Kako je Kristus ustvaril vinsko trto
| Kako je Kristus ustvaril vinsko trto Belokrajinske pripovedke Lojze Zupanc |
| |||||||||||||||
KAKO JE KRISTUS USTVARIL VINSKO TRTO
Ko sta Kristus in sveti Peter še po zemlji hodila, sta nekoč pripotovala tudi v Belo Krajino. Hodila sta bosa in oprta vsak na svojo palico po prašni cesti od bajte do bajte ter se ustavljala pri otrocih, ki so v gručah posedali pred hišami. Otročaji so bili oblečeni v same robače in so kričali, se lovili in igrali. Ko pa so zagledali trudna popotnika, so ju obstopili in hiteli vpraševati, kam ju vodi pot …
»K dobrim ljudem, ljubi otroci« jim je odgovoril Kristus.
Med pogovorom je Kristus vsakemu otroku položil roke na glavo. Ko sta se s svetim Petrom oddaljila od dece, je sveti Peter vprašal Kristusa:
»Gospod, zakaj si otrokom pokladal roke na glavo?«
»Zato, da bodo zmerom ostali pametni in dobri Ijiudje, kakor so njih očetje in matere,« je odgovoril Kristus.
»Le kako moreš potem dopustiti, da ljudje, ki so dobri, prebivajo v takšnem puščobnem in skalovitem kraju,« je ugovarjal sveti Peter, iztegnil desnico ter pokazal po skaloviti pokrajini. »Glej, Gospod, ljudje trpe glad, če je letina samo srednje dobra, nikar šele slaba.«
Kristus pa je kar molčal.
»Pa ne samo lačni,« je sveti Peter dalje silil v Kristusa, »tudi žejni so pogosto. Ubogi ljudje, ki morajo prenašati v poletni vročini žejo, ker nimajo vode v svojih vodnjakih …«
Pozno popoldne, ko je bila sončna pripeka najhujša, sta božja popotnika prišla do Nove lipe, kjer se iz ravnice dviga Foča gora. Foča gora je bila pusta in vsa posejana s skalami, zapičenimi globoko, globoko v zemljo. Samo tu pa tam je med skalovjem poganjala slaba trava, kakršno uporabljajo dandanes samo za nastilj. Pastirji so po steljnikih pasli ovce.
Iznenada je Kristus zašepetal:
»Žejen sem ...«
»Potrpi, Gospod,« mu je odgovoril sveti Peter. »Tamle na hribu se pasejo ovce. Nikjer v bližini ni nobene hiše, da bi mogla prositi za vodo. Toda k pastirjem pojdeva in dali nama bodo piti.«
Kristus in sveti Peter sta se napotila na Fočo goro in prosila pastirje za vodo. Toda dečki so bili sami žejni, da so imeli suhe in razpokane ustnice.
»Prav radi bi vama dali vode, pa je nimamo niti kapljice,« je odgovoril najstarejši pastir.
»Ali ni v bližini nobenega studenca?« je vprašal sveti Peter.
Pastirji so se žalostno nasmehnili in odgovorili vsi na mah:
»Ne, ni ga! Samo kamenje je povsod. Prinesli smo zjutraj s seboj barilček vode, pa smo jo že davno popili.«
Kristus se je žejen, utrujem in žalosten napotil dalje. Ko sta prišla s svetim Petrom nazaj pod Fočo goro, se je Kristus ozrl in zašepetal besede. In zgodilo se je čudo: vse kamenje na Foči gori je izginilo, tam pa, kjer so preje bile skale, so zrastle same vinike. — — —
Belokrajinci pa še niso poznali čudežne moči na novo ustvarjenih zelenih grmičkov. Pustili so, da so se ovce še naprej pasle po Foči gori in obirale zelene liste vinskih trt.
Toda pod jesen, ko so se pod zelenimi listi vinik prikazale drobne jagode, so ovce pojedle tudi te in se opijanile …
Potlej so Belokrajinci pričeli gojiti vinike, jih prekopavati in presajati, da ga kmalu ni bilo v vsej Beli Krajini brežuljčka, ki bi ne bil zasajen z vinsko trto.
In še dandanes je v letih suše v Beli Krajini več vina kakor zdrave pitne vode.