča z druzimi.“
Rojenice so šle po hosti iskat Markota. „Ali si ti nas zagrnil, ko smo spale?“ prašajo ga. „Jaz sem vas,“ pravi Marko. „Kaj bi rad za plačilo, le povedi, vse ti bomo dale“. „I, ako mi morete ve kaj dati, dajte mi toliko moči, da se bom mogel lehko pastirjem braniti, ki me zmerom pretepavajo,“ pravi Marko. „Le čakaj — rekle so Rojenice — ne pastirji ne nihče drugi te ne bo več tepel.“
In pomaže ga prva Rojenica z nekim zeliščem in mu reče: „Marko, pojdi in izpuli le-uni brezov grm iz zemlje.“ Marko pravi: „I kako, saj še šibe lehko ne odlomim!“ Ko pa poskuša, glej, grm s korenino izpuli. Rojenica praša: „Al si ga lehko?“ „Prav lehko“! odgovori Marko.
Zdaj ga pomaže druga Rojenica z nekim druzim zeliščem. „Pojdi, izpuli le-uno brezo s korenino vred.“ Marko gre, prime brezo blizo tal, vpre noge na tla in jo izruje. „Ali si jo lehko?“ praša Rojenica. „Tako lehko, ko bi hruško snedel,“ odgovori Marko.
Pomaže ga še tretja še z drugim zeliščem in mu pravi: „Zdaj si pa poišči, ktero drevo hočeš, in ga puli“. Marko se ozira, ktero ima najgloblje korenine. Najde naposled hrast, kterega bi dva junaka ne bila obsegla; on pak se spravi nad-nj, poprime ga čez sredo, vleče in ga podere. „Ali si ga lehko ?“ praša zadnja Rojenica. „Ne prav lehko, malo se mi je upiral, pa sem ga vendar le,“ odgovori Marko.
Rojenice ga še enkrat namažejo vsaka s svojim mazilom in mu pravijo. „Zdaj pa pojdi in puli drevje ali kar češ delaj; ne boš dobil tacih korenin, da bi jih ne izpodnesel, ne boš dobil tacega človeka, da bi te premogel.“
Marko gre na prvo zopet k tovarišem. Živina je bila v škodi; „Hajdi! Marko, živino vračat“ priganjajo ga tovariši. „Ne grem“ pravi Marko in naglo dvignejo palice, da bi ga oklepali, kakor so bili vajeni. A on jim pobere palice ter je tako dolgo klesti in tolče, da vse na tla potepe.
Potem ni hotel več krav pasti, ko je odrastel, ampak hodil je okoli, vojskoval se, in na vsem svetu ga ni bilo vraga, ki bi bil njemu kos.