Kako je Mihov Jok postal pravi zakonski mož
| Kako je Mihov Jok postal pravi zakonski mož Anton Ingolič |
| |||||||||||||
| Poglavja | 1. 2. 3. 4. • dno |
1.
[uredi]Če so hoteli Brezovčani podražiti kakšno dekle, ki ni bilo posebno lepo, so dejali: »No, za Mihovega Joka bo že dobra!« S tem pa niso mislili samo na Jokovo postavo, ki je res bila takšna, da ga nobeno dekle ni pogledalo s posebnim užitkom, marveč še mnogo bolj na Jokov značaj. Jok je namreč živel s svojo materjo na robu brezovškega gozda in se ni brigal za ničesar drugega kakor za materino hišo in precej obsežno posestvo in za mežnarsko službo, ki jo je opravljal z največjo gorečnostjo v domači cerkvi. Nikoli ni bilo slišati, da bi zavriskal ali zapel prešerno fantovsko pesem, nikoli ga tudi ni bilo videti v gostilni; sploh tam ga ni bilo, kjer so se zbirali mladi ljudje, peli in celo plesali. Stara Gabova Liza je nekoč dejala: »Mihov Jok si pač misli, da je povsod v cerkvi!« Res, če je šel na polje s koso na rami, je stopal prav tako ponižno, kakor če je odhajal s kajfežem prižigat sveže h glavnemu oltarju. — Postave je bil bolj majhne, v pleča pa izredno širok, tako da mu je bilo komaj videti sicer veliko glavo; tudi nekoliko grbast je bil.
Živel je sploh tako, da ni bilo čudno, če so ga stare ženice kar na glas blagrovale: »Poglejte ga, Mihovega, to vam je živ svetnik!« Marsikatera mati ga je stavljala svojim otrokom v zgled, čeprav si na tihem nobena ni želela, da bi bil njen otrok takšen, kakršen je bil Jok. Celo njegova mati ni bila zadovoljna z njim. Posebno, ko je prišla v leta in je vedno bolj čutila, da je potrebna pri hiši mlada ženska roka. Večkrat mu je omenjala o tem, toda Jok je vselej tako zardel, da si mati spet dolgo ni več upala napeljati besedo na to reč.
Tako je minilo več let. Mati je ostarela, Joku pa je že tudi bilo blizu trideset. Toda na njem skoraj ni bilo opaziti spremembe: zrasel ni, mogoče se je malce zredil, svoje delo pa je opravljal še vedno s prav takšno vnemo kakor nekoč: skrbel je za posestvo, poleg tega pa zahajal vsako jutro k maši, zvonil, prižigal sveče, pomagal gospodu župniku pri oblačenju in opravljal še druge posle v cerkvi. Že je Gabova Liza napravila čezenj križ: »Z Jokom je že konec. Če se doslej ni, se tudi odslej ne bo!«
Toda prav v tem času bi lahko dekleta povedala, kako se je pri prižiganju sveč na stranskem oltarju skrivaj oziral na dekleta, ki so klečala pred oltarjem. Sprva se ni nobena brigala za njegove poglede, ker je mislila, da se je pač slučajno ozrl. Toda ko je Jok postajal vedno vztrajnejši, so se dekleta kmalu jela spogledavati in nasmihati.
Najbolj pa jih je zabavalo, ker so se Jokove oči ustavljale najpogostejše na Meškovi Lenčki, ki je veljala za najlepšo na Brezovcih. Kmalu se je o tem razvedelo in Gabova Liza je dejala: »Saj sem rekla, nobeden temu ne uide, tudi Jok ne bo!« Meškova Lenčka se je sprva zelo jezila, naposled pa je spoznala, da to vendar ni kar tako, če je premotila celo Mihovega Joka. Sramežljivo je zardevala ob njegovih pogledih, če je le mogla, se je naskrivaj (a tako, da je Jok videl) ozirala nanj in sploh iskala prilike, da sta se mogla videti.
