Kako je Kotarjev Peter pokoro delal, ker je krompir kradel

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako je Kotarjev Peter pokoro delal, ker je krompir kradel
Josip Jurčič
Izdano: Josip Jurčič: Jurčičevih zbranih spisov VI. zvezek. Ljubljana: [Odbor za Jurčičev spomenik], 1884, 232–249
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vsaka večja vas ima svojega pôljskega tatú. Največ ga vsi poznajo, vsi s prstom kažejo nánj, kadar kàj zmanjka s pólja, n. pr. krom­pírja ali túrščice. Ali ne dobí ga na tatvini nobeden in zato ga pusté, da živí, radi ali neradi. Prebrisani so taki pôljski zlasti, krompírjevi tatovi posebno, ker kadar ga greš čakat, tačas ti gotovo ne pride; le kadar trdno spiš, pride ti krompír kopat in ga od­nese več ali menj.

Nù, Kotarjev Peter pa ni bil nikak pôljski tat. On je bil prav pošten in delaven kmetsk fant. Odkar je krave nehal pasti in odkar je védel, da je krasti greh ter odkar mu ni bilo treba več krompírja pêči na paši, ni še nikdar nobenega vzel od soseda.

Zato je bil pa lani bridko naletel, ko se je bil doli v Bosni tako izpozabil, da je bil za edenkrat iz spomina zgrešil in iz oči pustil božjo zapóved: »Ne kradi!« Gotovo svoj živ dan več ne pojde na tujo njivo. Poslušajte, kako se je hudó in bridko godilo Kotarjevemu Petru, ko je bil šel lani v Bosni na tur­ško njivo krompír krast.

Ko je naš cesar v poletji 1878. leta klical vojsko vkupe, da bi konec naredila zmešnjavi in turškemu brezvladju v sosedni turški deželi Bosni, bil je tudi naš Kotarjev Peter na vojsko poklican, kajti on je bil vojak rezervist. Domá, ko se je od matere poslo­vil in od druzih, moral je par debelih solz zatreti, ker mislil je: »Bog vé, da-li bom še kedaj videl ljubi dom.« Toliko je uže od mladih nog slišal, kako hudí in kako divji so ti Turki, kako so nekdaj po naši domovini divjali — in zdaj je bilo treba njemu sa­memu na Turka iti! To ni bila šala, zato je bil Ko­tarjev Peter pač v skrbéh; ali kazal tega ni, temveč, kakor je od hiše šel, précej je zaukal, in potlej je ukal celó na Vélikem trgu v Ljubljani, ko se je bil k svojemu oddelku oglasit prišel. Z drugimi vred so bili potlej naložili tudi njega na železnico in peljal se je do Siska, od tam so šli peš do turške meje in pri Brôdu čez Savo.

Do tù so naši fantje marširali še precèj prosto, ali kakor brž so prestopili naši vojaki Savo in so bili na turških tleh, potlej ni nobeden več od krdela ostajal zadaj ali uhajal naprej.

Sosebno odkar se je bilo zvedelo, da so pri Maglaji bili Turki naše v past zvabili, spredaj in za­daj napali in jih mnogo pobili, držali so se največ naši vojaki vkupe kakor ovce. Mej njimi se je razvédelo, kako strašni in divji so Turki proti vojaku, če ga dobodo v pest.

Tudi Kotarjev Peter je dotičen ukaz natančno izpolnjeval. Ali česa ne stori — lačen želodec!

Jesti so vojaki pač največ zmerom imeli, ali le mesá in nič kot mesá. Mesá se pa človek, če mora le samega in samega jesti, strašnó naveliča. Kaj bi bili vojaki dali za malo domačega zelja ali za malo krompírja! Ali ni ga bilo, in le redko kje se je kaj dobilo poleg navadne mesne menaže.

