Kako dobro je, da je smert na svetu
| Kako dobro je, da je smert na svetu[1] anonimen |
| |||||||||||||
Ko sta še Jeziš i sveti Peter po světu vkup hodila, prideta enkrat na večer k nekemu kovaču, in ga poprosita, da bi nju čez noč pód svojo streho vzel. Verlo prijazno je ju kovač sprejél. S vsim je jima postregel, kar je le zamogel; i ko sta se zjutrej sveta gosta spet na pot odpravljala, je pristopil pošteni gospodar rekóč, „Dal sim, kar sim mogel! vzemita si s malim za ljubo!“
Tu pocukne sveti Peter Ježiša za rokav i pravi: „Gospod! ali mu za te dobrote nobenega plačila ne dáš?“
Ježiš odgovori: „Plačilo tega sveta je minljivo i nestanovitno.“ Vendar se oberne h kovaču rekoč: „Si jak človek! Izberi si, kar, hočeš; tri prošnje ti hočem izpolniti.“
Kovač se je tega silno razveselil i rekel: „No, če je takó, pa naredi, da bom še sto let živ i zdrav kakor dans.“
In rekel je mn Ježiš: „Naj se zgodi, kar hočeš. Kaj si pa še dalej želiš?“
Kovač se je malo pomislil i rekel: „Kaj hočem še tirjati? Meni se že tako dobro godi; kar vsaki den potrěbujem, si s svojim rokodělstvom prislužim. Tako naredi, da bom vselej dosti děla imel.“
„Tudi to se ti ima izpolniti,“ je mu odpovědal Ježiš. „V čem obstoji tvoja tretja prošnja“!
Tudi dobri kovač ni vědel, kaj bi rekel. Pomisli se nekaj i pravi; „Inó, ko si že tako dober gospod, pa naredi, da bo vsaki, ki se na te stol pnejasno besedilo kakor na nja primražen, i se s města ganuti ne mòre, dokler ga sam ne pustim!“
Sveit Peter se je temu zasmejal, vendar Ježiš je kovaču djal: „Naj se zgodi, kakor si želiš!“
Na to so se razšli: Ježiš i sveti Peter sta šla dalej svoj pot, kovač pa poln veselja k svojim opravilom. Izpolnilo se mu je, kar je Ježiš obljubil. Vsi znanci okoli njega so bili že pomerli; vendar on je bil še vselej čverst i zdrav kakor riba, děla je imel na kupe, i prepeval si je od jutra do mraka.
Vendar vsega do časa. Teh sto lět je na koncu tudi preteklo i smert je poterkala na duri.
„Kdo je!“ se oglasi kovač.
„Jes sim tu, smert, — prišla sim po té.“
„Bodi mi mnogokrat pozdravljena, draga prijatljica!“ je rekel kovač i se skrivoma v pest smeji, „le bližej, draga moja gospa! samo malo poterpi, da si kladvo i klešče troho sravnam; berž bom pripravljen. Posadi se tačas tukaj na stol; věm da si trudna i spehana, ker moraš neprenehoma po světu tekati.“
Smert se ni ničesar nadjala i se tudi berž posadi. Tu je napel kovač glasen směh, rekoč: „Tu sidi i ne gani se odtod, dokler te jaz ne pustim.“
Smert se je jela spenjati i škripati; vendar vse je bilo zastonj. Ni mogla změsta; morala je sedeti, kakor bi bila prikovana. Kovač se je smejal, da se je za črevo popadal, zaperl duri za seboj i sel po svojih hišnih opravilih vesel, da se mu ni več trěba smerti bati.
Vendar njegovo veselje ni dolgo terpelo; kmalo je zvedil, da se je goljfal.
Imel je domá pitanega pačeja. Hotel je ga na to veselje zaklati, ter ga v dimnik obesiti. Vzel je tedaj sekiro, i dal pačeju jedno črez glavo, da se je trikrat prevalil. Pa komaj se je hotel po nož pripogniti, da bi ga prebodil, glej! se pačej na enkrat spet po koncu zravna, in „roh! roh!“ in pačeja ni bilo več viditi.
„Počaj me, merha! kmalo bova spet vkup!“ je rekel kovač i se obernul proti hlevcu po eno gos. Pital je jo že tri nedele. „To bo pa kaj za me“ si misli sam pri sebi, jo zabode s nožem, pa — še kapljice kervi ni bilo viditi. „Kejha, kejha!“ i tudi gos je jo napela za pačejem.
To je bilo kovaču že troho preveč. Podà se v golobinjak i prinese dva goloba. Da bi se mu pa spet kaj tacega ne bilo prigodilo, vzeme sekiro i v jednem vdaru ste bile obema glavi preč. „No! vidva imata vendar dosti!“ je zagodernjal sam pri sebi. Vendar čudo! Kmalo ste bile glavi spet s truplom zraščene i „ferr!“ sta bila obà goloba daleč črez tri strehe i hribe.
Začudjen postoji, i misli i misli, kaj bi to bilo. Zdaj mu šele na um pride, da imá smert domá oklenjeno. Kaj zdaj storiti? Smert spustiti?— To ne; ta bi bila njega naj prej pobrala. Sklenil je tedaj, se vprihodnjič mesa zderžati i le samo grah, kašo i druge močnate jedi k sebi jemati.
Neki čas je bilo še dobro. Ali zdaj je prišla vigred i nesreča za nesrečo. Vse živali, kar je jih lani blo, so spet oživele, nobene ni manjkalo; še toliko mladih je naraslo, da je jih vse gomezlalo. Ptiči, miši, konjiči, kebri i drugi merčezi so po poljih vse požerli i pojedli. Drevje v vertičih je stalo brez listja i cveta, nanizano s metili i gosencami. V rekah i potocih je bilo toliko rib, žab, vodnih pajkov i druzega merčeza, da se je vsa voda zasmradila i ni bila za piti.
V zraku je bilo toliko komarjev, muh, mušič, i na zemlji toliko gnjusnega merčeza, da bi bli morali človeka vmoriti, ko bi bil mogel vmrěti. Na pol mertvi so hodili ljudi okrog: niso mogli živeti ne vmrěti.
Vidivši to kovač, koliko nesrěče je po svojej abotnej prošnji světu nakopal, je naposlěd globoko vzdihnul rekoč: „Kakó dobro je vendar Bog storil, da je smert na světu.“ Potem je šel, se smerti predal, ktera ga je hitro zadavila. I tako je prišlo spet počasi vse v svoj stari red.
- ↑ Pričujoča narodna pravljica se na Slovenskem rada pripoveduje. Brati je tudi v Erbenovej sbirki narodnih Čeških pripovedk.