Kako je Pavliha kukca prodal

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako je Pavliha kukca prodal
Babica pripoveduje
Kristina Brenkova
Spisano: Mateja Fatur
Izdano: (COBISS)
Viri: BABICA PRIPOVEDUJE, ilustrirala Ančka Gošnik – Godec; izbrala in uredila Kristina Brenkova, (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kako je Pavliha kukca prodal

Pavliha je bil edini sin svoje matere. Neizrečeno ga je imela rada, čeprav je imela z njim veliko opraviti. Stanovala sta v majhni, a lastni hišici. Kadar je šla mati z doma, je pustila Pavliho zmeraj samega doma. Zanašala se je na sinovo ubogljivost, kajti Pavlihi moramo po pravici priznati, da je kaj rad ubogal. Kar so mu ukazali, je vse natanko tako storil, niti za las drugače. Kadar pa je moral ravnati po svoje, takrat je skuhal kakšno prav po pavlihovsko. Nekega dne je bil Pavliha sam doma. Ko je šla mati od doma, mu je naročila, naj nikar ne stika po hiši, kot je navajen. zlasti pa mu je ukazala, da se mora ogibati peči; kajti v nekem loncu pod pepelom sedi kukec, strašna in huda žival. Mati je zažugala Pavlihi, da mu bo kukec pri priči izkopal oči, če bo le v peč pogledal. Pavliha je zvesto obljubil, da bo ubogal. Še iz hiše ne bo šel, temveč bo le za pečjo sedel. Kaj pa je bil ta kukec? Vrhan pisker trdih tolarjev, lepo posutih s pepelom. Mati jih je pred Pavliho skrivala, je že vedela zakaj. Poznala je namreč Pavlihovo navado, da rad stika po hiši, kadar je sam doma. Bala se je za tolarje, bogve kaj bi Pavliha z njimi počel, ko bi jih bil dobil. V peči so se ji zdeli tolarji najbolj varno skriti, zato jih je spravila tjakaj. Sinu pa je rekla, da v peči sedi kukec, ki mu bo oči izkopal, če noter pogleda. Mislila je, da bo tako najlaže skrila tolarje pred Pavliho. Komaj je mati odšla od doma, jo primaha skozi vas Ribničan s polno krošnjo loncev. Po cestah je kriče ponujal svojo suho robo. Toda nihče se ni oglasil, du bi kaj kupil. Le otroci so buljili vanj, da bi ga kmalu z očmi prebodli. Tudi Pavlihi se je zdelo, da se na cesti dogaja nekaj nenavadnega. Zelo ga je mikalo, da bi šel pogledat, toda ni pozabil, kaj je obljubil materi. Ostal je lepo doma, čeprav se mu je zdelo, da sliši kukca grčati v peči. Tresel se je od strahu kot šiba na vodi in tuhtal, kako bi spravil kukca od hiše. Ko je Ribničan videl, da na cesti ničesar ne bo prodal, je jel po hišah ponujati svoje blago. Začel je pri hiši, v kateri je Pavliha trepetal za pečjo. Stopil je v vežo in zaklical: - Ali bo kaj kupčije? - O, nič, nič! se je oglasil Pavliha izza peči, ni matere doma. Enega kukca vam prodam, če vas je volja. Prav poceni ga dam. - I, zakaj pa ne? Pokaži mi ga, bom vsaj videl, kakšen je ta kukec, je dejal Ribničan. No, kje ga imaš? - Jaz vam ga že ne pokažem. Kar sami ga poiščite, če ga hočete videti. V peč poglejte, v loncu čepi. Jaz se še pred peč bojim stopiti, ker kukec je huda žival, je rekel Pavliha. Ribničan je odložil krošnjo in šel pogledat v peč. Ko se je vrnil, je dejal: - Videl sem ga. Pa je res huda žival. Pošast bi mi kmalu nos odgriznila. Vendar ga bom kupil, da ga bom imel doma priklenjenega namesto psa. Veš kaj, fantiček, da se ne bova pregovarjala: celo krošnjo loncev ti dam. Saj bo zate še boljše, ker te bom rešil kukca. Pošast bi ti zdaj prekopala peč, ker je čutila, da si sam. Potem pa gorje tebi. No, si zadovoljen s plačilom? - Oh, oče, kako ste dobri! Le hitro spravite kukca iz peči in bežitc z njim. Mati bodo gotovo veseli, ker sem kukca tako dobro prodal. Sedaj bodo vsaj brez skrbi kuhali žgance, je dejal Pavliha. Ribničan je Pavliho kmalu rešil kukca in jo urno pobral naprej. Vesel je bil, da je svojo robo tako hitro in tako dobro prodal. Pavliha si je pa oddahnil, ker se mu ni bilo treba več bati kukca. Od samega veselja ni vedel, kaj bi počel. Mislil si je, kako bo mati vesela, ko bo izvedela, kako drago je Pavliha kukca prodal ter tako rešil hišo hude živali. Da bi pa mati precej, ko bo stopila prek praga, videla lonce, si je Pavliha izmislil nekaj prav po pavlihovsko. Prervrtal je dno vsakemu loncu ter nabral vse piskre in sklede na vrv. Potem je napeljal vrv v veži od ene stene do druge. Sam pa je sedel na ognjišče, da bi mati pri priči videla, kako se ji ni treba več kukca bati. Saj se ga še Pavliha ne boji, zato pred pečjo sedi. Precej dolgo je sedel, a matere ni mogel dočakati. Srečna kupčija ga je tako pekla v srcu, da bi jo bil gotovo po telegrafu materi oznanil. Ker pa takrat to še ni bilo mogoče, je pustil lonce in hišo in tekel, kar je mogel, da bi našel mater. Ko jo je dobil, pa ni mogel tako hitro pripovedovati o svoji sreči, kot bi rad. Jecljaje je pripovedoval materi, da bodo za naprej brez skrbi segali v peč, ker ni več kukca. Bogato ga je prodal in dobll zanj več loncev, kot jih premore cela vas. Lahko si mislimo, da mati ni bila nič kaj vesela te novice. - Lepo si mi zagodel, je rekla. Za kup črepinj si dal svojo doto. Dvesto srebrnih tolarjev ti je unesel Ribničan. Zdaj ga pa išči, če veš kod. Bogve kdo je bil in kje je že. Od rajnke matere sem dobila te tolarje in sem jih do sedaj hranila, da bi ti imel kaj dote ... Mati ni mogla več govoriti, ker so ji solze zalile oči, da je komaj videla predse. Šla sta naravnost proti domu. Materi so solze malo usahnile. Ko pa je zagledala, kako je Pavliha vso posodo spridil, so se ji spet ulile solze po licu. Prej je mislila, da bo vsaj za lonce nekaj denarja dobila nazaj, ko jih bo prodala sosedom. Zdaj ni imela besedi, da bi sina dostojno oštela. Tri dni je noč in dan jokala za tolarji. Pavliha ni rekel ne bev ne mev. Kot bi ničesar ne storil, je gledal mater in grenko štel njene solze, ki jih je bilo več kot tolarjev. Tako je Pavliha ostal brez dote.


Zapisal J. P. Peščenikar