V tisti kompaniji kakor je bil naš Kotarjev Pe­ter, bil je tudi neki študent, katerega so vojaki po­sebno radi imeli, ker jim je znal lepe rečí pripovedo­vati; zaradi svojega višjega izobraženja ni bil nič ošaben, a poleg tega zmerom dobre volje pa srčan, dasi sicer bolj šibak in nemočan po telesi. Če je le kdo znal si kaj po strani pridobiti, bil je ta študent-vojak tisti.

Tako je tudi nek večer imel krompír in sicer še več, nego ga je sam zase potreboval, pa je skrivaj poklical dva tovariša, mej tema Kotarjevega Petra, katerega, je posebno rad imel. Delil je ž njima pečen krompír. Dišalo jim je kakor najboljša pustna klobása ali najslastnejša svatovska pečenka.

Ali študent je dejal: »Davi sem bil šel jaz na turško njivo krompírja nakopat, jutri ga pojdeš pa ti, Peter, pojutranjem pa ta-le, potlej pa zopet jaz, če bomo še kàj delj tukaj ležali in prežali.«

Rekši to jima je začel razkladati, da je našel komaj dobro četrtinko ure od tod stráni nekoliko v skalovji njivo, kjer je še nekaj krompírja ter ga je uže dvakrat nakradel si. Najde se lehko, pravi, tod in tod se mora iti, to seveda, paziti se mora nekoliko tudi, da bi kje kak Turek ne »púcal« izza kake skale ali izza kakovega grma. Kdo pojde jutri?

»Jaz pojdem,« reče Peter pogumno. Kajti če se upa ta mali suhi študent, moralo bi njega sram biti, ko bi si ne. In res, drugo jutro na vse zgodaj Peter vstane s trdega ležišča na goli zemlji, kjer so spali vsi vojaki, ker hiš ni bilo nikacih blizu, vzame pot pod noge in se izplazi od druzih vojakov stráni na krompírjevo krájo.

Puške ni bil s seboj vzel in sicer s tem pre­mislekom ne, da bode lože — bežal, ako bode trebalo, t. j. če se kakov Turek pokaže. Samó bajonet je imel ob boku pri sebi.

Komaj se je bil dan naredil. Megla je ležala na zemlji tako, da se ni daleč videlo. To se je Petru še ugodno zdelo, ker v ti megli je trebalo mu le trikrat dobro poskočiti, pa ga sovražnik uže več videl ni, ko bi prišel.

Pot mu je bil študent natanko popisal, tako, da je res kmalu našel njivo s krompírjem. »Večinom je bil krompír uže izkopan, a tú in tam je bila vender še marsikatera polna neizkopana brajda. Dobro je bilo vsaj to. Peter se okoli in okoli ozre, da-li ne pride kaka turška duša. Ko je vse tiho, izvleče ruto iz žepa, zveze jo v culico in z golo roko razkopava zemljo ter pobira krompír v culico. Ko si nabere dovolj, korači še nekoliko navzgor in navzdol po njivi, da bi ogledal in preračunil, koliko je še dani božjega na vsi njivi za drugekrati, če bodo še tukaj blizu ostali. Zadovo­ljen s tem, kar po njivi vidi, hoče tedaj vrniti se in glavo vzdigne.

Prestraši se tako, da ga po vseh udih zazebe. Ker je namreč po njivi hodil in v tla gledal ter se nekaterekrati obrnil, ni zdaj več védel, od ka­tere straní je prišel, kje je jug, kje sever. Me­gla je bila tudi še zgostila se. Kaj storiti? V kateri kraj obrniti se? Kje so njegovi tovariši, na levici ali na desnici? Prav nič ni mogel vedeti in obupan je stal nekaj časa s svojo culico sredi njive in gledal v meglo. Nastavil je uhó in poslušal, morda bi kaj slišal kak šum iz tabora, a nič se ni slišalo, uže je bilo predaleč in ljudje so bili tihi zaradi sovražnika. Kak­šna patroljna straža pač je bila morda tako blizu, da bi jo bil doklical, ali Bog vedi, če ni kaka turška patrolja na drugi stráni še bližja, in óno naklicati si na vrat, Bog začuvaj! Tedaj kaj početi?

