Kako je Pavliha obogatel

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako je Pavliha obogatel
Babica pripoveduje
Kristina Brenkova
Spisano: Mateja Fatur
Izdano: (COBISS)
Viri: BABICA PRIPOVEDUJE, ilustrirala Ančka Gošnik – Godec; izbrala in uredila Kristina Brenkova, (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kako je Pavliha obogatel

Skoraj leto in dan sta Pavliha in mati tavala križem po svetu. Nekega dne se nameri, da zaideta v gozdu. Dolgo iščeta prave poti, pa je ne moreta najti. Do poznega večera sta hodila po gozdu, a nista prišla na plano. Kaj naj storita? V hosti sta si morala poiskati prenočišče. Toda Pavliha je dobro vedel, da so v gozdovih volkovi in druge zveri doma in da človek ni varen, zlasti ponoči ne. Iztuhta tedaj neko modro ter svetuje materi, naj si naredi posteljo na drevesu. Kajti na visokem hrastu se mu je zdelo varneje kot na tleh. Mati je bila s tem zadovoljna. Pavliha jo je nesel na prvo drevo, saj plezati je dobro znal, močan je bil pa tudi, to mu moramo priznati, čeprav ni bil posebno previden. Ko je ugnezdil mater na drevesu, je stopil še doli po vrata, kajti tudi teh ni privoščil volkovom. Kmalu so bila vrata rešena vseh nevarnosti, toda še nekaj je ležalo na tleh: veliko, strto mlinsko kolo, ki ga je nedavno izvlekel Pavliha pri nekem zapuščenem starem mlinu. Mislil si je: čez sedem let vse prav pride, morda bom kdaj tudi mlinsko kolo še potreboval. In odslej je tudi kolo okoli prenašal. Še kolo spravi na drevo in potem ostane tudi sam med vejami. Komaj sta Pavliha in njegova mati zasmrčala, kar se priklatijo roparji pod hrast ter začno preštevati tolarje, ki so jih ta dan nakradli. Dolgo preštevajo in si dele plen, nazadnje bi se pa zavoljo enega samega tolarja skoraj stepli. Prepirali so se že tako dolgo in tako hudo, da so Pavliho na drevesu zbudili. Pavliha je nekaj časa poslušal, pa jo kmalu ugane. Spusti najprej mlinsko kolo nad tolovaje. Enega je pri priči ubilo, drugi pa so se prestrašili in si niso mogli razložiti, kako je prišlo mlinsko kolo na tako visok hrast. Mislili so, da je to očitna kazen božja. Kmalu so padla tudi vrata s hrasta. Prestrašeni roparji so zbežali in pustili pod hrastom kup tolarjev. Pavliha zleze z drevesa, pograbi tolarje in jih nese na hrast. Zbudi mater in ji pove, kaj se je zgodilo med tem, ko je spala. - Mati, je rekel. Sedaj sva pa na konju; dva tisoč tolarjev še naš župan nima. To sva bogata! Sedaj vidite, kako mi je kolo prav prišlo, pa ste mi ga branili s seboj nositi. Jutri se peljeva domov, pa si bova tako hišo sezidala, kakršne še ni v vasi. Ko se je zora zasvetila, sta se spravila s hrasta na tla. Prideta v bližnjo vas, kupita pri nekem kmetu voz in konja ter se peljeta domov. S seboj je vzel Pavliha tudi vrata in mlinsko kolo za večen spomin, kako je obogatel. V domači vasi so ju ljudje kaj debelo gledali. Pavliha jim je včasih kakšen tolar pokazal, češ, nisem več berač, ne. Precej drugi dan je sklical zidarje in tesarje iz treh fara in ti so kmalu postavili najlepšo hišo na vasi. Vsa do čistega je bila nova, le vrata je imela stara in mlinsko kolo je dal Pavliha nad vrata vzidati, da se je videlo.


Zapisal J. Č. Peščenika