Jok sicer ni pričel vriskati, tudi ne zahajati v gostilno, vendar pa so vsi spoznali, kako se je izpremenil. Saj se mu je bralo kar z obraza, da je s svojimi mislimi drugod, pa naj je kosil pod hišo ali pobiral po cerkvi. Kar prečesto se je dogajalo, da je po četrt ure prižigal sveče in nazadnje še niso gorele, tudi ogenj za kadilo mu je ugasnil prav tedaj, ko je kadilnico prinesel pred oltar. Župnik, blag in dobrodušen mož, se je čudil, tudi zagodrnjal je, a žal besede še ni izpregovoril. Jok pa je vedno bolj mislil na Lenčko, že si je predstavljal, kako bo gospodinjila v njegovi hiši. V ta namen je pobelil hišo zunaj in znotraj, popravil plotove in si naročil novo obleko. Toda z Lenčko še ni spregovoril. Sploh ni vedel, kako naj začne. Večkrat sta se sicer srečala kje med njivami in Lenčka ga je pogledala, da se mu je kar zatemnilo pred očmi. Čeprav si je za takšne primere že vnaprej izmislil prve besede, jih ob Lenčkinem pogledu vendar ni mogel izgovoriti.
Odlašal je in odlašal. Že se je bližal konec predpusta, zato je postajal vedno bolj nestrpen. Slednjič mu je mati pomagala iz zadrege. Sporočila je Lenčki, da bo prišel tistega in tistega dne k nji in ji odkril srce. Jok se je res odpravil dogovorjenega večera na svoje prvo vasovanje. A nič kaj lahko mu ni bilo pri srcu že med potjo, še tesneje pa mu je postalo pod njenim oknom. Vendar se je naposled ojunačil in potrkal. Dolgo je čakal. Potrkal je še enkrat in zašepetal z najmilejšim glasom, ki ga je premogel: »Lenčka, odpri!« Tedaj se je okno narahlo odprlo in zaslišal je nežen glas: »Jok, ali si ti?« Zdaj se je ojunačil in jel je razkrivati svoje skrivne misli in želje, a v okno si še ni upal pogledati. Ko pa je premagal zadnjo bojazen in se ozrl navzgor, je zagledal pri oknu brezzobo Gabovo Lizo. V tistem trenutku pa se je usula odnekod gruča brezovških fantov in deklet, obkolili so presenečenega Joka in se mu začeli na ves glas smejati. Najglasnejša med njimi pa je bila Lenčka.
To je bilo prvo in tudi zadnje Jokovo vasovanje. Zdaj je res opravil z ženskami! Odslej je hodil še ponižneje in celo nekoliko bolj sključeno k tlom. V obrazu mu je ležala posebna trpkost tako dolgo, dokler ni poromal na božjo pot in se od tam vrnil z jasnejšim pogledom. Gabova Liza je razsodila: »Zdaj je menda za vselej ozdravel!« Tudi drugi ljudje so čutili, da se je moralo z njim nekaj zgoditi, le njegova mati je vedela, da je na božji poti napravil zaobljubo, da se ne bo nikoli oženil in da sploh ne bo imel nikakih opravkov z ženskami.
2.
[uredi]Kmalu po njegovem nenavadnem vasovanju in še po bolj nenavadni zaobljubi mu je umrla mati, ki mu je še na smrtni postelji dejala, da je zanj res najbolje, če ostane kar sam. Jok je odslej mislil še manj na to, da bi se kdaj oženil. Čemu neki? Kuhal je tako že prej sam, tudi krave molzel, svinje pital, sploh je opravljal vsa ženska dela.
Toda drugi ljudje so mislili drugače. Če so prej dekleta tako malo mislila na Joka, je bila temu bolj kriva jezljiva in prepirljiva mati, kakor on sam. Zdaj, po materini smrti, pa je marsikatero dekle začelo misliti ... Na Jokovo posestvo, čedno hišo, ki jo je za Meškovo Lenčko pobelil, in rodovitne njive in lepe travnike. Nič več ga niso tako zasmehovale kakor nekoč, celo dejale so, da je pameten fant, ker ne verjame vsaki. Matere deklet, ki so bile že prekoračile prava leta za ženitev, pa so ga vedno pogosteje hvalile svojim hčeram.
