Kako je Brigule izsledil tatu
| Kako je Brigule izsledil tatu. Julij Bučar |
Objavljeno pod psevdonimom Juraj Lubič.
| |||||||||||||
O ti prešmentana mala stvarca, da imaš ti toliko moč! Zaradi tebe se ljudje pehajo, trudijo, zdvajajo, goljufajo, ubijajo. Brez tebe ni miru, brez tebe ni vojske, brez tebe ni nikjer nič, kjer pa si, tam te ne spremlja povsod sreča. Denar, denar, sveta vladar! Za denar, pravijo se dobi vse. Denar vzbuja lakomnost, poželjenje in gorje tistemu, ki se ne zna vladati. Ta koplje samemu sebi grob.
Cena Brigule je bila skromna ženska, ali krivično se ji je zdelo, da njenemu možu denar kar nič ni hotel iz rok. Pa bi bila vendar potrebovala kak priboljšek, saj je imela precej otrok in koliko truda, koliko posla ima skrbna gospodinja. Moški pa so že taki, ker nečejo tega videti, pa je. Nekateri pomečejo v svoji sebičnosti vse v svoj želodec, spet drugi zopet stiskajo, ne da bi sebi in svojemu kaj privoščili.
Nekake srednje vrste mož je bil Brigule. Vkljub svoji majhni plači si je bil tekom let na neverjeten način že toliko prištedil, da je lahko gledal v bodočnost. Saj njegova Cena tudi ni bila zapravljiva ali imela je liberalnejše nazore o življenju. Sempatam je vendar treba piti kako kupico vina več, nego jo mož privošči v razmerju z naporom seveda. Kje jo vzeti, če mož vedno s svinčnikom v roki dokazuje, da za vino pravzaprav ne preostaja veliko, da so strokovnjaki dognali, da alkohola prav nič treba ni, da je ta celo gospodarski ruin. Kaj pa bodo otroci, če se bo vse sproti porabilo. Treba je iz njih napraviti vredne člane človešle družbe. Cena je vedela, da ni ravno taka sila, da bi se nikjer nič ne poznalo, ako bi se oba kaj več privoščila in je to tudi svojemu možu neštetokrat zatrjevala. Ali kdor ima zamašena ušesa, ta ne sliši nič. Cena si je morala torej sama pomagati. Uvedla je v svoji mali državici brez vladarjeve vednosti nekak komunizem v dualizmu.
Kar je žena, to je mož,
Pravi svet’ Ambrož. -
Kar pa mož je, to je žena,
Pravi naša Cena.
Nikjer ni zapisano, da bi morala žena pomanjkanje trpeti ob polni skledi. Svojo vest je s tem prav lahko potolažila in ni ji bilo težko, ko je segala po sicer tujem toda po njenih zakonskih nazorih obema zakoncema skupnemu blagu. Ali Brigule je bil pregrigan. Vedel je na pamet, koliko in kakega denarja ima vsaki dan v žepu. Imel pa je navado, da je svoj drobiž puščal v hlačah, ki jih je na večer, ko se je odpravljal spat, obešal poleg postelje na klin. Ker pa pomota ni nikdar izključena in je bil Brigule uverjen, da ima v svoji hiši samo poštene ljudi, ni nikdar nič rekel, ako mu je iz hlač kaj malega zmanjkalo. Vendar je pričel premišljati in je na svoj drobiž bolj pazil.
Cena o vsem tem ni nič vedela. Izpozabila se je pa, meneč, da je vse v redu, in je vsaki večer, ko je mož zaspal, vrezbrižno uravnavala nerodno razmerje med svojim in soprogovim žepom.
Kako je že s tistim izrekom o vrču? Aha! Čakaj, čakaj, uboga Cenka, tudi tebi je odklenkalo!
Brigule je, ko mu je drobiž iz žepa vendarle malo preveč redno uhajal, prišel do prepričanja, da to ne more biti kar tako. Nekdo se polašča njegovih bridko zasluženih novcev. Pa kdo? - Žena mu je poštena, na to bi bil vzel strup; otroci so premajhni, služkinja pa bi vendar ne imela toliko poguma, no, drugih ljudi pa ni bilo v hiši. tujec bi se ne upal plaziti tako pogostoma v njegovo stanovanje, tudi bi dobiček ne odtehtal posledic, ako bi se ga zalotilo. Tu se mora nekaj storiti, da bode konec temu počenjanju. Prišel je na dobro misel, ko jo je še isti dan izpeljal.