Pride mu na misel, da je treba tistega mesta na njivi poiskati, kjer je prve krompírje izkopal, kjer je krasti začel. Tam bode mogoče določiti smér, pravec ali kraj, od katerega je prišel. To se mu je zdela re­šilna misel, in takoj jo je vršil. Po kratkem iskanji po tleh je bil tam, kjer je prve krompirje izkopal. To je natanko vedel. Kajti na tleh je ležalo še nekaj predrobnih krompirčkov, ki jih je prej vrgel strani, ko je dobil debelejše.

Od začetka je Peter takoj ugenil, kod je prišel, ker jedna stopinja — glej tù! — se pozna še prav razločno, tudi drugo stopinjo najde. Ali, oj, tù je tretja, četrta, peta, te se mu zde pa skoraj drugačne. In če ni prvi stopinji natančneje ogleda, niso gotove. Oglej si, Peter, na drugo stran! Tudi tam se ne dá gotovo določiti, vender je bolj dvojbeno nego tukaj. Tako preiskuje ubogi Peter svoj sled in se ves poti od skrbi. Kam je prav iti? Semkaj ali ondukaj?

Napósled se odloči: tod in nikoder drugod mi je hoditi, da pridem prav. Ko se odloči, krene tja po­časi in opazuje. Potov tu tako ni bilo, razven kar so prej kedaj ovce razhodile, ali dež razlil; ali to je dr­žalo vse navskriž. Peter je kmalu videl, da nekoliko po drugačnih, dasi podobnih tleh hodi, kakor je prej hodil. Ali tolažil se je, da je morda pač nekoliko bolj navzgor zavil, da vender ima tisti pravec, tisto smer pred očmi, ki drži do taborja, torej uže prav pride. Vedel je tudi, da se vsak pot vidi človeku, nazaj hodečemu nekoliko drugačen, kakor se mu zdi tačas, kadar gre semkaj. Tako torej maha še precej pogumno in osrčen dalje s svojo culo nakradenega krompírja. Megla je zmerom še gosta. Nič se ne vidi dalje pred seboj!

Gre, gre Peter in gre. Pota nì konca nì kraja in nikjer ni videti tovarišev. Gotovo je uže rajši več nego menj kot toliko hodil, lehko pa celo še edenkrat toliko, kakor poprej, ko je po krompír šel. A nikjer nič vojakov, nič tovarišev! Obstane na poti in začne spet premišljevati, kaj bi zdaj počel. Nazaj iti? Dokle? In kam obrniti se potlej? Dalje iti pa je bilo toliko, kakor še bolj oddaljevati se od tovarišev. In kaj se to pravi, o tem je slišal Peter — kakor uže omenjeno — grozne pripovedke. Če ga Turki dobodo tako sa­mega, kakor izgubljeno ovco, celó brez puške okoli tavajočega, posekajo ga précej in ga celó mučijo in trpinčijo. Petru se je koža jezila, če se je zdaj do­mislil vseh onih grozodejstev, katere je prej o Turkih slišal in bral v časnikih. Domá za pečjó se je óno še lepo bralo ali poslušalo. Ali tu v tuji, v njihovi de­želi pot izgrešiti, v megli izgubiti se, dalje ne vedeti, nazaj ne smeti, pa živo kožo rojstva svojega tù-le na prodaj nositi, joj, ta misel mu je pretresala vse ude! Kaj storiti? Kam se obrniti? Ali v dir spustiti se in teči, ali stati, ali vpiti? Peter je bil tak, da še mis­liti ni mogel, kako bi potlej odgovor našel na svoja vprašanja. Druzega pa ni bilo živega, da bi mu bil svetoval. Zavpije edenkrat na pomaganje na vse grlo. Ali prestraši se svojega glasu tako silno, da se ne upa več zavpiti.