Posebno vneta zanj je bila Kobanova Meta na Podlehniku nedaleč od Jokove hiše. Bila je vdova in imela je dve hčeri. Mico in Lizo, zemlje pa komaj toliko, da so se s težavo preživljale. Že za časa, ko je Jokova mati živela, je večkrat premišljala o tem, kako bi spravila eno hčer na Brezovce. Toda tedaj je živela še Mihovka, s katero sta imeli še star neporavnan raččun. Zdaj pa prav za prav ni bilo nobene ovire, kakor si je Kobanovka mislila. »Kako, Jok?« ga je vprašala nekoč, ko sta šla skupaj od rane maše.
Ker Jok ni odgovoril, je pristavila določneje:
»Mislim, kako boš brez ženske?«
Jok je pogledal po travnikih okoli sebe in se nasmehnil:
»Ne bo sile, mati.«
Več ni spravila tistega jutra iz njega. Kmalu nato je začela redno hoditi tudi ob delavnikih k maši, kar se prej nikoli ni dogajalo. Neprestano je iskala prilike, da spregovori z njim kako besedo in ga vpraša, kako je doma. Potem je nekoč prišla pred mašo k njemu na dom.
»Dolgo je še do maše, pa sem se oglasila,« je dejala in se kar lotila dela. Tega pa je bilo toliko, da sploh do besede ni mogla priti. Lonci niso bili umiti že od bogve kdaj, v edini sobi ni bilo pometeno, sploh je bilo vse narobe.
Jok se je sprva branil, češ da ni treba in da je zanj dobro, kakor je, naposled pa se je kar mirno vdal.
Nato je še večkrat prišla »mimogrede« (kakor je dejala) in venomer napeljevala pogovor na to, da je Joku potrebna ženska roka. Toda Jok je ostal, kar se te reči tiče, pri svojem. Sicer pa tudi ni slutil, kam meri Kobanovka, čeprav so vedeli to vsi Brezovci in še nekaj far naokoli.
Ko pa je naposled le spoznal, da sam vsega ne zmore, si je dobil pastirja.
Gabova Liza pa se je ponorčevala iz Kobanovke:
»Si mislila, da ga boš? Pa je on tebe: tri mesece mu ni bilo treba plačevati ne hlapca ne dekle.«
A zgodilo se je nekaj še bolj nenavadnega: lepega jutra sta prišli k maši Liza in Mica. Jok ju sicer ni opazil, a opažali so ju drugi. Čez nekaj dni pa ju je opazil tudi on, ko je pogrnil obhajilno mizico in sta obe hkratu pristopili k obhajilu. Mica je celo pokleknila prav blizu njega. To se je ponavljalo jutro za jutrom; in Jok se ju je tako navadil, da se mu je kar čudno zdelo, če ju ni bilo. Tudi je včasih med potjo spregovoril z Mico ali Lizo, vendar pa samo o rečeh, ki so se tikale zemlje ali cerkve. Kmalu je spoznal, da sta najpobožnejši dekleti pod zvonom sv. Martina in zelo ju je čislal. Ko se je pozneje dogodilo, da se je — kakor prej mati — oglasila pri njem Mica ali Liza (obe hkratu se nista nikoli), se mu to ni zdelo nič čudnega in ga ni niti najmanj vznemirjalo.
Mesec je minil za mesecem, a Mica in Liza sta bili še prav tam kakor v začetku. Kobanovka je postajala že nestrpna; posebno jo je jezilo, ker je med tem časom izgubila že marsikakšno priložnost za svoji hčeri. Spoznala je, da z Jokom res ne bo nič. Zato lepega jutra ni bilo k maši več niti Mice niti Lize. Jok se je sicer začudil, pa nič več. Mirno kakor prej je živel v svoji koči, opravljal s pastirjem živino, vsak prosti čas pa je žrtvoval cerkvi.