V noči potem je bilo v njegovem stanovanju tako neznansko soparno, da se je Cena nemirno premetavala po postelji ter si z rokama brisala potne kaplje, ki so ji curjale po obrazu. V jutro je Brigule kakor navadno vstal ter se oblekel. Radoveden je bil, kako se je njegova misel glede tatu obnesla. Ni trebalo daleč hoditi gledat. Brigule je bil perovodja preiskovalnega sodnika in se je tekom let naučil, kako se mora zločince izpraševati, zvijati, da se iz njih kaj izžme. Tukaj se je torej, dasi brez potrebe, postavil na stališče preiskovalnega sodnika in je pričel:
Cenka, meni je nekaj drobiža zmanjkalo. Ne veš, kam je to šlo?
Cenka, ki se je bila ravno predramila, se je sprva prestrašila, češ, sedaj me pa ima, ko se je pa domislila, da je glede preteženega večera nedolžna, se je ojačila.
Res ti je zmanjkalo? odgovori, kakor da bi nič ne bilo. Jaz o tem nič ne vem.
Bodi pametna, Cenka, hudo je, nedolžne ljudi kriviti, ali res nič ne veš?
Lej ga no, navsezadnje boš še mene dolžil. Niti ne vem, kje si denar imel. -
Ali nisi imela včeraj mojih hlač v roki?
Naj se ne ganem z mesta, ako sem ti kaj vzela.
Jaz bi le rad vedel, ako si včeraj segla v žep mojih hlač.
Pojdi no, kaj hočejo meni tvoje hlače?
Ali sem imel denar notri, pa mi je večkrat kaj zmanjkalo - nekdo mi je denar ven jemal.
Sem ti že povedala, da jaz o tem nič ne vem.
Bodi odkritosrčna. Cena, imam dokaze.
No, ti dokazi ne zadevajo mene.
Če si taka, pa je prav. Ti torej včeraj nisi imela pri mojih hlačah nič opraviti. Do sedaj sem te imel za odkritosrčno. Tukaj poglej, pa boš videla, kako lažeš!
Brigule pomoli zrcalo svoji ženi pred obraz.
Ta strahu na ves glas zakriči.
Vidiš, jej očita Brigule, vedeti sem hotel, kdo meni zmerom jemlje denar iz žepa, pa sem včeraj mesto denarja dal saje v žep, ki so se prijele tvoje roke, ko si noter segla; v noči pa si jih razmazala po obrazu, da si sedaj vsa črna. No, ali te imam ali ne?
V očigled takemu nepobitnemu dokazu je Cena onemela in se je zatekla k zadnjemu ženskemu orožju - k solzam.
O joj, solz pa Brigule ni mogel videti, toliko da ni zamenjal vloge ter se jel opravičevati on. S tem je svoji Cenki izpoved zelo olajšal in jej tudi ves ginjen dal svojo obvezo, ne da bi se mogel zdržati, napraviti jej dolgo propoved.
Vidiš, učil je svojo Cenko, noben paragraf državljanskega, kazenskega, zakonskega ali Bog vedi še kakega prava ne daje ženi pravice do moževega imetja. Komunizem obstoja le v idealnih zakonih, kakršnih pa v sedanjem, nad vse realnem življenju, ni. Ako žena možu kaj stakne, mu tega ne »vzame«, marveč - »ukrade« in kdor krade je tat. Tebi seveda ne bom rekel tatica, saj si imela o moževem imetju zmedene pojme. Vendar ni bilo lepo od tebe, da si mene, svojega zvestega, udanega ti moža nalagala. Sedaj vem, da nobeni, prav nobeni ženski ni nič verjeti. Da ti pa dokažem, da ti nisem sovražen, bom stavil v svoj mesečni proračun tudi postavko: »Priboljšek Cenki!«, da boš imela kaj za prilivati - seveda, preveč tega ne bo, kolikor morem, veš, ti zamorka ti.
Tem besedam je sledil sladek objem v znak odpuščanja.
Cena je bila s tem izidoma zadovoljna, dasi je pomenil za njo konec lepih dni izza novejše dobe, vendar je bila vesela, da le tatica ni.
Odsihmal sta zakonska Brigule složno vlekla voziček zakonskega življenja. Samo pri krčmarjevih tam nasproti niso mogli izslediti, zakaj Cena ne pošilja več po vina.