Kakó roparji v Afriki lové sužnje?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kakó roparji v Afriki lové sužnje?
Anonimno
Izdano: Domoljub 6. september 1888 (1/5), 34—36
Viri: dLib 5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nedavno je prišel iz vroče Afrike sivolas in častitljiv škof in kardinal Lavižeri ter je po mnogih večjih mestih, kakor v Parizu, v Londonu, v Bruselju, na Belgijskem v očitnih govorih pripovedoval strahovite reči, kako da se godi ubogim zamorcem v Afriki. Ker želi kardinal, da naj svet zve to strašno stanje nesrečnih sužnjev in naj jim po moči pomaga, zato tudi tukaj povemo nekaj črtic iz obširnega govora kardinalovega.

Mohamedani so si v teku časa prisvojili pokrajine Afriške in svojo kruto moč razodevajo posebno med ubogimi zamorci. Mohamedane namreč uči njih vera, da so dvojne vrste ljudje na svetu: prvi naj gospodarijo, drugi naj služijo; gospodarji so Mohamedani, vsi drugi, med katerimi so zamorci zadnji, naj pa služijo, kakor živina. Zato Mohamemodani tudi z zamorci ravnajo enako ali pa še grje kakor z živino, to se posebno kaže pri roparjih, ki nad sužnje hodijo na lov.

Zamorci živé v velikem številu v srednji, nam neznani Afriki, ob ravniku, kamor se zaradi strašne vročine le malokdo upa in kdor si upa, večjidel umrje zgodnje smrti in zato Mohamedani kakor domačini brez skrbi tako grozovito delajo z zamorci, ker vedó, da so popolnoma varni in da ga ni človeka, ki bi se jim ustavil.

Navadno se roparji skrivajo po gozdih posebno ob stezah ali pa na polji po žitu in čakajo, da pridejo posamezne ženske z otroci, ki se večidel same pečajo s poljskim delom. Kakor blisk švignejo iz zatišja in zgrabijo ženske in otroke ter jih vlečejo seboj na semenj, kjer jih prodajo. Neki misijonar pravi, da je pri »velikih jezerih« to tako navadno, da ženska ali otrok ne vé, ali bo še prišel domu, ako se le deset minut daleč od doma podá. Braniti roparjem tega zamorci ne morejo, ker kakor divji nimajo druzega orožja kakor palice, kamenje, pušice ali sulice, roparji pa so oskrbljeni z najboljšim orožjem. Toda roparjem bi se ne splačevalo, ko bi le na posamezne prežili in jih lovili; zato se zberó v čete in napadajo cele vasi. Po noči prideró v vas, zažgejo na več krajih slamnate koče, kričé in streljajo, da vzdramijo speče prebivalce, ki prestrašeni bežé v gozde, na polje, kjer so mislijo skriti; a roparji gredó urno za njimi, pobijejo može in starce, če se jim stavijo v bran; vse druge pa vklenejo in jih vlečejo na trg.

S tem se začne za nesrečne sužnje strašno trpljenje. Pot namreč do trga je dolga; hoditi morajo peš in večidel zvezani na rokah, na nogah in okoli vrata eden k drugemu; taka hoja cel dan je seveda silno težavna. Zvečer na potu prenočé, jedi toliko dobijo, da ne poginejo od lakote. Drugi dan zopet biči zažvižgajo nad zvezanimi sužnji in hajdi naprej. Toda že drugi, tretji dan začnó slabejši omagovati, stari možje ali bolehne ženske pa prve opešajo. Toda to dela roparskim vodnikom malo skrbi; z lesenim betom vdari vodnik omagujočega zamorca na tilnik in nesrečnež so zgrudi mrtev na tla. To se ponavlja vsak dan; pač je verjetno, davsak napne do zadnjega vse svoje moči, da bi se rešil tako grozne smrti. Večkrat mine več mesecev, da pridejo do postaje, kjer na trgu kupčujejo z zamorci. Zato po pravici pravi kardinal: Ako bi zgrešili pot, ki vodi iz srednje Afrike ob ravniku do mest, kjer so trgi za sužnje, kosti umorjenih zamorcev, ki ležé v tolikem številu po celem potu, bi pravo pokazale.

Slednjič pridejo na trg. Veliko jih je pot nastopilo, a malo jih je pot dovršilo, pol ali včasih celó dve tretjini jih komaj pride na somenj, torej od sto komaj 30 do 50. Na trgu delajo ž njim, kakor pri nas z živino. Ogledujejo jih, ali imajo zdrave ude in dogovarjajo se o ceni in pri tem nič ne gledajo na družine; očeta prodajo enemu, mater drugemu, otroka tretjemu, in ločiti se morajo za vselej; kdo bi pač mogel popisati nesrečo teh ljudi, ki imajo tudi srce, da čuti, da ljubi, da je navezano na svoje domače ...

In to se ne godi enemu ali dvema, ampak pol milijona takih nesrečnih sužnjev je prodanih vsako leto na trgih v notranji Afriki; in ako pomislimo,da jih komaj tretjina pride na somenj, potem moramo reči, da vsako leto ti roparji polové blizo dva milijona zamorcev, da kupčujejo z njimi in da čez 50 let, če se bo še v prihodnje tako godilo, ne bo več nobenega zamorca v notranji Afriki. Tako se godi z ljudmi v 19. stoletji; tako še danes težko sloni prokletstvo na Kamovih otrocih in zato prosi kardinal Lavižeri, ki živi v Afriki, pomoči po Evropi, da bi Evropejci poslali tje nekaj vojakov, ki bi zabranili to sramotno in prepovedano kupčijo.

Ako prebiramo taka grozna poročila iz krajev, kjer se še ne glasi Kristusov nauk, ki pravi, da je naš bližnji vsak človek, da moramo bližnjega ljubiti, kakor sam sebe, potem spoznamo, kolike cene je za nas vera Kristusova, ki nas uči, koliko da je vredna človekova duša, tudi duša zadnjega berača, da moramo torej z vsakim ravnati po človeško; veseli bomo torej, da nam sije luč pravih naukov Kristusovih in hvaležni se bomo po njih ravnali v svojem življenji ter imeli »odprto srce in odprte roke za trpečega brata.«