Zgodilo pa se je, da ga je župnik nekega rimskega popoldneva poslal k sosednjemu župniku. Tam se je toliko časa zamudil, da se je vračal pozno ponoči domov. Navadno je hodil tiho, tega večera pa mu je dajalo vino toliko poguma, da si je zdaj pa zdaj zavriskal. Dospel je prav nad Kobanovkino hišo, ko ga je nenadoma obkolila gruča fantov.
»Glejte, Mihov Jok je! Spet je hodil vasovat! Zanj ni v Brezovcih dovolj lepega dekleta, k nam si je prišel ponjo! Čakaj, ti bomo že dali naših deklet!« so vse vprek kričali. Eden izmed njih je že skočil v gozd, drugi pa je segel v žep.
Jok se je nekaj časa začuden oziral okoli sebe in jim dopovedoval, kje je bil, toda ko je spoznal, da fantje ne poznajo šale, jo je ucvrl po hribu navzdol. Fantje so drli za njim. Kam, se je Jok v strahu izpraševal. Do doma je predaleč, edina rešitev je Kobanovkina koča! Komaj se je tega jasno zavedel, že je planil h koči, zakričal skozi okno, naj mu odpro, in že je bil v prostorni prednji sobi.
Fantje so še nekaj časa kričali okoli oken, nato so se pa razgubili. Jok je sedel prestrašen na stol, ki mu ga je ponudila Kobanovka, in ni mogel spraviti besede iz sebe. Kobanovka pa ni mogla skriti tihega veselja.
Ko se je Jok čez čas hotel odpraviti domov, ga je Kobanovka zadržala:
»Za božjo voljo, Jok, zdaj vendar ne boš hodil domov. Gotovo te čakajo spodaj v klancu. Veš, da se bojim zate. Kar pri nas spi!«
In dala mu je svečo, ga odvedla skozi vežo, potisnila v zadnjo izbo ter odšla.
Jok je sedel nekaj časa na stolu ob vratih, nato se pa začel ozirati okoli sebe. Tedaj pa je z grozo opazil v izbi dve postelji in na eni Lizo, na drugi pa Mico. Kar zona ga je obšla; roka mu je začela tako drhteti, da je sveča zatrepetala in je hotela vsak čas ugasniti. Bil je tako zmeden, da ni mogel storiti drugega kakor sedeti s svečo v rokah in strmeti predse.
»Kar s svečo si prišel?« ga je smeje se nagovorila Mica, ki je bedela že ob njegovem prihodu. Dvignila se je v postelji, se uprla na komolec in tako pogledala Joka, da ga je obšla mrzlica.
V tem se je prebudila še Liza; široko je odprla oči in se začudila:
»Jok, ti si prišel?«
Toda Jok ni ne odgovoril, tudi ganil se ni s svojega mesta. Čez čas se je sicer spomnil, da je edina rešitev zanj, če pobegne, toda nekaj nerazumljivega ga je priklepalo tako trdno na stol, da se ni niti ganil. Mica in Liza sta sicer poskušali začeti pogovor; Mica, starejša in tudi zgovornejša, je sedla celo k njemu, toda Jok ni dal glasu od sebe. Samo čakal je, da se čimprej zdani. Mico je končno zazeblo in se je vrnila v posteljo ter kmalu zaspala, za njo pa še Liza. Jok pa je strmel v svečo, dokler ni dogorela, nato pa poslušal neenakomerno dihanje obeh sester. Tudi zadremal je nekoliko, vendar pa se je takoj ob prvem svitu prebudil. Vstal je, da se odpravi in gre zvonit jutrnico. A Mica ga je slišala in takoj skočila iz postelje:
»Čakaj, Jok, grem s teboj. Imam opravek v vasi!«
Jok jo je nerad počakal; tako sta šla počasi proti cerkvi. Nesreča pa je hotela, da ju je nekaj korakov od hiše srečala Gabova Liza. Sprva od začudenja ni mogla niti spregovoriti; šele ko sta bila mimo, je zamajala z glavo: »Tako tako! Pa se dela, kakor da bi bil živ svetnik! To bo pa imenitna novica za Brezovce!«
3.