Tako tedaj brez prave misli gre še dalje. Nekam bode vender prišel! Zopet obstane. Sede na kamen, dene culo mej koleni in se z laktmi obnje opre pa v meglo gleda žalosten. »Oj, ko bi vsaj te presnete megle ne bilo, da bi človek kam videl,« reče Peter sam v sebi. In ta misel ga ohrabri. Dan, ki se je bil popol­noma naredil, kazal mu je, da mora solnce uže močnó nad goró biti; meglo je pa tudi poznal, da je take vrste, ki je le v dolini ležeča, torej se bode umeknila in razgrnila, kakor hitro solnce mogočneje zasveti. Potlej bode mogel dalje videti in se bode dalo lože razbrati in določiti, kje on je in v kateri kraj mora iti.

Zdaj opazi, da pot ali bolje steza, po kateri je dozdaj hodil, začenja držati navzgor. Kaj ko bi tù šel še nekoliko višje, saj zdaj je itak vse edno; zgre­šeno je zgrešeno. Malo bolj zviška pa, meni, da bi lože razvideL kje je, kadar se megla razgrne in izgine. Gre torej po stezi dalje navzgor.

A ni daleč šel, ko pride do drevja. Dalje v hosto ni hotel iti, ni se mu zdelo varno. Séde zopet na obpoten kamen, dene zopet culo svojega krompirja mej koleni in čaka ter čaka, kedaj bode uže od solnca megle konec. Res je bilo videti, da megla pada vedno bolj, uže je videl hribe iz nje, skoraj je ne bode. Ali dolgo se mu je zdelo to čakanje. Minute so bile kakor ure, in nepotrpljiv je mencal na svojem trdem sedeži semtertam.

»Kaj je bilo meni še tega treba!« tožil si je sam. Pa kaj je to?!

Zdajci skoči Peter po konci, kakor bi ga bil s šilom dregnil. Glavo pripogne prédse, očí nategne in ušesa, zre v meglo nizdolu in vleče na uhó.

Zdelo se mu, da je slišal zvenk, kakor če ko­vana podkev udarja ob kamen na tleh, da zazvenči. Cuj! Res je, uže se sliši tudi šklopot konjskega kopita Vedno bliže! Sèm proti njemu gre! Če so Turki?

Peter s strahom vstane in se ogleda hlastno. Ni druzega preostajalo nego vsaj skriti se za kakov ka­men ali grm. Kamenje okoli je bilo vse premajhno. Torej beži proti bližnji hosti navzgor, da bi tam po­cenil za kakov grm ali za drevo. Ali ko prisopiha do tja, vidi, da je le redko golo drevje, hrastje in gabrije, nikjer poštenega skrivališča. Stori nekaj stopinj dalje, a se uže od one strani zasveti — planota! Hoste pravo za pravo tu ni bilo; temveč le mali parobek, potem pa je precej stala — turška bosenska hiša, ne daleč od nje druga, tretja. Kar naedenkrat je stal pred hišo. Kam zdaj ? Zadaj je jezdec, ali morda še več jih, spre­daj mala razkropljena turška vas, skriti se pa ni­kamor?

Hiša je bila taka, kakor so večinoma turške po Bosni, pol zidana ali od kamena zložena, pol lesena: zdolaj hlevi, zgoraj stan. Zgoraj pri hiši je bilo vse zaprto, žive duše ni bilo okoli hiše nikjer, hlev pa na iztezaj odprt. Naglo smukne Petru na misel: to je zapuščena hiša, tam se najvarneje skrijem tako dolgo, da óni odjezdi, če po ti poti pride, kar je gotovo. In, smuk! v precej veliki, toda prazni hlev skozi odprta vrata. Tam se stisne v temen kot ob zidu in čaka, a posluša na vsa ušesa.

