Kakošne poslance bomo za Dunaj volili?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kakošne poslance bomo za Dunaj volili?
Mihael Ambrož
Podpisan kot Miha Ambrož, c. k. komisar v Smeledniku.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 21 (24.5.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


26. dan prihodnjiga mesca (rožniga cveta) se bo začel veliki deržavni zbor na Dunaji, od kteriga ste že slišali; za ta zbor bodemo mogli ob kratkim poslance voliti po vodilih, ktere se nam bojo na znanje dale.

Iz vsih cesarskih deželá bojo poslanci vkup prišli in se bojo na Dunaji združeni posvetovali zastran vsiga, kar bo naše prihodnje postave, davke i. t. d. zadevalo.

Kako se moramo pri volitvi poslancov obnašati, nas bo podučila volitna postava, ktera nam bo posébej oznanjena. Od téga tedaj ne bom govoril, ampak pomeniti se hočem malo z vami, kakošne možé de bi bilo dobro, za Dunaj izvoliti.

Pri volitvi poslancov v Frankfort na Némško so bile voljivcam v nekterih krajih iména tistih gospodov oznanjene, kteri so bili od nekiga zbora v Ljubljani za to poslanstvo nasvetovani. Vsi so bili gospôskiga stanú. „Kaj ‒ so rekli nekteri kmetje ‒ kaj se bojo ti gospodje za nas potegováli? kaj vedó gospodje od naših težav? Le kmete, pa kake pràv raztergane, suhe in lačne kmete moramo vùn poslati, de jih bojo vidili, kako de jim gré! Iz teh naj se gospoda prepriča, kakošin de je kmet.“ ‒

Ljubi moji domorodci! vse svoje žive dni me še ni nobena tako v serce spêkla, kakor ta. ‒ Dête, dête ‒ sim djal ‒ kam bomo prišli, če se bojo raztergani, in lačni kmetje za poštene gruntarje potégovali? Kteri kmet je lačin ali raztergan? Kteri? Tisti, ki je pijanec, zapravljivec, postopač. Če se bodo taki za vas potegovali, jim ni tréba na Dunaj hoditi; taki naj koj domá začno svoj stan zboljševati, in nar kraji pot je, de z gorjačo po rakolnačarsko pred duri stopijo in od vas premožnih, poštenih kmetov potirjajo, česar jim je potréba. Kdor si sam sebi ne more domá obleke in živeža pošteno prislužiti, kaj tak se bo hodil za vas na Dunaj poganjati? ‒

Če si sicer volite kakiga župana (rihtarja) ali priséžniga možá, povejte mi, na kakošne možé cikate? Nar bolj poštene in umne možé si zbirate, in to je prav. Kolikanj bolj pa je potreba za Dunajski véliki zbor ne le poštenih, umnih, temuč tudi učenih, po deželi dobro znanih in sploh takih gospodov izvoliti, kteri

pervič dobro po nemško pisati in govoriti umejo;

drugič de imajo natanjko védnost, ne le od tlake in desetíne, od gosposkinih davkov, prepisov, desétiga denarja i. t. d. temuč od vsih rečí, ktere vladarstvo ljudstva vtičejo, namreč: od postav vsakih zadev, ‒ od kupčije po deželi in po morji, od šolskih reči in učeliš, od mitnih pravíc, od sodbá, od sodbinih in kaznovavnih bukev, od cene in veljavnosti našiga domorodniga jezika, od srenjskih potréb (Gemeindebedürfnisse), od dozdanjih ravnav drugih deželá našiga Cesarstva, od pridelkov naše domače in druge ptuje dežele, z eno besedo, ti gospodje morajo biti jako prebrisani;

tretjič de znajo dobro glasovitno besedo zastaviti, se po nemško odrézati, de je kej. Zakaj v tem zboru bo potréba sred kakih 400 možakov govoriti. Kér pa druge dežéle slovenskiga jezika ne razumé, se bo moglo vse po némško govoriti, pa ne tako govoriti, kakor vam kak zakoten pisač pràv široko gobezdá, ampak kakor pogumen govornik, s pametjo, zložno, iskreno, kakor v cerkvi na prižnici;

četertič de so pošteni, častí vredni in častí željni možjé, kterim je ljubši poštenje, kakor vès svet. Zakaj to se ne smé zgoditi, de bi se dali od poti pravičnosti na kako vižo premakniti; ne tako, kakor po kmetih, če kdo za kak potent prosi, pa župana in priséžne možé pred v kerčmo (oštarijo) pélje, prédin v kancelijo gredó.

„Pa ‒ mi boste odgovorili ‒ „gospod bo s gospodam deržal, kmet bo pa kmet ostal.“ Ta zadnja veljá. Kmet bo zmirej kmet, če ga tudi v gosposko suknjo obléčete. Vam pa nič druziga po glavi ne blodi, kakor tlaka in desetína. To vam je že oznanjeno, de tlaka in desetína boste odnéhale; kako in od kod se bo pa grajšinam škoda za njih pravice poverníla, to se bo na Dunaji razsodilo. Dête ‒ boste rekli ‒ za tole bi bili kmetje potrebni, zdaj pa le vùn! ‒ Počakajte malo! Kdo se je do zdej za vas potegoval, če vas je kaj tišalo? Kdo je dozdej vam pravde speljeval, sodbe delal? Kdo je do zdej vaše pritožbe z gruntnimi gosposkami poravnaval? Kam ste se hodili pritoževat, če ste mislili, de se vam krivica godi? Ali ste se h kakimu kmétu zatékovali? Ali niste pri kantonskih gosposkah, pri kresijah pomoči, pri dohtarjih in učenih gospodih svétov iskali? ‒ Če so bili taki možje do zdej od vas spoštovani, zakaj bi pa za Dunaj ne bili pripravni, kjer se bo tolikanj rečí moglo ugotoviti in vravnati?

Kmetje véste dobro, kakošin térn vam ali sosédu v pêti tiči; od tega bi zamogli povédati. Ali na Dunaji se ne bo le za dva, tri ali le za podložnike kake grajšine govorilo, ampak za kmete celiga cesarstva. Kdo bo védil bolj za občne potrebe kmetov: ali kak védež, ki se le s pijanci prepira, ali kak omikan gospod, kteri iz znanstva domačih in ptujih deželá, ljudstva pozná?

In če mislite, de bi poslancam ta ali una réč v glavo ne padla, sej vam že ustava dovoljenje da, po poslancu prošnje na zbor poslati. Take prošnje morajo biti od vsih ljudí podpisane, ki jih želijo; če jih več podpiše, boljši je. Te prošnje bojo pri zboru očitno na glas brane. Na ta zbor bojo tudi drugi ljudjé hodili poslušat. Pošlíte tedaj kakiga možá, ki nemški jezik razume, na Dunaj, de bo slišal, kaj in kako de se bo v tem zboru govorilo, in de bo tudi doma védil povédati, kako so se poslanci za vas potegnili. ‒ Ali ne bo ta pràv ? Mislim, de.

Pa ne mislite, ljubi moji rojaki, de jez zató pišem, de bi mene izvolili. Nič veséliga ne bojo iméli poslanci na Dunaji, marsiktero grénjko bojo požèrli. Jez vas le zató želim podučiti, kér vas dobro poznam, kér vas ljubim, kér sim vašiga kmetiškiga rodú; zató bi se mi britko zdélo, če bi vi zavolj neumne terme kako škodo terpéli, de bi vi na zadnje le ostanjke dobili in ovsenik grudili, druge dežele pa si pogačo pêkle.

Miha Ambrož, c. k. komisar v Smeledniku.