[uredi]Toda tudi ta dogodek ni spravil Joka iz ravnotežja. Nekaj dni ga je sicer čudno vznemirjal, potem pa ga je pozabil in njegovo življenje je teklo prav tako mirno kakor prej.
Ni ga pa pozabila Kobanovka. Dve nedelji pozneje se je oglasila po večernicah pri Joku. Ko je prišla, pa ni prijela za delo, marveč je togotna bruhnila iz sebe:
»Torej, kako misliš, Jok?«
Jok jo je presenečen pogledal, nato pa se je nedolžno nasmehnil in dejal kakor običajno na takšna njena vprašanja:
»Saj gre mati, saj gre.«
»Seveda gre! Tebi, toda kaj bo z našo Mico?«
»Z vašo Mico?«
»Z našo Mico, da. Kako misliš?« je ponovila odločneje. Ko pa se Jok vendar ni mogel domisliti, kaj je napravil Mici, je sedla za mizo in nadaljevala: »Mislila sem, da si svetnik, zdaj pa vidim, da si še slabši kakor najhujši ponočnjak. O, zakaj sem ti le odprla kočo! Naj bi te bili rajši pošteno premlatili!« Ko pa Jok še zdaj ni vedel, česa ga dolži, je spet planila pokoncu in se z dvignjenimi rokami ustavila pred njim. »Povej, ali se ti nič ne smili ubožica! Že ves teden je ne morem spraviti iz hiše; Gabova Liza je s svojim predolgim jezikom raznesla vajino sramoto po vsej fari, zdaj pa še tebe ni od nikoder!«
Jok je zazijal:
»Kaj imam vendar opraviti v vašo Mico?«
»O, križani Jezus, zdaj bo še pa tajil!« je začela vpiti Kobanovka tako na glas, da jo je bilo slišati na cesto. »Kdo pa je spal pri njej, če ne ti!«
»Spal?« je zajecljal Jok in zardel. »Saj sem vendar vso noč presedel na stolu!«
»Da bi ti kdo verjel!«
»Toda saj vendar lahko Liza pove,« je Jok skoraj zajokal.
»Seveda lahko pove in je tudi povedala, kako je bilo. O, da ne bi bilo tako! In to se je moralo zgoditi moji Mici,« je nadaljevala Kobanovka s pretresljivim glasom, nazadnje pa se je vsa skrušena sesedla za mizo in glasno zajokala.
Jok se je prestrašen oziral zdaj nanjo, zdaj na svete podobe, ki so visele po vseh stenah. Kobanovka pa se je kmalo utolažila, obrisala si je solze, sedla k Joku in dejala s prijaznejšim glasom: »No, Jok, saj to ni takšna reč. Vzela se bosta in vse bo dobro.«
Zdaj pa je Joka dvignilo:
»Vzela?«
»Seveda, saj ti si ji všeč in tudi ona menda ni napačna. Brez nič je tudi ne bom pustila od hiše. Pridi v nedeljo in se bomo zmenili.«
»Jok je nekaj časa molčal, ko se je Kobanovka odpravljala, misleč, da je vso stvar dobro uredila, pa je dejal nenadno trdo in odločno:
»Kakor mi je Bog priča, vam povem, da nimam z vašo Mico ničesar in je tudi ne bom jemal!«
»Bomo videli!« je še vzkliknila Kobanovka in odhitela.
Zdaj so nastopili za Joka hudi dnevi. Kobanovka je prišla še dvakrat; na vsak korak pa ga je ustavljal ta ali oni in ga vprašal, kdaj se bosta vzela z Mico. Najhujše pa je bilo v cerkvi, ko je Jok čutil, kako so uprte vanj oči vseh faranov. In ko je hodil s puščico po cerkvi, je videl, kako so se zadevali s komolci, in slišal, kako so si pošepetavali in se nasmihali. Celo gospod župnik ni bil več z njim tako ljubezniv. Jok je trepetal, da bo tudi on vsak čas spregovoril reči, o kateri pa se je čutil popolnoma nedolžnega.