Kmalu čuje jezdeca, kako prihaja bliže in bliže — hiši! Pred hišo ustavi. Odjaha. Joj, če ga je morda videl! Petru vsi udje otrpnejo, ali ne gane se v tem­nem svojem kotu, temveč stoji ravan kakor kol, roki ob sebi, in ukradeni krompír še vedno v culi kar po nevedoma držeč.

Bošnjak prižene konja v hlev in ga privezuje k jaslim. Peter ga more videti iz temnega svojega kota. Bil je brkat, zarjavel, močan, koščen, dolg in za pa­som je imel strahovit nož, handžar, s srebrom na ročniku okovan, in revolver za šest strélov, oprtiv pa je čez hrbet na jermenu nosil puško, delano po najno­vejši sistemi Martinijevi.

»Bog dàj, da bi me ne videl! molil je Peter,« kajti precej je izpregledal, da s tem junakom in tako dobro oboroženim ni mu misliti na boj. Le uteči je mogoče, kadar odide iz hleva.

Turčin gre na drug konec hleva, kjer je bilo nekaj sená kar na tleh, vzame ga in položí konju, prigovarjaje živali prijateljski. Potem ga pogladi po hrbtu in stegnu in odide proti vratom in jih — za seboj zaprè. Peter je bil sam s konjem v temi. Se je slišal, kako je šel Bošnjak po strmih, na pol podrtih stopnicah proti prvemu nadstropju, kako je vrata od­prl in potlej je bilo, kakor bi se slišal razgovor. Ali ko je Peter ob zidu tavaje primeknil se bliže vratom, da bi bolj slišal, zahrskal je konj in začel ropotati, da se ni ničesa slišalo. Potem je sicer vse vtihnilo, le konjski mladi zobje so se slišali, hrustajoči in mléči trdo suho senó kakor mlinski kameni.

Vrat Petru ni bilo težko najti, kajti razpóke v njih so bile uže tolike, da je nekoliko dan sijal skozi. Peter se priplazi do njih in tiplje, kje je kjučanica ali zapórnica, da bi odprl in se zmuznil ven, ker slišal je uže nad seboj nad stropom korake, tedaj je Turek v svoji izbi hodil. Ker hiša na óno stran, od koder je Peter, da ga ne more nobeden videti, kadar uhaja. Torej tiplje po vratih in tiplje, a nikjer ničesa ne dotiplje. Uprè svoje prste v prihčno obširno zrečo špranjo ob straneh vrát, kjer so se vrata oprijemala slabo obsekanih podbojev, ali ne odpró se na noben način. Nov pot stopi Petru na čelo. Vrata so se od zunaj dobro in trdno zapirala. Peter je bil ujet kakor miška v pásti. Tiplje in tiplje, upira se, premišlja, ali zastonj! Ne odprè se!

Kaj početi?

Obupujóč počéne ob steni na tla in začnè mo­liti, kolikor goreče je moliti mogel.

In pride mu tolažilna misel, novo upanje, da se bode rešil, naj ne obupava.

Konj je tù v hlevu. Torej bode gotovo še danes kdo prišel, in ga bode odvedel kam iz hleva na vodo napajat. Tačas bodo gotovo vrata ostala odprta, kakor so bila prej odprta v ónem nesrečnem hipu, ko je Peter skozi nje šel skrit se tu sem in ulovit se. Treba je torej le potrpljenja. Ali potrpljenje je lože svetovati si, nego potrpevati.

Peter čepí v svojem kotu, premišlja, moli in si risa razne strašne podobe, kako ga bodo Turki, če ga tu v skrivališču zasledijo, živega nabodli na kolec. Oj, po vseh živcih in udih ga je že naprej bolečina pre­tresla. Izpotakne se ob svojo culo nakradenega krom­pirja, ki mu je bila zdrsnila na tla in zdaj se domisli, kaj je uzrok njegovega zdanjega strašnega stanja, po kateri poti je hodil, da je sem prišel, v zapor tur­škega hleva. Oj, da je vsak tat precej prvič tako strašno kaznovan, kakor je bil »krompírjev tat za silo«, Kotarjev Peter! Po čemu je šel od krdela stráni? Kaj mu je bilo tega treba? In delal je velike obljube, če ga Bog reši iz strašnega položenja, le še zdaj, edinokrat še zdaj.

