Kako je župnik Janez lepi Ančki zdravil zobe
| Kako je župnik Janez lepi Ančki zdravil zobe. Resnična povest iz zadnjega desetletja 19. stoletja. neznani avtor |
| |||||||||||||
Župnik Janez je ljubil vino v toliki meri, da je bil redno vsak dan skrivnostno-sladko ginjen. Kaj čuda, da je nekoč zaspal v spovednici, ko so mu šolski otroci nedolžne svoje grehe šepetali skozi rešetko, ter smrčal kakor medved tako dolgo, da sta ga prišla cerkovnik in Ančka že pozno v mraku budit, ker sta bila čula od obupanih in v mraku iz cerkve pobeglih otročičev, da »gospod spi v spovednici«. Razna ustna sporočila zatrjujejo, da je — zlasti v mladih letih — goreče ljubil in visoko cenil nežni ženski spol; nad vse je pa bil udan zdravniški vedi, in daleč na okoli je bil zaslovel osobito v ženskem svetu kot najboljši zdravnik, ki ni sicer ničesar računal iz dobro premišljenih vzrokov, ki je pa kljub temu dobival dobro plačane honorarje za svoje ordinacije in zdravila iz bogato urejene homeopatične lekarne v podobi piščancev, rack, jajec, masla itd. ter se smejal v pest diplomiranim zdravnikom, ki so to zavistno gledali od strani. Iz te zdravniške prakse gospoda Janeza zajeta je ta-le silno ginljiva povest.
***
Jarnej in Ančka sta si bila srčno dobra, in često sta se sanjala o svoji bodoči sreči. Kakor strela z neba ju je zadela vest, da mora Jarnej pod puško, in Ančki trgalo se je srce v bolečinah, ko je poslednjikrat odhajal od nje.
V tistem času je potreboval gospod Janez nove, čile in sveže kuharice. In ker je bil kuharic iz daljnih krajev sit, obtičalo mu je oko v domači fari na lepi Ančki. Približal se je bil njenim starišem in tudi Ančko samo navdušil in pridobil za lepo, brezskrbno in udobno življenje farovške kuharice.
Tri tedne po slovesu je pisala Ančka Jarneju, da se uči v Ljubljani kuhati, lajšala mu je z ljubečimi besedami težki stan rekruta, zamolčala je pa previdno, da jo je poslal gospod Janez na svoje stroške učit se kuharskih umeteljnostij.
Čim bolj je Ančka snala kuhati, tem bolj jej je ginevala ljubezen do Jarneja iz srca, ker je predobro vedela, da dobi sa Jarnejevo ljubezen ob repi in fižola najlepši nadomestek v farovžu ...
Čez nekaj tednov se je vrnila Ančka iz Ljubljane ter se kot kuharica udomačila pri gospodu Janezu, ki je bil z lepo in dobro izučeno kuharico nad vse zadovoljen.
Ni bil pa tako srečen in zadovoljen Jarnej. Ančka je bila zanj izgubljena, in kadar se mu je še sladko in ljubeče nasmejala, storila je to iz gole koketerije, in pa ker je bila toliko rahločuteča, da je imela usmiljenje z ubogim, trpečim Jarnejem, ki je zdvajal nad žensko zvestobo. V dotiko pa nista več prišla, nekaj zato, ker se ji je tudi Jarnej izogibal ter se oziral za njo le še kakor za izgubljenim rajem.
Enkrat ga je pa vendar le še gnalo k njej z neugnano silo. Prišlo je to nekako samo po sebi. Neko nedeljo proti večeru napotil se je k fari v vas. Posedal je s svojimi prijatelji v krčmi, in ko jim je bilo vino razvnelo mlado kri po žilah, odpravili so se po stari šegi in navadi »pod okno«; za vsakega Jarnejevega tovariša is sosednje vasi imeli so domači fantje dekle, h kateremu so peljali gosta, le za Jarneja ga ni bilo, in obsedel je s svojimi bridkimi spomini na Ančko poleg najvernišega svojega prijatelja v krčmi. Molče in otožno sta sedela s prijateljem Tonetom. Bil je to svečan trenotek, katerega ni mogel Tone oskruniti s kako vsakdanjostjo, dasi mu je bil skrajno mučen. Nakrat mu šine blisek iz očij in zmagovito reče Jarneju:
»Jaz te popeljem še nocoj k Ančki.«
»Saj ni mogoče; k njej bi pa zares rad šel še enkrat,« pravi kakor oživljen Jarnej, »ali varuje jo ograja in pod oknom hud in velik črn pes.«
»Le pojdi,« odgovori Tone, »vse ovire premagava; ograjo preskočiva, pes pa me dobro pozna, in na moje znamenje bo miroval.«
Zgovorjeno, storjeno. Jarneju je srce silno utripalo od nepričakovane sreče, in gojil je nado, da pregovori Ančko, da zapusti farovž in poda njemu roko v sveti zakon.
Preplezala sta bila mej tem leseno ograjo, ukrotila psa. Sedaj sta dosegla cilj; s krepkimi rokami prime se Jarnej za železni križ pri okna, vzpne se na okno ... in gleda ... V sobi »slabo sveča je brlela«, tam v kotu leži Ančka na postelji in rajsko-milo zre v oči ... župniku Janezu, ki stoji ob postelji in se baš sklanja nad lepo Ančko z izbuljenimi očmi in njemu lastnim režečim se obrazom.
Ubogi Jarnej omahne; nekaj se mu je bilo v prsih utrgalo, in zakričati je hotel kakor ranjena zver. Ali glasu ni mogel iztisniti is grla, kakor da ga je nekaj zadrgnilo. Zapletal se je izpod okna pred začudenim Tonetom proti leseni ograji, preplezal jo tako nesrečno, da so se mu nove »štrukaste« hlače razparale od vrha do tal, kakor nekdaj zagrinjalo v židovskem tempeljnu.
***
Nekaj tednov pozneje je srečal Jarnej Ančko. Nasmehnila se mu je priliznjeno, ali Jarnej ni bil v tem trenotku slaboten. Krepko ji je očital, kar je bil videl oni večer pod oknom. Ta nepričakovana očitanja so jo bila vidno porazila, ali zbrala se je bila hitro ter z najnedolžnejše namrdnjenim obrazom na pol užaljeno odgovorila: »Kako si hudoben! Vidim, da me nimaš nič več rad. Oni večer so me zobje boleli in hudo sem trpela; zato so bili gospod vstali in me prišli zdravit.«
Debelo jo je pogledal Jarnej in oči so se mu zaiskrile kakor risu. Dvignil je pest, a takoj se je premislil.
»Zakaj me nisi poklicala, da bi bil prišel gospodu pomagat?« je dejal trpko. »Saj sem bil na oknu in sem videl vse.«
In Jarnej je pljunil pred njo ter ji obrnil hrbet. Tako sta se razšla.
Jarnej je dobil pridno in zvesto ženico; Ančkino neoskrunjeno devištvo je pa branil nedavno liberalen advokat s čudovitim uspehom.