In res, še prehitro se je zgodilo.
Že dve nedelji potem, ko ga je obiskala Kobanovka, mu je župnik v zakristiji dejal, naj se oglasi po večernieah v farovžu.
Župnik dolgo časa ni mogel z besedo na dan. Hodil je sem in tja po sobi, nato pa sedel in pobobnal s prsti po mizi in spregovoril, ne da bi se ozrl na Joka, ki je ves v strahu stal ob vratih in vrtel v rokah svoj oguljeni klobuk:
»Jok, kaj takega sem moral slišati o tebi. Tega nisem pričakoval. Pa če se je je zgodilo, to ne bi bilo najhujše, najhujše je to, da nočeš stvari poravnati, kakor jo mora poravnati vsak krščanski človek.«
Joku so se tresla kolena, v grlo ga je tiščalo in solze so mu silile v oči, vendar je spregovoril:
»Gospod župnik, nedolžen sem ...!«
A župnikov obraz je postal še nejevoljnejši:
»Tako nedolžen, kakor si bil pri Lenčkinem vasovanju, ne? Ali moreš tajiti, da si zjutraj ob treh prišel z Mico iz hiše?«
»Ne, toda ...«
»Ne bova lovila slepih miši, Jok. Star sem že in izkušen. Da ne bo med nama zamere in da se stvar uredi, kakor je prav, bosta prišla z Mico v nedeljo k zapisovanju. Saj tako ne moreš brez ženske in Mica ne bo napačna. Pred leti so sicer nekaj govorili, a od tedaj ni čuti o njej nič slabega.«
Župnik je že vstal, a Jok se še ni ganil z mesta; nekaj časa je še mečkal svoj klobuk v rokah, nato pa dejal:
»Toda tu je vmes še druga reč, gospod župnik ...«
»Nič ni vmes,« ga je prekinil župnik, ga potrepljal po rami in nadaljeval z nasmehom: »No, mežnaril mi boš kljub temu, čeprav boš imel polno kočo otrok!«
Jok je sicer drugi dan spet napeljeval po maši pogovor na to stvar, a župnik ga je zavrnil:
»Ne bodi otročji! Oženil se boš in amen!«
Kaj je zdaj preostalo ubogemu Joku drugega, kakor da se je vdal v svojo usodo!
4.
[uredi]Na Jakovi svatbi je bilo veselo kakor že dolgo ne. Zakaj bi tudi ne bi bilo, saj nihče ni pričakoval, da bo kdaj na Jakovi svatbi, da se bo lahko v njegovi nizki koči nasmejal, naplesal in napil. Bilo je, kakor bi se bil zgodil čudež. Najbolj razigrana pa je bila nevesta. Le Jok se je držal že ves dan tiho in čemerno. Na večer se mu je sicer nekoliko razvezal jezik, tudi se je zdaj pa zdaj ozrl na nevesto, močno in zdravo, ki je kar kipela od življenja in se neprenehoma obračala k njemu, podajajoč mu najlepše kose mesa in nalivajoč mu vina. Tudi plesat je šel, čeprav se je tako nerodno vrtel, da se je videlo, da prvič pleše. Bili so trenutki, ko mu je bilo prav prijetno pri srcu. Čemu tudi ne? Videl je, da je dobil v hišo krepko ženo, saj se je zadnje čase že res naveličal kuhanja in drugih ženskih del. Tudi nekam pretiha mu je postala hiša, Mica pa je imela glas, ki je kar odmeval po hiši. Res, včasih mu je bilo, da bi kar poskočil, objel nevesto in zavriskal. Toda vselej tedaj se je oglasilo od nekod nekaj strašnega. Sredi smeha se mu je lice zresnilo, beseda mu je zastala v grlu in stemnilo se mu je pred očmi ob misli, kako naj spravi v sklad svojo zaobljubo in to, kar se pravkar dogaja. Dobro je bilo, da ni utegnil mnogo razmišjati o tem, kajti že mu je napil starešina, že se je nevesta nagnila k njemu, še celo Gabova Liza se je oglašala neprestano: »Bog živi ženina, Bog živi!« Venomer si je želel, da bi čas še počasneje potekal; a z grozo je moral končno opaziti, kako so svatje pospravili drugo jed za drugo, se naposled zabavali le še ob vinu; in že so začeli odhajati drug za drugim. Še nekaj dvoumnih opazk in Jok je ostal sam s svojo nevesto ...