V tacih mukah je čakal Peter v temníci tja čez poludne. Zdaj zasliši, da po strmih stopnicah nekdo prihaja. Vrata odpira, Peter se stisne v temni kot in sapo zadržuje, ali v mislih Bogá moli: zdaj le neko­liko sreče, le toliko, da ta vrata ostanejo odprta.

Bošnjak stopi v hlev, nosi vodo v roci v okorni veliki leseni posodi ter jo pomoli konju, da pije. Peter bi bil kar skočil skozi odprta vrata, hitrih nog je uže bil; ali Turek je imel še zmerom revolver za pasom. Tako je Peter kakor omamljen ostal v kotu, ni se upal dihati, in predno je vedel kako in kaj, dobil je bil konj uže v drugič krme, in vrata so bila od zunaj zopet zaprta, trdo kakor prej, in Peter sam v temi ujet!

Tako pride silno počasi nesrečen večer, noč se dela in storí, a nihče več niti h konju ni prišel. Da se je storila noč, to Peter ni sodil le po času — saj se mu je zdelo, da je uže pol večnega pekla preživel tu v brlogu — temveč za gotovo se mu je zdelo za­radi tega, ker je v temnem hlevu zmanjkalo še ónih svetlôtnih črt, ki so skozi razpoke debelih vrat ob pod­bojih in pa mej zidom in tramovi od zunaj svetile v hlev.

Morda prinese noč rešitev. Ljudjé bodo spali, on bode torej mogel vse poskusiti, ali se dadó vrata od­preti, streti, ulomiti, iz podbôjev vzdigniti ali kar je: le ven priti!

Ko je vse okoli tiho in le konj, morda sam ne­miren zaradi nenavadnega sotovariša v hlevu, stopíca semtertja, odnašaje svoj zadnji del zdaj na levo, zdaj na desno k jaslim, spravi se Peter zopet na vrata. Otiplje vse in napósled ukrene, da bi se dal óni že­lezni čevelj, ki zunanjo kljuko drží in je znotraj v les nazaj zavit in zabit, kako koli odviti, ko bi imel klešče; vrata bi se dala, dasi okorno težka, vzdigniti, ko bi imel kakšen kolec in kaj za podporo, da bi na­redil svod (ali kontrapezo), toda ničesa ni bilo pri rokah. On je imel le nožič v žepu in bajonet ob boku. S tema dvema hoče vse poskusiti. Študira in tiplje, kako bi začel. Ugane, da je najbolje razrezati lesena vrata tam, kjer je čavelj nazaj v les zakrivljen in zabit.

Reže dve uri in razreze precèj veliko luknjo na oba kraja zakrivljenega velicega žeblja in luknjo pod njim. Napósled je bil nož uže ves izkrhan, ni mogel več rezati. Tudi je bil Peter truden, da mu je pot tekel po čelu. Vtakne torej bajonet v narejeno luknjo pod zakrivljenim in v les nazaj zabitim žebljem kolikor gre in poskuša tanjšo óst žeblja ključáničnega potegniti iz lesa. Zdi se mu, da se malo premika. Počasi poskuša zdaj od te, zdaj od óne straní. Uže se kaže upanje, da pojde. Ali zlahka neče iti. Rèsk! nategne Peter močneje, ali ... oj, strah! ... bajonet se ulomi in ostrina zazvenkeče na tla na kamen za pra­gom v zemljo vložen.

V tem hipu pa se tudi čuje, kako se vrata odpro gori v prvem nadstropji.

»Kdo je?« zagrmi Bošnjak.

Peter se ne gane, ali misli: zdaj je po mêni. Krčevito stisne v roci topast zlomljen bajonet, kakor bi hotel rêči: branil se bom tudi s tem zadnjim kos­cem orožja, dokler se bom mogel.

