Kako je Avšov Luka hipnotiziral

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako je Avšov Luka hipnotiziral. Dogodbica.
Izdano: Amerikanski Slovenec 39/239 (1930)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prebivalcem na Klinjah se je obetal izredno zanimiv dogodek. Številni lepaki so jih vabili v vaško gostilno, kamor pride čarovnik, ki bo človeka samo pogledal, pa bo zaspal in v spanju ga povrgel svoji volji. Kar mu bo ukazal, bo uspavan človek izvršil.

Domišljavi Avškov Luka se je za predstavo najbolj zanimal. Stopil je pred oder in nepremično gledal tujca, ki je izvajal svojo umetnost. Imel je jako dober spomin, zapomnil si je vsako kretnjo in besedo.

Izvajanje uspavanja je izzvalo v dvorani mnogo strmenja, toda Luki se je zdelo vse to vsakdanja navadnost. "Če zna on, bom znal tudi jaz," si je mislil in sklenil poskusiti, čim nanese priložnost.

"Saj res ni kaj posebnega," so trdili po končani predstavi njegovi tovariši. "Človeka je treba živo pogledati ter ga prepričati, da mora spati, na kar je lahko spojiti svojo voljo z njegovo voljo."

"Težje pa ga je zbuditi," je vedel nekdo izmed pivcev.

"Dihnem mu v obraz in zamahnem z roko," se je postavil Luka, "pa ga pusti zaspanost."

"Poskusi, Luka, pokaži, koliko si se naučil!"

"Kdo je pripravljen, da ga hipnotiziram?"

"Jaz," se je ponudil Savčev Šimen. "Samo, da me boš prebudil."

"Vdaj se moji volji in stori, kar ti bom ukazal."

Šimen mu je nastavil prsi in glavo, češ: stori, kar hočeš, ves sem ti na razpolago. Skrivaj je namignil tovarišem, da ga bo potegnil, pri čemur naj mu gredo na roko. Razdelili so se v dva tabora: prvi so svarili Luko pred nevarnim počenjanjem, drugi pa so ga osrčevali.

"Spi, trdo zaspi!" je zapovedal Luka in razprostrl dlan pred Šimnovim obrazom.

Šimen se je potuhnil, zaprl je oči in umolknil. Mladeniči so ostrmeli. "Zdaj je v njegovi oblasti," so se menili. "Kar mu bo ukazal, bo moral izvršiti."

"Sedi, poklekni, lezi na tla," se je glasilo Lukovo povelje. Šimen ga je poslušal in dela! po njegovi volji.

"Ta pa zna," so ga mladeniči občudovali. "Kar čudeže dela."

Luki je rasel ponos kakor goba v deževnem jutru. "Uh, kako je mraz," je govoril Šimnu, "zapni se, da se ne prehladiš."

Uspavanec se je stresel in zavil v obleko.

"Za zimo je nastopilo poletje. Ha, kako pripeka!"

Šimen je segel po robec ter si je obrisal čelo.

"Zdaj bo pa dovolj," so zahtevali mladeniči. "Kaj, če bi, mu škodovalo ..."

"Zbudi ga!" je velel Metuljev Jernej, najveljavnejši fant.

Luka mu je pihnil v obraz in čakal, da se bo prebudil. — Ponovil je drugič in tretjič, toda brez željenega uspeha. Šimen ni pokazal nobenega znaka, da se bo predramil.

"Zdaj pa imaš," so ga plašili in silili vanj. "Ali te nismo svarili?"

"Šimen, vzdrami se!" ga je prosil v silnem strahu. Toda fant je bil gluh in nem za njegove prošnje.

"Položimo ga na posteljo," je svetoval Jernej. "Hitro naj stopi kdo po zdravnika."

Navihanec je odhitel po vaškega mazača, ki ga je spotoma pripravil na dogodek. Luka se je vrgel predenj na kolena ter ga rotil, da naj pokaže svojo zdravilsko vedo.

Smilil se je mazaču zbegani mladenič, vendar se ni mogel premagati, da bi si ga nekoliko ne privoščil. "Zakaj se pa lotiš stvari, ki jih ne zmoreš!" ga je pokaral. "To se pravi ubijati življenje!"

"Morilec!" so grmeli fantje okrog njega. "Smrt si zaslužil!"

"Pomagajte! Saj nisem imel merilnega nameni."

"No, pa poskusimo, kaj se bo dalo napraviti." Mazač se je važno postavil k postelji in zapovedal, naj se odstranijo iz sobe. Luko pa je s trdimi besedami zapodil domov.

Spremljale so ga grozne misli, ki so ga morile vso noč do ranega jutra. Videl je Šimna na mrliškem odru in slišal klice njegovih staršev: "Edinega sina si nam umoril!" Čutil je, kako ga je zgrabila trda roka pravice ter ga tirala v zapor. Zaslišali so ga in popisali cele pole papirja, kako je izvršil dejanje in proti kateri točki zakona se je pregrešil. Odprla se mu je prostorna sodna dvorana, stal je pred porotniki, ki so potrdili njegovo krivdo. Sodba se je glasila: Smrt na vešalih.

Izmučen je proti jutru nekoliko zadremal. Ko se je prebudil, je sijalo pomladno nedeljsko jutro. Na vasi blizu niše so se šalili fantje, zraven bil tudi Šimen izredno živahne volje. Govorili so o sinočnem dogodku tako glasno, da je Luka slišal, kako so ga potegnili.