Ko so drugo jutro prišli bližnji sorodniki po Joka in Mico, da odidejo še na nevestin dom, so nekatere ženske takoj opazile Micin čemerni obraz. Namigovale so si, a rekla ni nobena ničesar. Le Gabova Liza ni mogla držati jezika za zobmi: »Če bo tako, ne bo ostala dolgo pri njem!« je pošepnila svoji sosedi.
Toda vendar je ostala.
Minili so meseci. Jok se prav nič ni spremenil. Mica, prej vesela in razposajena, pa je postajala čedalje bolj zadirčna. Najbolj jo je jezilo, ker so jo spraševali vedno pogosteje z besedami, še bolj s pogledi, kdaj bo zibala. Z Jokom je že takoj prve dni po poroki začela ravnati kakor s hlapcem, zadnje čase pa je postala naravnost tako strašna, da je bilo celo ponižnemu Joku dovolj. Šel je h gospodu župniku in mu potožil svoje težave. Župnik je takoj dal poklicati Mico.
»Kako je z vama?« jo je trdo prijel.
Mica dolgo ni izpregovorila; ko pa je župnik ponovno vprašal, je vendar z muko povedala, da njun zakon ni takšen, kakršen bi moral biti. Župnik se je zelo začudil.
»Kako vendar? Kako pa je bilo tedaj pred poroko?«
Mica je nekaj časa v zadregi gladila predpasnik, naposled pa je le priznala:
»Saj nič ni bilo, gospod župnik.«
»Tako?« je planil župnik od mize. »Vi ste se torej drznile mene samega prevariti. Saj tako nisem mogel verjeti, ko poznam Joka, toda tako ste napeljale reč, da bi še samega hudobca preslepile! Mati toliko da ni svoje grešne duše izjokala.«
Mica se je spustila v jok, zatrjujoč, da se je celo sama spočetka branila, toda mati jo je prisilila.
Župnik je dolgo togoten hodil po sobi gor in dol, končno pa se je postavil pred Mico in dejal:
»Pa se imata rada, to se pravi, ali ga imaš ti?«
Mica je dvignila oči, si obrisala solze in pogledala župniku naravnost v oči:
»Saj ni napačen, dober človek je. Samo, kaj hočeva tako ... in brez otrok ...«
Župnik je še nekaj časa stopal po sobi, nato pa dejal Mici, naj gre po svojega moža.
Čez dobro uro je vstopil Jok. Župnik ga je prav tako osorno nagovoril kakor prej Mico:
»Kaj je z vama?«
»Saj sem se branil, gospod župnik,« je dejal Jok ves prestrašen.
»Branil, branil že, toda jasno nisi povedal!«
»Saj sem hotel, pa me niste hoteli poslušati,« je Jok pogumneje nadaljeval.
»Pa povej zdaj, kako je!«
Jok je povedal župniku, kakšno zaobljubo je napravil in zakaj. Župnik se je nato dolgo zamislil, naposled pa izpregovoril:
»Kaj bi zdaj rajši: ali naj razveljavim poroko ali zaobljubo?«
Jok je bil v hudi zadregi in ni vedel, kaj naj odgovori, zato je župnik nadaljeval:
»Ali boš ostal zvest svoji zaobljubi in boš ostal sam vse življenje ali pa bi rajši delil svoje življenjske skrbi in radosti z Mico? Kaj hočeš? Eno ali drugo!«
»Gospod župnik,« je Jok začel sramežljivo in zmedeno, »če je tako, pa bi rajši Mico ...«
In ni še minila pomlad, ko si je Mica že prepevala okoli hiše in je Jok spet z vedrim in svečanim obrazom prižigal sveče v cerkvi.