Strel se zdaj razleže zunaj po temi in zraku.

Turški Bošnjak je bil menda za ostrašilo v temo strelíl, ker ni znal, od kod je óni šum prihajal, ki ga je čul izpred svoje hiše. Kajti Peter je takoj potem slišal, da so se vrata gori nad njim zopet zaprla, torej za zdaj še ni bila prišla zadnja ura.

Za zdaj je bil še rešen, ali kaj bode jutri? Tu­kaj vender ni mogel v temi od lakote poginiti! Nekaj bode mogel poskusiti, če velja tudi življenje.

Počéne ob zidu — če se slabo zloženo kamenje sme zvati zid — in premišlja. Kaj bode njegova dobra mati domá počela, če ne pride več domóv, če zvé, da je divjim Turkom v roke prišel in ti so ga trpinčili, kožo mu slekli — buú! — groza, dalje ni mogel mis­liti, z dlaní je očí zatisnil in začel je jokati!

Sam nad seboj se ni še nikdar jokal, kar je do­rasel, a zdaj se je. Ko bi ga z orožjem v roci gnali poleg tovarišev v krvavi naskok na turške šance — šel bi bil pogumno in sram bi ga bilo jokati se iz strahú, kaj bode ž njim.

Ali tù v temni turški pasti zaprt biti, brez po­moči, brez orožja, brez upanja — kdo bi se ne jokal!

Strah, skrb, lakota, pa — zdrava slovenska natura ga napósled — moralo je iti proti jutru — tako premagajo, da sedé ali čepé zadremlje.

***

Prebudi ga glasnó govorjenje. On skoči brzo in hlastno po konci, pa se komaj domisli, kje je. Po­sluša.

Ha! ha! To je slovensko govorjenje, máterin naš blaženi jezik! To morejo biti le njegovi tovariši!

Nikdar Petru domači slovenski jezik ni tako sladko in milo udarjal na uho, kakor zdaj.

On hoče zavpiti, oglasiti se, na pomoč klicati, ali godi se mu od veselja skoraj tako, kakor človeku v sanjah, ki bi rad bežal, toda z mesta ne more ga­niti se, ki bi rad zavpil, ali glasú iz grla ne spravi.

Tako tudi Peter kar nekaj zatuli od veselja in začne neusmiljeno loputati s pestmí po hlevnih bosenskih vratih, da se odpró in on plane ven na prosto pod milo nebó, na beli dan, v sredo mej svoje rojake-vojake, Slovence! Bilo jih je kacih osem, ki so patrolirali.

Kakor je kesneje zvedel, pogrešan je bil še tisto jutro v krdelu. Študent, ki ga je vest pekla, povedal je, kam je Peter šel. Stotnik je precej poslal patroljo iskat ga. A včeraj ga je ves dan patrolja iskala za­stonj. Danes jutro je prišla še-le druga patrolja tudi do te hiše. Tù je vodja patrolje hišnega lastnika Turka poklical in vprašal, da-li je videl tacega ali tacega vojaka. To vprašanje je Petra prebudilo iz dremanja.

»Jok, vala, nijesam,« odgovoril je Bošnjak. Zato bi se bilo Turčinu pa skoraj slabo godilo zdaj, ko so Petra na njegovo loputanje v njegovem hlevu dobili zaprtega, ker le-tá od veselja, da je iz svoje mišje pasti rešen, ni mogel na prvo sapo nič določnega po­vedati, kako Turek zanj ni vedel.

Kadar pa Peter zdaj, ko je zopet na svojem domu, pripoveduje o tem svojem dožitku, rad pri­stavlja zagotavljaje, da bi rajši od lakote poginil, ka­kor še kedaj šel krompir krast. On méni, da bi vsak poljski tat edenkrat preživel tak strah, kakor ga je on, ne bi ti dolgoprstniki našim slovenskim kmetom toliko škode delali po polji, kakor jo delajo.